Slovenci v davčnih oazah

Kneževina Liechtenstein je redko kdaj tema novic. Kot davčna oaza v osrčju Evrope, ki zagotavlja visoko stopnjo tajnosti, si prizadeva za čimmanjšo opaznost, da se lahko kapital iz vsega sveta nemoteno steka na njen teritorij. Novica, da je nemška obveščevalna služba od nekdanjega uslužbenca banke LGT za pet milijonov evrov kupila seznam računov 1400 strank te banke, je Liechtenstein spravila med glavne novice. Nemški davčni organi so na podlagi seznama sprožili obsežno preiskavo, ki je razkrila največjo davčno utajo v zgodovini Nemčije. Utajenih naj bi bilo do štiri milijarde evrov. Med osumljenimi naj bi šlo predvsem za ljudi v zgornjem delu dohodkovne lestvice. Denar so vlagali v anonimne fundacije, registrirane v Liechtensteinu, ki naj bi jih ustanovili zgolj zaradi izogibanja davkom.

Ker je Nemčija seznam obljubila vsem državam, ki bi bile zanj zainteresirane, je afera dobila svetovne razsežnosti. Med številnimi državami, ki so Nemčijo zaprosile za seznam, je bila tudi Slovenija. Pritisk, ki ga Nemčija zadnje dni izvaja na Liechtenstein, nakazuje, da se liberalizem na davčnem področju končuje. "Pritisk prenašamo na evropsko raven. Če ne bo dogovora na evropski ravni, bomo ukrepe sprejeli sami," je dejal nemški finančni minister Peer Steinbrück. Ti bi lahko vključevali tudi "uvedbo davka na vse transakcije iz Nemčije v Liechtenstein".

Ali se bo moral zaradi seznama pred davkarijo zagovarjati tudi kak Slovenec, še ni znano. Zagotovo pa to ne bi bilo veliko presenečenje, saj je prelivanje kapitala v davčne oaze priljubljeno tudi med premožnimi Slovenci.

Gantarjeva srebrnina

"Če si kupiš čevlje v Trstu, ker so tam cenejši, se to razume kot normalno. Če kupuješ obleke kitajskega proizvajalca, namesto da bi jih kupoval v Muri in tako reševal usodo tekstilnih delavk, je to normalno. Če imaš najeto gospodinjsko pomočnico, ki dela na črno, je to normalno. Če se zaposliš v Avstriji zato, ker tam lahko dobiš za isto delo dvakrat višjo plačo kot v Sloveniji, je to normalno. Če pa kapital preneseš v davčno ugodnejše okolje, se javnost zgraža. Zame je to dvojna morala. V EU veljajo načela prostega pretoka kapitala, blaga in delovne sile. Teh stvari ni mogoče obravnavati ločeno," je prepričan Matjaž Gantar, prvi mož Skupine KD, ki je leta 2004 javnost šokiral z odločitvijo, da svoje premoženje - govorilo se je o skoraj desetih milijonih evrov - prenese na družinsko fundacijo, ustanovljeno na Nizozemskih Antilih. To ne bi bilo sporno, če Nizozemski Antili ne bi bili ena od davčnih oaz. Gantar sicer pravi, da bi družinsko fundacijo z veseljem ustanovil v Sloveniji, a da pri nas ni ustrezne zakonodaje. Lokacijo mu je predlagal odvetnik, sam pa je izdelal načrt, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko iz fundacije črpa. Tako naj bi pol letnega donosa črpali njegovi otroci, preostala polovica pa naj bi bila namenjena štipendiranju nadarjenih. Namige, da je fundacijo ustanovil zaradi davkov, zanika: "Fundacija z davčnimi vprašanji nima nobene zveze. Tudi če premoženja ne bi odnesel na Antile, ne bi plačal nobenega davka ne tam ne pri nas, ker še nisem nič prodal." To morda drži, a Gantar je človek, ki misli vnaprej. Ko bo enkrat prišlo do prodaje, mu zato, ker je fundacija registrirana na Antilih, ne bo treba plačati davka na kapitalski dobiček. V Sloveniji se plačilu davka ne bi mogel izogniti.

