Islam kot mobilizacijska sila

V Sloveniji predavate predmet kultura islama. Kaj slovenski študentje vedo o islamu, ko pridejo prvič na predavanja? Kakšno je njihovo poznavanje islamske kulture?

Predvsem je njihovo znanje o islamu medijsko.

Ali zato, ker največ o islamu izvedo iz medijev, pri njih opažate kakšne stereotipe?

Ne. Pravzaprav so prva vprašanja, ki jih v Evropi postavijo o islamu, vedno enaka - poligamija, džihad. To so morebiti stereotipi.

Verjetno ste spremljali razpravo o gradnji džamije v Sloveniji. Se vam zdi, da se v tej razpravi niso pojavljali stereotipi iz slovenskega gledanja na islam?

V televizijskih oddajah se z lahkoto pojavi izražanje nekaterih stereotipov, a jih je prav tako mogoče zlahka pojasniti in ovreči.

Denimo vprašanje minareta. Ni treba, da ima džamija minaret turškega tipa. Poznamo džamije, ki imajo minarete podobne krščanskim zvonikom. Če je šlo res le za arhitekturno vprašanje. Zdi pa se mi, da se je o islamu govorilo kot o veri z Vzhoda, in to naj bi bilo nekaj slabega. Konec koncev pa so vse velike religije prišle z Vzhoda.

Se vam zdi, da je izkrivljeni pogled na islam posledica tega, ker v šolah nimamo verouka?

Vsaka država drugače reši vprašanje verouka. Načeloma pa sem prepričan, da v javne šole sodi le verouk brez verskih obredov, to pomeni, da gre za pouk o religijah. Tudi v Bosni imamo natančno take razprave. Po obdobju socializma je treba pokazati veliko prilagodljivosti. Šole bi morale odpreti vrata bogu, a le v obliki kulture in civilizacije religije. V Bosni je pouk o religiji v različnih kantonih različen.

Ste vojno v Bosni kdaj razumeli kot versko vojno?

Nikoli. Med vojno sem bil z družino v Sarajevu, nekaj časa sem bil v vladi Harisa Silajdžića. Povem vam, da te vojne nikakor nisem razumel kot versko vojno, temveč le kot vojno za osvojitev ozemlja. Če bi v Bosni namesto muslimanov na poti veliki Srbiji stali budisti, bi pobijali budiste in rušili pagode. Res pa je, da so nekateri poskušali vojno interpretirati kot versko vojno. Še posebno ob rušenju verskih objektov, ki so jih hitro posvetili v pravoslavni veri.

V slovenščini še nimamo Korana. Vi ste prevedli Koran v bosanski jezik. Kako obsežen je tak projekt?

Zanimivo je, da so moj prevod Korana tiskali v Mladinski knjigi v Ljubljani, izdala pa ga je Bosanska knjiga. S tem projektom sem se ukvarjal sedem let, od leta 1987 do 1993. Lahko bi rekel, da je to moj življenjski projekt. Po svoje je to potrditev mojega dela v islamskih znanostih. Za prevod Korana je treba imeti veliko predznanja ne samo iz arabščine, temveč tudi iz tolmačenja Korana. Zato sem prevod Korana razumel kot zelo odgovorno delo.

Koliko se različni prevodi Korana med seboj razlikujejo?

V svetu je veliko prevodov Korana, ki se med seboj razlikujejo. Koran kot sveta knjiga je po svoje kopija sveta in tako kot obstajajo različne razlage sveta, obstaja tudi veliko različnih razlag koranskega besedila. Je multiinterpretativno besedilo. Zato je prevajalec hkrati tolmač.

V islamu ni nikakršne "vrhovne" instance, ki bi preverjala oziroma določala pravilnost prevoda in tolmačenja?

V islamu cerkev kot institucija ne obstaja. Zato tudi ni zapovedanega tolmačenja Korana. Obstajajo pa klasične šole, ki so postavile kanone oziroma smernice interpretacije svetega besedila. Razlike v razumevanju Korana niso napačno razumevanje, temveč samo različno. Denimo vzemimo stavek "Bog je svetloba nebes in zemlje". Ta stavek lahko razumete tudi kot "Bog je izvor nebes in zemlje". Odvisno je torej od tega, katero besedo bi uporabili. Tudi v istem jeziku lahko nastajajo take razlike.

