"Mi, Konfederacija študentov, smo pozvali k ustanovitvi konfederacij zaposlenih, sindikalnih konfederacij študentov in zaposlenih." - Julie Coudry

Ste na čelu Konfederacije študentov, ki je imela pomembno vlogo pri mobilizaciji protestnikov proti Pogodbi o prvi zaposlitvi. Kako je nastala Konfederacija?

Študentska Konfederacija je nastala na podlagi poročila skupine študentov, v kateri sem delovala tudi sama. V tej skupini so bili sicer člani različnih tradicionalnih sindikatov - bodisi člani večinskega sindikata, Nacionalnega združenja francoskih študentov (UNEF - Union Nationale des Etudiants de France), bodisi raznih zvez. Poročilo je razkrilo, da se z dejanskimi študentskimi težavami ni ukvarjalo prav veliko število študenskih organizacij. Razdeljene so bile na združenja, ki so zastopala določene študijske smeri, in na strukture, ki so bile povezane z raznimi političnimi strankami, ideologijami, političnimi tokovi desnice, levice in skrajne levice. Študenti, ki bi torej želeli skupaj izvesti kakšen družbeni projekt in bili hkrati tudi avtorji tako spodbude kot dejanj, tega niso mogli storiti v študentskem okolju. Od tod tudi izvira ideja o študentski konfederaciji, sindikatu, ki temelji na vrednotah demokracije, svobode, solidarnosti in evropskega udejstvovanja in ki pomeni nekakšen okvir, v katerem se združujejo študenti na podlagi omenjenih vrednot. Tako lahko s svojimi idejami in dejanji delujejo na lokalni ravni ali v širšem družbenem merilu, kot smo to storili pred kratkim.

Konfederacija študentov je bila ustanovljena leta 2003. Ste jo ustanovili vi?

Da, ti študenti, ki so naredili omenjeno raziskavo, so ustanovili Konfederacijo študentov. V tistem času sem to mrežo spodbujala, navdihovala, bodrila, bila sem njena predsednica in bila na to mesto ponovno izvoljena na kongresu Fakultete za politične vede decembra 2004.

Kako ste prišli v svet sindikatov? Je vaša družina povezana s sindikati?

Moji starši se sicer zanimajo za sočloveka nasploh, vendar se nikoli niso aktivno vključevali v kakšne organizacije. Moja mama je bila leta 1968 gimnazijka, kar je nekako zaznamovalo tudi mene, vendar ne v posebnem političnem ali sindikalističnem pomenu. Aktivna sem bila tudi v višjih razredih osnovne šole, ko sem ustanovila časopis, in nato v gimnaziji, ko smo stavkali proti Pogodbi o vključitvi v delovno razmerje (CIP - Contrat d'insertion professionnelle). Ko sem prišla na fakulteto, sem sodelovala z glavnim študentskim sindikatom - Nacionalnim združenjem francoskih študentov (UNEF - Union Nationale des Etudiants de France). Tako sem postala odgovorna za manjšino v opoziciji. Leta 2003 sem iz sindikata izstopila in se začela ukvarjati z drugimi stvarmi.

Ker ste mislili, da so vrednote Nacionalnega združenja francoskih študentov (UNEF) drugačne od vaših?

Da, nemogoče jih je bilo spremeniti. Želela sem spremeniti nekaj, kar je bilo samo bistvo njihovega obstoja - to pa sta ideološki konzervatizem in popolna povezanost v strategijah, kako spraviti na oblast levico. Mi smo mnenja, da mora biti študentska moč svobodna, avtonomna in da mora imeti resnično moč v opoziciji, ne glede na to, kdo je na oblasti.

Kolikšen je odstotek študentov, ki pripadajo vsaj enemu od študentskih sindikatov v Franciji?

Številka je smešna - 50.000 od dveh milijonov.

Kakšen delež predstavljate vi?

Nas se je v treh letih nabralo 3000, UNEF ima 20.000 članov v stotih letih svojega obstoja. Drugi element primerjave pa je udeležba na študentskih volitvah, ki je zelo nizka, 15-odstotna. Udeležba naraste vsakič, ko na volitvah sodeluje tudi Konfederacija študentov. Na volišča prikliče tudi ljudi, ki se volitev sicer niso nameravali udeležiti.

