Moderni intelektualec s sabljo na konju

Kaj je vas kot libertinega intelektualca pritegnilo k Hrvaški stranki prava, znani po ultra desnih pogledih ter slavljenju Pavelića in ustaškega režima?

Jaz nisem vstopil v stranko. K meni je spomladi prišel njen poslanec Miroslav Rožić in mi predlagal, da bi bil na volitvah v I. enoti kot neodvisni kandidat nosilec njihove liste. Rekel sem mu, da se o tem lahko pogovarjava samo v primeru, če ima stranka dovolj politične volje in moči, da se z deklaracijo javno odreče totalitarni dediščini, da obsodi ustaštvo in zločine, ki so bili storjeni. Če se je sposobna vrniti k svoji izvirni ideologiji Anteja Starčevića, ki je bila inspirirana z ideali francoske revolucije, bila je liberalna, po drugi strani pa je bila nacionalno integralistična in državotvorna. Sam sem bil šokiran, ko so me poklicali po mesecu in pol in bili pripravljeni narediti ta obrat. Ko so potem napravili še javno gesto, se tudi nisem mogel več umakniti in sem napravil volilni katekizem - to je nova doktrina, novi program in nova retorika te stranke. Poskus, da se tradicionalna, najstarejša hrvaška politična stranka reši zgodovinskih zlorab. V hrvaški realnosti je že sprejeto, da to ni več ultra desna stranka, ampak stranka s perspektivo. Srečna okoliščina je, da je bila 13 let v opoziciji, da ni sodelovala v nobenem kriminalnem dejanju, ne v korupciji. Zame je bil to intelektualni in politični izziv.

Uporabljate pojem katekizem; ali ni z moderno stranko nezdružljiva navezanost na katoliško cerkev?

To ni klerikalna ali teocentrična stranka, nikoli ni bila primerjalno blizu recimo slovenskim krščanskim demokratom, ni v spopadu, poskuša biti bolj v partnerskem odnosu s cerkvijo.

Ko ste šli na Trdinov vrh oz. Sv. Gero, ste šli kot Letica ali kot ban Jelačić?

Ha, to je lepa politična travestija. Ironija ali samoironija do zgodovine, do največjega hrvaškega bana Jelačića, je bil bolj tvegan projekt v hrvaški javnosti kot sam obisk Sv. Gere oz. Trdinovega vrha v slovenski javnosti. Ban Josip Jelačić je sveti prepovedani hrvaški ban, zato je bila doslej vsaka ironija v hrvaškem intelektualnem esteblišmentu slabo sprejeta. Na srečo je bilo tokrat drugače, recepcija je zelo pozitivna, oglasil se je vodilni hrvaški intelektualec Marko Grčić, ki je dobro pojasnil medijsko eksploatacijo banskega imidža, celo meni nenaklonjeni Srečko Jurdana je v Nacionalu priznal, da sta v težkih okoliščinah, ko je politika spremenjena v smrtno resen in umazan posel, taka duhovnost in duhovitost dobrodošli in v korist splošnega dobrega. Stanje je 9 proti 1 v korist pozitivne recepcije.

Kakšne odmeve ste dobili s slovenske strani?

S Slovenci komuniciram skoraj izključno prek e-pošte. Omenil bom dva mala primera, prvi je mladi privrženec zelenih, identitet ne morem razkriti, ki opozarja, da je neko špansko podjetje, ki ni dobilo dovoljenja za gradnjo na Učki, pri vrhu Žbernica zgradilo "elektrovetrnice", ki ogrožajo ptičji fond sokolov, jastrebov, tako na slovenski kot na hrvaški strani. Kar zadeva Trdinov vrh, imam insajdersko informacijo, da je slovenska vlada kot vse vlade neduhovita in ni mogla razumeti smisla ironije. Pred mojim prihodom so imeli sejo, na kateri so sklenili, da gre za nevarni pohod, pa so dvignili pripravljenost vojaštva na stopnjo predvojne nevarnosti. Ex post, ko je ta vlada sporočila, da gre za nevaren meddržavni incident, ki je v nasprotju z reakcijami novinarjev, snemalcev, fotografov in samih vojakov. Ko sem poklical slovenske vojake, da sprejmejo darove, jabolka in smokve, se je četverica napotila proti nam, naenkrat pa so dobili ukaz in obstali kot vkopani. Dobil pa sem še eno e-pošto, ki pa že pripada teoriji zarote, a je indikativna. Pravi namreč, da je tako radikalna reakcija lahko posledica dejstva, da je Slovenija dobila minimalno količino streliva za havbice 155 mm z osiromašenim uranom in da je ena teh havbic morda prav na Trdinovem vrhu.