Koliko se sodobni prevodi modernizirajo?

Modernizacija lahko poteka na več različnih načinov. Recimo v smislu znanstvenega branja besedila. V Koranu je denimo zanimiv primer živali - čebele in mravlje se v Koranu vedno omenjajo v množini, pajek vedno v ednini. V klasičnih komentarjih temu niso posvečali veliko pozornosti. Dandanes pa, z razvojem biologije, so to začeli interpretirati kot možnost, da je Koran ne samo versko, ampak tudi znanstveno besedilo. Češ pred 14. stoletji so že vedeli, da so čebele in mravlje družbena bitja in jih zato omenjajo v množini, pajki pa so samotarji in so zato v ednini.

Ko ste že omenili scientistične interpretacije Korana - v islamskih deželah se pojavlja veliko popularnih teorij, ki s pomočjo Korana razlagajo vse pojave sodobne družbe od računalnikov, kloniranja do črnih lukenj. Kakšno je vaše mnenje o teh teorijah?

V mnogih islamskih centrih, na številnih univerzah cveti to t. i. znanstveno tolmačenje Korana. Z Biblijo tega ne počnejo več, znanost je krenila svojo pot, Biblija pa je ostala le še versko besedilo. Glede na to pa, da islamski svet doživlja neke vrste renesanso, se je na številnih univerzah, ki so bile ustanovljene v prvi polovici 20. stoletja, pojavila takšna interpretacija koranskega besedila. Verjetno iz želje, da se prav vse najde na straneh Korana, z vsako znanstveno resnico vred, tudi s tistimi, ki se menjajo tako hitro kot časopisni naslovi. Seveda je to mogoče, če imate pred seboj sveto besedilo in skušate le dešifrirati šifre v njem. Toda to je simplificiranje besedila. Predvsem Koran ni prišel, da bi nas obveščal o kemijskih formulah. Koran znanost spoštuje, a jo prepušča človeškemu razumu. Ponuja pa nam druge resnice, ponuja nam razlago mejnih situacij - zakaj smo se rodili, zakaj bomo umrli, kakšna je usoda človeka. Razlog, zakaj dandanes mnogi muslimani posegajo po znanstvenih interpretacijah Korana, je tudi v tem, da se počutijo inferiorni v razmerju do zahodne tehnologije in znanosti. Vprašanje pa je, ali je Koran res primeren za sekularizirano znanost.

Bi nemara v tem lahko zaznali razliko med tradicionalno in sodobno družbo v islamu?

Modernizem, ki se je pojavil v 19. stoletju, je bil najprej koncept, ki je prišel z Zahoda. Muslimani so se znašli pred dilemo - 13 stoletij so muslimani ustvarjali modernizme, potem pa se je pojavil sekularni zahodni modernizem. Po vsem muslimanskem svetu so se pojavile težave pri spoprijemanju s tem modernizmom. Tudi znanstvena interpretacija Korana je eden izmed odgovorov na modernizem z Zahoda, način, kako se ta modernizem "predela" v do muslimanov prijazno različico. Hkrati se pojavlja odpor do modernizma, manifestira pa se v celi vrsti gibanj, ki izhajajo iz tradicionalizma. Menim, da rešitev ni niti v modernizmu niti v tradicionalizmu, temveč v dialogu med obema tokovoma. Tak dialog hkrati omogoča tudi dialog z Zahodom.

Ali to pomeni, da zahodni imperializem ogroža islamsko identiteto?

