Poslednje darilo

Nemški tanki pri kočevskem gradu po zavzetju mesta leta 1943. Nobena slovenska vlada ni zbrala dovolj poguma, da bi Nemčiji postavila novo zahtevo za poplačilo vojne škode.

V času visoke inflacije, mednarodne finančne krize in pričakovane recesije smiselnost izplačila 600 milijonov evrov odškodnin za premoženjsko škodo iz druge svetovne vojne ni le moralno, pač pa tudi občutljivo ekonomsko vprašanje. Ministrstvo za pravosodje v osnutku zakona predvideva, da bi se poravnala vsa gmotna škoda, ne glede na povzročitelja. Tako tista, ki so jo povzročile okupacijske sile, kot tista, ki so jo povzročili vaške straže, domobranci, partizani, kraljeva vojska, JLA in zavezniške sile. Predvideno je poplačilo škode, povzročene na premičninah, nepremičninah in premoženjskih pravicah, pa tudi povračilo za izgubljeni dobiček.

Oškodovanci po tem zakonu so tako fizične kot pravne osebe, tudi rimskokatoliška cerkev. Osnutek zakona se namreč sklicuje na zakon o denacionalizaciji, ki vračilo premoženja fevdalnega izvora omogoča v primeru, ko so upravičenci cerkve in druge verske skupnosti. Seveda bodo morali vsi prijavitelji dokazati, da so do odškodnine upravičeni. V zakonskem osnutku je določeno, da bodo za dokazovanje kot verodostojne listine uporabljeni popisi iz leta 1945. Tam, kjer teh listin ni ali so bile uničene (tak je primer krškega območja, kjer je bilo gradivo v poplavah leta 1990 uničeno), pa bo za dokazovanje dovoljeno uporabiti tudi druge pisne dokaze, kot so poročila krajevnih ljudskih odborov ali šolske kronike ter ne nazadnje tudi priče.

Po oceni ministrstva za pravosodje naj bi bilo oškodovancev približno 150 tisoč, vendar menijo, da jih bo odškodnino dejansko uveljavljalo le približno sto tisoč. Obe številki sta izrečeni na pamet, saj doslej ni bila narejena še nobena resna analiza o upravičencih. O povračilu bodo odločale upravne enote. Ker je pomemben del dejanskih oškodovancev pokojnih, bodo povračilo terjali njihovi dediči.

Desant na javne finance

Najbolj problematična je določba, ki plačilo odškodnin nalaga Slovenski odškodninski družbi. Vprašanje je namreč, ali je SOD tak finančni zalogaj sploh sposoben pokriti. Minister Lovro Šturm je prepričan, da je SOD zgodba o uspehu, zato z izplačilom ne bo imel težav. Toda če to drži, zakaj je v osnutek zakona vključil varovalko, po kateri se bodo morebitna manjkajoča sredstva za izplačilo odškodnin zagotovila iz državnega proračuna?!

Nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor je nad lahkomiselnim desantom na javne finance zgrožen: "Gre za zelo nedomišljen zakon z izjemnimi finančnimi posledicami." SOD že zdaj poravnava zakonske obveznosti iz naslova denacionalizacije, zaplemb premoženja ter odškodnine za vojno in povojno nasilje. V ta namen so lani izplačali 176,8 milijona evrov. Poleg tega so lani začeli še z izplačevanjem vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Po sedanjih ocenah naj bi bodoča izplačila vseh zakonskih obveznosti znašala 1,5 milijarde evrov, od tega v letošnjem letu več kot 300 milijonov evrov. Bilančna vsota odškodninske družbe na zadnji dan lanskega leta je znašala 2,5 milijarde evrov, kar pomeni, da je imela družba presežek v višini 780 milijonov evrov. Toda zaradi turbulence na svetovnih kapitalskih trgih lahko vrednost njenega portfelja hitro pade. Predsednik uprave SOD Marko Pogačnik opozarja, da bo za pokrivanje 600 milijonov evrov nenačrtovanih obveznosti na družbo treba prenesti dodatno premoženje. "V primeru, da premoženje SOD ne bo zadostovalo za poplačilo teh obveznosti, pa je že v osnutku zakona zapisano, da bi bila dodatna izplačila izvedena iz proračuna," še dodaja Pogačnik.