Kako deluje Konfederacija? Prejemate državne subvencije? Posebna finančna sredstva?

Zdaj že imamo federalni sistem, kar pomeni, da nas podpirajo lokalne podružnice, v nasprotju z ostalimi strukturami, ki so zelo centralizirane. Imamo tri glavne vire financiranja - kotizacije, proporcionalne subvencije glede na število izvoljenih in pogodbo z združenjem Francoske demokratične konfederacije dela (CDFT - Confederation francaise democratique du travail), s katero povezujemo študentski in plačani sindikalizem, ki ima enako zasnovo, saj prav tako deluje kot avtonomna opozicija in ne živi v arhaičnem pojmovanju družbe, v kateri živimo. Vsi trije deli so približno enaki.

Ali bi lahko rekli, da se oblast ponavadi posvetuje s študentskimi sindikati - natančneje z vašim - kadar sprejema odločitve v zvezi z univerzo ali z višjim izobraževanjem nasploh?

Po eni strani se posvetujejo glede veliko stvari, vendar je problem predvsem v tem, da ne obstaja globalna reforma, ki bi se ukvarjala s francosko univerzo. Posvetovanja seveda obstajajo, vendar se zelo redko razvijejo. Želeli bi, da bi prišlo do pogajanj, do posvetovanj, s katerimi bi dosegli kakšne spremembe.

Kakšne vrste posvetovanja in na kakšni ravni? Gre zgolj za posvetovanje ali je z njihove strani čutiti dejansko naklonjenost reformi?

Želja v resnici obstaja. Težava je v strukturalni preobrazbi tega dela francoske družbe. Gre za zelo centraliziran sistem, ki je hkrati izpostavljen različnim pritiskom: še posebej učitelji, ki imajo izredno močan, konservativen, po svojem prepričanju neokomunističen, učiteljski sindikat, ki si ne more predstavljati sprememb v trenutni družbi. Če želimo razviti naš koncept šole in univerze, ki je nenehno pod vplivom francoskih, evropskih in svetovnih sprememb, moramo biti zelo dinamični. Samo poglejmo na primer pomanjkanje evropske tekmovalnosti, vedno večje poglabljanje socialnih razlik v francoski družbi, ki se sistematizirajo in ki jih je izredno težko odpraviti.

Kako vam uspe študirati in hkrati voditi študentski sindikat, ki je v zadnjem času postal tako pomemben?

Doslej so dejanja Konfederacije študentov temeljila na premislekih in poglobljeni analizi družbe. Moj študij, magisterij iz ekonomske in socialne administracije, se ukvarja s številnimi temami, kot sta delo in socialna zaščita iz ekonomskega, pravnega, političnega, sociološkega in zgodovinskega zornega kota. Konec koncev so izkušnje z vodenjem študentskega sindikata velik plus za moj študij. Moj urnik je podoben urniku zaposlenih, kar pomeni, da delam izpite s seminarji ali pa končne izpite, med samim študijskim letom pa nisem preveč marljiva.

Torej manjkate na mnogih predavanjih?

Da, tako je.

Ali je bila Konfederacija pred in med krizo ter po njej pod političnimi pritiski?

Da, vedno.

Pod kakšnimi?

Politični svet se težko odziva na dejanja neodvisnih sindikatov drugače kot s pritiski. Ti se sicer nekoliko razlikujejo med levico in desnico, saj je desnica na oblasti, levica pa v opoziciji. Od oblasti - ne gre za vprašanje levice ali desnice, saj so včasih na oblasti politiki desnice, ki to v resnici sploh niso - lahko pričakujemo logiko povračila. Na začetku krize v zvezi s Pogodbo o prvi zaposlitvi smo v časopisih opazili napade na politike, ki so nas podpirali. Določeni so se tako nadejali mesta predsednika Stranke socialistov; malo smo se pozanimali o tem in izvedeli, da je ta podpora predsedniških kandidatov sporočala zgolj: "Na njih je nekaj simpatičnega, zato jim bomo malo pomagali ublažiti udarce, čeprav nimajo nobene zveze z nami." Med krizo v zvezi s Pogodbo o prvi zaposlitvi so bili prisotni politični pritiski, da bi nas prisilili v razpravo o tem s sindikatom Univerzitetne desnice (UNI), s čimer bi zlomili sindikalno fronto. Premier nam je dal jasno vedeti - če ne bomo sodelovali v diskusijah, ne bomo imeli nikakršne pravice vplivati na spremembe.

