"Vlada se zanaša predvsem na diskreditacijo tistih, ki mislijo drugače". - Branimir Štrukelj

Je vaš sindikat opozicija vladi?

Ne. Sindikat ne more biti nikoli opozicija. Če je tako razumljen, je nekaj narobe, zlasti z opozicijo. Sindikat je partner vlade pri vprašanjih, ki so v interesu njegovega članstva.

Takšen pogled se že nekaj časa pojavlja v Sloveniji. Nasprotujete vladnim reformam, obtožujejo vas, da sodelujete s prejšnjim ministrom za šolstvo Slavkom Gabrom.

V takšno interpretacijo je vključen politični učinek, ki je v zadnjem času zelo jasen. SVIZ, konfederacijo in mene, ki sem sindikalni funkcionar, poskušajo diskreditirati. Ena od poti za diskreditacijo so tudi trditve, da sem politično angažiran. Ob demonstracijah študentov je minister Zver štirinajst dni sistematično v skoraj vsaki izjavi, ki jo je dal, dodal, da za stališči študentov stoji naš sindikat. Potem se je to spustilo na osebno raven, češ da sem sam šepetal študentskim voditeljem. Takšno razmišljanje je katastrofalno podcenjujoče do študentov, kot da ti sami ne bi znali seštevati in ugotoviti, da šolnine niso v njihovem interesu. Sam s političnimi strankami, razen formalnih stikov prek parlamenta, ne sodelujem. V svojem življenju nisem niti enkrat samkrat govoril z Borutom Pahorjem, niti enkrat samkrat z Jelkom Kacinom.

Govorili pa ste s Slavkom Gabrom.

Z njimi mnogokrat, predvsem takrat, ko je bil minister, in tudi sedaj. Glede na vprašanja, ki so v parlamentu, se pač pogovarjam s poslanci. Če je na dnevnem redu vprašanje osnovnih šol, me zelo zanima, kako se bodo poslanci opredeljevali. A o teh vprašanjih se pogovarjam predvsem z ministrom za šolstvo Milanom Zverom.

S katerim ministrom bolj sodelujete, z Zupanom ali z Zverom?

Predvsem imam z ministrom Zverom bistveno več stikov kot z ministrom Zupanom. Na osebni ravni se z ministrom Zverom pravzaprav dobro razumeva, so pa najina stališča pogosto različna. Z ministrom Zverom se da dogovarjati.

Ob njegovih javnih napadih na sindikat ne dobimo takšnega vtisa.

Njegove javne izjave o delu sindikata so bile tudi pod ravnjo, na kateri bi se sam želel pogovarjati. Moti me, da včasih na naša kritična mnenja ne odgovarja s protiargumenti in nas poskuša odpraviti z etiketo, da politiziramo. A sam si ministrov seveda ne morem izbirati.

Kakšna je razlika v pogajanjih z nekdanjo in s sedanjo oblastjo?

Seveda so razlike. Velike. Prejšnja oblast je iskala v okviru svojih odgovornosti in interesov - vlada naj bi skrbela za celoto, sindikati pa imajo zmeraj parcialne interese - možnost kompromisa. Sedanja vlada poskuša sindikate premagovati. Povsem nepotrebno nas razume kot nasprotnike, ki jih je treba stisniti ob zid. To onemogoča normalen dialog in strpno usklajevanje, ki po izkušnjah evropskih držav z dolgo demokratično tradicijo prinaša najboljše rezultate. V konfliktu smo bili s prejšnjo oblastjo in sedaj smo s to. Odnos vlade do sindikatov lahko ponazorim z izjavo bivšega ministra Damijana, ki je v prvem navalu reformistične strasti rekel, da bi bilo treba sindikalne dejavnosti preprosto odpraviti. Sicer razumem, da oblasti ni v največje veselje, da se je moč sindikatov v Sloveniji v zadnjem času povečala. Trditev, ki ste jo izrekli na začetku, je treba torej obrniti. Percepcija, da naj bi bili opozicija, je zgolj poskus, s katerim nas želi vlada diskreditirati v javnosti, da se ji ne bi bilo treba z nami kot verodostojnimi predstavniki delavcev resno pogovarjati in sklepati kompromisov.

