Levi intelektualec v formi brevirja

Pol leta je že od padca Tuđmanovega režima in zahodna politika hvali demokratizacijo Hrvaške, sedaj pa pridete vi in objavite serijo odprtih pisem, v katerih ste skoraj enako oster kritik hrvaške politike, kot ste bili leta 1991, ko ste emigrirali iz odpora do režima, v katerem so ministri pozdravljali z dvignjeno roko " za dom spremni!". Od nove oblasti zahtevate, da preimenuje nacionalno valuto kuno. Zakaj: ko pa danes kuna ne asocira striktno NDH, temveč se je vrastla tudi v posttuđmanovsko dobo?

Ni samo evokacija Pavelićevega režima, temveč tudi arhaične dobe, ki je obstajala pred obdobjem denarne menjave. Nekoč si krzno kune zamenjal za kos mesa, vedro masti... To je retrogradni naziv, ki je izraz patriarhalne družbe. Namesto kune sem predlagal samo dodatni -r, ki prinese krono, katero so v Avstro-Ogrski cenile naše babice, danes pa je moderno ime valute na Švedskem, Danskem in Norveškem.

Eno bolj simpatičnih mest v vaši uspešnici Mediteranski brevir je posvečeno polpozabljenim ljudskim meram, kot so: meh vina, tovor drvi, ščepec popra, trohica poštenja... Starodavne mere, ki so zunaj modernega merskega sistema, vas navdušijo, arhaična kuna vas odbije. Zakaj dva pogleda?

Ljudske mere, kot sta dlan in laket, so človeške in me impresionirajo; imajo svojo poetiko, ko gledate, kako nekdo meri nitke s placem. Denar kuna pa ni le predcivilizacijski, temveč je v nasprotju z moderno držo neizkoriščanja živali. V svetu najdete številne skupine, ki se borijo proti nošnji živalskih krzen.

Če turist zaide z jadranske magistrale na vzporedne ceste po celini, naleti na v celoti požgane srbske vasi. Človeka kot tujca stisne neprijetna tesnoba ob pogledu na požgane in razstreljene hiše. Zakaj to ni travmatično za Hrvate oz. za hrvaško oblast?

Veliko Hrvatov bo šlo mimo in reklo, kako so ti Srbi začeli vstajo proti hrvaški državi. Danes soobstajata dva vzporedna pojava. Prvi je amnezija, ki jo najdete pri novih hrvaških nacionalistih. Računa na to, da smo pozabili, kaj je počel pred 20 leti, ko je kot partijski sekretar in unitarist "sekal" glave. Drugi pa je pojav, ko nekdo noče vedeti. To je pojav, ki sem ga še posebej doživljal na nedavni poti po Srbiji. Rečete jim: "Srebrenica, 7.000 ljudi." - "Ne-ne-ne-ne, ne mi govoriti o tem!" Na Hrvaškem pa sem poslušal opravičila hrvaških masakrov v Bosni: "Že že, ampak veš, kaj se je zgodilo Hrvatom..."

Včeraj sem bil na grobu največjega srbskega pisatelja na Hrvaškem Vlada Desnice, ki je napisal morda najboljši hrvaški roman zadnjega pol stoletja Pomlad Ivana Galeba. Njegova vas je danes porušena, hiša požgana, v njegovo družinsko grobnico pa je nekdo zasadil kramp. Njegove hčerke so ga šle odstranit, a naslednji dan ga je spet nekdo zabil nazaj v ploščo! To izmikanje soočenja z resnico je novi fenomen na Hrvaškem.

Pokopališča so v vašem brevirju kraj igrivosti in humorja. Opisujete antično pokopališče pri Sisku, kjer je na nagrobniku nekega igralca vklesano: "Velikokrat sem umrl na odru - a tako, nikoli."

To je ena mojih obsesij, gledam, kam je obrnjeno pokopališče, ali se z njega vidi morje ali ne... Morda je to povezano z usodo moje družine, ki je bila pobita pod sovjetskim režimom, za njimi ni ostalo niti groba, o stricu Vladimirju vem zgolj to, da je umrl v gulagu, nekje daleč na severovzhodu Sibirije... Sredozemlje pa vidim kot veliko pokopališče kulture, ki lahko vstane od mrtvih, ki lahko postane raj.

Več tekstov ste posvetili krizi identitete, omenjate svoje starše, oče je bil ukrajinski Rus, mati hercegovska Hrvatica.