So vam tudi grozili?

Da. Grozila nam je skrajna desnica.

Kakšne grožnje ste prejeli?

Smrtne grožnje, grožnje z nasiljem.

Ali vas je razsežnost protestov presenetila?

Septembra je izšel "Manifest angažirane generacije", ki je bil razdeljen v več sto tisoč izvodih po Franciji in v katerem smo napisali, da smo generacija, ki se bori proti mnogim stereotipnim predstavam o naši generaciji. Čutili smo, da se je nekaj začelo, vendar nismo bili presenečeni nad vzdušjem, ki je spodbudbilo demonstracije, saj smo ravno to opisovali v našem manifestu in o tem zadnjih šest mesecev tudi razpravljali na univerzah.

Ste morda čutili, da bi se lahko zgodilo nekaj posebnega?

Podzavestno smo. Pogodba o prvi zaposlitvi nam je omogočila, da smo si to formalno razjasnili. Množičnost protestnikov je bila prijetno presenečenje, smo pa tudi opazili, da so protesti na univerzah temeljili na našem manifestu. Veliko stvari nas moti v tej družbi in želimo si boljši jutri; po tej logiki obstaja veliko ljudi, ki pravijo: "Dovolj imam udejstvovanja, ki ga simbolizirajo tisti, ki na veliko prodajajo nezadovoljstvo in ki nam razlagajo, da nekaj ni v redu." Kako bi lahko delovali, da bi se stvari izboljšale? To nas je spodbudilo pri Pogodbi o prvi zaposlitvi.

Ali ste bili januarja, po izglasovanju zakona o enakih možnostih v skupščini, prepričani, da bo mobilizacija protestnikov v boju proti Pogodbi o prvi zaposlitvi zadostna?

Nismo tako razmišljali, nismo pa se čutili odpadnike. Mi, Konfederacija študentov, smo pozvali k ustanovitvi konfederacij zaposlenih, sindikalnih konfederacij študentov in zaposlenih. Ko smo začeli kampanjo, se nismo počutili besne; zdelo se nam je, da nas vodi prepričanje, vedeli smo, kaj preživljajo študenti, nismo ideološki sindikat, ki odloča namesto ljudi. Tri tisoč nas je, kar je malo, vendar pa je to dober kazalnik, da še obstajajo ljudje, ki pravijo: "Pripravljeni smo se boriti."

S čim se niste strinjali v Pogodbi o prvi zaposlitvi?

Seveda nas je zelo motilo, da lahko delodajalec v prvih dveh letih brez razloga delavca odpusti. Predvsem pa nas je motila logika stigmatizacije mladosti: živimo v državi, ki mlade obremenjuje s težavami, ki so v resnici težave celotne družbe. Brezposelnost je problem celotne francoske družbe in ne problem mladih.

Kaj pa Pogodba o novi zaposlitvi (CNE), ki je "veliki brat" Pogodbe o prvi zaposlitvi in se ne tiče mladih?

Vidite, vi, pravite, da je to "veliki brat" Pogodbe o prvi zaposlitvi, jaz pa se z vami ne strinjam popolnoma. Zame je Pogodba o novi zaposlitvi slab odgovor na pravo vprašanje in to je: sposobnost zaposlovanja majhnih podjetij. Pogodba o prvi zaposlitvi pa je slab odgovor na slabo vprašanje, ker se ne ukvarja s tem, kako mladim omogočiti zaposlovanje. To je odstopanje od sistema in ni razloga, da bi se morali mladi, zaradi svoje mladosti, znajti v posebnem položaju, kar se tiče zaposlovanja. Zaradi kvalificiranosti, zakaj ne? Problem, ki se skriva za problemom "mladi v zaposlovanju", je čisto preprosto problem kvalifikacije, diskriminacije. Očitajo nam mlade iz predmestij - vendar imajo ti bodisi težave s kvalifikacijo bodisi z dikriminacijo. To pa so težave podjetij in ne problemi mladih. V naši državi sistem socialne varnosti in javno delovanje Francije prenašamo na prihodnje generacije. Za sedanji pokojninski sistem ne vemo, če bo zdržali do naše generacije. Gre za francosko politično kulturo neodgovornosti, da dolgove prenaša na prihodnje generacije. To, da mi kot generacija ne moremo prevzeti nase problema brezposelnosti, je bilo povod za te proteste.

