"Če bi Slovenci želeli postaviti terminal petsto metrov od italijanskih ozemeljskih voda, bi bil jaz prvi, ki bi protestiral na oni strani meje." - Roberto Marin

Gospod župan, kdaj ste izvedeli za načrte družbe Endesa?

Pred približno letom dni. V krajevnem časopisju se je pojavilo nekaj člankov o uplinjevalniku, ki naj bi ga postavili v morje med Gradežem in Lignanom. V resnici je bil ta načrt nekoliko drugačen od sedanjega. Po teh člankih, v katerih so bile zapisane tudi nekatere izjave guvernerja Illyja, sva mu z županom občine Lignano poslala pismo. Ne gre namreč pozabiti, da sestavljata najini občini petinsedemdeset odstotkov celotnega turističnega sektorja v Furlaniji - Julijski krajini in sta torej pomemben vir dohodkov za deželno gospodarstvo. Želela sva vedeti, ali so govorice o gradnji resnične in s katerimi podatki razpolaga deželna uprava. Pismo sva poslala tudi pristojnemu deželnemu odborniku Sonegi, kljub temu pa nisva prejela nobenega odgovora. Enaka usoda je doletela najin naslednji poziv. Z institucionalnega vidika je bilo njuno vedenje zelo nekorektno. Pustimo, da je v teh primerih odgovor obvezen; nedopustno je, da deželni predsednik in njegov odbornik ne odgovorita na uradno pismo dveh županov. In to glede tako velikega in pomembnega vprašanja.

Tako začne človek neizbežno dvomiti o "dobroti" pobude. Če ni prozornosti ... ne trdim, da je slaba vest, so pa gotovo prisotni čisto drugačni interesi od želje po odkriti komunikaciji.

Endesin projekt je medtem začel dobivati jasnejšo podobo.

Njihov postopek je stekel v popolni tišini, ne da bi kdorkoli vedel, kaj se dogaja. Vse dokler se ni v medijih pojavilo obvestilo, da je Endesa deželi predložila načrt in da ima prebivalstvo trideset dni časa, da presodi vplive na okolje. Naključje je hotelo, da se je to zgodilo v obdobju predvolilne kampanje, ko vlada v Italiji tako imenovani par condicio. Sam sem na primer kandidiral za mesto v senatu in sem lahko prosto spregovoril o zadevi šele po volitvah, sicer bi tvegal, da bi moje besede zlorabili in vse zaplete, ki so s tem povezani.

Medtem je v Rimu stekla tudi tako imenovana konferenca storitev ...

V Italiji trenutno tečeta dva ločena postopka, eden na rimskem ministrstvu za gospodarske dejavnosti in okolje, drugi na ravni dežele v Trstu. Odobritev izda ministrstvo prek tako imenovane konference storitev, v kateri so poleg posameznih ministrstev in državnih služb zastopani tudi dežela, občine, pristaniška oblast, načrtovalci itd. Prva je bila 19. aprila; to je bilo neke vrste uvodno srečanje, na katerem smo poudarili tiste vidike, ki morajo biti po našem razčiščeni. Naša občina je drugim sogovornikom predstavila vrsto pomislekov. Ta študija je sedaj sestavni del zapisnika prve konference storitev in načrtovalci jo bodo morali upoštevati.

Potem je tu še deželni postopek, ki mora preučiti vplive na okolje omenjenega terminala. Posamezne občine so poklicane, da se izrečejo na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila Endesa. Naše mnenje je bilo zato strogo tehnične narave, poleg tega pa je otežujoče tudi to, da je Endesin načrt zelo pomanjkljiv in v njem ni vseh podatkov, ki jih predvidevajo normativi. Bolj kot načrt je to seznam namer - veliko papirjev in malo tehničnih podatkov. Preučiti smo morali vso dokumentacijo oziroma najti za to primerne izvedence, kar pa ni najpreprosteje. Študija, ki so jo pripravili predlagatelji, je najbrž Endeso stala kak milijon evrov in leto ali dve dela, mi pa bi morali v tridesetih dneh brez struktur, ljudi in sredstev predstaviti svoje mnenje. Zato smo španski multinacionalki jasno povedali: če želite, da se gradeška občina izreče na podlagi čustvenih ugotovitev, potrebujemo samo pet minut. Vaš načrt je grd, nevaren, onesnažujoč, uničuje morski habitat in turizem. Če pa želimo resno in trezno razmisliti, tako kot se za institucijo spodobi, moramo imeti možnost to tudi narediti.