Nekateri muslimani opozarjajo, da globalizacija ogroža islam. Toda če danes pogledate vodilne zahodne medije, pa naj bo to CNN ali Washington Post, boste ugotovili, da izražajo željo po konstruktu enovite entitete islama. Ta "enotni" islam nastopa kot substitut komunizma. Sedaj pa govorijo približno tako, češ tam nekje je neki islam, ki nastopa proti Zahodu. In tega islama ne razlagajo v podrobnosti. Tudi na islamskem Vzhodu se pojavlja stereotipno razumevanje Zahoda, češ na Zahodu so brezverci, ne spoštujejo zakona in družine ...Vsekakor je očitno, da so to skrajnosti. Kajti, prvič, islam kot enovit politični blok ne obstaja. V muslimanskih državah imate različne režime od kraljevine v Maroku do socializma v Siriji, verske hierarhije v Iranu, vojaške hunte v Pakistanu, ki od časa do časa zapade v popolno demokracijo, v kateri za predsednika izberejo žensko. Realno gledano torej ni enega islama, enovitega političnega bloka, ki bi hotel požreti Zahod. Prav tako kot ni niti enovitega Zahoda, ki bi skupaj napadal islam. Ne morem se strinjati z nobeno od teh skrajnosti - ne glede islama in ne glede Zahoda.

Po vašem vojna v Iraku torej ni odsev spopada civilizacij?

Samuel Huntington bi gotovo vzkliknil, da je ta vojna praktičen dokaz njegove teorije o spopadu civilizacij. Osebno se ne morem strinjati s tako razlago. Prvič - pri spopadih morate poznati meje. Kje so danes meje med muslimanskim in nemuslimanskim svetom? Ni jih. Muslimani živijo po vsem svetu, pa naj bodo to avtohtoni muslimani ali ekonomski migranti. Da, seveda, Huntington ni mislil na zemljepisne meje, temveč je želel potegniti mejo v dušah ljudi. Zdi se mi, da je to njegova zapoznela želja, da svet razume bipolarno in da najde nadomestek za komunizem - sovražnika Zahoda. Tako je - če bi bila vojna v Iraku res znak spopada civilizacij, bi vstalo tudi ljudstvo v Maroku, Alžiriji, Indoneziji. Pa ni. Mislim, da je Huntingtonova teorija o spopadu civilizacij pravzaprav nemoralna. Je približno taka kot ideja komunizma - namreč, da je nekaj nad zgodovino in da se bo uresničilo ne glede na to, kaj si mislijo ljudje. Teorija o spopadu civilizacij se predstavlja kot teorija, ki ne trpi ugovora. Po Huntingtonovi teoriji je torej vsaka Parižanka, ki se po mestu sprehodi z ruto na glavi, muslimanka in zaradi tega grožnja civilizaciji. Ne glede na to, ali ima ruto na glavi morebiti zato, ker je to modno. Teorija deluje tako, kot da je stoodstotno gotovo, da se bo uresničila, ljudje pa so le majhne pike, prek katerih bo šel tok zgodovine. S tem se nikakor ne smem strinjati. Ker sicer sem oropan svojega osebnega obstoja in sodelovanja v dialogu.

Po vašem bi lahko govorili o spopadu civilizacij le, če bi se prebudilo več islamskih dežel. In ker se islamske države v sedanjo vojno očitno ne vmešavajo, ali to pomeni, da ideja panislamizma ne živi več?

Panislamizem, fundamentalizem in tradicionalizem so le različne šole znotraj islama, ki se pojavljajo v politiki in v šolah ter med seboj tekmujejo za prevlado. Ni pa v islamu enotnega, prevladujočega glasu. A obstaja nekaj, kar je morebiti edina realnost v islamu t. i. narodni, ljudski islam. Ta ni nikoli prišel do glasu političnega islama, ki se oblikuje glede na trenutne oblasti v posameznih državah. Nekaj časa je morebiti panislamizem kot politična ideja res obstajal, danes pa prav gotovo ne. Nikakor ne kot politična ideja.

Torej gre tudi pri ideji panislamizma le za navidezen strah, ki je nastal v nemuslimanski kulturi?

