Napihnjenci

"Najbolj me skrbi, ker ljudje pričakujejo uspeh SD na parlamentarnih volitvah zaradi razočaranja nad Janšo in njegovo vladavino, ne pa zaradi programa in delovanja stranke," je lansko pomlad na strankarski tribuni izjavil Borut Pahor. To je bil čas vzpona SD in padca Janševe SDS. Glavni udarec vladi je jeseni še prihajal, po porazu na predsedniški tekmi je bila podpora vladnim strankam bistveno nižja od podpore opozicijskim. Vse tri pomladne stranke skupaj decembra niso dosegle priljubljenosti Pahorjeve, razmerje trojice SLS, NSI in SDS proti opozicijskim SD, LDS in Zares je bilo ena proti dva, razlika med SD in SDS pa je bila takrat visoka nedosegljivih petnajst odstotnih točk. Tako so jo izmerili pri Ninamedii.

Januarja letos je prišlo do preobrata. V pičlih treh mesecih je pozabljeni Janša dohitel Pahorja, ki se je medtem že razglasil za novega mandatarja. Podpora SD in SDS je marca skoraj enaka, po javnomnenjski raziskavi, ki so jo pred tedni pripravili za Urad vlade za komuniciranje, pa je SDS prehitela SD. Bitka za jesenske volitve se spet vrača na začetek.

Kaj se je zgodilo? Se je razočaranje nad ravnanji Janševe vlade poleglo? Je kriv slab program in delo SD? Ali kar oboje? Odgovor se zdi enostaven. Del volivcev, ki je svoje upanje po razpadu LDS deponiral v vzhajajočem Pahorju, je razočaran, hkrati pa se je Janševa vlada nehala ukvarjati s preganjanjem sovražnikov, začela predsedovati EU, sprejela pa je tudi nekaj populističnih odločitev.

Prevelika pričakovanja

"Javno mnenje na načelni ravni zaniha takrat, ko se ljudje soočijo s konsekvencami morebitnih dejanj; te spremembe stališč so najbolj prisotne med tistimi, ki nimajo kristaliziranih mnenj," o nihanju javnomnenjskih podpor razmišlja Samo Uhan z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "Svoja mnenja najhitreje spreminjajo tisti posamezniki, ki nimajo trdnih političnih stališč." Tovrstno razmišljanje pojasnjuje, zakaj se je Pahorjevi stranki lansko leto tako neorgansko povečala priljubljenost. Niti on niti stranka namreč nista naredila vidnejšega političnega koraka; pravi razlog za skok Pahorjeve priljubljenosti se je skrival drugje, zunaj njega, v razpadu LDS in preurejanju razmer na politični levici, ko so volivci iskali nove alternative. "Danes imajo vsaj tri četrtine Pahorjeve priljubljenosti trdno podporo. Kljub premikom namreč javno mnenje deluje po neki inerciji in tako se Pahorjeva stranka najverjetneje ne bo več spustila na položaj, kjer je bila nekoč," pravi Uhan. "A če hoče Pahor na volitvah zmagati, se bo mogel boriti za variabilen del volilnega telesa." Torej za tistega, ki ga je zadnje tri mesece začel zapuščati. "Mogoče je največji problem Pahorjeve strategije nagovarjanje volivcev, ki ji še nima oz. se zanj še niso dokončno odločili. Pahor namreč ne ve, koga naj nagovarja in na kakšen način naj to počne."

Tako je na primer nekonsistentni Pahor decembra napovedal, da bo v primeru volilne zmage prevzel mesto mandatarja in da bo še pred koncem lanskega leta začel pogovore s kandidati za ministre. Pogovori naj bi sicer potekali, nastajal naj bi tudi alternativni vladni program, a javnost razen imena Mitje Gasparija, domnevno prihodnjega podpredsednika vlade, ni izvedela ničesar drugega. Pahor o političnih alternativah molči, je pa javnost zato izvedela vse o njegovi odvisnosti od športa in o ljubki osnovnošolski ljubezni. Populistično razgaljanje je morda simpatično ali bizarno, za koga celo ponižujoče, očitno pa je premalo verodostojno za ohranjanje izmerjene tretjinske podpore volilnega telesa.

Janšev protinapad

Razlogi za (morda le začasen) Pahorjev zlom se ne skrivajo zgolj v njegovih političnih dejanjih, ki jih v zadnjih treh mesecih praktično ni bilo. Javnomnenjske ankete niso zaznale le padca podpore Pahorju, pač pa tudi rast priljubljenosti Janševe SDS. Po rezultatih Ninamedie je v zadnjih treh mesecih Janša pridobil šest odstotnih točk, malo manj, kot jih je izgubila Pahorjeva stranka. So volivci samo zamenjali premierskega favorita?

