Telekomunizem

Vlada je pred neprijetno odločitvijo. Če izpelje prodajo državnega deleža v Telekomu Slovenije, bo to poslabšalo že tako skrhane odnose v koaliciji. Če prodajo ustavi, bo obveljala za nekonsistentno, hkrati pa ji bo mogoče očitati zapravljivost, saj bo kljub propadlemu razpisu dolžna poravnati stroške skrbnega pregleda, cenitve in svetovanja, ki skupaj presegajo 1,5 milijona evrov. Samo skrbni pregled, ki ga je opravilo podjetje KPMB iz Ljubljane, je stal 264.000 tisoč evrov. Cenitev in svetovanje podjetja CA IB sta stala 303.600 evrov. Dodaten milijon evrov pa naj bi plačali za cenitev Telekoma, ki jo je opravila družba PricewaterhouseCooper iz Londona.

Z vidika vlade se zdi še najbolj ugodna različica, po kateri bi se zadnji ponudnik, islandsko podjetje Skipti, iz igre umaknil sam in tako vlado razbremenil odgovornosti za propadla pogajanja. Umik je sicer realen, vprašanje pa je, če si ga vlada želi. Kar nekaj je namreč indicev, ki dokazujejo nasprotno. Ko je Skipti pred dnevi na komisijo za privatizacijo Telekoma naslovil pismo, v katerem je omenil možnost umika iz pogajanj, je komisija ocenila, da še vedno obstajajo realne možnosti za nadaljevanje pogajanj in zbližanje stališč. Vdala se ni niti, ko ji je britansko-nemški konzorcij Bain Capital & Axos Capital & BT sporočil, da se iz tekme umika. Komisija je namreč tako Skiptiju kot konzorciju omogočila, da svoji ponudbi še popravita. Vladi je torej v interesu, da sklene kupčijo.

Privatizacijska komisija bo dokončno odločitev o prodaji Telekoma sprejela v ponedeljek. Že zdaj pa je jasno, da ponudbi britansko-nemškega konzorcija ni naklonjena. Razlog? Konzorcij bi večino delnic Telekoma kupil z dolgom, ki bi ga nato prenesel na Telekom. Pri tem bi država še naprej ostala več kot 40-odstotni lastnik in bi tako posredno še vedno plačevala dolg. "To je z našega vidika nesprejemljivo, saj se znižuje efektivna vrednost cene, ki jo plačujejo za delnico," je pred dnevi dejal član privatizacijske komisije in direktor direktorata za elektronske komunikacije Matjaž Janša. V igri tako ostaja samo še Skipti. Islandcem se mudi, saj je za 31. marec napovedana uvrstitev Skiptija na islandsko borzo. Od tega je odvisen tudi način javne ponudbe delnic Skiptija, ki jo morajo Islandci izvesti pred začetkom kotacije.

Enačba z neznankami

Po najnovejši različici naj bi Skipti skupaj s partnerji, ki jih za zdaj še ne želi povsem razkriti, pridobil med 51 in 60 odstotki Telekoma Slovenije, medtem ko bi Telekom v celoti kupil Skipti. Povedano drugače: Skipti bi sicer res postal del Telekoma, toda ker bi Telekom prešel v večinsko last lastnikov Skiptija, bi to pomenilo, da bi bili Islandci na koncu gospodarji tako Telekoma kot Skiptija. Janši se navzkrižni nakup ne zdi sporen: "Telekom bo kupil podjetje za pošteno ceno, če pride do dogovora; kot bi kupil podjetje v Bosni ali Srbiji, ga plačal po pošteni ceni in pri tem bi vsi mislili, da je naredil dober posel." Prednost navzkrižnega nakupa vidi predvsem v domnevnem vplivu slovenske vlade na odločitve, ki vplivajo na razvoj Telekoma Slovenije znotraj prevzemnega podjetja in s tem tudi na razvoj celotne telekomunikacijske industrije v Sloveniji. "To pa sta dva izmed najpomembnejših ciljev privatizacije podjetja," pravi Janša in dodaja, da je nakup celotnega Skiptija predlagala Telekomova uprava. Seveda smo zadevo skušali preveriti tudi pri predsedniku uprave Telekoma Bojanu Dremlju, a je bil na dopustu.