Kje se konkretno vidi ta sovražnost?

Ne gre za sovražnost, gre za kratkovidnost. Prvi primer so pogajanja za socialni sporazum. V njem naj bi trije enakovredni partnerji, vlada, delodajalci in sindikati, opredelili ključne usmeritve razvoja države. Tam naj bi se dogovorili, kakšni bodo davki, kakšni naj bi bili pogoji zaposlovanja pa plačna politika, kaj bo s šolstvom, kaj z zdravstvom. Sprejel naj bi se dogovor o bodočnosti. Logično je, vsaj tako je bilo na Irskem, da se o teh stvareh najprej doseže dogovor, vlada pa na podlagi tega konsenza načrtuje in izvaja svojo politiko. Pri nas pa se pogajanja za socialni sporazum spreminjajo v farso. Medtem ko smo se pogajali, kakšne bodo predpostavke davčnega sistema, ali je primernejša enotna ali progresivna davčna lestvica, ja vlada napovedala, da bo do konca junija pripravila nov zakon o davčnem sistemu. Vlada pogajanja o socialnem sporazumu razume bolj kot igro, ki naj javnost prepriča, da se vlada trudi, pri tem pa skrbno pazi, da ob morebitnem neuspehu odgovornost ne bo njena. Zdi se, da predsednik vlade bistveno več stavi na partnerstvo za razvoj, ki pa je korak nazaj v razumevanju parlamentarne demokracije. Upam si trditi, da je partnerstvo bizarna vrnitev v vsebinsko demokracijo pred letom 1990. Partnerstvo za razvoj je narejeno zato, da bi se zaobšli realni interesi zaposlenih, ki jih predstavljajo sindikati.

Na Irskem je veljal trileten dogovor o zamrznitvi plač, tam so sindikati po svoje, zaradi "skupnega dobrega", tudi popustili. Očitek sindikalnemu gibanju v Sloveniji je, da zavirate razvoj, da boste krivi, če bo država začela stagnirati.

Res je, sindikati na Irskem so privolili v spremembe, ki so pomenile začasno znižanje standarda za dolgoročno korist. In tu je velika razlika med nami. Najprej so se dogovorili. Ko so sindikati sklepali kompromise, so hkrati dobili natančna zagotovila, kašne koristi bodo od tega imeli zaposleni: kdaj in za koliko se bodo izboljšale plače, kakšne koristi bodo imeli pri pokojninah itd. Manj znano je, da je bila irska vlada pripravljena sindikatom celo nadomestiti izpad sindikalne članarine, ki bi bil posledica izstopanja članstva iz sindikatov. Danes imajo irski sindikati več članstva kot pred reformo in so močnejši kot kadar koli prej. Hecno, ne? Pri nas je zelo drugače, predsednik vlade je opredeljevanje do reform poenostavil na opredeljevanje za ali proti in ga skuša povezati z dvema velikima soglasjema v slovenski zgodovini. Z odločitvijo za samostojnost Slovenije in z odločitvijo za EU in Nato. A stvari niso primerljive, v obeh primerih je bila odločitev zelo jasna, ali si bil za ali si bil proti, vmesne poti ni bilo. In zelo pomembna razlika: o obeh soglasjih je bil izpeljan referendum. Bistvo reform pa ni to, ali si zanje ali si proti njim, bistvo je, za kakšne reforme se zavzemaš. Gre za zelo preverljiva interesna nestrinjanja. Nismo proti reformam, pač pa smo za drugačen koncept reform. Naj povem lep primer. Enotna davčna stopnja je za sindikate nesprejemljiva, zato predlagamo popravke progresivne lestvice. Enotna davčna stopnja nedvomno povečuje socialne razlike v družbi, zmanjšuje stopnjo solidarnosti in v našem primeru ustreza tistim, ki so v času tranzicije obogateli. Po drugi strani pa je progresivna davčna lestvica materialni izraz konsenza o pomenu solidarnosti v družbi, da tisti, ki so sposobnejši, uspešnejši ali pa so srečnejši, za skupne stvari prispevajo več. Menim, da bi se bili sindikati pripravljeni resno pogovarjati o fascinantno uspešnem danskem modelu prožne varnosti, ki je izrazito povečal prožnost trga dela, vendar hkrati okrepil varnost zaposlenih, ko ti ostanejo brez dela. Občutek imam, da se naša vlada navdušuje predvsem nad prožnostjo, varnost pa jo zanima le na deklarativni ravni, saj bi bilo v nadomestila za čas brezposelnosti in dodatno izobraževanje iskalcev službe za hitro vračanje na delo treba vložiti velika sredstva, vendar jih ob znižanju davkov ne bo od kod vzeti. Da socialnega dogovarjanja kot temelja uspešnosti danskega modela sploh ne omenjam.

