"Vsak hip nam lahko spodrsne." - Miran Veselič

Koliko radioaktivnih odpadkov proizvedemo v Sloveniji?

VESELIČ: Na območju JEK je trenutno uskladiščenih 2300 kubičnih metrov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO). Ker elektrarna letno proizvede 45 kubičnih metrov teh odpadkov, bo skladišče polno okoli leta 2011. Do leta 2023, ko je predvideno zaprtje elektrarne, se bo iz obratovanja nabralo približno 3600 kubičnih metrov NSRAO ter okrog 850 kubičnih metrov zamenjanih večjih delov opreme, dodatnih 13.100 kubičnih metrov odpadkov pa se bo nabralo iz razgradnje. K temu je treba prišteti še okrog 300 kubičnih metrov odpadkov od razgradnje raziskovalnega reaktorja TRIGA v Podgorici in iz skladišča v Brinju, kjer so uskladiščeni odpadki iz drugih virov.

ŽELEZNIK: Količina odpadkov je odvisna od števila delujočih jedrskih elektrarn. Pri nas imamo samo eno elektrarno, Francozi jih imajo 59, Španci devet, Slovaki šest ...

VESELIČ: Medtem ko ima ZDA toliko elektrarn kot vsa Evropa skupaj, vendar brez Rusije.

Odlaganje odpadkov ni poceni ...

ŽELEZNIK: Pri nas je največji problem, da imamo malo odpadkov. Pri majhnih količinah pa je vse bistveno dražje. Francozi so eno odlagališče že napolnili s približno pol milijona kubičnih metrov odpadkov, drugo, ki bo lahko sprejelo milijon kubikov, pa polnijo zdaj. Španija ima odlagališče za 100.000 kubičnih metrov, Slovaška za 20.000, a ga lahko razširijo na trikrat tolikšno kapaciteto. Slovenija pa potrebuje odlagališče za 18.500 kubičnih metrov.

VESELIČ: Francozi pravijo, da jih odložitev kubičnega metra nizko in srednje radioaktivnih odpadkov stane 1700 evrov. Obstaja kategorija zelo nizko radioaktivnih odpadkov, ki že po nekaj deset letih prenehajo biti radioaktivni. Te odpadke Francozi odlagajo v odlagališča, ki so v grobem podobna odlagališčem za komunalne odpadke. V debeli glinasti podlagi izkopljejo jarek, vanj odložijo odpadke, ki so zaprti v debele plastične vreče, vse skupaj pa prekrijejo z zemljo, tako da je zadeva podobna gomili. Cena za takšno odlaganje je približno 260 evrov za kubični meter. V želji po zniževanju stroškov nekaj podobnega načrtujejo tudi Španci. Pri njih je namreč cena klasičnega odlaganja 6000 evrov za kubični meter.

Kje odpadke skladiščimo danes?

ŽELEZNIK: Na dveh lokacijah. V Brinju se skladiščijo odpadki, ki nastajajo v industriji, medicini in raziskovalni dejavnosti - teh je do zdaj približno 80 kubičnih metrov. Ob krški elektrarni pa se v enem skladišču hranijo obratovalni NSRAO, v drugem pa izrabljeno jedrsko gorivo. Izrabljeni gorivni elementi iz reaktorja so razvrščeni v rešetkah v bazenu. Trenutno je v bazenu 700 gorivnih palic, prostora pa je še za 1000 palic.

Je res potrebnih tristo let, da odpadki izgubijo radioaktivnost?

ŽELEZNIK: Tristo let je konservativna doba za odpadke, ki imajo razpolovno dobo 30 let. Večina odpadkov v slovenskem odlagališču bo imela razpolovno dobo med 5 in 10 let, kar pomeni, da bodo razpadli v 50 do 100 letih. Večina odpadkov, tako tistih, ki nastajajo v medicini ali industriji, kot tistih, ki nastajajo med obratovanjem in razgradnjo jedrske elektrarne, je kratkoživih, se pravi, da imajo kratko razpolovno dobo, zato jih lahko spravimo v površinska odlagališča.