Kljub optimizmu komisije navzkrižni nakup odpira številna vprašanja. Na primer, kdaj se je 49,13-odstotni delež Telekoma, ki je bil po vladnem načrtu predviden za prodajo, spremenil v 51 oziroma 60 odstotkov? Ali to pomeni, da se vlada odreka formuli, po kateri bi v državni lasti ostalo 25 odstotkov plus ena delnica Telekoma? Če država še vedno prodaja samo 49,13-odstotni delež Telekoma, kako hitro se bo Skipti iz manjšinskega spremenil v večinskega delničarja Telekoma? Je navzkrižni nakup za male delničarje, ki delnic ne bodo prodali, lahko škodljiv, še posebej, če bo Telekom svoj delež plačal z zadolževanjem, kar se bo poznalo v nižjem dobičku podjetja? Koliko bo stal nakup Skiptija in kako ga bo Telekom plačal? Koliko je Skipti pripravljen odšteti za Telekom in je nakup sploh sposoben plačati? Kakšne zaveze za nadaljnji razvoj Telekoma je dal Skipti? Kdo so partnerji, ki naj bi skupaj s Skiptijem kupili večinski delež Telekoma? Predvsem pa - kaj bo Telekom s predvideno transakcijo pridobil?

Zaradi vrste neznank se v javnosti pojavljajo špekulacije, da gre za umazano igro. Naši viri, vsi dobri poznavalci telekomunikacij, so prepričani, da prave logike za navzkrižni nakup ni, razen seveda, če v ozadju ni predvidena provizija za politično elito.

Več kot očitno je, da holding Skipti sam ni sposoben kupiti Telekoma. Po javno dostopnih podatkih je precej manjše podjetje od Telekoma. Medtem ko je Telekom leta 2006 ustvaril 750,9 milijona evrov prihodkov, njegov čisti dobiček pa je znašal 103,4 milijona evrov, je Skipti v istem obdobju ustvaril 253,9 milijona evrov prihodkov ali trikrat manj, poslovno leto pa je končal z izgubo. Stanje je popravil šele lani, ko je posloval z dobičkom. Vendar je treba hkrati vedeti, da je bil Skipti ustanovljen šele pred slabima dvema letoma, kar pomeni, da lahko njegova dobičkonosnost v prehodnem obdobju še precej zaniha v eno ali drugo smer zaradi konsolidacije podjetij znotraj holdinga. Skipti ima namreč v svojem portfelju poleg islandskega telekoma Siminn še devet manjših islandskih družb, vse s področja telekomunikacij.

Pomoč iz Avstralije

Večinski lastnik Skiptija je islandski holding Exista, ki ima v neposredni lasti 44 odstotkov Skiptija, 28 odstotkov ima v lasti Kaupthing banka, ki je v večinski lasti iste Existe, petino družbe si lastijo pokojninski skladi, osem odstotkov pa imajo v lasti mali delničarji. Največji lastnik Existe je islandski Bakkabraedur Holding, ki je v lasti Lydurja in Águsta Gudmundssona. Brata sta že pred dvajsetimi leti, ko sta bila stara komaj 19 in 22 let, ustanovila Bakkavör Group, mednarodno podjetje za proizvodnjo hrane, ki ima danes kar 46 tovarn,v katerih zaposluje več kot 16.000 ljudi, na leto pa obrne kar 1,8 milijarde evrov. V uradnem poročilu Existe ocenjujejo, da je njihov neposredni delež v Skiptiju vreden 154 milijonov evrov, iz česar je mogoče sklepati, da se celotna vrednost Skiptija suče okoli 350 milijonov evrov, 49,13-odstotni delež Telekoma naj bi bil vreden 1,1 milijarde evrov, 60-odstotni delež Telekoma pa vsaj 1,5 milijarde evrov.