Moj oče se je iz Odese - ki je sredozemsko mesto podobno Marseillu, Kopru ali pa Splitu - v času ruske državljanske vojne, ko so ga zavzemali zdaj rdeči, zdaj beli, zdaj oddelki anarhistov, vkrcal na ladjo skupaj z enotami bele armade. V Carigradu je šel po svoje in zvedel za naklonjenost jugoslovanskega kralja Aleksandra do Rusov. Danes se pozablja na takratno slovanofilstvo, ki je vrelo tudi med Čehi z Masarykom in Slovenci s Hribarjem. Ruski emigranti so v Beogradu naredili balet, teater, liturgijske pesmi, univerzo so dvignili na visok raven. Prišel je tudi moj dvajsetletni oče, ki je po kinodvoranah spremljal na klavir Chaplinove filme. Kot Ukrajinec, ki mu je carska Rusija odrekla njegov materni jezik, je bil dovzeten za druge kulture. Jaz sem se rodil v Mostarju, kjer sem govoril z materjo hrvaško, z očetom pa rusko in francosko.

Po kakšnem principu?

Želel je, da se naučim rusko, in mi tako recitiral Puškina in stare ljudske pesmi. Veste ruska kultura je nalezljiva: ta, ki je prebral Tolstoja, Dostojevskega, Gogolja, ta je okužen za celo življenje. Moj oče je bil mali ruski plemič in z zvitostjo je prenesel name francoščino. To je bil jezik, ki ga ne bo razumela babica, ki je bila stroga, ne mama, midva sva imela svoj lastni skrivni jezik.

Vi ste hkrati veljali za jugonostalgika kot tudi za izvrstnega poznavalca slovenske, srbske, hrvaške, bosanske, makedonske kulture. Kot svetovna uspešnica je vaša knjiga o Mediteranu, kako da niste napisali Jugoslovanskega brevirja?

Leta 1982 sem napisal knjigo "Jugoslovanstvo danes", v kateri nisem izražal unitarizma, temveč ideje sobivanja, kot jih imate npr. danes v Evropski uniji. Poslušajte v beograjski "Borbi" sem objavil opozorilni članek v strahu pred vojno. V septembru 1990 sem napisal odprto pismo Miloševiću: "Umaknite se. Sedaj vam lahko odstop še reši vašo čast. Jutri boste rabili veliko več. Ostal vam bo samo še samomor!" Moja drža do jugoslovanstva je najbrž nezavedno konzervativna, ko izhaja iz senzibilnosti, s katero so se naši dedje veselili nove skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vzemite nobelovca Iva Andrića, ki je morda edini evropski pisatelj, ki je pisal romane na vzhodnjaški način, v kulturi pripovedovanja Šeherezade. Ko sem bil nekoč pri njem, sem bil presenečen, ko sem slišal, kako recitira, kako zna vse Kettejeve in Kosovelove pesmi na pamet v - slovenščini! Takšno jugoslovanstvo ni imelo zveze z unitarizmom.

Ta moj pogled, ki je iskal, se veselil in branil posebnosti pri južnih Slovanih, mi je omogočil, da sem se razširil na celi Mediteran. Veste, brez tega odnosa že do jugoslovanstva bi ostal zaprt v nacionalni okvir. Ko pišejo danes hrvaški esejisti, slavijo Jadran, našo Dalmacijo, naše skulpture, ne bodo pa zapisali besede niti o Benetkah...

Ali je definicija malega naroda v tem, da imajo časopisi jezikovne lektorje?

Če v Franciji napišete v slabi francoščini članek za časopis, gre to na vaš račun: "Vidite, dela se strokovnjaka, pa ne zna niti pravilno pisati!" Človek odgovarja za svoje znanje jezika. To pravico mu je treba dati, pa karkoli bo že naredil z njo. Pri malih narodih pa vas popravljajo, kdaj tudi napačno, še posebej na Hrvaškem, kjer pazijo, da ne boste uporabili kakšen srbizem. Tuđman je nekoč v govoru zgrešil in rekel "voz" namesto "vlak", ha-ha. Monstruozna čistunstva so proizvod frustracije. Mislim, da hrvaški še bolj pa slovenski jezik nihče več ne ogroža. Ogrozijo ga lahko samo nepismeni Slovenci, ali pa jezikovni čistuni, ki jeziku ne pustijo, da se osvobodi iz skrepenelih kategorij. Kar se Hrvatov tiče, vzemite največji spev 19. stoletja Smrt Smail-age Čengića in slavni citat : "Hleba, hleba, gospodaru!" Ivan Mažuranić ni napisal "kruh", temveč "hleb". Če je besedo "hleb" zapisal veliki pesnik, mora tudi ta beseda najti svoje mesto v jeziku. To je francoski kriterij, ko vam bo nekdo rekel: "To je uporabil že Voltaire!", in zatorej je dovoljeno. Cankar je uporabil, torej gre, Krleža je zapisal, torej velja. Krleža je imel rad glagole na -ovati, pa je pisal "organizovati" in ne "organizirati". Rekel je, da ni avstrijski podanik, ki je poslušal nemško besedo "organizieren", zato ne bo "organiziral", marveč po slovansko "organizoval".