Toda to ni edini razlog za ustanovitev fundacije. Fundacija je tudi lastnica družbe Delany Holdings, ki je registrirana v davčni oazi na Cipru. Delany Holdings ima v lasti skoraj 14 odstotkov KD Group in je tako njen največji lastnik. Z dvanajstimi odstotki delnic v KD Group mu sledi Vegro Stiftung, sklad, ki je registriran v Liechtensteinu, v še eni davčno ugodni evropski državi. Medtem ko Gantar osebne povezave z Delany Holdings ne skriva, je bolj skrivnosten glede sklada Vegro. Na vprašanje, ali so med lastniki sklada Vegro tudi vodilni menedžerji KD Group, odgovarja: "To je mogoče, vendar mene med lastniki ni."

KD Group ima v lasti sklad KD Private Equity Fund B.V. na Nizozemskem ter družbo Firsthouse Investments Ltd. na Cipru. Gantar priznava, da izbira lokacij ni bila naključna. "Za Nizozemsko in Ciper smo se odločili, ker tam kapitalski dobički niso obdavčeni. Če imam v bilanci KD Holdinga delnice Krke, ki sem jih kupil po sto in jih prodam po dvesto, je moja davčna osnova sto. Na to moram v Sloveniji plačati 20 odstotkov davka. Če pa isto operacijo izvede Firsthouse Investments iz Cipra, davka ni treba plačati." Nizozemska davčna zakonodaja sicer ni tako ugodna kot ciprska, a še vedno bolj kot slovenska. "Če nizozemska holdinška družba kupi več kot pet odstotkov delnic Krke in jih nato proda, ji davka na kapitalski dobiček ni treba plačati. Slovenska zakonodaja takšne izjeme ne pozna."

Čemur navadni smrtniki rečemo izogibanje davkom, Gantar pravi optimizacija davčnega bremena. "Zaradi Mramorjeve davčne reforme, ki je začela veljati leta 2005 in s katero so se kapitalski dobički obdavčili po stopnji petdeset odstotkov, je bila selitev kapitala v davčno ugodnejše okolje popolnoma normalna reakcija davkoplačevalcev. Vmes je Bajuk zadevo sicer precej normaliziral. Toda kdo pravi, da se zgodba ne more ponoviti. Kaj mislite, da se bo zgodilo, če bosta kdaj uvedena davek na dediščino in davčna stopnja na nepremičnine? Ljudje bodo svoje premoženje množično prenesli na svoje otroke oziroma končne uporabnike. Namesto da bi bili besni na davkarijo in oblast, ki sprejema neumne zakone, se spravljate name." Na vprašanje, ali se mu zdi pravično, da eni plačujejo davke, medtem ko se jim drugi izogibajo, pa odgovarja: "Skupina KD v državni proračun skozi davke prispeva pol odstotka. Firmo smo zgradili iz nič, iz garaže. Danes zaposlujemo 1720 ljudi, ki imajo nadpovprečne plače, ki jim plačujemo nadstandardno zdravstveno zavarovanje in dodatno pokojninsko zavarovanje. To je en del mojega prispevka k družbeni odgovornosti. Sicer pa je Skupina KD lani svojo družbeno odgovornost pokazala tudi tako, da je podprla Bralno značko, da je socialno ogroženim otrokom iz BiH omogočila letovanje na Debelem Rtiču in da je podprla Unicefov glasbeni spot."

Naval na Nizozemsko

Gantar seveda ni edini, ki kapital seli v davčno ugodna okolja. Prvi mož Aktive Group Darko Horvat, čigar premoženje je revija Manager ocenila na 190 milijonov evrov, je premoženje prenesel na Nizozemsko. Več kot 80-odstotna lastnica Aktive Group je namreč nizozemska družba Aktiva Holdings B.V. Horvat podatke o lastništvu nizozemske družbe skriva, v javnosti se ne pojavlja, sploh odkar se je preselil v London. Finančna direktorica Aktive Holdings B.V. Andreja Kodrin je leta 2005 za Finance pojasnila, da se v slovenskih medijih pojavlja veliko neresnic in zamenjav z davčnimi oazami, saj ima ta država višjo davčno stopnjo kot Slovenija, zahteve po poročanju pa so - razen za mala podjetja - strožje in dražje. A hkrati je priznala, da Nizozemska resnim podjetjem omogoča ničodstotno davčno stopnjo na kapitalske dobičke in dividende.