V 70. in 90. letih se je recimo veliko govorilo o fundamentalizmu. Pa je ta termin zelo sporen. Nastal je v času protestantizma kot gibanje, ki se nagiba k vrnitvi k Bibliji. Ko so ugotovili, da se tudi v islamu pojavlja podoben tradicionalizem, ki se od časa do časa manifestira v nasilju, so ga označili za islamski fundamentalizem. To, kar Zahod pojmuje kot fundamentalizem, se lahko opazi v večini islamskih dežel, a je sporadičen pojav. Nikakor pa ne moremo vseh muslimanov poistovetiti s fundamentalizmi. Težava je tudi v terminu. Za muslimana je fundamentalizem le ena izmed šol, eden izmed tokov znotraj islama, ki tekmuje za ugled in premoč.

V arabščini pravzaprav sploh ni termina fundamentalizem, kajne?

Res je. Je le skovanka, ki so jo prevzeli od Zahoda. V klasičnih besedilih tega termina ni. Seveda so v islamu obstajale različne sekte, toda nobena od njih ni zanikala avtentičnosti Korana. Različna so bila le tolmačenja. Šole se menjajo, glavni tok islama pa je vsakdanji islam, ljudski islam, če ga želite poimenovati.

Toda če se ne motim, je bil islamski fundamentalizem v smislu vrnitve v pravo islamsko družbo pravzaprav odgovor na kolonializem? Veliko islamskih gibanj, recimo iz 18. stoletja, je bilo versko-političnih.

Kolonializem je bil za muslimanske narode velik šok. Islam je bil dolgo močan sistem civilizacije in kulture. Kolonializem je nastopal kot kanon znanstvenih sekularnih resnic, hkrati pa kot vojaška sila. Takrat so muslimani prvič v zgodovini začutili, da Zahod svoje resnice pravzaprav brani s svojimi vojaki. Ob koncu 19. stoletja smo imeli samo tri suverene države: Iran, Afganistan in del Otomanskega imperija. Vse druge islamske dežele so bile bodisi kolonije, dominioni ali protektorati. Muslimanski svet je v 20. stoletje šel z željo, da se otrese kolonializma, ki pa ga ni dojemal kot krščanski kolonializem, temveč kot nastop sekularne ideje, ki želi dominirati. Muslimani so začeli razmišljati o "osvoboditvenih" teorijah. Med teorijami so bile tudi te, ki so zagovarjale vrnitev k islamu.Teoretiki so trdili, da se je kolonializem pojavil, ker so bili slabi muslimani, ergo vrnitev k izvornemu tolmačenju Korana jih bo rešila kolonializma. Modernisti so imeli drugačno teorijo - kolonializma se lahko rešimo tako, da bomo prevzeli zahodnjaška načela države. Ti dve šoli sta prisotni še danes. Zdi se mi, da imajo več možnosti modernisti. Trdijo namreč, naj islam od Zahoda prevzame, kar je sodobno, toda ne "zahodnjaštva". Sprejmimo računalnik, ne sprejmimo pa propada družine. Tradicionalisti so naleteli na hermenevtično vprašanje - kako naj se vrnejo k izvornemu islamu in izvornemu besedilu.

Se ne bojite, da bi morebiti vojna v Iraku, ki se lahko interpretira kot kolonialna vojna, dala več argumentov v roke tradicionalistom?

Da, to se lahko zgodi. V bistvu se že dogaja. Na arabskih televizijah se pojavljajo razlage, da je to neokolonializem. Vojna v Iraku ima pravzaprav veliko neznank. Recimo pravi vzrok vojne. Recimo, da je to vojna za nafto. Ta teza ni ravno dovolj utemeljena, ker Irak ni edina država z nafto. Amerika ima dobre odnose s Kuvajtom in Savdsko Arabijo, torej že nadzira veliko količino nafte. Na drugem mestu je stereotip, da je to vojna proti islamu. Kako naj se strinjamo s tem, če pa je v ZDA osem milijonov muslimanov? Če je to vojna proti islamu, zakaj ni Amerika najprej začela vojne s svojimi državljani? Tretja teza je, da je to vojna za uvedbo demokracije v Iraku. S tem se ne moremo strinjati, saj na Bližnjem vzhodu najdemo židovske in muslimanske totalitarizme, nikakor pa ni to samo Irak. Med temi tezami je vseeno najverjetnejša teza o nafti.