Dosegli ste, da je bil rok podaljšan za trideset dni.

Ja, čeprav ne gre prezreti še enega vidika. Da se občina lahko izreče o vplivih na okolje omenjenega uplinjevalnika, mora naročiti strokovno raziskavo, to pa dodatno bremeni občinsko blagajno in torej občane. Naša občina je morda na boljšem od drugih, ker razpolaga z večjimi ekonomskimi viri in ima večjo avtonomijo. Postavljam pa se tudi v kožo kolegov županov iz manjših in manj premožnih občin, na primer Fossalona. Tudi tamkajšnja uprava se mora izreči o vplivih na okolje, saj bo plinovod, ki bo povezoval morski terminal z vsedržavnim plinskim omrežjem, tekel po njenem ozemlju. Naročiti mora torej strokovno raziskavo, za manjše občine pa je lahko tudi znesek dva ali tri tisoč evrov problem. Občani morajo za osebno izkaznico nekaj plačati, da krijejo pisarniške stroške, tukaj pa govorimo o več tisoč evrih, s katerimi mora občina plačati zunanje izvedence ... Endesa v bistvu prisili uprave in posledično državljane, da zapravljajo denar za presojo projekta, od katerega bo imela dobiček samo ona.

Vaša občina se je kot prva izrekla o vplivih na okolje morskega terminala.

Gradež ni a priori proti procesu uplinjanja utekočinjenega plina. Poznamo težave, ki so povezane z dobavo energetskih virov, in vemo, da je treba poiskati in analizirati tudi druge možnosti. A ne pod takimi pogoji, ko nimamo ne državnega ne deželnega energetskega načrta. V Italiji je doslej deloval en sam uplinjevalnik, v Panigallii, na kopnem. Ta je veliko manjši in z manjšo zmogljivostjo od načrtovanih. Glavna težava je v tem, da je italijansko ministrstvo za gospodarske dejavnosti za zdaj odobrilo osem načrtov za prav toliko plinskih terminalov. V severnem Jadranu imamo štiri različne načrte: en uplinjevalnik naj bi zgradili na Krku, drugega na tržaški obali, tretjega sredi Tržaškega zaliva, četrtega v bližnji Benečiji. Govori se, da naj bi v Jadranskem morju zraslo kar štirinajst uplinjevalnikov in da bi njihova proizvodnja presegala porabo plina v vsej Italiji. Sama Endesa je v svojih poročilih zapisala, da bi to povzročilo ekonomsko škodo celotnemu plinskemu trgu.

Pomanjkanje racionalnega energetskega načrta je očitno. Nedopustno je, da lahko vsakdo počne, kar hoče, brez vsakršnih omejitev. Zato je naša občina dejala, da je pripravljena na razpravo o plinskih terminalih samo, ko bomo imeli na razpolago državni in deželni energetski načrt. Guverner Illy v medijih izjavlja, da bo v Furlaniji - Julijski krajini plin cenejši, da ga ne bo nikoli zmanjkalo. Mi mislimo, da ne bo tako. Cene plina ne bo določal naš guverner, temveč pristojna državna telesa. Prav tako se je zdelo, da bo ves plin ostajal v naši deželi, po novem pa ga je Illy obljubil tudi Sloveniji, iz česar lahko sklepamo, da ga bodo izvažali v evropska plinovodna omrežja.

Prednosti in dobiček od tega morskega uplinjevalnika bo tako imela samo Endesa, zato ga tudi želi postaviti ravno tu. Ker bi bil v bližini odcepa plinovoda pri Vilešu (Villesse), ker je za zdaj poraba plina največja in so potencialno največje možnosti širitve trga v prihodnjih dvajsetih letih. Drugače si je tudi težko predstavljati, zakaj bi Endesa vztrajala pri morskem terminalu, ki je dvakrat dražji od kopenskega. Očitno razpolaga z razvojnim industrijskim načrtom, ki bo tako veliko naložbo kmalu amortiziral.