Tudi Sandi Češko, ustanovitelj podjetja Studio Moderna, nekdanji nadzornik Telekoma in banke SIB ter nekdanji član upravnega odbora Foruma 21, je premoženje prenesel na Nizozemsko. Izključni lastnik Studia Moderna je namreč nizozemska družba Studio Moderna Holdings B.V. "Za ta korak smo se odločili, ker je nizozemska holdinška zakonodaja prijaznejša od slovenske. Nizozemska zakonodaja pri prenosu kapitalskih dobičkov ne pozna davkov. Če denimo holding proda eno družbo, mora v Sloveniji plačati davek na kapitalski dobiček, na Nizozemskem pa ne," je pred časom pojasnil Češko.

V davčno ugodnejše okolje je kapital preselil tudi Igor Lah, ki ga je revija Manager lani uvrstila na tretje mesto med najbogatejšimi Slovenci, njegovo premoženje pa ocenila na 145 milijonov evrov. Lah je največji lastnik družbe KS2 Naložbe, ki je nastala iz nekdanjih pidov Kompas. Poleg KS2 Naložbe ima Lahova nizozemska družba Muntalto v neposredni lasti še celotno Gradbeno podjetje Grosuplje in večinski delež v Steklarni Hrastnik. Lah svojega premoženja ne upravlja le prek Nizozemske, ampak tudi prek Luksemburga in Cipra. Zanimiva je tudi zgodba nekdanjega načelnika oddelka za urbanizem v mestni občini Ljubljana Igorja Jurančiča. Podjetje Architron LLC je namreč ustanovil v ameriški zvezni državi Delaware, ki je znana davčna oaza, zaradi česar imajo tam svoj sedež nekatere velike korporacije, kot sta na primer Coca Cola ali Citigroup. Mediji so razkrili, da je Jurančič podjetje ustanovil, ko je opravljal še funkcijo prvega mestnega urbanista. Zadeva je sporna zato, ker je Jurančič še kot mestni urbanist sodeloval pri oblikovanju zazidalnega načrta za Potniški center Ljubljana, danes pa prek podjetja Architron nastopa kot investitor na območju PCL. Jurančičev Architron je namreč januarja lani kupil 15-odstotni delež podjetja Tridana, ki bo v okviru PCL gradilo približno 50 milijonov evrov vreden poslovno-stanovanjski kompleks s tremi objekti na površini 10.000 kvadratnih metrov.

Z davčnimi oazami se je pred časom povezovalo tudi znanega ljubljanskega odvetnika Andreja Toša. Njegova družba TO-TO, za katero Toš trdi, da jo je že prodal, je bila namreč nekaj časa v lasti družbe IRR Capital Ltd. s sedežem na Kajmanskih otokih, nato pa je prešla v last FC Meinrat Holding iz Švice.