Vi ste predavali na rimski Sapienzi tudi slovensko književnost, kar je povzročilo, da se je zanimanje za slovenski jezik povečalo za štiri krat. S čim ste jih pritegnili?

Slovensko književnost sem začel predavati po spletu okoliščin. Ko so hoteli po upokojitvi prof. slovenščine na hitro ukiniti katedro za slovenski jezik, sem najprej dosegel njeno ohranitev, potem pa začasno vskočil kot prof. jugoslovanskih književnosti, ki je napisal na desetine recenzij o slovenskih avtorjih: od Cankarja do Jančarja, celo za Janšino knjigo v hrvaščini sem napisal predgovor. Honorar od teh predavanj dajem za žrtve vojne v Bosni. Ko sem za Mediteranski brevir dobil v Ženevi nagrado za najboljši evropski esej 1993, sem to veliko denarno nagrado poklonil mostarski bolnišnici, nagrado "Boccaccio" sem dal za žrtve iz cele Jugoslavije, tudi honorar za slovensko izdajo sem namenil beguncem. Navadil sem se živeti skromno... Kako sem pritegnil študente za slovensko književnost? Odpredaval sem jim niz lekcij o nastanku evropskega soneta in originalnosti prešernovskega soneta. Literature podjarmljenih narodov imajo tendenco, da pišejo priložnostne pesmi. Književnost postane platforma nacionalnega programa. V deželah, ki pišejo v ideogramskih znakih: v kitajski, islamski in japonski tradiciji, vam bodo za rojstni dan poslal kaligrafski tekst, v katerem ni poudarek na vsebini, ampak na lepoti črk. V evropski tradiciji pa obstaja možnost, da s popolnostjo dovršenost soneta formo ločite od priložnostnega dogodka. Tega ni nihče tako globoko doumel kot Prešeren. Vsi ostali literati njegove dobe so tako v Sloveniji in še bolj na Hrvaškem opevali vsak najmanjši narodni dogodek. Prešeren je namesto tega vzel svoj zasebni dogodek in ga v dovršeni formi soneti izdvoji iz neposredne dogodkovnosti. Zdaj pomislite na kurz za Italijane: kaj naj jim pripovedujem, da se je Prešeren rodil tam in tam? S primerjalnega stališča pa stvar postane zanimiva tudi za njih, še posebej, ko jim moja lektorica Rada Lečič njegove poeme prebere še v lepi slovenščini. Od dveh do treh študentov smo tako prišli do petnajstih. In vaš predsednik Kučan mi je za to podelil državno odlikovanje.

V mediteransko-brevirski maniri ste nekoč pisali o Kocbeku turškega izvora.

Napisal sem: "Vino pije beg Koc-beg." Veste, ko Kocbeku niso dovolili nastopiti na "Struških večerih", sem povzročil politični škandal: V beograjski "Politiki" sem objavil članek, v katerem sem protestiral zoper prepoved javnega nastopa tako velikemu pesniku. Iz tega se je razvilo najino prijateljstvo, Kocbek mi je napisal nekaj zelo lepih pisem. Ko sem emigriral, sem del svojega arhiva spravil v staro skrinjo v hiši mojega očeta v Mostarju. Kocbekova pisma, nekaj Krležinih pisem, od Marka Ristića in pisma, ki jih je oče dobil od Kocebekovega učitelja ter velikega ekumenista Berdjajeva. Predstavite si ta absurd: hiša je bila na liniji fronte, popolnoma porušena, uničili so jo na žalost Hrvatje, jaz pravim Hrvatje-ustaši. Ko sem stal na njenem pogorišču - in tu je zdaj absurd - mi je vzplamtelo upanje, da so jo poprej oropali, da je nekdo odnesel staro bosansko skrinjo in da v nekem predalu še zmeraj ležijo pisma Kocbeka, Berdjajeva... Ironija usode, da jaz upam v obstoj lopova. S Kocbekom naju je povezoval odnos do francoske kulture, on je na varaždinski gimnaziji poučeval francoščino in med učenkami spoznal svojo bodočo ženo Zdravko. Pustil se ji je zapeljati - kot pravi pesnik!