Mislite, da bo vlada sploh speljala napovedne reforme?

Če bo nadaljevala na sedanji način, jo bodo ustavili socialni pretresi. Osem mesecev po tem, ko so jih napovedali, še zmeraj nimajo pravih izračunov o učinkih posameznih ukrepov, ki bi morali biti izhodišče za reforme. Tega še vedno ni. Zakaj potem pravzaprav gre? Reformo lahko razumete tudi kot zgodbo, kako prenesti ekonomsko moč in vpliv v družbi in ju uporabiti za utrditev oblasti.

Gre pravzaprav za ideološki spor, na eni strani se družba razume v nekem skrajnem kapitalističnem pogledu, na drugi pa prevladuje želja po skandinavskem razumevanju socialne države.

Gre za konceptualna nestrinjanja, ki pa niso slovenska posebnost. Ta bitka poteka tudi v širšem evropskem prostoru. Dilema je: ali je za Slovenijo bolje, da se usmeri k približevanju skandinavskemu modelu, ki temelji na uravnoteženi in umirjeni gospodarski rasti, solidarnosti med ljudmi, veliki stopnji socialne varnosti in spoštljivem odnosu do okolja, ali pa se odloči za neki neoliberalni model, kakršen se je realiziral v Južni Ameriki. Drastična realizacija neoliberalnega modela se ni zgodila v ZDA, pač pa v Južni Ameriki. In rezultati, politični odgovor na popolno socialno devastacijo, so vidni danes. Že drugi mandat sem član 23-članskega izvršilnega odbora Izobraževalne internacionale (Education International), ki po vsem svetu združuje 30 milijonov članov (na svetu je 55 milijonov učiteljev), izjema je sindikat kitajskih učiteljev (11 milijonov), ki ne izpolnjuje demokratičnih standardov za vključitev. Tam predstavljam sindikate srednje in vzhodne Evrope skupaj z Rusijo in s Turčijo. Sogovorniki izvršilnega odbora so Unesco, MMF, Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka, če naštejem le najbolj znane. Lani smo se s Svetovno banko zapletli v oster spor, ker so njeni predstavniki v nekaterih afriških državah spodbujali vlade k zaposlovanju nekvalificiranih učiteljev, da bi zmanjšali stroške. Kot primer praktičnega dela naj omenim lanski spor z makedonsko vlado, ki je sindikatu učiteljev zaradi ostre kritike njenega delovanja, spodbijala legitimnost. Z generalnim sekretarjem sva po pogovoru z ministrom za delo Jakimovskim ugotovila, da brez zunanjega pritiska vlada ne bo popustila. Sindikati v EU so stopili v stik s svojimi vladami, te pa so vsakega predstavnika makedonske vlade opozorile, da krši sindikalne pravice. Ko je šel predsednik vlade Bučkovski v ZDA, sta ameriška sindikata učiteljev posredovala pri kongresnikih in sekretarki za zunanje zadeve. Teden po predsednikovi vrnitvi je makedonska vlada obnovila pogovore s sindikatom učiteljev.

Se ta nasprotja zaradi različnega razumevanja družbe v Sloveniji zrcalijo tudi v želji aktualne oblasti po pospešeni privatizaciji šolskega sektorja?