Slovenska stran in sam Simonitti priznava, da vojašnica stoji na hrvaški strani. Jaz lahko absolutno jamčim, da se bom obesil, če bi Hrvaška militarizirala to območje. Trdinov vrh, dolgovi LB, slovenski vikendi, jedrski odpadki, morska meja etc. so problemi, ki jih slovenska in hrvaška vlada ne znata rešiti, obe javnosti pa sta enako iracionalno povezani z meddržavnimi problemi. Tako da se zdi, da ni več prostora za kakršnokoli ironijo ali državljansko iniciativo. Mislim, da to ni neizhodna resnica. Gre za problem, ko sta dve oblasti neduhoviti, pri čemer je hrvaška še nekompetentna.

Ta vojašnica je evidentno bolj simbolno vprašanje. Vi ste pisali, da je bil sporazum Račan-Drnovšek o Piranskem zalivu veleizdaja. Zakaj?

Bil je nesprejemljiv iz stališč mednarodnega pomorskega prava, četudi bi bil morebiti sprejet v hrvaškem saboru. Račan je absolutno nekompetenten politik, ki je pristal, da del hrvaškega morja prepustil Sloveniji. Problem bi bilo treba gledati v perspektivi verjetne hrvaške priključitve EU 2012.

V rešitvi je vedno trgovina: izgubiš del morja, dobiš del kopnega ali kakšno tretjo ugodnost. Vi ne verjamete, da je Račan-Drnovškov Piranski zaliv posledica neke druge kompenzacije?

Tako je govoril Račan, pojavili so se glasovi, da sta premiera sedela v sproščenem ozračju in napravila "deal". Poznam Ivico Račana, ki nima dovolj informacijske moči, da bi bil sposoben napraviti tak vizionarski deal, ki bi vključil vsa sporna vprašanja. Zanj je to intelektualno prezahteven podvig.

Je Drnovšek nadigral Račana?

Poglejte, jaz zelo cenim Drnovška, nasploh pa ne cenim Račana. Mislim, da ne gre za nadkriljenje, ampak za jasno definirana pogajalska izhodišča. Hrvaška ima štiri ali pet izjemnih strokovnjakov za pomorsko pravo, s katerimi pa se Račan sploh ni konzultiral.

Vaš premier je na lastno roko podpisal za državo nesprejemljiv dogovor, največji možni faut pas. Kako da ga zaradi tega niso odstavili?

Na Hrvaškem se ljudje ukvarjajo z drugimi problemi. Slovenija je najuspešnejša tranzicijska država, ki je rešila eksistencialne gospodarske težave, ki so 99-odstotno množični psihološki problem hrvaškega prebivalstva. Hrvati razmišljajo, kako vrniti državni dolg, kako zaposliti svoje otroke, kako ohraniti mala podjetja. Tematika meje, ki je za Slovenijo emocionalni problem, za Hrvaško ni prioritetna. Glejte, pri nas ni bilo resne politične krize, ko je prodaja Reške banke oropala državo za 102 milijona dolarjev, premier in minister Linić pa sta rekla, da je država s tem poslom zaslužila. Hrvaška javnost ima drugačno senzibilnost, zato lahko Račan stokrat preživi. Njegova vlada je parafirala sporazum o stabilizaciji in pridruževanju, ki sili Hrvaško, da se reintegrira v zahodni Balkan, pa tega nihče ni vzel za resen problem.