O vsemogočnosti odškodninske družbe dvomi tudi vodja poslanske skupine SLS Jakob Presečnik: "SOD ne bo sposoben pokriti celotnega zneska - del obveznosti bo padlo na državni proračun." Dodatna težava je, da je materialno vojno škodo vnaprej težko določiti. "Bojim se, da se nam ne zgodi kaj podobnega kot pri denacionalizaciji, ko se je vrednost od prvotnih napovedi povečala, po uradnih stališčih vlade vsaj za petkrat, jaz pa trdim, da tudi do desetkrat in da je bila prva ocena zavestno nizka," opozarja vodja poslanske skupine SD Miran Potrč. Izplačilo odškodnine pravnim osebam se mu ne zdi smiselno, še manj pa mu je razumljiva odškodnina za izgubljeni dobiček. "Ali to pomeni, da bi se izgubljeni dobiček vračal tudi primeru, da ni bilo materialne škode? Potemtakem bi bili upravičeni vsi. To je v celoti nedomišljen predlog, ki morda res meri samo na dodatno pravico RKC." Kljub pomislekom je Potrč prepričan, da je poplačilo treba izvesti. "Vedno novi izgovori niso utemeljeni, ker je vprašanje znano že dolgo časa. Argument proti je predvsem v dejstvu, da gre za škodo, ki je posledica vojne in glede katere ni formalne obveznosti države. Argument za pa vprašanje, zakaj bi se neizmerna širokogrudnost države ustavila ravno pri materialnih oškodovancih."

Do izplačila odškodnin je zadržan tudi finančni minister Andrej Bajuk, sicer Šturmov strankarski kolega. V skladu z evropskimi računovodskimi standardi bi bilo celoten znesek v bilanci treba izkazati kot izdatek istega leta, in to ne glede na to, kdaj bi se denar dejansko izplačal. Zaradi tega bi se javna poraba zvišala nad 1,6 do dva odstotka BDP, kar bi pomenilo kršitev pakta stabilnosti in rasti. Zato namerava Bajuk pri evropskem statističnem uradu preveriti, ali obstaja možnost drugačnega načina knjiženja. Iz Bajukovih pomislekov je mogoče razbrati dvoje. Prvič, da ne verjame v sposobnost SOD za pokrivanje 600 milijonov evrov odškodnin, saj sicer ne bi opozarjal na dvig proračunskega primanjkljaja. In drugič, da 600 milijonov sploh ni tako velik znesek, če bi ga bilo mogoče računovodsko razbiti na več proračunskih let.

Pa so stvari res tako preproste? Naj še enkrat spomnimo, da gre za 600 milijonov evrov, torej za skoraj sedem odstotkov vseh predvidenih proračunskih odhodkov v letošnjem letu. 600 milijonov je toliko, kot znaša celoten letošnji proračun ministrstva za obrambo, šestkrat toliko, kolikor ministrstvo za delo v letošnjem letu namenja za socialno varnost brezposelnih, in štirikrat toliko, kot znaša posojilo, ki ga je Dars pred nekaj dnevi najel pri NLB za potrebe izgradnje novih avtocestnih odsekov. Pri čemer je to samo eno v nizu političnih daril, ki ji vlada podarja pred volitvami. Pred tem je 50.000 upokojencem z najnižjo pokojnino obljubila višji varstveni dodatek, davčnim zavezancem z najnižjim dohodkom manjšo davčno obremenitev, voznikom pa vinjete.

Po mnenju Mateja Lahovnika, vodje poslanske skupine Zares, bi moral Bajuk zavzeti bolj odločno stališče: "Vsak opravilno sposoben finančni minister bi takšnemu zakonskemu predlogu odločno nasprotoval, saj javne finance niso vreča brez dna." Lahovnik močno dvomi, da bo odškodninski družbi 600 milijonov evrov uspelo pokriti brez proračunske injekcije. "V vsakem primeru je nesmiselno prodajati državno premoženje za to, da se poplača neka materialna škoda, ki je nastala pred več kot šestdesetimi leti. Javna sredstva so omejena, zato je treba identificirati prioritetne projekte. To pa so predvsem investicije v zdravstvo, šolstvo, znanost in tehnologijo." Ideja, da bi po več kot šestdesetih letih plačevali za materialno škodo pravnim osebam in jim celo deloma povrnili izgubljeni dobiček, po Lahovnikovem mnenju spada med najbolj neumne zakonske pobude novejše zgodovine. "V času, ko se kažejo znaki finančne krize na svetovnih trgih in ko so javne finance zelo napete, je tovrstna ideja še bolj absurdna." Sporno se mu zdi, da bi na slovenske davkoplačevalce preložili poplačilo škode, ki jo je povzročil okupator. "Še bolj absurdno pa je, da bi poplačali škodo, ki jo je povzročila partizanska vojska, ki je to državo obranila pred agresorjem. V vsaki vojni nastane materialna škoda. Tisti, ki so jo povzročili, in tisti, ki so jo utrpeli, so že pokojni. Ne vem, zakaj bi sedaj vsi davkoplačevalci poplačali to škodo njihovim dedičem." Podobno razmišljajo v poslanski skupini LDS: "Republika Slovenija ni pravi naslovnik za povračilo premoženjske škode, ki jo je povzročila okupatorska vojska v drugi svetovni vojni. Vztrajati bi morala pri stališču, da je odškodnino dolžna povrniti Zvezna republika Nemčija." Še ostrejši je predsednik SNS Zmago Jelinčič: "Slovenske nepremičnine pred drugo svetovno vojno so bile v 80 odstotkih obremenjene s hipotekami, pretežno Banke Slavija. Vse skupaj vračati dolgo prosto je eklatantni idiotizem, razen če Šturm tega ne dela po zahtevi Vatikana."