Kakšni so bili vaši stiki z vlado v času krize v zvezi s Pogodbo o prvi zaposlitvi?

Na začetku so bili zelo preprosti, v smislu "naredili ste napako, umaknite besedilo, mladi ne bodo dopustili, da bi bil ta zakon sprejet". Odgovor Dominiqua de Villepina je bil popolnoma zgrešen in stiki so se prekinili.

Z vsemi sindikati?

Da. Na koncu so jih ponovno vzpostavili, ko so imeli srečanja s parlamentarci in ministroma Borloojem in Larcherjem. Potem pa smo stike vzdrževali do konca krize. Rekli smo jim, "nehajte sami sprejemati odločitve, ki niso v skladu z zahtevami sindikatov". Umik Pogodbe o prvi zaposlitvi pomeni, da ne more nihče podpisati take pogodbe. Ukrepi, ki so nadomestili Pogodbo o prvi zaposlitvi, so že obstoječi, okrepljeni ukrepi. To so bile naše zahteve, nismo mogli sprejeti novih stvari, ne da bi o njih prej diskutirali, ker bi sicer zašli v začaran krog.

Kakšna se vam je zdela vlada med krizo: samozavestna ali zbegana?

Udarila je mimo, nesposobna je bila razumeti družbo.

Se je zavedala, da je udarila mimo?

Ne, in ko smo na srečanju parlamentarcev in ministrov razložili, kaj te demonstracije pomenijo, so bili popolnoma šokirani. To ni nekaj destruktivnega za družbo, popolnoma arhaičnega ali konservativnega, ampak zgolj želja po tem, da bi premislili, kako se lahko razvijamo v svetu sodobnega dela, ne da bi vsi govorili samo o stigmatizaciji mladine. Lahko se pogovarjamo o ravnovesju med mobilnostjo in varnostjo, samo pogovarjajmo se. Zdelo se jim je namreč, da so manifestacije delo konzervativnih neokomunistov, mladine, ki noče več delati in ki bi radi postali funkcionarji. To jih je spodbudilo, da so izjavili, da ti mladi niso sposobni sprejeti sveta, v katerem živijo, čeprav je stanje ravno nasprotno. Cilj demonstrantov ni bila prepoved odpuščanja s pomočjo države, ampak znižati nesorazmerja, s katerimi bo morala naša generacija živeti v prihodnosti. To je tema, pri kateri želimo sodelovati.

Na začetku gibanja so na stavke in na blokade univerz gledali kot na dejanja anarhistov ...

Da.

Kako ocenjujete, da se je gibanje razvilo v družbi: mislite, da je bil to le odgovor vlade ali je bila tega mnenja tudi javnost?

Javno mnenje se je zelo hitro spremenilo in nas od takrat naprej podpiralo. Mi, ki smo intersindikalni, in združenje Francoske demokratične konfederacije dela (CDFT) smo se prepirali glede vizije sindikalizma, ki ni nujno skupna vsem sindikatom. Naš cilj ni odstop vlade, ampak umik Pogodbe o prvi zaposlitvi. Francozi ne podpirajo političnih zborovanj, na katerih zahtevajo sindikati glavo ministra ali vlade samo zato, ker se v čem ne strinjajo z njimi. Rekli smo "umaknite Pogodbo o prvi zaposlitvi pred začetkom pogovorov". S tem smo hoteli povedati, da obstaja problem, ki ga želimo rešiti, sprejeti odgovornost sindikata z diskurzom, ki ni ne protilastniški, protiekonomističen itd. ... Nismo se zatekali k diskurzu "ne" evropski ustavi, ki so ga zagovarjali sindikati, mi smo bili evropski ustavi naklonjeni, imeli smo celo veliko kampanjo "za", vsi stari, a delujoči diskurzi o "vračanju k sebi" se niso ponovili. Ljudje so se navezali na sindikate, ki so se izkazali za konstruktivne in trdne, vendar ne v smislu stalnega oporekanja, ki ga ponavadi sindikati kažejo.