Kako naj bi torej mali Skipti kupil Telekom? Po za zdaj znanih podatkih naj bi mu na pomoč priskočili finančni partnerji, med katerimi se poleg Existe omenja tudi Macquarie Bank. Gre za največjo avstralsko investicijsko banko, ki upravlja s premoženjem, vrednim več kot 56 milijard dolarjev, kar vključuje tudi 25 milijard dolarjev vredne naložbe v instrastrukturo, transport, nepremičnine, energetiko in medije. Banka je med drugim največja lastnica letališč na svetu, saj ima v lasti letališča v Sydneyju, Bristolu, Bruslju, Rimu in Koebenhavnu. Nedavno je s sovražnim prevzemom v svoj portfelj skušala pridobiti tudi Londonsko borzo, kar pa so ji delničarji borze preprečili. Če torej drži, da se bo poslu pridružila Macquarie Bank, ki ji Avstralci pravijo tudi banka milijonarjev, z denarjem za nakup Telekoma ne bo težav.

Vprašanje pa je, kaj bi vstop te banke pomenil za prihodnost Telekoma. Treba je vedeti, da je poslovanje te banke brezkompromisno podrejeno dobičku. Naj navedemo primer. Leta 2006 je konzorcij pod vodstvom Macquarie Bank kupil britansko družbo Thames Waters, največje vodnogospodarsko družbo na svetu. Takoj po nakupu je novi lastnik zaprl 4000 delovnih mest, do skrajnosti zmanjšal operativne stroške in opustil osnovno vzdrževanje naprav, zaradi česar je Thames Waters danes največji britanski onesnaževalec okolja. A kaj je to v primerjavi z dobički, ki jih na račun Thames Waters kuje banka.

Bo Telekom kupil samega sebe?

Kaj so prednosti Skiptija, zaradi katerih bi se ga Telekomu splačalo kupiti? Glavni vir Skiptijevega zaslužka je islandski telekom Siminn. Slednji ima v Islandiji sicer resda prevladujoč tržni delež, kar pa ne pomeni veliko, saj je Islandija z manj kot 300.000 prebivalci le malo večje tržišče od Ljubljane. Poleg tega Skipti za Telekomom zaostaja tudi v tehnološkem smislu. Prvi mož Skiptija Brynójlfur Bjarnason je v intervjuju za Večer dejal, da naj bi na slovensko tržišče pripeljali IP TV, kar je smešno, saj to tehnologijo Telekom ponuja že tri leta. Pa še en pomenljiv podatek: na spletni strani Icelandic Market Daily je bila 1. februarja letos objavljena novica, da Skipti pospešeno razvija tretjo generacijo mobilnih telekomunikacij. Ta novica sicer ne bi vzbudila posebne pozornosti, če ne bi vedeli, da je Mobitel kot hčerinska družba Telekoma že leta 2003 med prvimi na svetu predkomercialno zagnala sistem UMTS, prvim naročnikom pa ga je ponudila že jeseni leta 2004.

Za zdaj ostaja odprto tudi vprašanje, kako namerava Telekom plačati nakup Skiptija. Če ga namerava kupiti z zadolževanjem, je to za prihodnost slovenskega telekomunikacijskega operaterja lahko nevarno. Konec septembra lani je imel namreč Telekom na ravni skupine 405 milijonov evrov kratkoročnih in dolgoročnih finančnih obveznosti, kar pomeni, da je njegov finančni dolg znašal okoli 25 odstotkov virov sredstev. V primerjavi z ostalimi evropskimi konkurenti to sicer ni skrb zbujajoča številka, vprašanje pa je, na kakšno višino bi se odstotek finančnega dolga povzpel, če bi Telekom kupil Skipti z zadolževanjem. Po nekaterih izračunih bi se zadolženost Telekoma povečala na okoli 50 odstotkov, s čimer bi postal nadpovprečno zadolžen, njegove prihodnje naložbene aktivnosti pa bi bile močno omejene. Matjaž Janša je manj črnogled: "Finančna konstrukcija posla še ni dogovorjena. Tudi v primeru nakupa izključno s pomočjo dolga pa zadolženost Telekoma Slovenije ne bi presegla 40 odstotkov sredstev podjetja." Štirideset odstotkov se res ne sliši veliko. Toda ker so se viri financiranja zaradi finančne krize na svetovnih trgih precej podražili, nakup z zadolževanjem v tem trenutku ni najbolj modra poteza.