Tudi vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič kot šibko točko zakonskega osnutka navaja dejstvo, da bo stroške pokrila naša država, ki ni bila njena povzročiteljica. "Če bi oblast resnično želela kaj narediti, bi izterjala vsaj del vojne škode od glavnega dolžnika in se v tem mandatu od začetka v tem smislu trudila. Pa se ni! Dobro voljo lansira pred volitvami, težko realizacijo pa prepušča naslednjemu mandatu." Sicer pa tudi v Desusu nasprotujejo poplačilu pravnih oseb in izgubljenega dobička.

Prenizka revalorizacija

Od kod ministrstvu za pravosodje podatek, da bo za pokritje premoženjske škode zadoščalo 600 milijonov evrov? Podatek izhaja iz škode, ki je bila ocenjena ob popisu leta 1945. Prijava vojne škode je bila državljanska dolžnost. Če posameznik prijave ni vložil, je to namesto njega moral storiti pristojni krajevni narodnoosvobodilni odbor. Za vse oblike škod so bili izdelani natančni ceniki, ki so bili tiskani v brošuri, pri čemer so kot osnovo za višino škode uporabili cene iz marca in aprila leta 1941. Celotna škoda, storjena na ozemlju Slovenije, je bila na koncu ocenjena na 47,3 milijarde tedanjih dinarjev, od tega je škoda na zasebni imovini znašala 23 milijard dinarjev, kar revalorizirano znese dobrih 2,2 milijarde evrov. Predvidenih 600 milijonov evrov torej pomeni le dobro četrtino revaloriziranega zneska. Ministrstvo za pravosodje je za preračun uporabilo formulo, ki je bila uporabljena že pri denacionalizaciji. Po tej formuli je 100 nekdanjih jugoslovanskih dinarjev vrednih 2,609 evra.

V praksi to pomeni, da je za premoženje, ki je bilo ob popisu leta 1945 ocenjeno na 1000 dinarjev, danes mogoče dobiti odškodnino v višini 26,09 evra, za premoženje, ocenjeno na 500.000 dinarjev, odškodnino v višini 13.045 evrov, za premoženje, ocenjeno na milijon dinarjev, pa odškodnino v višini 26.090 evrov. Za lažjo primerjavo povejmo, da je bil ob popisu leta 1945 konj ocenjen na 3000 dinarjev, en kilogram žive teže govedi na 5 do 8 dinarjev, kubični meter lesa za kurjavo na 180 do 225 dinarjev in tako naprej. Za odvzetega konja bi bilo danes torej mogoče dobiti dobrih 78 evrov povračila, za uničeno povprečno hišo pa od 2600 do 7827 evrov.

Po sedanjem osnutku zakona bi bila posamezna fizična ali pravna oseba upravičena do največ 200.000 evrov odškodnine. Gre za ogromen znesek, ki ga bodo po trditvah ministrstva lahko dosegla samo največja gospodarska podjetja, teh pa naj bi bilo med vojno v Sloveniji le nekaj deset. Predsednica Društva izgnancev Slovenije Ivica Žnidaršič, ki že več kot desetletje pregleduje arhivsko gradivo, navaja, da se večina popisanih zneskov giblje med 5000 in največ dvema milijonoma dinarjev, pri čemer so najvišji zneski redki. Tisti, čigar gmotna škoda je bila leta 1945 ocenjena na dva milijona dinarjev, bodo danes lahko dobil največ 52.180 evrov odškodnine. Kdor torej računa na 200.000 evrov odškodnine, bo moral dokazati, da je med vojno izgubil premoženje v vrednosti 7,7 milijona dinarjev.