Govorili ste o razmerju med religijo in politiko v islamu. Ta meja je očitno zelo zamegljena. Recimo stranka Baas, ki jo zahodnjaki razumemo kot stranko arabskih socialistov, za mobilizacijo ljudi uporablja koransko terminologijo. Konec koncev je Alah zapisan na iraški zastavi. Kako to razlagate?

Islamski svet je preživljal obdobje socializma v času boja proti kolonializmu. Stranka Baas je ostanek iz tistih časov. Res pa je, da vsak režim uporablja mobilizacijsko retoriko in v islamskih deželah je najučinkovitejša koranska retorika. Neki ameriški novinar mi je razlagal, kako je v času iraško-iranske vojne hodil z ene strani na drugo in na obeh straneh so vojaki vzklikali ista gesla, na obeh straneh so imeli zvočnike, iz katerih je donel Koran. Pa bi prvi za druge lahko trdili, da niso pravi verniki oziroma da njihov islam ni pravi islam. To je tisto, kar sem vam rekel prej - to je narodni, ljudski islam. Tega pa želijo izkoristiti tudi baasisti.

Kakšna je pravzaprav razlika med šiiti in suniti?

V veri ni prav nikakršne razlike. Razlike med tema dvema vodilnima sektama v islamu so nastale, ko se je pojavilo vprašanje, kdo bo vodil skupnost, se pravi na ravni politike. Šiiti so menili, da so pravi voditelji lahko le Mohamedovi potomci, imami. To naj bi bila izbrana družina, ki bi vodila muslimane. Suniti pa so bili za demokratično izbiranje vodij, ki niso nujno Mohamedovi potomci. Šiizem je prisoten v baznih islamskih državah, v Iranu je celo državna vera, v svetu je šiitov približno 150 milijonov.

Torej če to primerjamo s krščanstvom, je razlika podobna tisti med katoliki in pravoslavnimi?

Da. V tem primeru bi šiite primerjali s katoliki, sunite s pravoslavci.

Toda katoliki in pravoslavci se ne gledajo prav lepo. Papež in patriarh ruske pravoslavne cerkve se denimo nista srečala že osemsto let. So med šiiti in suniti tudi napetosti? Lahko med njimi izbruhne spopad?

Ne. Šiitske in sunitske skupnosti v različnih državah funkcionirajo različno. Razlika med šiiti in suniti v Egiptu je neopazna. V Libanonu so denimo razlike očitnejše, ker so šiiti bogata in močna skupnost, tudi pri porokah želijo, da se moški potomci poročajo z dekleti iz sunitske skupnosti, ne pa tudi, da bi se dekleta poročala s suniti. Razlike torej so. Ni pa sovraštva v smislu doktrine.

Celo iraški šiiti so med vojno z Iranom stopili na stran Iraka, svoje domovine. Torej niso sprejeli razlag iranske revolucije. Seveda bi lahko rekli, da jim tega ni pustila iraška obveščevalna služba. Vendar so tudi v Iraku takrat doživeli mini versko revolucijo in bi lahko vrgli Sadama, pa tega niso storili, ampak so se borili na strani Iraka.

V Sloveniji imamo strašen paradoks - čeprav veljamo za v vseh pogledih ksenofobičen narod, je največkrat preveden slovenski romani in prav zdaj zelo priljubljena knjiga Alamut Vladimirja Bartola. V njem so med glavnimi liki fedajini, fanatični borci. Sedaj v poročilih poslušamo, da v Iraku obstaja vojaška enota, podrejena Sadamovemu sinu, katere pripadniki se prav tako imenujejo fedajini. Gre za isto načelo verske gorečnosti? Za fanatične samomorilske borce?