Od pogajanj z vlado ste imeli na dnevnem redu zgolj umik Pogodbe o prvi zaposlitvi, ste pri tem potisnili na stran nesoglasja med sindikati?

To smo si morali izboriti. Kaj so osnove enotnosti? Nismo privrženci enotnosti. Z veliko francoskimi sindikati smo v hudih sporih. Sindikati delujejo po politični logiki, ki bi raje zahtevala glavo Villepina kot pa razveljavitev Pogodbe o prvi zaposlitvi. Vonj po zmagi je prisilil sindikate, da so ostali združeni, ljudem se je zdelo, da lahko zmagajo, saj so bile njihove zahteve legitimne. Morali so ostati združeni in skupna točka je bila prav umik Pogodbe o prvi zaposlitvi, prvi pogoj za začetek diskusij. Zavračali smo diskusije o izboljšavah Pogodbe o prvi zaposlitvi z Dominiquom de Villepinom. Ko nas je povabil in ko je bila pogodba umaknjena, smo demonstrante pozvali, naj se zasedbe univerz končajo, pri čemer smo si bili edini. Bili smo združeni na jasnih osnovah, ko pa smo zmagali, so drugi sindikati poskušali to razširiti v politično bitko, Nacionalno združenje francoskih študentov (UNEF), na primer, tega ni storilo.

Ali ste se bali razcepitve gibanja, bodisi v javnem mnenju ali pa pri sindikatih?

Da, kar se tiče javnega mnenja. Vlada je naredila zmedo. Do konca ni nikoli jasno rekla, da bo Pogodbo o prvi zaposlitvi umaknila. To zmedo so ustvarili, da bi povečali radikalnost in nasilje. Po teh treh mesecih, ko smo sprejeli njihovo igro, ko so se iz nas norčevali, ko nihče - pa naj bo to premier ali predsednik republike - ni odgovoril na zastavljeno vprašanje, smo se zbali, da se bodo zgodile hude železniške nesreče (študenti so namreč zablokirali določene železniške postaje). Nihče izmed nas ni pozival k takim dejanjem. Kljub trem milijonom ljudi na cestah to ni bilo naše pojmovanje zadeve. Bali smo se, saj smo se zavedali, da ne gre za akcijo, ki bi ji javno mnenje stalo ob strani. Bali smo se nevarnih razmer in da bo to razbilo enotno javnost.

Kako bi razložili zmedo, ki je zavladala v vladi?

Cilj je bil, da ne izvemo, kdo je zmagal in kdo izgubil. Vlada je bila v neprijetnem položaju, saj je bila sindikalna fronta usmerjena samo na vprašanje umika Pogodbe o prvi zaposlitvi. Vlado je to obvezovalo, da nam jasno odgovori na naše vprašanje. In če pravijo, da ni ulica tista, ki vlada, se zaprejo v dvojni sistem logike. Villepinova vlada ni mogla reči, da smo zmagali ali izgubili. Prisiljena je bila zagovarjati stališče, da ni nihče zmagovalec. Nismo imeli nobenih stikov, saj nam niso imeli nič povedati. Na koncu krize smo bili eni izmed redkih, ki smo se odločili, da med samo krizo ostanemo v stiku z njo. Rekli smo ji: "Odločite se za rešitev, ki bo pomenila izhod iz krize, toda pod našimi pogoji, kar pomeni odpravo Pogodbe." Vladi smo redno predstavljali naše mnenje, naš pogled na morebitne rešitve, ki so jih želeli predlagati in glede tega nismo imeli težav. Nemogoče pa je bilo sodelovati z Villepinom, ki je deloval v neki dvojni logiki.

Ali so bile demonstracije proti Pogodbi o prvi zaposlitvi demonstracije proti pogodbi sami, proti političnemu vladanju in vladanju desnice od leta 2002 dalje, proti socialni krizi na splošno, proti desnici ali proti liberalizmu?