Na društvu izgnancev se s predlagano revalorizacijo ne strinjajo, saj se jim zdi prenizka. "Revalorizacijo bi morali zvišati na vsaj 3,5 evra, kar bi bilo še vedno daleč pod realno gmotno škodo," navaja Žnidaršičeva. Hkrati predlaga, da se maksimalni možni znesek odškodnine s sedanjih 200.000 evrov zniža na 150.000 evrov ali celo zgolj na 100.000. "Fizične osebe namreč celo v primeru zvišanja revalorizacije ne bodo dosegle meje 100.000 evrov, medtem ko pravne osebe v zakon sploh ne bi smele biti vključene, saj jim je bilo veliko škode povrnjene že s samoprispevki, poleg tega pa so veliko uničenih javnih objektov, kot so šole, vrtci in zdravstveni domovi, po vojni brezplačno obnovile delovne brigade."

Zanimivo je, da je vladna medresorska komisija, ki jo vodi Šturm, razpravljala le o povračilu gmotne škode fizičnim, ne pa tudi pravnim osebam. Šturm naj bi pravne osebe torej vključil naknadno, verjetno zato, da bo odškodnino lahko terjala tudi cerkev. Vprašanje je seveda, ali bo RKC nastopala kot enotna pravna oseba ali pa bodo zahtevke vlagale posamezne župnije. Prav tako ni znano, koliko materialne škode je RKC utrpela med drugo svetovno vojno. Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje trdi, da s to informacijo ne razpolagajo. RKC se javno še ni opredelila, ali bo odškodnino terjala. Saje pravi le, da podpirajo vsa prizadevanja oblasti in civilne družbe, katerih cilj je pravično in socialno občutljivo urejanje družbenih vprašanj. "Skladno z mednarodnim pravom so države napadalke dolžne napadeni državi povrniti premoženjsko škodo, ki so jo povzročile na ozemlju napadene države. Država prejemnica odškodnine, ki ima posluh za človekove pravice in temeljne svoboščine, pa je dolžna to odškodnino posredovati upravičenim fizičnim in pravnim osebam, ki so bile z dejanjem države napadalke neposredno oškodovane," navaja Saje in dodaja: "Pri posredovanju odškodnine je po mnenju Katoliške Cerkve treba še posebej skrbno paziti na enakost pred zakonom in možnosti javnih financ."

Ker je odprtih vprašanj veliko, se zdi oškodovancev pametno, da vlada z zakonom ne bi preveč hitela. "Dokler ne bo znano, koliko oškodovancev se bo prijavilo in kakšna je njihova realna škoda, so vsi milijoni evrov lahko le megla. Prijave bi bilo treba najprej eno leto zbirati, nato pa oceniti realno vrednost števila oškodovancev in obseg njihove materialne škode. Šele tedaj bi v okviru možnosti države določili količnik in razdelili sredstva. Po nekaterih podatkih naj bi bilo dejanskih prijaviteljev le približno 20.000," poudarja dr. Bojana Mozetič Francky, podpredsednica Združenja materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne. Podobno razmišlja Potrč: "V primeru pozitivne odločitve za vračilo bi bilo treba najprej ugotoviti zelo natančno število upravičencev in njihove pravice na eni strani ter materialne možnosti države na drugi strani. Šele potem bi se lahko odločili, kolikšen del je mogoče vrniti, ali se vrača v celotni vrednosti ali v določenem deležu - linearno ali po degresivni lestvici, v enkratnem znesku ali obrokih, samo v gotovini ali morda tudi v obveznicah. Skratka, neodgovorno je, če se bo spet odločalo na pamet. Zato zahtevamo sodelovanje pri pripravi zakona, še preden bo predložen v odločanje. Sicer bomo predlog šteli za nedomišljen, morda tudi le kot predvolilno obljubo."

Vprašanje je, ali je vladna koalicija opozorilom pripravljena prisluhniti. Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko zagotavlja, da zakon ne bo šel v postopek, če ne bo doseženo zadostno soglasje političnih strank. Šturm pa kljub temu hiti. Za vlaganje pripomb zainteresiranih društev oškodovancev je določil desetdnevni rok, ki se je iztekel že 31. marca.