V Jugoslaviji je bilo šokantno spoznanje, da je zunanji dolg v sedemdesetih narasel na 20 milijard dolarjev. Hrvaški dolg se je za časa zadnje vlade podvojil s skoraj 10 na slabih 20 milijard. Novi titoizem?

Absolutno. Račan je kupil socialni mir in lastno popularnost s tujimi krediti. Da bi Slovenci razumeli, bom ponazoril: vsak prebivalec Hrvaške je v zadnjih štirih letih dobil v lastni žep 2500 dolarjev. V naslednjih štirih letih pa bo nova oblast po mojih izračunih iz žepov vsakega državljana vzela 2890 dolarjev. Navadnemu državljanu ne zna nihče predstaviti, za kaj tu sploh gre. Titoistični model je prakticiran v najvulgarnejšem smislu. Vlada vodi davčno politiko po logiki Superhika: jemati revežem, da bi dajal bogatim. Zato je tako imenovana socialdemokratska stranka dejansko neokomunistična skupnost dobre petdeseterice, brez orientacije, ki pa je ustvarila sistem privilegijev za politično elito, ki pa ni nikoli obstajal v Titovi Jugoslaviji. Če bom izvoljen v sabor, bom zahteval, da se ukinejo privilegiji državnih uradnikov, kakršni pripadajo navadnim državljanom. Imate poseben sistem poslanskih pokojnin, poslanskih plač; jaz kot univerzitetni profesor dobim 1200 evrov plače, moj kolega, ki je poslanec v saboru, pa jih dobi 2400. To je pripeljalo do absurdne situacije, ko pet in pol tisoč ljudi, od psihičnih bolnikov do zdravnikov in učiteljev, hoče priti v parlament. To je način, da si zagotovijo eksistenco. Moj politični namen je spremeniti ozračje v parlamentu, ki je zdaj karikaturna institucija. Če berete zapisnike govorov predvojnih poslancev, denimo Račkega, vidite, kako so vadili retoriko, razmišljali o splošnem dobru, imeli državniško vizijo in razmišljali, kako bi rešili vsakodnevne probleme. Danes pa se ljudstvo zabava nad saborom kot nad ljudskim gledališčem.

Kaj je motiv kreditiranja zahodnih institucij? Kaj pričakujejo v zameno?

Obstaja prepričanje, da mora Hrvaška sprejeti vlogo nekakšne lokomotive evropeizacije širšega balkanskega gospodarskega in političnega prostora. Ta enormna posojila so investicija v poslušnost hrvaških političnih elit. Hrvaška mora danes realizirati to, kar smo na začetku devetdesetih razvijali v skupini kakih 50 ekspertov kot konfederacijski model Jugoslavije. Takrat smo v Celju pripravili sporazum o konfederaciji, ki bi ga podpisala predsednika Kučan in Tuđman. Ta model, ki smo ga takrat ponujali vsem republikam Jugoslavije, da bi preprečili vojne in agresije, je zdaj na delu, samo da v njem ni več Slovencev.

Kadar pride Carla del Ponte v Zagreb, dobi človek vtis, da vrhovni politiki slepomišijo, to, kar z besedami pritrjujejo, z dejanji razdirajo. Kakšen je vaš odnos do sojenja generalom Gotovini in drugim?

V svojem programu o sodelovanju s haaškim sodiščem sem imel za konzultanta Mirjana Demashka, profesorja na univerzi Yale, po rodu Hrvata.

Model, ki ga predlagamo, je preprost. Prvi element je, da moramo spremeniti proceduro sodelovanja. Carla del Ponte je v hierarhiji ZN uradnik petega ranga. Delal sem kot konzultant ZN, stroge strukture, kjer je najprej Varnostni svet, Generalna skupščina, glavni tajnik, tribunal in potem tožilstvo. Za hrvaški nacionalni ponos je zelo pomembno, da kadar pride v Zagreb, ni sprejeta kot nosilec Damoklejevega meča EU in je ne sprejemata predsednik in premier. Po naključju sem bil pri predsedniku Mesiću, malo preden bi morala priti k njemu glavna tožilka. Sem mu rekel: "Stipe, prosim te, pusti jo vsaj pet minut čakati v sprejemnici. Če bi bil na tvojem mestu, je ne bi nikoli sprejel, razen za seanso rokovanja, ki mu Američani pravijo shaking hands termin."