Cinično rečeno: ta vlada bo privatizirala šolstvo in zdravstvo, gospodarstvo pa bo prek nastavljanja zanesljivih ljudi v gospodarske družbe in njihove nadzorne svete fevdalizirala. Privatizacija šolstva je strateška odločitev države. Če se oblast odloči za privatizacijo šolstva, posredno pove, kakšno družbo si želi. Če se odločite za večji delež zasebnega šolstva, ki naj nadomesti del javnega šolstva, ste se odločili za povečanje socialnih razlik v družbi. Od odgovora na vprašanje, ali je izobrazba javno dobro, ki naj ga zagotavlja država, ali je tržna dobrina, je veliko odvisno, kakšno družbo hočete graditi.

Kaj je narobe s konkurenčnostjo? Ali ni tako, da konkurenčnost zagotavlja preživetje boljšemu, boljši šoli?

Če bi bile šole podjetja, a to seveda niso, bi imeli situacijo, da bi šole, ki ne bi zdržale na trgu, pač propadale. A šole nikjer na svetu ne delujejo na način, da se odpirajo in zapirajo, da nastajajo in ugašajo, glede na to, kako ekonomsko sposobne so. Že danes se dogaja, da ponekod ravnatelji pritiskajo na učitelje, naj čim več učencev izdela razred, da se bo s tem ohranilo število oddelkov. Posledično tudi zaposlenih. Zmotno je prepričanje, da ustanavljanje zasebnih šol povečuje konkurenco in sili javne šole k večji kakovosti. V resnici s tem razslojite družbo in dobite dualni šolski sistem. Zasebne šole pretežno obiskujejo otroci iz materialno močnejših in kulturno bolj ozaveščenih družin, v javnih šolah se poveča koncentracija socialnih in vzgojnih problemov, ki pripelje do brezperspektivnosti, preutrujenosti učiteljev in malodušja. Ob razumevanju razlogov za nemire med priseljeno mladino v Franciji ni mogoče prezreti, da ima Francija 16 odstotkov zasebnih šol in večjo socialno segregacijo, kot je običajna v drugih evropskih državah.

Konkurenčnost med šolami že obstaja. Starši vedo, katere javne šole so dobre, katere pa so malo manj dobre.

Seveda, a med javnimi in zasebnimi šolami obstaja pomembna razlika. Zasebne šole lahko praviloma izbirajo učence, pa naj bodo zadaj kulturna, finančna, ideološka ali pač kakšna druga selekcijska merila. Javna šola pa je tisti družbeni inštrument, ki deluje kohezivno. Načeloma, v praksi žal ne toliko, javna šola omogoča, da lahko vsak dobi izobrazbo glede na svoje sposobnosti. Javna šola v izhodišču vsem učencem zagotavlja enake možnosti. In za te možnosti mora biti odgovorna ravno država, poskrbeti bi morala, da je v največji možni meri zagotovljena dostopnost izobraževanja.

Zakaj potem Slovenija več kot 80-odstotno financira delovanje zasebnih šol?

To se sprašujem tudi sam. Slovenija je med evropskimi državami, ki v največjem obsegu financirajo zasebno šolstvo. Tri zasebne gimnazije so v Sloveniji recimo financirane stoodstotno, enako kot javne šole. V ZDA država z javnim denarjem ne sme financirati verskih šol, tistih, ki prakticirajo kako konfesionalno dejavnost. Če misli država financirati zasebne šole tako, kot financira javne, se pojavlja vprašanje, zakaj jih potem sploh potrebujemo.

Da se šolanje zagotovi delu populacije, ki bi rad, da se otroci vzgajajo v katoliškem duhu ali da so poučevani na alternativne načine.