V dolgih pogovorih mi je pojasnjeval posebnost slovenskega upora proti fašizmu, ko je v OF pritegnil del katoliških intelektualcev. Na Hrvaškem in v Srbiji sta bili katoliška in pravoslavna cerkev v celoti na nacionalistični strani in na koncu kolaborirali s fašizmom. Današnji katoliki v Sloveniji se bojim, da so bolj naklonjeni tradicionalnemu klerikalnemu katolištvu kot pa odprtemu personalističnemu krščanstvu. Ne pozabimo, da je bil tudi Cankar katoliški pisec, a obenem tudi globoki antiklerikalec. Toda katoliški krogi bi raje rehabilitirali škofa Rožmana, kot pa Cankarja kot kristjana!

Po vašem antifašizmu vas razumem, da ste odšli v obkoljeno Sarajevo, toda, kaj vas je vodilo na nedavno pot po Srbiji?

Po mojem pismu Titu in še nekaj drugih so me vrgli iz partije in takrat sem v Beogradu našel zatočišče. Iz tega je v meni zrastel občutek hvaležnosti. Zato sem tudi odšel zdaj v Srbijo, da prijateljem prinesem nekaj finančne pomoči. Najbolj sem ogorčen nad tistimi, ki so izdali svetovljanski Beograd. Takim ljudem ne morem več seči v roke. Ne zmorem hipokritskega pretvarjanja, ko se smehljaje tolčeš po ramenih: "Oh, kako si?" Kot da se ni dogodil Vukovar, Sarajevo, množični poboji! Sem pa srečal Rada Konstantinovića, ki je napisal Filozofijo palanke. Človeka, ki se mu je knjiga dogodila dobesedno pod oknom. Palanka "zakotno mestece" je s svojo podeželsko mentaliteto pridrla na beograjske ulice in potolkla meščansko-svetovljanski duh.

Kdaj ste pisali za vas usodno pismo Titu?

To je bilo junija 1974 po njegovem obračunu s Kavčičem, Tripalom in Latinko Perović. Nisem pisal proti njem, toda dejstvo je, da Tito ni imel politične kulture, ki je bila nujna za reformo Jugoslavije. On se je formiral v starojugoslovanskih zaporih in na predvojnih učiliščih NKVD-ja v Sovjetski zvezi. Njegovi fascinantni refleksi so mu odlično služili v NOB-ju, ko je uspel povezovati partizanstvo in splošni odpor. Veste, upor bi okupatorji z lahkoto uničili v vsaki posamezni enoti, njegova moč je bila prisotnost in povezanost na vseh koncih države. 1948 je njegovo remek delo. Če pomislite, kako so padali Madžari leta 1956, Dubček 1968. A Tito se je znal uspešno upreti v najtrših časih, tedaj, ko je bil živ še Stalin!!! Te reflekse je imel izvrstne.

Toda niste mu šteli v slabo povojne poboje in pregon ter stigmatizacijo politične emigracije. Kaj ste mu potem pisali?

To sem zaznaval, a imel sem svoje slabosti, kot je bila moja osebna izkušnja druge svetovne vojne. Bil sem otrok taboriščnika, s trinajstimi leti, ko so partizani osvobodili Mostar, so me vzeli v partizansko gledališče, da bi kot suh in koščen deček igral like otrok, ki so ostali brez staršev. Takrat sem pridobil antiemigrantske reflekse. Kot jugoslovanski intelektualec nisem bil tako svoboden v duhu, kot sem mislil o sebi. Sem pa v tem pismu zapisal Titu: "Odstopite z mesta predsednika republike, umaknite se z vseh funkcij, odstotpite z doživljenjskega predsedstva,prepustite jih drugim, vašo avtoriteto pa izkoristite, da pripravite posttitoizem!"

To se sliši kot atomska bomba. Kakšen učinek je imelo to pismo?