Drugi predlog pa je, da se hrvaška država pojavi v vseh sodnih procesih, ko so hrvaški častniki sojeni zaradi vojnih zločinov in etničnega čiščenja, kot prijateljica sodišča. Obtožba Gotovine za etnično čiščenje ni samo obtožnica zoper konkretnega generala, ampak je obtožnica zoper hrvaško državo kot tako, da je ona planirala in vodila zločin genocida. Že samo s tema dvema spremembama, ob popolnem spoštovanju mednarodnih obvez in spoštovanju vseh dokumentov haaškega sodišča, dobite popolnoma drugačno situacijo. V hrvaški javnosti ni problem, da 95 % prebivalstva ne bi obsojalo zločinov, upirajo se jim psi vojne, zločinci, ki so klali ženske in otroke. Hrvaška je šla skozi proces katarze, to, kar jo žali, je, da se ne priznajo razlike v vojni med agresorjem in žrtvami agresije.

Kaj pa srbske žrtve v akciji Međaćki žep?

Glejte, tu ni dileme, da ne bi sodili tem, ki so osebno pobijali civiliste in ujetnike, ali onim, ki bi jim dokazali, da so poveljevali v akcijah, ki so pomenile izvajanje vojnih zločinov. To je bila topika za časa HDZ, ko je veljala primitivna teza, da v pravični vojni ne more biti vojnih zločinov.

Ali ni haaško sodišče le kopija nuernbeškega?

Ni, hrvaška vojska je v vojni zmagovalec, pa ni niti partner sodišča. Jaz sem pisal o minimumu minimuma. Hrvaška bi brez težav dobila podporo vsaj ameriške administracije, ki je bila njena partnerica v pripravi akcij "Blisk" in "Nevihta". Samo neskromnost in narcisizem HDZ sta preprečila, da bi to postalo javno dejstvo. Figurativno rečeno: če bi bil na mestu Franja Tuđmana Milan Kučan, bi ta s ponosom povedal, da je bila to skupna vojna akcija z ZDA, ki je pripomogla k osvoboditvi Hrvaške, Bosne in k zaustavitvi vojne na tleh nekdanje Jugoslavije. To so dejstva, ki jih najdete v spominih Gailbraitha, generala Clarka, to ni vojaška skrivnost.

Če bi HSP prišla na oblast, bi sprejeli vlogo ministra v vladi?

Vnaprej sem povedal, da je zame absolutna prioriteta sprememba parlamentarne oblasti. Naslednje leto bo morala Hrvaška nameniti plačilu zunanjega dolga 3 milijarde 125 milijonov dolarjev. Zato bo prvih 100 dni nove vlade ključnih.

Opozicijskim strankam sem predlagal, da bi spisali sedem smrtnih grehov koalicijske vlade, sedem strateških usmeritev nove oblasti in sedem odlokov, ki bi jih nova vlada sprejela v prvih 30 ali 100 dneh. To se da izvesti. Vzemimo le primer modernega zakona o političnih strankah, ki bi z drugačno definicijo stranke število 90 strank skrčil na nacionalnih 20. Ali pa če vzamemo primer nominacij v strankah, ko bi mesto na strankarski listi določil uspeh na strankarskih konvencijah. Zdaj imate absurdno situacijo, ko šefi strank določajo, kdo bo na prvem mestu, kdo na 5., kdo na 15. Zato na Hrvaškem obstaja teror meritokratskih in nekompetentnih strankarskih prvakov, od Ivice Račana, Vesne Pusić, Ive Sanaderja. Veliko število strankarskih voditeljev skrbi samo to, na katero mesto jih bodo postavili. Kdor ne pride na tretje mesto, a ve, da na četrtem ne pride več v parlament, bo takoj zamenjal stranko.

Od kod vznik tega lahkotnega nepotizma, ko premier postavi za vrhovno sodnico svojo bivšo ženo, aktualno pa za ambasadorko?