Prav nič od tega. Šlo je za več kot Pogodbo o prvi zaposlitvi. Šlo je za vprašanje naše generacije. Kakšna bo naša prihodnost? Z aktivisti federacije študentov velikokrat razpravljamo o splošni problematiki, kaj bomo postali, ko bomo diplomirali? Kako nam bo diploma sploh pomagala? Delovno okolje v Franciji se spreminja. Zdi se, kot da je popolnoma zablokirano. Socialni sistem prav tako. Okolje tudi. Na obzorju ni nobene svetle točke. Če vprašate koga iz moje generacije, kakšne so njegove sanje, vam ne bo znal odgovoriti. Potruditi se moramo že za to, da prihodnost pred sabo sploh vidimo. Francija je želela čakati v tej nejasnosti. Morda na odrešujočo krizo, morda na božje politične poslanike. Mi pa bomo delovali v smeri, ki bo izoblikovala prihodnost naše generacije. Antiliberalni diskurz je teoretičen in splošen. Vprašanje, ki pa se tu zastavlja, je: "Jutri bom izgubil službo, imam družino, kaj se bo zgodilo z mano?" Ali obstaja učinkovit sistem, ki mi bo pomagal najti službo? To so resna vprašanja, o katerih razmišljamo.

Če gre za generacijski konflikt, zakaj pa do podobnih gibanj ne pride tudi v sosednjih državah?

Ne gre ravno za konflikt. Gre za vprašanje, ki so ga podprle tudi ostale generacije. Strinjale so se z nami in nas podpirale, ko smo v svoje roke vzeli to "vročo" situacijo.

Vem, da si tudi v Španiji in Italiji postavljajo resna vprašanja, povezana z generacijo. Španski tridesetletniki v glavnem nimajo službe za nedoločen delovni čas, imenujejo jih "outsiderji", ker do 30. leta niso našli zaposlitve, živijo pri starših, tu se seveda pojavi tudi stanovanjsko vprašanje. To je kriza prihodnosti. V Italiji obstaja pomembno študentsko gibanje, ki močno oporeka političnim strankam in tradicionalnim sindikatom. Slednji imajo namreč študente za privilegirance, ki se samo pritožujejo. Ne zavedajo pa se, kaj nas je do pritoževanja pripeljalo.

Ali ste imeli med krizo veliko stikov s tujimi študentskimi sindikati?

Kar dosti. Združene države, Kanada in Evropa nas zelo podpirajo. Vsi so zelo radovedni. Prav smešna je tale Francija - reče "ne" evropski ustavi, potem pa še ta kriza! Vendar pa so vprašanja upravičena. To, kar se je dogajalo pri tej krizi, je popolnoma nekaj drugega, kot pa je bil "ne" evropski ustavi. V nasprotju s tistimi, ki so evropski ustavi rekli "ne" in s tem niso postali akterji, smo študenti pokazali neko konstruktivno željo in voljo in smo bili v krizo dejansko vpleteni.

Ali bi lahko krizo, ki jo je povzročila Pogodba o prvi zaposlitvi, primerjali s krizo leta 1968?

V Franciji pomeni primerjava teh dveh kriz problem. Gre za univerzalno primerjavo, vendar pa je od prve krize minilo skoraj štirideset let in ta referenca je za nas zelo težka. Generacija leta 68 je bila tista, ki je že vse preživela, vse spoznala in ki vse ve. Počasi smo siti te generacije, ki nam stalno razlaga življenje. Razlika je v tem, da je generacija 68 gradila sanje in da so bili opeharjeni, ker svojih sanj niso mogli uresničiti, izživeti. Mi pa poskušamo doseči srečo v realnosti, v svetu, ki je takšen, kot je. Leta 1968 so, če pogledamo tradicijo, svet na novo izumili, kar pa je bilo v vsakodnevnem življenju zelo frustrirajoče.

Mar ne vidite velike razlike med letoma 1968 in 2006? Leta 1968 smo imeli občutek, da se bo lahko vse, za kar je šlo v teh demonstracijah, uredilo na nacionalni ravni; danes pa je pogost občutek, da sicer demonstriramo proti enemu zakonu, toda družba sama ne bo mogla radikalno spremeniti globalizacije.