Skušnjavi po davčno bolj konkurenčnem okolju se ne morejo upreti niti velika slovenska podjetja in zavarovalnice. Tako je Petrolova odvisna družba Petrol-Trade H.m.b.H. iz Dunaja stoodstotna lastnica ciprskega podjetja Cypet-Trade Ltd. Podjetje se ukvarja s trgovino in financiranjem poslov z nafto, naftnimi derivati in ostalim blagom. Iz letnega poročila Petrola je razvidno, da je Cypet-Trade Ltd. v letu 2006 prodal več kot milijon ton proizvodov iz nafte in zabeležil kar dobrih 488 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje. Lani pa je ta družba ustvarila 2,96 milijona evrov čistega poslovnega izida. Tudi Zavarovalnica Triglav je leta 2003 ustanovila holding Triglav Netherlands B.V., ki je le poštni nabiralnik in ne opravlja nobene dejavnosti, saj nima niti enega zaposlenega. Na Triglavu pravijo, da so holding ustanovili "izključno zaradi administrativno in davčno učinkovitejše naložbe v private equity sklad Poteza Adriatic Fund". Gre za sklad, ki ga je prav tako na Nizozemskem ustanovila ljubljanska borznoposredniška družba Poteza, d. d. Zanimivo je, da sta tako Triglav Netherlands B.V. kot Poteza Adriatic Fund registrirana na isti hišni številki v ulici Koninglaan v Amsterdamu. Na tem naslovu so po poročanju Dnevnika prijavljeni še Iskra Investments B.V., podjetje Breukeleveensche Poort, ki ga je pred dobrimi tremi leti kupil ljubljanski BTC, in pa Zvon B.V. Gre za izpostavo holdinga Zvon Ena, ki je v lasti mariborske nadškofije. Na Nizozemskem so registrirani tudi družba Alavatis, ki je v večinski lasti BTC in Abanke, podjetje Beheeren Beleggingsmaatschappij, ki ima v lasti 49 odstotkov Tušmobila, ter podjetje Eliterp, ki je v lasti menedžerjev tovarne Etol, na čelu z Ivanom Fermetom. V BTC pravijo, da so se za sedež družbe na Nizozemskem odločili zato, ker sta tam registrirana tudi sklada Poteza Adriatic Fund B.V. in KD Private Equity Fund B.V., v katera želijo vlagati. Na naše vprašanje, koliko davkov so privarčevali na račun dejstva, da imajo dve podjetji locirani v davčni oazi, pa odgovarjajo, da "Nizozemska nikakor ni offshore cona, ampak je tradicionalna davčna iurisdikcija" ter da "BTC ni privarčeval še nič, ker je še vedno v fazi vplačil oziroma nakupov investicij in ker do prodaj teh investicij še ni prišlo". BTC-jevi podjetji na Nizozemskem nimata niti enega zaposlenega.

Davčnih oaz je po svetu vsaj štirideset, nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da jih je več kot sedemdeset. Za Ciper in Nizozemsko sicer ni mogoče reči, da spadata med klasične davčne oaze. Ker sta obe članici EU, sta zaradi tega podvrženi strožjim merilom, tudi mednarodni izmenjavi podatkov. A z vidika davčnih ugodnosti lahko tako glede Cipra kot glede Nizozemske govorimo o davčnih oazah, kar dokazuje podatek, da je na Cipru registriranih prek 30.000 offshore podjetij.

Privilegiranje privilegiranih

Eden najpomembnejših uporabnikov offshore centrov so velike korporacije, ki si na ta način nižajo davčne stroške. Nekdaj uspešna ameriška korporacija Enron je imela v davčnih oazah kar 881 podjetij, od tega jih je bilo 692 na Kajmanskih otokih. Čeprav je Enron med letoma 1996 in 2000 ustvaril 1,8 milijarde dolarjev prihodkov, od tega ni plačal niti centa korporacijskih davkov. Kar ne preseneča, saj je samo za strokovnjake, ki so mu svetovali, kako se davčnim obveznostim izogniti, izplačal 88 milijonov dolarjev honorarjev. Seveda Enron še ni izjema. Korporacija News International, ki je v lasti Ruperta Murdocha, kljub ogromnim dobičkom angleški davčni upravi več kot desetletje ni plačevala korporacijskih davkov. Eden najbolj svežih primerov "optimizacije davčnih bremen" skozi off shore centre je Tesco, britanski Mercator. Novinarji časnika Guardian so po šestih mesecih raziskovanja razkrili, da se je Tesco prav s pomočjo davčnih trikov povzpel na prestol največjega britanskega trgovskega giganta. Po poročanju Guardiana naj bi Tesco prek številnih offshore podjetij, registriranih na Kajmanskih otokih, pri davkih prihranil do ene milijarde funtov.

Zakaj je sporno?

Tem podjetjem seveda ni mogoče pavšalno očitati nezakonitega ravnanja. A četudi ravnajo popolnoma v skladu s predpisi, se zastavlja vprašanje, ali je izogibanje davkom družbeno odgovorno početje.