VESELIČ: Kobalt 60 ima razpolovno dobo malo čez 5 let. Drugače je z radijevimi iglami iz medicinskih naprav, saj ima radij razpolovno dobo 1600 let, poleg tega pa pri razpadu sprošča še radioaktiven plin radon. Problematični so tudi javljalniki požarov, ki vsebujejo radioaktiven senzor. Americij ima namreč razpolovno dobo več kot dva tisoč let, zato ga v odlagališču, ki ga načrtujemo, ne bo mogoče shraniti. Problem odpadkov z dolgoživimi izotopi bomo reševali skupaj z izrabljenim gorivom.

Nemška zakonodaja za NSRAO obvezno zahteva podzemna odlagališča.

VESELIČ: Takšnega predpisa ne poznajo samo Nemci, pač pa tudi Švicarji in Skandinavci. Pred kratkim sta se za podzemna odlagališča odločili tudi Madžarska in Kanada. Za del odpadkov ga imajo tudi na Češkem. Res pa je, da so podzemna odlagališča v manjšini. Dve tretjini vseh odlagališč v svetu je površinskih. Za katero varianto se država odloči, je odvisno tudi od njenih finančnih zmožnosti. Nemške analize kažejo, da bo v rudniku Konrad cena za odloženi kubični meter odpadkov znašala med 15.000 in 20.000 evri, kar je ogromno. Ameriške cene se gibljejo med 3300 in 17.000 dolarji za kubični meter, odvisno od tega, ali gre za kratkožive ali dolgožive odpadke. Ko postavljate ceno celotne operacije, je ta precej odvisna od razmer, pod katerimi pridobivate lokacije. Španci so se pri svojem površinskem odlagališču odločili za območje bivšega rudnika, s čimer so se izognili stroškom pridobivanja lokacije.

Pri nas imamo kar nekaj rudnikov v zapiranju ...

VESELIČ: Večino slovenskih rudnikov zapira ministrstvo za gospodarstvo. Izjema je Žirovski vrh, ki ga zapira ministrstvo za okolje. Zakaj? Ker se je ob zapiranju pojavila ideja, da bi rudnik uporabili za odlaganje NSRAO. Toda zaradi upora lokalnega prebivalstva je politika idejo zavrnila. Pred leti se je pojavila ideja, da bi za dostop do odlagališča uporabili jašek v rudniku Hrastnik. Vendar je tudi tu prišlo do odpora prebivalcev.

ŽELEZNIK: Tak objekt mora biti varen in neškodljiv za okolje, hkrati pa mora biti sprejemljiv za javnost. To pa je dolg proces. V začetku je večina ljudi proti. Tudi v drugih državah. Na Finskem je v začetku večina ljudi nasprotovala, sčasoma pa je v istem okolju kar 70 odstotkov ljudi odlagališče podprlo, pri čemer je šlo za odlagališče izrabljenega jedrskega goriva.

VESELIČ: Ko so v Švici pred leti načrtovali odlagališče, ga je lokalno prebivalstvo podprlo. Zadeva je padla šele zaradi spora med kantoni. Podobno je bilo v Avstraliji. Že načrtovano odlagališče v opuščenem letalskem oporišču je padlo v vodo, ker se niso mogli dogovoriti na federalni ravni. Pri nas pa zadeva pade v vodo že na lokalni ravni.

Podzemno odlagališče je verjetno bistveno dražje.

ŽELEZNIK: Površinsko odlagališče bi nas stalo približno 40 milijonov evrov, podzemno pa 80 milijonov evrov. Cena je višja predvsem na račun gradbenih del oziroma zahtevnejše izvedbe.

Kakšna bi bila škoda, ki bi jo okolju lahko povzročilo odlagališče NSRAO?

ŽELEZNIK: Posledice ne bi bile velike. Ljudje mešajo pojme. Izrabljenega jedrskega goriva ne ločijo od NSRAO. Po naših analizah veliko ljudi meni, da v takšnem odlagališču lahko pride do eksplozije kot ob atomski bombi, kar seveda ni res. Predstavljajo si tudi, da sevanje lahko prosto izhaja iz odlagališča in gre v vodne vire. Ne vedo, da sevanje pada s časom in oddaljenostjo. To je značilnost gama sevanja. Za alfa in beta sevanje pa je značilno, da sploh ne moreta skozi debelo plast snovi, se pravi, da ne moreta prodreti niti skozi steno soda. V odlagališču odlagamo le trdne odpadke. Radioaktivnost lahko iz odlagališča pobegne le, če voda iz njega odnese v njej raztopljene radioaktivne snovi. Zato moramo preprečiti možnost, da voda do radioaktivnih snovi sploh pride.

Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do močnega potresa?

ŽELEZNIK: Nič za človeka zares usodnega. Pri odlaganju odpadkov se uporablja sistem zaporednih pregrad, ki onemogoča, da bi se odpadki in sevanje širili v okolje. Sodi so vstavljeni v betonski vsebnik, ta je položen v celico, vse skupaj pa je prekrito s posebnim pokrovom, ki preprečuje vdiranje vode.

VESELIČ: Prva in najpomembnejša naloga ravnanja z odpadki je vendarle zaščita tam zaposlenih delavcev. Odpadki morajo biti zapakirani tako, da nekdo, ki osem ur na dan dela s sodi, v katerih so radioaktivne snovi, ne dobi takšnega odmerka sevanja, ki bi ogrozil njegovo zdravje. Drugo vprašanje pa je, kaj s temi odpadki narediti dolgoročno. Treba je preprečiti, da snov v roku 300 let pride v biosfero. Vse pregrade so namenjene temu, da se zanesljivo zaščiti okolje. Odpadke damo v sode iz nerjaveče pločevine. Ti v geološkem okolju zdržijo tisoč let. V določenih pogojih lahko pride v prisotnosti večjih količin PVC do korozije jekla, pri čemer se sproščajo plini, potencialno pa tudi radioaktivne snovi. Da bi to preprečili, damo vse skupaj še v bentonit. Gre za posebno vrsto gline, ki katione radioaktivnih snovi zadrži v svoji mineralni rešetki.

ŽELEZNIK: Pred gradnjo odlagališča se vedno naredijo scenariji, kaj bi se zgodilo, če bi bilo v sodih veliko materiala, ki sprošča pline. S preračunom se ugotovi, kakšna bi bila dodatna obremenitev.

VESELIČ: Da ne bo pomote - ne gre za sproščanje radioaktivnih plinov iz odpadkov, pač pa se pri koroziji železa sprošča vodik. Če bi se sproščal v velikih količinah, bi lahko prišlo do eksplozije. Zato se preračuna najbolj varna varianta, ki prepreči, da bi prišlo do nesreče. Tako problem ni eksplozija, pač pa možnost, da bi lahko iz odlagališča izhajajoči plin razpokal neprepustne zapore in vodi omogočil dostop do odpadkov in iznašanje radioaktivnih snovi iz njih. Medtem ko se pri nas ukvarjamo samo z radioaktivnostjo, gre razmišljanje v svetu pri NSRAO bolj v smer, kako preprečiti dolgoročno kemijsko obremenitev okolja. Tako pri odlagališčih NSRAO v Rusiji glavni problem ni radioaktivnost, pač pa mobilnost svinca. Ker so svinčene kontejnerje dali v kislo geološko okolje, je svinec začel prehajati v okolje. Največji problemi so torej lahko tudi povsem drugje, kot sodi laična javnost. Je pa res, da ljudje nimamo razvitega čuta za radioaktivnost in da gre tu za prvinski strah, ki ga je treba spoštovati.

Je NSRAO dovoljeno izvoziti v druge države?

VESELIČ: Po mednarodnih konvencijah je izvoz dovoljen samo v države, ki z odpadki ravnajo v skladu s sodobnimi standardi in ki imajo zakonska določila za njihov uvoz. Držav s takšnim zakonskim določilom je zelo malo, vendar nobena od njih nima na voljo odlagališča, ki bi uvoz omogočal. Trenutno obstaja en sam primer, ko ena država dejansko sprejema in skladišči odpadke druge države. Belgija namreč skladišči odpadke iz Luksemburga. Pri tem gre le za odpadke iz medicine, industrije in raziskovalne dejavnosti, saj Luksemburg nima jedrskih objektov.

Zakon o ratifikaciji meddržavne pogodbe o JEK določa, da mora Hrvaška poskrbeti za polovico jedrskih odpadkov, česar pa ne dela ...