S tem se strinjam in to je treba zagotoviti. V okviru EU velja, da morajo države dopustiti pravico do izobraževanja otrok, ki želijo posebno obliko poučevanja. Država mora zagotoviti možnosti, ni pa nujno, da jih mora tudi financirati. Povprečje financiranja zasebnih šol v EU je 85 odstotkov, pri nas je ta odstotek višji. Z ministrom Zverom imava glede tega vprašanja zelo različna mnenja. Minister pozablja, da je poklican predvsem zato, da zagotovi kakovostno javno šolstvo. In da zagotovi zakonske možnosti za nediskriminatoren nastanek zasebnih šol. Ne da jih favorizira. Naš ključni argument proti nenadzorovanemu razmahu zasebnega šolstva je način financiranja. Če da oblast denar zasebnim šolam, ga je manj za javne. Delež zasebnih šol v Evropi je manjši od 10 odstotkov, najbolj pedagoško uspešna država Finska ima samo dveodstotni delež zasebnih šol. Morda bi bil to lahko napotek naši vladi.

Ali zasebne šole v Sloveniji zajedajo javni šolski sitem?

Ta trenutek še ne. A to se lahko spremeni. Če bi vlada dopustila, da so v zasebnih šolah učitelji plačani bolje kot v javnih šolah, bi doživeli katastrofalen zasuk. Zasebne šole bi pobrale vse najboljše učitelje iz javnih šol, tja bi šli tudi najboljši učenci in kakovost javnega šolstva bi se znižala. Slovenija pa je specifična še v enem elementu. Ker nas je samo dva milijona, država preprosto nima dovolj časa, da bi v treh ali štirih generacijah potomec recimo snažilke postal univerzitetni profesor. Sistem bi moral omogočati, da bi sposobni otroci v eni generaciji preskočili več družbenih razredov. Povečati kakovost šolstva je nekaj bistveno težjega kot ustanavljati zasebne šole, ki pri nekaterih skupinah volilcev prinašajo politične točke, kar je tudi moj odgovor na vprašanje, zakaj je nenadoma toliko navdušenja za ustanavljanje zasebnih šol.

Zakaj učitelji v zasebnih šolah niso člani vašega sindikata?

To se sprašujem tudi sam. In sprašujem se še, zakaj učiteljice in učitelji v zasebnih šolah niso člani nobenega sindikata. Če drži, da v katoliških gimnazijah ni nobenega člana sindikata, pa ne mislim nujno SVIZ-a, lahko bi imeli tudi svojega, potem bi bilo zgolj naključje, da zadaj ni namigov, kako naj se zaposleni odločajo.

Pa to drži?

Sam ne poznam nobenega, ki bi bil član sindikata. Od časa do časa pa nas pokliče kdo, ki bi rad ostal anonimen, in vpraša, ali mu pripadajo posamezne pravice. To seveda pomeni, da odnosi tudi na teh šolah niso povsem idealni in harmonični.

Poleg vprašanja zasebnega šolstva je bila razlog za spor z ministrstvom tudi sestava sveta zavodov izobraževalnih institucij. Minister predlaga, da se v tripartitnih svetih zmanjša število učiteljev, hkrati želi tudi drugačen postopek pri imenovanju ravnateljev. Kakšni so po vašem mnenju razlogi za te spremembe?

Korenine segajo dobro leto nazaj, ko se je zapletlo pri imenovanju treh ravnateljev. Tam se minister pač ni strinjal z izbiro učiteljev, ki so kandidate za ravnatelje ocenili diametralno nasprotno, kot jih je ocenil sam. To, da minister zmanjšuje moč zaposlenih v svetih zavodov, ne pomeni nič drugega, kot da želi povečati vpliv ustanoviteljev javnih zavodov. Ti pa so, če pogledamo zelo natančno, v osnovnih šolah in vrtcih predstavniki lokalnih političnih oblasti. Minister pravzaprav pravi, da ne bo nobene škode, če učitelje, ki se spoznajo na delovanje šol, nadomestijo tisti, ki se spoznajo na politiko. Politizacija šol, še večja, kot je bila nekoč, bo preprosto pomenila, da sta strokovnost in kakovost izobraževanja manj pomembna kot pa to, da so na pravih mestih politično ustrezno usmerjeni kadri.