Prav zaradi finančne krize na svetovnih trgih se zastavlja tudi vprašanje, ali je vlada za privatizacijo res izbrala najboljši trenutek. Igor Štemberger iz borznoposredniške družbe Ilirika meni, da je imela vlada od nastopa mandata do danes vrsto priložnosti, ko bi Telekom lahko prodala po bistveno ugodnejši ceni. "Pred enim letom bi bila prodaja Telekoma veliko bolj smiselna kot je danes," meni Štemberger. Enako razmišlja tudi dr. Aljoša Valentinčič z ljubljanske ekonomske fakultete. Po njegovem bi morali Telekom prodati že pred leti, ko je bila cena še visoka. "Če vlada meni, da bi lahko v kakšnem sektorju v prihodnje iztržila več, bi bilo gotovo smiselno počakati, kot pa prepoceni prodati."

Zaskrbljenost za usodo Telekoma je umestna. Osnovna konstrukcija posla je bila namreč še nedavno zamišljena tako, da bi najprej Telekom za 780 milijonov evrov kupil Skipti, k tej kupnini pa naj bi Exista kot večinski lastni Skiptija dodala še približno 300 milijonov. Po naših informacijah naj bi uprava Telekoma to konstrukcijo zavrnila, komisiji pa predlagala, naj država skliče izredno skupščino, ki naj o zadevi odloči. Skipti bi po tej logiki celotna sredstva za nakup Telekoma dobil neposredno od Telekoma samega, kar je absurdno. Telekom bi na ta način izčrpal lasten potencial za nadaljnji razvoj na balkanski trg, na primer za razvoj na Kosovu, ki je po mnenju nekdanjega prvega moža Mobitela Antona Majzlja še dokaj neizkoriščeno tržišče in zato ponuja odlične možnosti za zaslužek. Mimogrede - Majzelj je pred petimi leti, ko je bil še prvi mož Mobitela, nameraval kupiti Skipti oziroma takrat še islandski telekom, a mu to, menda zaradi nasprotovanja Islandcev, ni uspelo.

Čemu sploh prodajati?

Po mnenju nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za informacijsko tehnologijo dr. Tomaža Kalina bi se morala vlada znova vprašati, čemu Telekom sploh prodaja in kakšne koristi bo od tega imelo podjetje. Pametne države se za prodajo državnih deležev v podjetjih odločajo iz dveh razlogov: če jih v to prisilijo javnofinančne razmere ali če je to edini način, da se podjetju zagotovi normalen razvoj. Nikakor pa ne zato, ker bi to bilo moderno ali ker bi vlada želela tik pred iztekom mandata na vrat na nos izpolniti predvolilne obljube. Še posebej nujna je previdnost pri privatizaciji nekaterih strateških področij, kot so bančništvo, zavarovalništvo, prometna infrastruktura in telekomunikacije. Nekdanji prvi mož Agencije za pošto in elektronske komunikacije Nikolaj Simič je prepričan, da bi bila prodaja Telekoma lastniku napaka. "Proti prodaji sem bil že pred sedmimi leti in pri tem stališču vztrajam še danes. Telekomunikacije so strateška infrastruktura, ki državi pomagajo do dodane vrednosti. Kvaliteten razvoj telekomunikacij pomeni kvaliteten razvoj gospodarstva. Kapitala ne zanima vlaganje v dolgoročen razvoj podjetja, pač pa le kratkoročni izplen oziroma čimvišji dobiček. Prodati Telekom zaradi nekih kratkoročnih političnih interesov pomeni drastično poslabšati stanje telekomunikacij v Sloveniji."