Ta pa ne more biti v škodo našega celotnega ozemlja.

Zato ste zahtevali več dopolnil in poglobitev.

Najprej izdelavo deželnega in državnega energetskega načrta, nato nekaj specifičnih tehničnih zahtev, na primer raziskavo o vplivih, ki bi jih terminal imel na morski habitat in turizem, analizo vidljivosti itd. Vprašali smo se tudi, ali je smiselno postaviti tak objekt v pravi naravni amfiteater, kjer bi njegov vpliv občutili od Savudrije prek Trsta vse do Gradeža in Lignana. Drugače bi bilo, če bi terminal stal pred ravnim delom obale in bi bil viden samo z njenega omejenega dela.

Naša občina je šla še dlje. Dejali smo: ok, pridite in ponudite nam svojo alternativo. Recite nam, da smo se sto let ukvarjali s turizmom in postali eno najbolj znanih italijanskih turističnih središč, a da je sedaj zabave konec. Državna vlada je sklenila, da se bo Gradež spremenil v energetsko središče? Tudi prav, a za to je treba ustvariti možnosti in določiti primerne odškodnine. Ko se mi rodi otrok ali vnuk, moram vedeti, da bo ob upokojitvi imel pet tisoč evrov pokojnine, ker se je pač rodil in živel na skrajno neugodnem območju. Seveda pretiravam. Ne morejo pa misliti, da njihov projekt ne bo imel negativnih posledic na vse naše gospodarstvo, ki temelji pretežno na turizmu. Enako velja za slovenski in hrvaški turizem. Zato želimo, da avtonomna, strokovna ustanova opravi javnomnenjsko raziskavo (financira naj jo seveda Endesa) med sedanjimi in morebitnimi bodočimi turisti, predvsem Avstrijci in Nemci, ki bi najraje zahajali k nam. Kajti vedeti moramo, ali takšni terminali vplivajo na odločitve naših gostov. Ne moremo tvegati, da bi se čez deset let število obiskov prepolovilo ...

Vaša občina in tudi dežela Furlanija - Julijska krajina veliko vlagata v turistično promocijo.

Ja, sedaj pa tvegamo, da bodo vsa naša prizadevanja zaman. Vsak dan poslušamo, da moramo staviti na turizem, izboljšati ponudbo, taka so vsaj navidezno navodila dežele, hkrati pa ista uprava podpira projekte plinskih terminalov. Tako postajajo vprašljive milijonske naložbe v turizem. Spet torej pomanjkanje dolgoročnejše in usklajene politike.

Marsikdo je prepričan, da se za Endesinim načrtom skriva pravi konflikt interesov.

Konflikt je več kot očiten. Kar se je zgodilo, je nedopustno: deželna uprava ne bi smela prek svoje finančne družbe Friulia podpisati sporazuma z Endeso. In dejansko privoliti v gradnjo uplinjevalnika. Težko si predstavljam, da bi sedaj blokirala projekt, ko pa je sama soudeležena pri izpeljavi. In to čeprav je, potem ko je načrt dvignil toliko prahu, predsednik Illy postal zmernejši. In začel omenjati Agendo 21, češ da je treba spoštovati njena določila in torej prisluhniti tudi željam prebivalstva.

Prav tako je res, da bodo o vplivih na okolje omenjenega načrta najprej odločali deželni uradniki in funkcionarji, šele nato deželni odbor. Vemo pa, da doživljajo tudi deželni uslužbenci politične pritiske in da je že marsikdo, ki ni bil "na liniji", moral pripraviti kovčke in zapustiti deželno palačo ...

Morski uplinjevalnik pa ni samo italijanski problem.