Fedajin v arabščini pomeni tisti, ki se žrtvuje. Alamut je ena epizoda iz islamske zgodovine, predvsem je to epizoda zgodovine, povezana s sektami in ne z glavnim tokom islama. Izmaeliti so bili klasična vrsta fedajinov, ki so pred 800 do 900 leti izvajali teroristična dejanja. V današnjem času bi lahko rekli, da je podoben primer med katoliki IRA, ki izvaja nasilna dejanja v imenu vere, čeprav ji za to nihče ni dal dovoljenja. Tako so tudi fedajini, v tem primeru izmaeliti, bili zelo dobro organizirana sekta, ki je najpogosteje izvajala atentate na vladarje iz dinastije Abasidov. Najpogosteje z bodali. Očitno so tudi v sodobnem času prisotni fadajini, ker se podobne čete oblikujejo na podlagi mitske preteklosti.

So Sadamovi fedajini le propagandna poteza ali so resnično goreči borci?

Ne vem. V zgodovini so bili fedajini strah in trepet muslimanskih vladarjev. Očitno pa je, da so termin prevzeli z določenim namenom. Že samo to, da so ga prevzeli, pomeni, da so ga izrabili v politične namene.

Vendar so se v tej vojni pojavili samomorilski napadi. Kdo jih je izpeljal?

Ne vem, kdo jih je izpeljal. Mogoče so bili fedajini. Očitno je, da se bodo Iračani borili s takšnimi sredstvi, s kakršnimi se borijo Palestinci. Ne smemo pa zanemarjati obupa ljudi. Sadamova propaganda uporablja tudi zgodovinsko retoriko, ki Američane označuje kot Mongole in namiguje na mongolsko osvajanje in rušenje Bagdada leta 1258. S tem Sadamov režim skuša pridobiti arabske in muslimanske občutke solidarnosti. V tem je precej uspešen. Bagdad je bil v preteklosti ena najpomembnejših prestolnic in središč islamskega kalifata. Ta retorika ima močan odmev. Ampak, naj dodam, Mongoli so se po rušenju Bagdada spreobrnili v islam. Postali so prvaki islama. Težko je pričakovati, da bodo Američani sprejeli islam po tem, ko zavzamejo Bagdad in če ga zavzamejo. Omenil pa bi, da je islam v Ameriki danes vera, ki se najhitreje širi.

Ali v islamu obstaja pretiravanje z vero?

V Koranu imamo zapisan poziv, naj se ne pretirava z vero. Vse tradicionalne šole islama zapovedujejo hkratnost vere in vsakdanjega življenja. Celo pri sufizmu, kjer so se sufiji "odmikali" od tega sveta, so konec koncev odhajali v najlepše kraje tega sveta, kjer je najlepša narava, in vsi so se tudi poročili. V islamu torej obstaja zahteva, naj se ne pretirava z vero. Vsemu svetu namreč dominira en bog, vse je njegova stvaritev. Iz tega izhaja, da v islamu ni pretiravanja v veri. Ko so se v islamu oblikovale tradicionalistične smeri, so nastale ravno zaradi tega, ker so nekateri nasprotovali recimo romanju h grobnicam, saj so menili, da je to pretiravanje z vero. Podobna so bila gibanja proti sufizmu, ker so menili, da je to pretiravanje z vero. Vedno je bila v islamu zavest, naj bo vera nekaj normalnega.

Toda sedaj - ko na televiziji vidimo muslimane, ki protestirajo s Koranom v roki, opazimo izraz očitnega političnega nezadovoljstva, izraženega z versko retoriko. Težava je v tem, da v velikem muslimanskem svetu ni enakopravne distribucije bogastva. Torej tega muslimanskega siromaka, ki protestira v Koranom v roki, Evropejci lahko razumejo kot nekoga, ki pretirava v veri, in kot nekoga, ki svojih političnih ciljev ne definira tako kot evropske politične stranke, ki v to ne mešajo vere. Toda razumeti morate, da so to družbe, ki so tradicionalno zelo vezane na vero, in da mora vsak vladar muslimanskega sveta ne glede na to, ali je kralj, diktator ali demokrat, upoštevati verski sentiment svojega ljudstva. Evropska družba zadnjih 50 let ne upošteva več toliko verskega sentimenta. Definiral se je papežev položaj, moč njegove besede, toda demonstracij prebivalcev Hamburga, ki bi nosili križe, ne bo. V muslimanskih deželah pa je islam zelo močna mobilizatorska sila, in to ne glede na to, kaj pomeni različnim slojem družbe.