Politična aritmetika ni tako preprosta. Kot pokažejo zbrani podatki, se izgubljeni Pahorjevi glasovi niso avtomatsko prelili v rast podpore Janši, pač pa so se preselili med neopredeljene, nekaj pa jih je "pobrala" tudi stranka Zares. Glavni izvor rasti podpore Janševi stranki je zmanjševanje priljubljenosti koalicijskih SLS in NSi. Ti dve stranki imata po raziskavi Ninamedie tako marca skupno le dobro 4-odstotno podporo.

Bojan Šrot, novi predsednik SLS, ki mu v slovenski politični prostor (še) ni uspelo preslikati priljubljenosti iz domačega Celja, za slab rezultat krivi predsednika vlade. "Koalicijski partnerji nas niso napadali, s čimer se soočamo zadnje tri mesece, kot da je SLS kriva za vse zgode in nezgode v tej državi. To je verjetno tudi razlog za nekoliko nižjo javnomnenjsko podporo." V času vojne proti tajkunom je Janša večkrat napadel SLS, "neko stranko, zadolženo za neko pivovarno", in pivovarskega "tajkuna", brata predsednika SLS. Nizka politična podpora koalicijskima SLS in NSi seveda še ne pomeni njunega političnega slovesa. Uhan trdi, da se morebitni jesenski potencial "malih koalicijskih strank skriva v tem, da so majhne, da se lahko distancirajo od najhujših očitkov, ki se lepijo na to vlado."

Janša v zadnjih mesecih svojih koalicijskih partneric "ni pojedel" kar sam od sebe. SDS in vlada sta namreč spremenili način političnega delovanja. Janša je (začasno) opustil retoriko napada in se umaknil od političnih potez, ki bi lahko povzročale napetosti. Tako premier v državi ne ustvarja več občutka izrednih razmer, kot jih je po predsedniških volitvah z izsiljeno sejo o zaupnici. Nekaj zaslug za navidezno državniško držo ima predsedovanje Svetu EU, diplomatska rutina, v katero je potisnjen, nekaj pa tudi strateški premislek. Podobno "nejanševsko" je premier deloval tudi septembra 2004, zadnje tedne pred volitvami, njegova preobrazba pa ni trajala dolgo.

Drugi - verjetno pomembnejši - razlog za vzpon priljubljenosti je policijska akcija proti trem direktorjem gradbenih podjetij, v kateri se je zdelo, da se je oblast odločno lotila malverzacij v gradbeništvu. Dober mesec dni po pridržanju Ivana Zidarja, Hilde Tovšak in Dušana Črnigoja je jasno, da bo pot do dokazovanja kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja in dajanja podkupnin še dolga. V kadrovskih težavah se je znašla posebna skupina tožilcev, ki je akcijo koordinirala, zapustil jo je njen vodja Harij Furlan, hkrati pa ena izmed poti do dokazovanja domnevnih kaznivih dejanj vodi tudi v urad predsednika vlade. Kljub temu je bil javnomnenjski učinek odločne politike dosežen, volivci pa zadovoljni.

Po vsej verjetnosti omenjene aretacije ne bodo edine. Že decembra, skoraj dva meseca pred dogodkom, se je namreč v policiji govorilo o tem, da se država pripravlja na aretacijo vidnejših gospodarstvenikov, in tudi tokrat iz istih virov prihajajo namigi o novih preiskavah. Po teh špekulacijah naj bi se v preiskavi znašel Bojan Petan, predsednik uprave DZS, ki ima večinski delež pri Dnevniku, pa tudi Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško, ki ima v lasti Delo. Zanimivo je, da morebitne prihajajoče aretacije omenja tudi nekdanji minister Jože P. Damijan, ki je v zadnjem času postal oster kritik Janše in njegove vlade. V svojem prispevku v Objektivu je tako zapisal, da se v državi dogaja politična instrumentalizacija tožilstva. To naj bi se zgodilo pri aferi letališki stolp, "podobno naj bi doživeli še v dveh podobnih primerih, ki naj bi sledila v naslednjih mesecih".

Koš daril za nove volivce

Tretji razlog, ki je SDS pomagal obrniti trend padanja podpore, so predvolilna darila, ki jih je v zadnjih mesecih vlada razdelila med posameznike. Pri SDS sicer pravijo, "da se do konca predsedovanja Slovenije EU stranka ne bo ukvarjala z volilno kampanjo". A dejstva so drugačna.