To je del problema, mene osebno zadene njegova privatizacija teniškega kluba, ki ga je zgradil Franjo Tuđman. Ni se mu dalo daleč potovati, pa je nekaj sto metrov od svoje hiše zgradil eno najlepših teniških dvoran v Evropi. Prva stvar, ki jo je po volitvah napravil Račan, je bila, da se je s partijskimi tovariši vselil, z vojsko blokiral dostop in nastal je njegov zasebni teniški center. Ko me je Tuđman sodno preganjal in mi prisluškoval kot potencialnemu atentatorju na papeža, sem imel prost dostop do teniškega kluba.

Z novo vlado smo doživeli oživitev tipičnih komunističnih privilegijev. Brione so spremenili v zasebno zabavišče, kjer imajo teatrske predstave za ozko politično elito, ki sicer ne ve nič o teatru, ki je v življenju prebrala sedem knjig. To je poniževanje.

Od kod ta toleranca ljudstva?

Za martinovo sem povabil Reneja Bakalovića, ki je največja gastrološka avtoriteta, da mi napravi "meni za siromašne". Začeli smo ob deseti uri in prišlo je do strašne situacije, ko so ljudje razgrabili kruh, kostanj in vino. Pomislite, da bi njim v kampanji govoril, da si je Račan privatiziral državni teniški klub! Ti ljudje niso občutljivi za takšna vprašanja.

Ponujanje kostanja in vina siromakom je čista predvolilna gesta, kakšen je političen odnos do siromaštva?

Doktrina, ki jo je sprejelo tudi vodstvo stranke prava, je sestavljena iz treh elementov. Prvi je državotvornost, a ne tipa hrvaška puška na hrvaških ramenih ali hrvaška denarnica v hrvaškem žepu. Gre za to, da mali periferni narodi ohranijo lastno identiteto. Drugi je zmagovalna tradicija osvobodilne vojne, tretji pa konzervativizem z dušo. To v Ameriki imenujejo sočutna konzervativnost. Siromakom ne pomagate tako, da jim namenjate vse večja proračunska sredstva, da jih držite na eksistencialnem minimumu. Ampak boste poskušali napravite predpostavke, da bodo ljudje lahko izkoristili lastne potenciale. Zagreb in Ljubljana imata enak problem. Mestno središče je izpraznjeno in pavperizirano. Ta logika izginjanja centra v mestu je enaka v vseh postkomunističnih državah. Tuji investitorji so zgradili velike nakupovalne centre na robu mesta, tuje banke so financirale kredite za nakup avtomobilov, da bi se meščani vozili v obmestne shopping centre, veliki centri pa so prodajali pofl in uničili mestne trgovinice. V centru Zagreba imate zdaj 7 tisoč poslovnih prostorov, od katerih jih je 4 tisoč praznih. Samo s politiko najemnin, s pavšalnim obdavčenjem obrtnikov lahko povečate zaposlenost za 30-40 odstotkov v treh letih. Hrvaški državni proračun je absolutni škandal, saj nimamo ministra za finance, ki bi bil dober gospodar. Če bi mene vprašali, bi takoj zaposlil koga izmed Slovencev ali Nemcev za finančnega ministra Hrvaške. Ali na drugih področjih. Zdaj je brezposeln Milan Kučan - takoj bi ga angažiral za svetovalca, če bi hotel pristati.

Največji problem je splošna antipatija in odioznost do podjetništva, kar ni bilo značilno v zgodovini. Ker pa je HDZ omogočila bogatenje na temelju političnih in mafijaških vez, je med ljudstvom nastal odpor do podjetništva. Zato je treba rehabilitirati podjetništvo vseh vrst. Toda če pripeljete človeka iz Kanade, ki bo vložil 10 milijonov dolarjev in se obnašal, kot da je v Kanadi, redno plačal davke, socialne prispevke ..., tisti, ki so blizu oblasti, pa nič ne plačajo, bo čez tri leta bankrotiral in se vrnil v Kanado. To je problem hrvaške oblasti.