VESELIČ: Hrvatje in Slovenci imamo dve možnosti. Da stopimo skupaj in 18.500 kubičnih metrov odpadkov spravimo v eno samo odlagališče. Ali pa da vsak zase pospravi svoj del. Analiza kaže, da bi stroški pospravljanja polovice odpadkov pomenili 99 odstotkov stroškov pospravljanja vseh odpadkov. Soliranje bo torej zelo drago. V meddržavni pogodbi piše, da bosta državi tako za NSRAO kot za izrabljeno jedrsko gorivo poskušali najti skupno rešitev. Če skupne rešitve ne bosta našli, bosta pač morali problem rešiti vsaka zase. Po meddržavni pogodbi naj bi se lokacija za odlagališče NSRAO iskala v obeh državah, medtem ko se pri izrabljenem jedrskem gorivu razmišlja tudi o morebitnem izvozu v tretje države.

Zakaj se o problemu odlagališča ni razmišljalo že ob gradnji elektrarne Krško?

VESELIČ: Elektrarna je bila zgrajena s predpostavko, da bo odlagališče NSRAO zgrajeno do leta 1986. Prvi poskus je bil narejen v osemdesetih. Hrvatje so takrat v svojih planskih dokumentih določili lokacijo za NSRAO na območju Trgovske gore. V Sloveniji je zadeva prvič padla v osemdesetih, nato pa še v prvi polovici devetdesetih. Hrvatje imajo torej znano lokacijo, mi pa ne. Zapletlo se je, ker je hrvaški parlament sprejel zakon, ki prepoveduje uvoz radioaktivnih odpadkov. Ta zakon je bil v neskladju z meddržavno pogodbo, zato so ga Hrvatje pred kratkim dopolnili tako, da je uvoz radioaktivnih odpadkov sicer še vedno prepovedan, dovoljen pa v primeru, če gre za uvoz na podlagi obvez iz meddržavne pogodbe.

Kako verjetno je podaljšanje obratovanja JEK?

VESELIČ: Po nacionalnem energetskem programu se bo o morebitnem podaljšanju odločalo med letoma 2008 in 2012. V tem času je treba pregledati vse sklope in dokazati, da so v takšnem tehničnem stanju, da bi bilo podaljšanje možno. Šele nato uprava za jedrsko varnost lahko da dovoljenje za desetletno podaljšanje, torej za obdobje do leta 2033. Če bodo analize pokazale, da je podaljšanje možno, sem prepričan, da bo do njega tudi prišlo. Treba je namreč vedeti, da je jedrska elektrarna drugi najcenejši proizvajalec električne energije v Sloveniji, takoj za Dravskimi elektrarnami.

ŽELEZNIK: Pri takšnem tipu elektrarne, kot je JEK, je podaljšanje običajno. Vse je odvisno predvsem od tega, v kakšnem tehničnem stanju je njena reaktorska posoda.

Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih predvideva, da bi do leta 2017 zgradili drugi blok JEK. Je to realno?

ŽELEZNIK: Verjetno so pri ocenah upoštevani vsi tehnični, tehnološki, varnostni in drugi postopki za izvedbo projekta. Ključno vprašanje pri umeščanju objektov, do katerih imajo ljudje poseben odnos, pa je družbena sprejemljivost, ki ima seveda drugačne poglede na termine in planiranje.

Kaj pa možnost izgradnje še ene jedrske elektrarne?

VESELIČ: Slovenija uvozi 20 odstotkov električne energije, kar je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami veliko. Nacionalni energetski program je predvidel, da bo poraba električne energije v Sloveniji zrasla za 1,5 odstotka letno. Trenutno je rast med dvema in tremi odstotki. Analize kažejo, da bomo že v drugi polovico naslednjega desetletja imeli ogromen deficit. To nas sili v iskanje ustreznih rešitev. Ena od možnih rešitev je tudi gradnja nove jedrske elektrarne. Vendar odločanje o teh vprašanjih ni v pristojnosti agencije.

Avstrijci jedrsko elektrarno sicer imajo, a je niso nikoli zagnali. Je uvoz jedrske energije cenejši od stroškov obratovanja elektrarne in odlaganja odpadkov?