Ampak zakaj se mora politika vmešavati v avtonomno šolo?

Spomnite se Jugoslavije; ko je prišla nova oblast, so najprej zamenjali ravnatelje. Spomnite se socialistične Jugoslavije, kjer so ravnatelji praviloma morali biti člani ZK.

Je šola še vedno ideološki aparat države?

Želja po tem, da bi oblast nadzorovala ta podsistem, ki bi moral biti čim bolj avtonomen, je zelo izrazita. Podobno je pri medijih, pri gospodarstvu, tudi drugod. Gre za vzorec.

Minister je SVIZ-u očital, da je sam politiziral šolski prostor. Pozivi k podpisovanju peticije proti spremembam pri imenovanju ravnateljev naj bi viseli po avlah, ne samo v zbornicah.

Ta očitek je smešen. Ali naj bi učenci nagovarjali učitelje, naj podpišejo zahteve sindikata? Nikakor nismo prestopili praga dopustnega, proti spornemu načinu imenovanja ravnateljev smo zbrali več kot 21.000 podpisov, in ker je minister na začetku dvomil o njihovi verodostojnosti, smo mu jih prinesli. Fascikle je pregledal zelo natančno, drugi dan pa je na tiskovni konferenci korektno priznal, da verjame v njihovo verodostojnost. To pomeni, da je sam sodil, da bo tega nasprotovanja bistveno bistveno manj.

Se prikrita politizacija, o kateri ste govorili, pojavlja tudi na drugih šolskih ravneh. Recimo pri spremembah šolskih vsebin pri pouku zgodovine?

Moram vas razočarati, natančno se zavedam, s katerega mesta se izrekam. Četudi sem po osnovni izobrazbi zgodovinar, ne želim vsebinsko poseči in ocenjevati, ali gre pri spreminjanju učnih vsebin za politizacijo šolstva. To ni v moji pristojnosti. Se pa spomnim izjav ministra, ki se je z izjemno lahkoto opredeljeval do nekaterih ključnih vprašanj slovenske zgodovine.

Zakaj vas ob dijaških in študentskih demonstracijah ne tarejo enake skrbi kot ministra Zvera?

Ministrova skrb, da se na demonstracijah študentov in dijakov ne bi komu kaj zgodilo, je bila v neposredni funkciji zmanjševanja števila udeležencev. To je bilo v dopisu, ki ga je ministrstvo poslalo ravnateljem, zelo očitno. Demonstracije so vedno neko tveganje in stopnjo tveganja vrednoti policija, ne pa minister. Vprašanje je, ali se lahko na podlagi vprašanja varnosti po svoje sugerira ravnateljem, naj preprečijo legitimne pravice dijakov do udeležbe.

Na demonstracijah študentov in dijakov ste sodelovali tudi sami, vlada in minister jim očitata, da so bile nelegitimne in da so imele politični predznak. S tem, ko ste stopili na govorniški oder, ste v imenu svojega sindikata nase prevzeli titulo politične vpletenosti.

Ne bo držalo. Tisti, ki so me poslušali, so morali opaziti, da sem na teh demonstracijah zagovarjal stališča, ki jih je sindikat sprejel na svoji skupščini. Govoril sem, da nasprotujemo šolninam, komercializaciji študija, ki bi omejila dostopnost študentom iz socialno šibkejših družin, in razvoju zasebnega šolstva, ki bi vplival na kakovost javnega šolstva. Do študentskega dela se nisem opredelil, ker SVIZ o tem nima izdelanega mnenja.

Za politična ali za Gabrova se štejejo tudi opozorila strokovnjakov, da so spremembe načina diferenciacije v zadnjem delu osnovne šole nedomišljene.