Nobenega dvoma ni, da bi bili morali Slovenijo pravočasno obvestiti in vključiti. Če bi Slovenci želeli postaviti terminal petsto metrov od italijanskih ozemeljskih voda, bi bil jaz prvi, ki bi protestiral na oni strani meje ... in morda tvegal aretacijo. To je jasno in neizbežno. Tako kot bi moralo biti logično, da se na obmejnem območju o teh stvareh odloča skupaj. Glede odobritev in podobnega naj sicer suvereno odloča vsaka država, če pa že govorimo o Evropski uniji, bi morala ideja skupne politike vselej veljati. Odločiti se moramo, ali vanjo verjamemo ali ne. Ne pa da vanjo verjamemo samo takrat, ko nam ustreza; pri strateških vprašanjih posameznih dežel ali držav pa nenadoma odpade vsako sklicevanje na skupno evropsko politiko. Ravno ti primeri bi se morali namreč spremeniti v priložnost za razpravo, skupno oblikovanje načrtov, ki naj gredo v smer skupnega razvoja. Karkoli ti vsilijo od zgoraj, pa ne gre v to smer. Po mojem je sodelovanje s Slovenijo in Hrvaško obvezno. In upam, da tudi podlaga za reševanje prihodnjih skupnih vprašanj.

Medtem nasprotovanje počasi narašča. Vaša občina je že sporočila negativno mnenje, podobno sta se izrekli Goriška pokrajina in občina Milje. Druge uprave še preučujejo dokumentacijo ...

Slišim, da tudi druge občine, ki jih projekt zadeva, temu nasprotujejo. Pripravljeni smo jim priskočiti na pomoč in jim poslati dokumentacijo, ki smo jo zbrali. Nikogar pa ne bomo silili, vsakdo naj prevzame odgovornost za svoja dejanja. Kljub temu na primer ne prenašam drže občine Tržič (Monfalcone). Ko so hoteli pred leti na njenem ozemlju postaviti podoben uplinjevalnik, so se tam uprli, danes pa molčijo. Morda zato, ker Endesa finančno podpira delovanje njihovih organizacij in društev; pred kakim mesecem so športnim, kulturnim in drugim organizacijam razdelili 500.000 evrov! Našega privoljenja pa ne bodo kupili s prispevki. Naše strinjanje s projektom ni naprodaj ...

Kakšno moč ima vaše negativno mnenje? Kolikor vem, so mnenja zainteresiranih občin obvezna, niso pa obvezujoča.

Zadevo sedaj preučujemo s pravnega vidika. Ne vemo, kakšno moč ima mnenje posameznih občin, ali mora biti soglasno ali zadostuje relativna večina itd. Vsekakor je bila Endesa vsaj z enega vidika poštena; že večkrat je poudarila, da bo umaknila projekt, če se prebivalstvo ne bo strinjalo z njim.

Da bi se prebivalstvo strinjalo, bi mu moral načrt prinašati nekatere ugodnosti.

Teh pa žal ni na nobenem področju. Terminala na primer ne bodo zgradili v tržiški ladjedelnici Fincantieri, ampak v Španiji in ga bodo nato po morju pripeljali v Tržaški zaliv. Ekonomskega dobička torej ne bo. Na terminalu bo v najboljšem primeru zaposlenih sedemdeset ali osemdeset ljudi. Dvomim, da bodo to naši ribiči, ki bodo medtem zaradi terminala ob službo. Verjetneje se mi zdi, da bodo na ploščadi delali visoko specializirani španski tehniki, ki se najbrž že izobražujejo v kakem Endesinem raziskovalnem centru. Tudi plin ne bo cenejši.

Druge ugodnosti? Samo ta, da bo naš zaliv umetno osvetljen, saj bo sedemdeset metrov nad terminalom plapolal velik plamen. Kdo ve, morda bo postal celo privlačen za naše turiste ... Seveda pa ni nihče opravil resne raziskave, kako in koliko bo terminal viden z obale.

Tu so še posledice, ki so vprašljive z ekološkega vidika ...

Vemo, da bodo utekočinjeni plin segrevali v plinasto stanje ob pomoči morske vode. Da bodo za to na terminalu uporabljali na tone varekine, ki pa se bo po njihovem mnenju ob izlivu v morje takoj razredčila in razpršila. Brez vsakršnih posledic. Tudi jaz vem, da če izlijem v morje steklenico varekine, se nič ne spremeni. Kaj pa potem, ko jo bodo v morje izlivali celih trideset let, kolikor naj bi bila "življenjska doba" terminala? V Endesinem načrtu nisem našel odgovora na to vprašanje.