Države s pobranimi davki financirajo gradnjo, vzdrževanje in izvajanje javne infrastrukture, od cest, vrtcev, šol do bolnišnic. Poleg tega so velika podjetja, ki se izognejo plačilu davka v matični državi, s tem nekako postavljena v privilegiran položaj. "Ko direktorji Tesca govorijo, da poslujejo davčno optimalno, s tem demonstrirajo pomanjkanje družbene odgovornosti in pomanjkanje zavezanosti skupnosti, ki jim visoke dobičke omogoča. Agresivno davčno načrtovanje skozi offshore strukture velikim skupinam omogoča finančno prednost pred manjšimi podjetji," pravi John Christensen, direktor Tax Justice Network, civilne mreže, ki se bojuje proti izogibanju plačevanju davkov.

Johann Hari je leta 2005 v komentarju za časnik The Independent zapisal, da je množično izogibanje bogate elite pri plačilu davkov eden od velikih škandalov sodobnega časa. Ena najbolj znanih britanskih nepremičninskih posrednic Leone Helmsley je v osemdesetih letih izjavila, da davke plačujejo samo nepomembni ljudje. "Izjava, ki je bila takrat šokantna, je danes postala raison d'etre globalne elite, jutranja molitev enega odstotka svetovne populacije, ki razpolaga s 57 odstotki svetovnega bogastva," je zapisal Hari. Dejstvo je, da offshore centri zaradi ugodnih davčnih sistemov pomenijo grožnjo tradicionalnim davčnim sistemom. Z ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov posameznikov in podjetij izvabljajo tuj kapital, s tem pa jemljejo del fiskalnega prihodka državam, od koder kapital izvira. Tako države z razmeroma visoko stopnjo obdavčitve izgubljajo svoj proračunski prihodek, kar lahko vodi v novo povečanje davčnih obremenitev. Toda zviševanje davčnih stopenj ima lahko ravno nasproten učinek od pričakovanega. Ekonomska teorija pravi, da ob davčni stopnji nič odstotkov davčnih prihodkov ni, prav tako pa davčnih prihodkov tudi ni pri davčni stopnji sto odstotkov. Treba je torej najti zlato sredino oziroma določiti takšno obdavčitev, pri kateri bo nabirka davkov optimalna, kapitalu pa se ne bo splačalo bežati v davčne oaze.

Obstajajo seveda tudi izjeme. Tak primer so skandinavske države, ki ne slovijo po ravno ugodnih davčnih stopnjah, pa imajo kljub temu zelo nizek odliv v davčne oaze. Po mnenju Uroša Novaka, višjega svetovalca v sektorju za nadzor v generalnem davčnem uradu, si je to mogoče razlagati le z visoko stopnjo davčne zavesti. "Zavedajo se, da država brez davkov ne more živeti. Pri nas je ta zavest manj razvita. Lahko bi celo rekli, da je izogibanje plačilu davkov nacionalni šport. Ljudje se premalo zavedajo, da bi bili davki, če bi jih plačevali vsi, zato lahko tudi nižji." Če bi namreč DURS pobral en sam odstotek več davkov, bi na letni ravni to pomenilo dodatnih 110 milijonov evrov proračunskega priliva.

Večina velikih podjetij se na svojih spletnih straneh hvali z družbeno odgovornim ravnanjem, kar utemeljujejo s podatki o sponzoriranju različnih prireditev. Toda hkrati ta ista podjetja svoja davčna bremena optimizirajo skozi davčne oaze, kar je milo rečeno dvolično. Za koliko denarja je davčna uprava prikrajšana na račun davčnih oaz ali koliko premoženja imajo bogati Slovenci naloženega v davčnih oazah, ni znano. Obstajajo pa ocene na globalni ravni. Tax Justice Network je leta 2005 objavil podatek, da je v davčnih oazah po vsem svetu naloženih približno 11,5 bilijona dolarjev ali 7,5 bilijona evrov premoženja najbogatejših posameznikov.

Vsota nepobranih davkov, ki jo države na letni ravni izgubijo na račun premoženja, naloženega v davčne oaze, dosega 255 milijard dolarjev ali skoraj 168 milijard evrov. Za primerjavo povejmo, da je to dvajsetkratnik celotnih prihodkov državnega proračuna Slovenije za leto 2008.