To se je že spremenilo, kljub vsemu se stvari premikajo. Res je, da ne gre za ista vprašanja, kot je šlo pred 40 leti. Študentje so volili s 54 % odstotki za Evropsko ustavo, podprli so idejo o Evropi, o evropski solidarnosti. Zgodba o "poljskem vodoinštalaterju" je globoko šokirala študente. Ne glede na to, kakšno je mnenje o evropski ustavi, je ideja o tem, da bi se vzpostavila solidarnost z drugimi narodi, v tej generaciji, ki se je rodila z Evropo, močna. Evropa je hkrati dediščina in prihodnost.

Kakšen je idealni položaj študenta v Franciji v vaših očeh?

Situacije so si med seboj zelo različne in ni nujno, da gre za status. Gre za to, da imajo študenti dostop do sredstev, bodisi s plačo bodisi prek državne pomoči, ki jim omogoča študij in dostojne razmere za bivanje, saj je to največji problem pri študiju. Študentom se mora tudi pravilno svetovati glede na potrebe delovnega trga in ga spremljati skozi ves njegov študij. Trenutne razmere povzročajo vedno nove socialne razlike. Imamo takšne, ki imajo družine, ki poznajo dobre usmeritve na univerzi, in takšne, ki nimajo te možnosti, ki so zato dosti manj uspešni, nepravilno usmerjeni, zlasti v skromnejših družinah.

Ali bi bili naklonjeni posebnim pogodbam, namenjenim študentom, ki ne bi vsebovale pogojev iz CPE?

Seveda, zakaj pa ne? Če bi to omogočalo neko recipročnost med univerzo in zaposlenimi. Seveda bi lahko podjetja priznala, da ima pogodba s študentom negativne strani, toda hkrati tudi zelo koristi študentu, saj si s tem pridobiva določeno izobrazbo; in obratno, v univerzitetnem svetu bi to omogočalo, da bi cenili zaposlenega študenta kot nekoga, ki ima že izkušnjo v delovnem okolju, kar je prednost.

Ali se strinjate z zvišanjem vpisnih stroškov na univerzah?

Da, strinjamo se s postopnim zviševanjem vpisnin.

Koliko znaša vpisnina danes v Franciji?

Med 150 in 300 evri plus 150 evrov za zdravstveno zavarovanje. Ni zastonj, zato morajo biti vpisnine proporcionalne s prihodki.

Z družinskimi prihodki ali s prihodki študenta?

Z družinskimi, a to je že tema, ki bi jo bilo treba odpreti in predebatirati s posebnimi primeri, kot so tuji študenti, neodvisni študenti. Spošna ideja pa je, da bi imeli neko socialno stopnjevanost.

Kako razlagate (poleg finančnih sredstev), da so ameriške, angleške in japonske univerze prehitele francoske?

V prvi vrsti je problem v financah. Seveda je tudi mnogo drugih pomembnih vprašanj, toda tudi ta se financirajo: raziskovanje, ki je v Franciji prav v bednem stanju, potem je tu vprašanje povezovanja z obrtništvom, ki se pojavlja med svetom dela in univerzo. V bistvu je francoska univerza zaprta za svet, ki jo obkroža. Razmisliti je treba tudi o svetu, takšnem, kot je, tako kot deluje, in ne samo o predmetniku, poklicih. Kulturne spremembe, ki zahtevajo opravljanje študentske prakse drugod, tako da si študentje pridobijo še kakšno drugo izkušnjo dela, ne samo to, ki jo poznamo v Franciji, spremljanje študenta skozi ves njegov študij, organizirani stiki s podjetji ob odhodu z univerze, možnost, da imajo študentje vsak trenutek dostop do različnih informacij - za vse to je potreben denar. V vsem skupaj smo v popolnem zaostanku glede na to, kar že obstaja drugod. Ne poznamo števila študentov, ki se vključijo v svet zaposlenih, tako da smo obtičali na tej zelo ozki logiki različnih panog.

Kakšno pa je vaše mnenje o bolonjski reformi?

Naklonjeni smo ji.