Težava je predvsem pri vprašanju enakosti otrok, glede na to, kakšno obliko diferenciacije si bo vsako leto izbrala šola. Na predlog ravnatelja jo bodo izbirali sveti šol, v katerih učitelji, ki imajo osebne izkušnje s poučevanjem, ne bodo imeli več prevladujočega vpliva. Po mojem se dela zelo nedostojna rabota, ker se poskušajo strokovnjaki, ki se ne strinjajo z vlado, opredeliti kot politično motivirani. To je ena od ponazoritev tega, da se vlada zanaša predvsem na diskreditacijo tistih, ki mislijo drugače. Opozorilo ministru, ki ga je ob spremenjeni diferenciaciji pripravil SVIZ, ni bilo v tem, da rešitev ni dobra, pač pa smo ministra pozvali, naj odgovori strokovnjakom, ki imajo resne pomisleke ob spremenjeni diferenciaciji pouka v zadnjem obdobju osnovne šole. Strokovnjaki za šolstvo, ki so skoraj enoglasno opozarjali, da je ministrov predlog nedodelan, od njega niso dobili jasnega odgovora. Težave s strokovnjaki so celo širše. Reformistični paket naj bi pripravljalo 200 strokovnjakov, ki pa jih ne poznamo. Predlog drugačne diferenciacije naj bi pripravljali strokovnjaki, ki nočejo biti imenovani. Kakšni strokovnjaki pa so to, ki se nočejo pojaviti za svojimi rešitvami?

Starejši učitelji so siti vsakovrstnih reform.

Mnogim gredo vnovične spremembe na živce, še posebej, ker je stopnja spremenljivosti v zadnjem obdobju bistveno večja, kot je bila nekoč. Za kolege, ki imajo ogromno izkušenj, je seveda to hitro prilagajanje bistveno zahtevnejše. Tu delamo veliko napako, ker opozoril, ki prihajajo iz skupine starejših učiteljev, ne poslušamo. S tem si delamo veliko škodo. V šolskem sistemu ni mogoče nič narediti čez noč. Šolstvo je velik tanker, ki se počasi obrača, in učinki sistemskih sprememb so merljivi šele čez dvajset let.

Pravzaprav ne razumem sistemskih vzrokov za vse te spremembe. Pri imenovanju ravnateljev minister jemlje moč učiteljem, pri diferenciaciji pa daje šolam po mnenju nekaterih škodljivo avtonomijo.

Nedomišljene spremembe omogočajo sklepanje, da ne gre predvsem za to, da bi delovanje izboljšali, ampak zgolj za to, da bi se nekaj zgodilo, spremenilo, da bi bilo drugače kot prej. Spomnite se, da je bila pred volitvami napovedana odprava nivojskega pouka. Potem se je izkazalo, da se je na številnih šolah nivojski pouk zelo dobro prijel in da so ga sprejeli tudi starši. Ker je bilo tudi zaradi predvolilnih obljub treba nekaj narediti, se je pač uvedla drugačna diferenciacija.

Verjetno bo veliko učiteljev izgubilo delovno mesto že zaradi neustavljivega upadanja števila učencev. Kaj bo v zvezi s pričakovanim odpuščanjem naredil sindikat?

Ni nujno, da se bo število učiteljev zmanjševalo z enako hitrostjo, kot se zmanjšuje število otrok. Država bi lahko z vlaganjem dodatnih sredstev izboljševala kakovost izobraževanja in manjšala razrede. O tem se pri nas sploh ne razmišlja, stalno poslušamo samo to, da je treba privarčevati denar. O kakovosti, ki je ključna razvojna komponenta tudi te vlade, pa ni veliko slišati. Seveda je jasno, da se bo moral sindikat spoprijeti z odpuščanjem učiteljev. Za zdaj s tem nimamo veliko izkušenj, formirali smo se v bitki za socialni in gmotni položaj, odpuščanje bo nekaj novega. Morali se bomo prilagoditi in tem ljudem pomagati. Vseskozi bomo jasno nastopali proti novemu obremenjevanju učiteljev z učno obveznostjo, ker lahko to nedvomno vpliva na zmanjšanje kakovosti. Hkrati bomo poskušali javnost senzibilizirati ob vprašanju, kako pomembno je, da šolstvo dobi dovolj sredstev.

Učitelji že nekaj časa javno trdijo, da je njihov poklic vedno težji, da se zmanjšuje njihova moč in da je vedno več pritiskov.