Nisem ga objavil v Jugoslaviji, temveč v pariškem "le Mondu". Kasneje sem izvedel, da pismo ni prišlo nikoli do Tita, zaustavili so ga že v njegovem kabinetu ter predali hrvaškemu CK-ju. Pred tem me je Krleža predlagal za njegovega naslednika na mestu direktorja "Jugoslovanske enciklopedije", pokazali so mi že stanovanje, ki ga bom dobil. Zaradi idej iz pisma, ki ga ni prebral ne njegov naslovnik ne jugoslovanska javnost, je padlo vse v vodo, po časopisih so me začeli psovati kot padavičarja s sekiro v roki.

Niste se odlikovali le s pisanjem, temveč tudi branjem. Uspelo vam je najti veselje celo v kartografiji, ki se zdi nekaj na smrt dolgočasnega. Na starih kartah ste vi najdevali vse drugo: celo pornografske risbice.

Leto dni sem se učil arabsko, da bi lahko prebiral, kaj piše na zemljepisnih kartah. Izdam vam enega izmed ključev Mediteranskega brevirja. Na isto potovanje po Mediteranu sem se odpravil trikrat. Najprej sem ga sam prepotoval in potem opisal to, kar sem videl. Vse svoje prihranke sem vložil v ta potovanja, imel sem poprej res tudi veliko koristi od neuvrščene Jugoslavije, ki me je kot intelektualca poslala v bratske dežele Tunizije, Alžirije in Egipta. Drugo potovanje sem napravil na starih zemljevidih, brskal, kako so nekoč imenovali reke, stara mesta. Tretji krog pa sem naredil, ko sem prebiral knjige o Mediteranu. Posebno glosarje, slovarje, stare ladijske dnevnike in potopise.

Vaš brevir razkriva tudi mediteransko umetnost življenja. Kje ste našli starodavni recept za juho, ki jo skuhate že iz morskih kamnov?

Bilo mi je dobrih dvajset let, ko sem šel delat na neko grško ladjo in ustavili smo se majhnem otočku, kjer so še kuhali to kameno juho. Pred časom sem bil na konferenci v Marseillu o evropski kulinariki, kjer so se dajali najboljši kuharji hotelov iz Nice, Benetk, Genove, ki so poznali vse, če kdo pozna kakšno tajno. Tedaj sem jim prečital to zgodbo - še nikoli nismo slišali! Na potovanjih odkrijete mala čuda. Podobno sem na nekem grškem otoku naletel na učitelja glasbe, ki je poslušal škržate in je v njihovem petju našel iste jambe in troheje, ki so jih pisali že starogrški pesniki.

V beležkah sem imel 2000 strani zgodbic in anekdot. Potem sem jih sekal in sekal, da bi na koncu prišel na 250 strani brevirja.

Zakaj ta številka?

Če bi bila knjiga daljša, bi dobili monografijo. V takih knjigah je najhujše, če vas zavede erudicija. Tedaj izgubiš narativnost in se utopiš v veselju, kaj vse veš, kako si npr. našel neznanovo Kantovo razpravo o oslih. Jaz sem hotel, da tekst teče. In tako pravijo danes nekateri, da je roman, v katerem so mesta zamenjala osebe, drugi, da je poetski esej, tretji, da je pesem v prozi... Če mene vprašate, je to most med znanostjo in literaturo. Moj prijatelj Danilo Kiš je tik pred smrtjo prebral moj rokopisni tekst. Drug drugemu sva leta brala rokopise. Surovo, se prepirala, po mesece ne govorila med seboj. Ko sem za njegovo Grobnico za Borisa Davidoviča napisal 72 pripomb, me je najprej po balkansko poslal v pičko materino, čez mesec se ohladil in jih na koncu sprejel 60. Pri Mediteranskem brevirju me je zbodel: "Tvoj brevir je knjiga velikega neuspeha. Ti najprej napišeš ogromno strani, potem pa začneš od belega, praznega lista. Nakar krajšaš in krajšaš. Tvoj ideal knjige bi bil, da na koncu odrežeš vse, da prideš do začetne prazne strani. A vseeno ti nekaj ostane: neuspeh, da bi prišel do bele strani. To je tvoja literatura."

Ta literatura je prevedena v 17 jezikov, na Hrvaškem pa mi v času Tuđmanovega režima razen pri "Sorosu" niso izdali niti ene knjige. Ker sem leta 1991 emigriral, sem doživel kazen izključitve iz nacionalne literature. Sedaj pa se mi naenkrat ponuja pet založnikov.