Vlada je tako decembra državljanom omogočila zelo ugoden nakup delnic NKMB. Odkupna cena je bila decembra 27 evrov, po nekaj dneh borzne kotacije pa je zrasla na 44 evrov. Danes, v času padanja slovenskega borznega indeksa, je cena delnice banke sicer 36 evrov, a tudi ta je višja od cene, po kateri jo je decembra prodala država. Ugodna ljudska privatizacija mariborske banke, s katero je vlada nagradila skoraj 110.000 malih vlagateljev, pa ni edino borzno darilo, ki čaka na volivce. Minister za finance Andrej Bajuk v intervjuju za Sobotno prilogo ni zanikal namigov, da bodo lahko državljani še letos kupili delnice NLB, Telekoma in Zavarovalnice Triglav. "Vse je mogoče," je odvrnil na vprašanje novinarja, "vendar to ne pomeni sto odstotkov vsega." Tudi minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je v intervjuju za isti medij zatrdil, da pri Telekomu "ne izključujemo možnosti javne prodaje, ki ni odvisna od finančnih trgov". Lahko se torej zgodi, da se bo po zgledu Hrvaške tudi v Sloveniji nekaj mesecev pred volitvami začelo ljudsko trgovanje z delnicami javnih podjetij. Sanader je tudi zaradi te poteze na volitvah dobil nov mandat. Zdi se, da Janševa vlada pripravlja enako strategijo.

Drugo darilo je uvedba vinjet. Pri hitrem spremenjenem načinu cestninjenja je nenavadnih kar nekaj stvari. Najprej dejstvo, da je vlada doslej vinjetam odločno nasprotovala, njihova uvedba naj bi bila neracionalna, zaradi prihajajočega satelitskega cestninjenja tudi nesmiselna. Tako je vsaj trdil nekdanji minister za promet Janez Božič in strokovna analiza za uporabo vinjet, ki so jo pripravili v vladnem Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Nenavadna sta tudi nizka cena in diskriminatoren odnos do tujcev, tranzitih potnikov, ki bodo morali kupovati polletne vinjete ...

Že omenjeni Jože P. Damijan je o vinjetah na straneh internetnega portala Razgledi.net zapisal, da tu ne gre niti za učinkovitost niti za pravičnost. "Zato je najbolj pomembno vprašanje, zakaj se vladi z uvajanjem vinjet (že s 1. julijem) tako mudi. Najbolj očiten odgovor je: zaradi jesenskih volitev. Vlada verjetno predvideva, da bo s tem ukrepom uspela pridobiti dodatne simpatije pri volivcih.". Tudi redni profesor na Ekonomski fakulteti Maks Tajnikar uvedbe vinjet ne podpira. "Nihče ni izračunal, kolikšno je dejansko povpraševanje, kolikšna je dejanska pripravljenost plačevanja vinjet v Sloveniji. Gre za veliko spremembo, ki bo narejena brez pravih ocen. Vsem bi moralo biti jasno, da se mora avtocestni program financirati iz proračuna, da ne more biti tržno financiran, najbolj nerodno je, da sploh ne poznamo odgovora na vprašanje, kolikšen bo učinek od vinjet. Kako se bo to poznalo Darsu?" Tajnikar uvedbe vinjet ne razume samo kot predvolilno potezo. Po njegovem mnenju je problem globlji, vinjete razkrivajo strukturne spremembe v delovanju vladajoče politike. "To je le od nervoznih potez te vlade, ki jih je v zadnjem letu začela sprejemati brez pravih analiz. Pri Janševi vladi se je zgodil velik zasuk, začela je zelo programsko, a kasneje se je vedno bolj odmikala od programov, brez pravega sistema in zelo rokohitrsko je začela sprejemati poteze, ki so med sabo včasih v nasprotju. Tisto, kar počne v šolstvu in zdravstvu, ni skladno s tistim, kar počne v gospodarstvu."

Z vinjetami pa se spisek političnih podkupnin ne konča. Minister Lovro Šturm je pripravil predlog zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne. Namen zakona je jasen: država želi množici oškodovancem, po ocenah naj bi jih bilo do 150.000, vrniti nepremoženjsko škodo, povzročeno v vojni, ki se je končala pred več kot šestdesetimi leti. Reparacija za škodo naših prednikov je omejena z 200.000 evri na upravičenca, skupni znesek vseh odplačnih odškodnin pa je po nekaterih ocenah visok 600 milijonov evrov. Torej okoli 1,7 odstotkov slovenskega bruto domačega proizvoda, številka, ki je enaka letnemu proračunu ministrstva za obrambo. Predlog ministra za pravosodje je tako velikodušen, da za priznanje škode šteje tudi izgubljeni dobiček, ki so ga med vojno utrpele pravne osebe.