Ne samo to, pritiski so se, ker lani ni bilo dobro domišljeno vprašanje, na podlagi katerih meril se bodo učenci vpisovali v srednje šole, celo povečali. Danes, ko je ključno merilo vpisa na elitne srednje šole, pa tudi na druge, samo še ocena, vsi zahtevajo, da je ta na koncu visoka. Da so vsi odlični. Pritiski na učitelje, naj dvigujejo ocene, se izrazito povečujejo. Prihajajo razni vplivni očetje, direktorji, prihajajo k ravnateljem in ravnatelji pritiskajo na učitelje, naj otrokom zvišujejo ocene. V sindikatu ravno delamo anketo, s katero merimo nasilje v šolah. Učitelji najpogosteje navajajo, kako starši z verbalnim nasiljem in z grožnjami pritiskajo nanje. Problem je postal bistveno resnejši, kot ga je bil pri spremembah sistema eksternega preverjanja znanja pripravljen razumeti minister Zver. Zaradi pritiskov z namenom višanja ocen je načet eden temeljev učiteljskega poklica. Načenja se strokovna avtonomija.

Kaj je naloga vašega sindikata, naj se zavzema za kakovost šolstva ali za pravice zaposlenih v šolskem sistemu?

Primarno artikuliramo socialni in materialni interes našega članstva. Hkrati pa želimo po načelu strategije dvojnega tira, ki smo jo ukradli Skandinavcem, z nakopičenim znanjem, z izkušnjo iz šolskega sistema vplivati na kakovost izobraževanja. V neki točki želimo upoštevati tudi interese učencev ali dijakov. Smo advokat ne samo javnega šolstva, ampak tudi kakovostnega šolstva. Ne želimo in nočemo biti kruhoborski sindikat s konca 19. stoletja, smo moderna, sodobna organizacija zaposlenih, ki varuje interese in hkrati prispeva, da se delovanje sistema, v katerega smo vključeni, izboljša.

Se lahko pri vas ponovi "upor članstva", kot se je zgodilo študentom? Se znotraj sindikata dogaja specialna vojna?

Kar se tiče specialne vojne, jo težko odkrijete, ravno zato se imenuje specialna vojna. V našem sindikatu so seveda člani, ki so različnega političnega prepričanja, tudi funkcionarji političnih strank, sicer ne najbolj izpostavljeni, a vseeno. Prek teh ljudi lahko posamezne politične stranke, iz oblasti ali opozicije, poskušajo prevzeti sindikat. A pot našega sindikata je obrnjena. Pravimo, naj vsi, ki so politično angažirani, v svojih strankah zagovarjajo interese sindikata oziroma dejavnosti, ki jo zastopamo.

Torej vi vodite specialno vojno?

Ne vodimo specialne vojne, na ta način smo opredelili občutljivo vprašanje politične bližine. Sindikat nima nobenih posebnih stikov s katero koliko politično stranko. Podpirali so nas tisti, ki so sedaj na oblasti, celo sedanji premier je pred leti izrazil veliko spoštovanje do našega dela.

Imate sami politične ambicije?

Ne. Sem sindikalist.

Vem, a čez dve leti, čet pet let?

Kaj bo čez pet let, je težko napovedati. SVIZ ima letos decembra volitve, to pomeni, da se bo začelo novo štiriletno obdobje. Če bo članstvo podprlo tisto, kar zagovarjam, to pa je kakovostno javno šolstvo, ohranitev socialnih pravic v največji možni meri, umirjena rast, napredovanje proti ureditvi, kakršno imajo skandinavske države, če bo podprlo moje srdito zavzemanje za enakopravnost in zavezo k socialnemu dialogu kot ključnemu elementu uspešne gospodarske rasti, potem bom kandidiral za generalnega sekretarja SVIZ-a.

Sicer pa?

Sicer pa mislim, da imam toliko izkušenj, da si bom že našel kaj, s čimer bom lahko sodeloval pri preživljanju družine.

Lahko tudi politiko?

Tudi politika ni izključena.