Da tuje lastništvo ni mana z neba, dokazuje primer Hrvatskega Telekoma, ki ga je hrvaška vlada prodala Deutsche Telekomu. "Da je bila ta prodaja velika napaka, je priznal tudi nekdanji direktor Hrvatskega Telekoma," pravi Simič in dodaja: "Z nakupom telekomunikacijskega podjetja se v resnici ne kupujeta znanje in tehnologija, pač pa njegov tržni delež."

Res je sicer, da je večina evropskih telekomov zasebnih, a obstajajo tudi izjeme. Ko sta Švedska in Finska svoja telekoma združili v novo skupno podjetje Telio-Sonero, se nista odločili za prodajo svojih delnic, pač pa sta obdržali večino, tujci pa so le 16,7-odstotni lastniki združenega podjetja. To pa ni edini primer. Swisscom je v 54-odstotni lasti švicarske konfederacije, v Luksemburgu pa je država stoodstotna lastnica. Precej držav je z zakoni omejuje lastništvo tujcev v telekomunikacijskih podjetjih. V ZDA je maksimalni delež omejen na dvajset odstotkov, v Avstriji na 35 odstotkov, v Kanadi na 20 odstotkov, na Japonskem na 33 odstotkov. Seveda obstajajo tudi bolj prizanesljive države, kot je Turčija, kjer je tuje lastništvo omejeno na 49 odstotkov, ali Indija, kjer je omejeno na 74 odstotkov. Slovenija se očitno namerava zgledovati po Indiji, saj naj bi Skiptiju po zadnji varianti prepustita od 51 do 60 odstotkov lastniškega deleža Telekoma.

Telekom bi bilo smiselno prodati, če bi nujno potrebovali denar za polnjenje proračunske luknje. Te potrebe pa vsaj za zdaj ni. Nasprotno. Minister za finance Andrej Bajuk je še pred kratkim izpostavljal, da je vladi uspelo ustvariti proračunski presežek. Na precej majavih nogah je tudi argument ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka, da bo privatizacija Telekoma na področje telekomunikacij vnesla večjo konkurenčnost in nižje cene storitev. Četudi večinski delež Telekoma prevzame tuje podjetje, to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Telekom monopolist. Svoj prevladujoči tržni delež (ki se zlasti na področju mobilne telefonije počasi, a vztrajno znižuje) bo Telekom namreč ohranil tudi po privatizaciji. Kaj pa cene? Čeprav v javnosti prevladuje ustvarja vtis, da so cene telekomunikacijskih storitev v Sloveniji visoke, to ne drži. Evropska komisija vsako leto izda poročilo s področja telekomunikacij. Iz zadnjega, javnosti dostopnega poročila za leto 2006 je razvidno, da se Slovenija po ceni klicev prek fiksnega telefonskega omrežja uvršča med cenejše države evropske petindvajseterice. Tako se glede na ceno za 3-minutni lokalni klic uvrščamo na prvo mesto kot najcenejša izmed 25 evropskih držav. Pri ceni za 10-minutni lokalni klic smo na sedmem mestu, po ceni za 10-minutni klic v oddaljene države EU na petem mestu, po ceni za 10-minutni klic v ZDA pa na osmem mestu. Po mnenju Kalina bistvene rezerve na področju cen ni, zato to ne more biti argument za privatizacijo. Vprašljiv pa se mu zdi tudi argument o koristnih učinkih privatizacije na razvoj podjetja. "Prodajalci Telekoma so v javnost lansirali mit, da Telekom Slovenije potrebuje strateškega partnerja. To je 'čarobna formula', ki pomeni, da je Telekom Slovenije tehnološko in organizacijsko zaostala organizacija, ki ji je nujno potrebno novo, sveže, tuje znanje. Kar ne drži. Tim Bristov, direktor Gibtelecoma, katerega petdesetodstotni delež je Telekom Slovenije kupil aprila lani, pravi, da je bila dodana vrednost, ki so jo dobili, veliko tehnologije in znanja."