Malo podjetništvo se kaže v hrvaškem športu, kjer imate v zadnjih letih nekaj sanjskih zvezd, oba Kostelića, Ivaniševića ...

Tone Vogrinec mi je nekoč rekel, da so hrvaški športni čudeži rezultat družinske marljivosti. To ni rezultat osmišljene nacionalne politike. Če bi Ante Kostelić namesto svojih otrok treniral 30 Slovencev, bi dobili morda reprezentanco, ki bi v naslednjih 10 letih dominirala v slalomu, smuku in veleslalomu.

V predvolilni kampanji ste se srečali tudi z guvernerjem narodne banke. Vaš motiv razumem, zakaj vas je on sprejel?

Ne samo on. Napisal sem tri pisma. Predsedniku republike, da se pogovoriva o njegovi preselitvi iz Titove oz. Tuđmanove vile, takoj me je sprejel. Guvernerju narodne banke in nadškofu Bozančiću, ki me je sprejel edinega izmed političnih kandidatov. Ta pogovor je bil pomemben, ugotovil sem, da je moder človek - medtem je postal tudi kardinal -, v javnosti pa se širijo glasovi, da ni genialni teolog. On ima vizijo o vlogi katoliške cerkve pri evropeizaciji Hrvaške. Pogosto sem se srečeval s kardinalom Kuharićem, ki je deloval kot svetnik. Ko je gorela Hrvaška in so se začeli hrvaško-bošnjaški spopadi v Bosni, ko sem bil že v spopadu s Tuđmanom, sem ga obiskal in mu rekel, če lahko vpliva na Tuđmana. Reče mi: "Veste, ko sem ga zadnjič nekaj vprašal, je začel vpiti name. Kar se tiče te krvi in nesreče, mogoče pa je to božja usoda." Bozančić je drugačen, moderni kardinal.

Ljudem na Hrvaškem primanjkuje samozavesti. Moja komparativna prednost je, da imam izkušnje, ko smo na začetku devetdesetih po volitvah Tuđman, jaz in še pet ljudi dobro spoznali tehnologijo oblasti. Navkljub negativni publiciteti so ljudje na Hrvaškem spoznali, da se nisem okoristil z oblastjo, da sem bil na položajih, s katerih si nisem gradil lastnega bogastva.

HDZ je leta 1999 veljala za klientelistično stranko. Kakšna je razlika s HDZ 2003.?

Nikakršna, ista mentaliteta, ista bahavost, ista nekritičnost, ta stranka se ni modernizirala, k sebi ni pritegnila mladih hrvaških intelektualcev.

Sanaderjeva HDZ je potemtakem podobna Račanovi SDP?

To sta bratski stranki, na sugestijo EU bi se znalo celo zgoditi, da vstopita v veliko koalicijo.

Če zmaga desna koalicija na čelu s HDZ, ali bi HSP vstopila v koalicijo?

Stranka prava je v opoziciji že 13 let, HDZ jih je preganjala, ubijala njihove ljudi, bili so nekakšen moralni gobavec hrvaške politike. Ko so zavrgli norosti kot Anteja Pavelića, ustaštvo - k čemur sem jaz malo prispeval -, je postala resna stranka, katere značilnost ni konvertitstvo, kar je značilno za narodne demokrate.

Stipe Mesić stranka?

Ha-ha, da, to je najhujša stranka, saj nadzira 80 % finančnih potencialov, njihovi ljudje vladajo v Zagrebu, so na čelu INE, Zagrebškega velesejma, zagrebških pokopališč, hrvaških voda, kontrolirajo poslovne prostore v mestu Zagreb, prek ministra Čaćića nadzirajo gradnjo avtocest. Poleg tega so povezani še s pravosodjem in s kriminalnem podzemljem.

Ali ni SDP najmočnejša stranka?