S predlaganim zakonom se sicer strinjajo različna združenja oškodovancev, malo več zadržkov pa je v politiki, ki v načelu podpira popravo krivic, skrbijo pa jo finančne posledice. Jakob Presečnik iz SLS tako pravi, da je predlagani zakon celo večji zalogaj od denacionalizacije, pa še tam je država vračala pretežno v naravi. Proti je tudi Matej Lahovnik, vodja poslanske skupine Zares. "Ne vem, zakaj bi morala naša generacija plačevati za stvari, ki so se zgodile pred šestdesetimi leti. In to generacija, ki ni dobila Jazbinškovih stanovanj, ki ni za ugodne kredite izkoristila Markovićeve inflacije, ki nima zaposlitev za nedoločen čas ..." Lahovnik še opozarja, da država preprosto nima dovolj sredstev za tolikšne odškodnine. "Slovenska javnofinančna situacija je zelo napeta, nimamo dovolj sredstev za investicijo v zdravstvo, v šolstvo, približuje se reforma pokojninskega sistema. Hkrati pa v EU prihaja ameriška recesija. S tem zakonom bo podobno, kot je bilo z zakonom o denacionalizaciji, povzročil bo nove krivice in kot tak bo lahko sprožil zahtevke za revizijo drugih zakonov." Na javnofinančne posledice opozarja tudi minister za finance Andrej Bajuk, ki pravi, da bi lahko enkratna izplačila povzročila primanjkljaj in kršitev Pakta stabilnosti in rasti. Zato se mu zdi ponujena rešitev neustrezna. A Šturma javnofinančne posledice ne skrbijo preveč. Šturm ni ekonomist. In ekonomist Tajnikar? "Pri povračilu materialne škode iz druge svetovne vojne gre za relativno velik znesek, o katerem bi bilo treba razmisliti, v Sloveniji pa so gotovo projekti, ki bi bolj koristili Slovencem kot pa predlagani zakon. V ekonomiji je pač tako, da se bolj gleda v prihodnost, kot pa v preteklost." Šturmovega zakona sicer ni zaslediti v programu dela vlade za leto 2008, je pa reševanje problema poplačila vojne škode omenjeno v koalicijski pogodbi.

Račun brez krčmarja?

Temeljno vprašanje pa je, kakšni so lahko učinki takšnih daril. So lahko jeziček na tehtnici, lahko vladi Janeza Janše podelijo nov mandat? Tajnikarju se zdijo takšne poteze nesmiselne. "Bolj koristno bi gotovo bilo, če bi sedanja vlada projekte, ki jih je zastavila, recimo omejevanje menedžerskih odkupov, preganjanje gospodarskega kriminala, speljala do konca, kot pa da se loteva takšnih projektov, ki so sporni, tako pri iskanju političnega soglasja kot pri izvedbi."

Hkrati pa se lahko podkupovanje volivcev, če ni dobro argumentirano in predstavljeno, kot bumerang vrne tistim, ki jih vsiljuje. Tako Uhan pravi, da "predvolilna darila lahko v izenačeni situaciji med dvema enakovrednima strankama prinesejo določene koristi. A hkrati so lahko takšna darila dvorezen meč, če postanejo preveč prozorna." Seveda le v primeru, če jih kot nesmiselna zna predstaviti tudi opozicija. Pahor za zdaj upravičenosti vprašanja vinjet in povračila vojne škode še ni odločneje komentiral.

Nepremišljeno udinjanje volivcem pa ni edina past, v katero se lahko ujame politika; nedomišljena predvolilna velikodušnost ima lahko še eno, veliko usodnejšo posledico. "Rad bi dejal le to, da so me ti ukrepi neprijetno presenetili, tako iz vidika premalo poglobljenih analiz tveganj, na primer pri vinjetah, kot tudi z vidika izjemnih javno finančnih posledic, npr. glede odškodnin, brezplačnih vrtcev itd.," opozarja na nespametne poteze Dušan Mramor, nekdanji minister za finance. "Če posledice teh potez dopolnimo s posledicami že sprejetih ukrepov glede pokojnin, financiranja občin, prevelike zadolženosti Darsa in drugih ukrepov, so tveganja za prihodnji javnofinančni položaj Slovenije izjemno velika".