Potem je tu problem hitrosti vode. Vemo, da bo klorirana voda ob ponovnem izlivu v morje imela hitrost 2,5 metra na sekundo; srednja hitrost zalivskih tokov je 0,5 metra na sekundo. Ali bo toliko večja hitrost vplivala na plimovanje tako majhnega območja?

Kaj pa dvesto štirideset metrov dolg podmorski zid, ki bo nastal zaradi ploščadi? Bo vplival na tokove in biološke cikle našega morja? Kaj nas čaka, če jih na primer spremeni? Na vsa ta vprašanja načrtovalci niso odgovorili, ker odgovorov ni mogoče predvideti z matematičnimi modeli. Zato smo tudi zahtevali, da se izdela model, s pomočjo katerega se bodo simulirale omenjene posledice. Nekaj podobnega je naša občina že storila za laguno. S pomočjo modela na primer predvidimo, kakšne posledice bo imela gradnja novega kanala na plimovanje.

Kot vemo, bo voda ob ponovnem izlivu v morje hladnejša tudi do pet stopinj. Načrtovalci pravijo, da se v radiju sto metrov razlika v temperaturi izniči, mi pa dvomimo o pravilnosti njihove razlage. Tu je morje globoko le kakih dvajset metrov in vemo, da se hladna voda navadno ustavi na dnu. Bomo v nekaj letih dočakali stratifikacijo mrzle vode na dnu zaliva? Že danes vidimo, kako mrzla voda Soče pogojuje morsko favno. Posebno letos, ko je v gorah zapadlo toliko snega. Količina ribjega zaroda je prepolovljena ... in en mesec v zamudi. Zaradi tega bi bili seveda tudi vplivi na ribištvo lahko izredno negativni.

Postavlja se še vprašanje varnosti.

Po 11. septembru so taki objekti v izredni nevarnosti. Morski terminal bi bil posebno ranljiv, saj bi ga bilo zelo težko zastražiti in torej lahko napasti. Ne gre tudi pozabiti, da ima tak uplinjevalnik moč šestih ali sedmih hirošimskih bomb. In da je Tržaški zaliv že danes poln ladij, ki prevažajo gorivo, takšen promet pa bi se z gradnjo uplinjevalnikov izredno okrepil. Če bi bil osebno odgovoren za varnost v zalivu, bi ga najbrž raje zaprl za promet, kot pa izpostavil možnosti trka oziroma nesreče.

V načrtu je torej veliko nedorečenega. In to čeprav so evropski in deželni zakoni zelo strogi tudi, kar zadeva varovanje okolja.

Dežela Furlanija - Julijska krajina je med prvimi v Italiji sprejela nova evropska določila o strateških presojah vplivov na okolje (VAS), žal pa ni nikoli odobrila pravilnika. Zato ostajajo določila mrtva črka na papirju ... in nekaj mi pravi, da bodo taka tudi ostala. V odsotnosti norm je namreč veliko laže delati. Če bi v naši deželi veljal VAS-ov pravilnik, Endesa nikoli ne bi mogla predstaviti tako pomanjkljivega načrta.

Pa še nekaj me moti. Naši občani čakajo včasih tudi tri leta, preden dobijo dovoljenje za gradnjo majhnega lesenega pomola. Nadzorništvo za kulturne dobrine nam povzroča težave, če postavimo na plažo preveč različnih sončnikov ali če leseno ograjo zamenjamo z železno. Štiri leta smo čakali, da nam je dežela odobrila načrt za novo igrišče za golf ... in dočakali obvezujoča določila: igrišče ne sme imeti umetne osvetljave, drevesa, ki rastejo ob njem, morajo biti enakomerne višine in podobno.

Pri uplinjevalniku sredi zaliva pa nič. Kot bi bil najnaravnejša in najbolj sprejemljiva stvar. A tudi mi imamo svoje strokovnjake in odvetnike. In čakamo na odločitev pristojnih organov. Če ne bodo upoštevali naših ugovorov, bomo pač postavili barikade in začeli nastopati čustveno. V obmorskih mestih nam zaradi visoke koncentracije joda to uspeva s posebno lahkoto ...