Ne, to je razlika v mentaliteti. Bivši komunisti ostajajo pri majhnih poslih, njim je dovolj, da postavijo ženo za veleposlanika, konja za ambasadorja, da kaj poceni pojedo, da si oskrbijo stanovanje in ljubico. Neokomunistični model korupcije je princip ???malih zob. Korupcija HNS in HDZ teče po drugačnih načelih. Miroslav Kutle je začel s podjetjem s 30 zaposlenimi, pa je naenkrat postal lastnik 120 podjetij. On tega ni mogel kontrolirati niti emocionalno niti intelektualno, saj še vedel ni, za kaj pri tem sploh gre. Ti novi tajkuni, ki jim rečem kopuni, so imeli pred par leti lastnine za 10.000 kun, danes pa kupijo avto za pol milijona evrov.

Ena izmed opcij je koalicija Budišine HSLS in Garnićeve DC.

Rekel vam bom iskreno, ta koalicija je v marketinškem smislu prav smešna. Njihov slogan je nova sila, Budiša in Mate Granić pa sta na jumbo plakatih posneta kot Bobek in Lolek, eden je rumene, drugi pa modre barve na tako nekvalitetni fotografiji, ki je vi v Mladini ne bi nikoli objavili.

Po časopisih so vas pogosto opisovali kot intelektualno smet, patriotskega debila, popotnega slinarja, paradigmo pokvarjenosti ...

Ne pogosto, to je stil Viktorja Ivančića iz Ferala. Njegov problem je ojdipske narave. Devetdesetega sem imel velike simpatije do njega in sem potem zaščitil "Feral Tribune", ko ga je hotel Tuđman ukiniti. V nekem trenutku me je imel preveč rad, klasični ojdipovski kompleks, ko moraš zasovražiti in ubiti očeta, da bi dosegel svojo emancipacijo. Ne, jaz nisem nikoli pripadal strankam, deloval sem kot neodvisni intelektualec, kar je nevaren položaj, še posebej na Hrvaškem.

Vlado Gotovac, ki je sicer postal predsednik HSLS, je v politiki le simbolno in praktično umrl.

Bil je politični zapornik. Ko sem prebral njegovo knjigo "Moj primer", sem ga vprašal: "Vlado, zakaj pa v knjigi nisi opisal svoje celice?" Izjemno talentiran pesnik in dober esejist je napisal knjigo različnih člančičev, o tej burni izkušnji pa ni znal pisati. Zaporniški sindrom spremlja človeka vse življenje. Moja komparativna prednost je, da nisem bil zaprt. Druga pa, da sem v času, ko so bili ti ljudje v zaporih, potoval po svetu in srečeval ljudi, ki so bili veliko pametnejši od mene. Pridete na univerzo v Indijo: 30 profesorjev, več knjig so prebrali od vas, bolje spekulativno razmišljajo, so bolj pismeni od vas, potem se naučite, da niste center sveta. Pri malih narodih ljudje ustvarjajo kulte moralnih pokončnosti, kar so neumnosti. Jaz bežim od takih. V Sloveniji si vedno odpočijem, ker mi pri kosilu nihče ne citira Shakespeara. Na Hrvaškem ne boste uspeli kositi z novinarjem ali književnikom, ki se ne bi trudil dokazati, da je pametnejši od vas.

Kdo je vaša politična publika?

Ko sem sodeloval v predsedniški kampanji, sem fotokopiral 19.000 podpisov podpore in naredil empirično analizo. Bili bi šokirani: mladi ljudje, veliko žena, uspešnih v znanosti, novinarstvu, zdravniki, podpisal je zagrebški rektor, ribiči ... Moja publika ima samozavest. Ko me je pred drugim predsedniškim krogom Stipe Mesić prosil, da sugeriram svojim volilcem, da podprejo njega, sem mu rekel, da ne morem, ker bi jih s tem izdal. Vedeli so, da ne bom zmagal, a so imeli dovolj samozavesti, da mi dajo glas.

Naslednji teden spet odidete na Trdinov vrh, tokrat kot Tuđman?

Ne, v civilu kot Letica. Grem na dan padca Vukovarja. Ustvarja se pat pozicija, iracionalna tenzija, ki ustreza tako slovenski kot hrvaški oblasti. Tokrat bom nesel rože, to bo bolj gandijevski projekt.