Bili ste minister za šolstvo, kulturo in šport v BiH. Kaj je bila takrat vaša motivacijska sila? Kje je bila meja med vami politikom in vami islamskim intelektualcem?

To je bilo v času vojne, razmere so bile drugačne. Nisem bil musliman, temveč sem predstavljal svoj poklic.

Toda bili ste malo kontroverzen politik. Nemara tudi zaradi verskega prepričanja. Denimo ko ste izstopili iz Stranke za BiH, so se v medijih pojavili članki, da ste to storili zaradi pritiskov islamske skupnosti.

Iz stranke sem izstopil iz političnih razlogov. V tem nisem videl nikakršnega mešanja vere v moje delo. Zdi se mi, da po podpisu daytonskega sporazuma v Bosni ni več strank, ki bi uporabljale islamsko retoriko. Vse so se oblikovale sekularno. Seveda pa je v Bosni zelo močna islamska skupnost, ki jo je leta 1882 ustanovila avstro-ogrska monarhija, da bi z organizacijo islamske skupnosti imela večji nadzor nad njo. Vendar sedaj deluje ločeno od države.

Sploh pa se ne ukvarjam več s politiko, vsaj ne strankarsko. Kot intelektualec pa jo seveda spremljam.

Ko ste bili minister, ste največ prahu dvignili s prepovedjo predvajanja agresorske, srbske glasbe v medijih. Zakaj?

Iz Društva novinarjev so mi poslali pismo, naj jim dam navodila. Nikoli nisem dal navodil o tem, kaj naj predvajajo. Nikoli nisem rekel, da ne smejo predvajati srbske glasbe. Predlagal sem le, naj program prilagodijo vojnim razmeram. Kasneje so to razlagali, kot da sem proti Srbom, proti Evropi, proti rock glasbi ... to so neumnosti. Toda ker sem bil javna osebnost, nisem mogel ubežati kritiki.

Kaj pa je bilo s tisto polemiko v časopisih Ljiljan in Oslobođenje o mešanih zakonih? Takrat so vam tudi očitali, da ste proti mešanim zakonom?

Razumite, da je bila vojna. V Bosni so bili vedno mešani zakoni in bosanska družba je vedno tolerirala mešane zakone. Pa si zamislite, da se, medtem ko je mesto obkoljeno, ko vas obstreljujejo, pojavi razprava o mešanih zakonih. Prišla je iz krogov, ki so bili prepričani, da imajo monopol nad demokracijo, človekovimi pravicami. To razpravo sem v danih okoliščinah doživel, kot če bi Židom v taboriščih skozi ograjo metali svinjsko meso. Razpravo sem doživel kot napad na posiljene muslimanke. Zato sem nastopil proti razpravi o tem v tistem trenutku. Le povedal sem svoje mnenje, a je bilo takoj ožigosano za nazadnjaško. Seveda nikakor nisem proti mešanim zakonom.

Torej vam ne bi povzročalo težav, če bi se ena izmed vaših hčera poročila z nemuslimanom?

V Bosni bi bile s tem težave. Po vsem, kar se je zgodilo. Svoji hčerki bi rekel, naj se poroči z muslimanom, ker bo imela tako bolj harmoničen zakon. Moja vera mi to ukazuje.

Hm, toda ljubezen ne pozna verskih meja.

Res je, toda otroke vzgajamo tako, da spoštujejo muslimansko tradicijo. V multikulturnih družbah se seveda sklepajo mešani zakoni. Toda očitno je opaziti težnjo po tem, da bi bili zakoni tudi versko harmonični. Zato bi svoji hčerki vedno svetoval, naj se poroči z muslimanom. In tak nasvet je moja verska, družinska in človeška pravica.