VESELIČ: Kaj je cenejše, je mogoče ugotoviti le s celovito analizo. Pri jedrski elektrarni je največji problem izrabljeno jedrsko gorivo, s čimer Avstrijci nimajo težav. Ko gre za NSRAO, pa niso v dosti boljšem položaju kot Slovenci. Avstrija letno proizvede okrog 20 kubičnih metrov tekočih radioaktivnih odpadkov iz medicine, še malo več kot 20 kubičnih metrov pa trdnih radioaktivnih odpadkov iz medicine, industrije in znanosti. Slovenija pa z jedrsko elektrarno vred proizvede manj kot 50 kubičnih metrov trdnih odpadkov, od katerih je le polovica res naših. Tudi Avstrijci torej potrebujejo odlagališče NSRAO za količino, ki je primerljiva s slovensko. Njihov glavobol ne bo dosti manjši od našega. Na tem primeru vidite, kako zgrešeno je v razvitih državah nastanek radioaktivnih odpadkov pripisovati zgolj jedrskim elektrarnam.

Ali lokalne skupnosti v zameno za odlagališče povsod po svetu dobijo rento?

ŽELEZNIK: Denarno nadomestilo je običajno. Res pa je, da je bolj normalno na jugu kot na severu Evrope. V Skandinaviji na primer rente sploh ne poznajo, ker se jim ne zdi etična.

VESELIČ: Če se jim renta ne zdi etična, to seveda še ne pomeni, da okolje, kamor umestijo odlagališče, ni deležno najrazličnejših ugodnosti. Gre za to, da ugodnosti niso v obliki direktnega gotovinskega plačila. Švedska agencija za radioaktivne odpadke je zasebna družba, v lasti proizvajalcev jedrske energije. Kapital lahko vlaga v vse projekte, o katerih se dogovori z lokalno skupnostjo. Lahko zgradijo šole, vrtce ali tovarne, s katerimi temu okolju zagotovijo nova delovna mesta. Pri nas to ni mogoče. Agencija je uporabnik javnih sredstev, ki jih lahko vlaga zgolj za namene ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Ne moremo torej zgraditi tovarn ali šol.

ŽELEZNIK: Zanimiv je primer Belgije. Tam lokalno prebivalstvo prek lokalnega partnerstva pripravi razvojni koncept kraja, ki ga nato financira agencija za jedrske odpadke. V Sloveniji je predvidena zelo visoka renta. Lokalna skupnost je že v času terenskih raziskav upravičena do 56 milijonov tolarjev letnega nadomestila za omejeno rabo prostora, v času obratovanja odlagališča pa bi vsako leto dobila 560 milijonov tolarjev rente ali 2,3 milijona evrov.

To niti ni tako veliko.

ŽELEZNIK: Bodimo realni. V Franciji je lokalna skupnost na začetku v enkratnem znesku dobila 5,5 milijona evrov. Zdaj pa vsako leto dobijo še 6,3 milijona evrov. Pri čemer gre tam za dvakrat po dober milijon kubičnih metrov odpadkov.

VESELIČ: V Kanadi so se dogovorili za enkraten znesek v višini 36 milijonov kanadskih dolarjev ali približno 24 milijonov evrov, hkrati pa so se lastniki jedrskih objektov in lokalna skupnost dogovorili še za izgradnjo raziskovalnega centra za jedrsko energijo. V Sloveniji bo odlagališče delalo najmanj 25 let, lahko pa tudi več kot 95 let. Lokalna skupnost bi v 95 letih dobila 218,5 milijona evrov ali 52 milijard tolarjev. To pa je ogromno. Doslej je namreč najvišja renta, ki jo je država ponudila lokalni skupnosti, znašala 300 milijonov evrov. Šlo je za primer Južne Koreje. Kapaciteta njihovega odlagališča bo 240.000 kubičnih metrov, kar za dvanajstkrat presega kapaciteto predvidenega odlagališča v Sloveniji.

V katerih državah do lokacije pridejo z najmanj odpora?

VESELIČ: Do odlagališč razmeroma hitro pridejo v Skandinaviji. Švedi in Finci večjih težav niso imeli niti pri iskanju lokacije za odlagališče izrabljenega jedrskega goriva, čeprav gre za material, pri katerem je radioaktivnost tudi po milijon letih na ravni uranove rude.

Je v tujini referendum pravilo?

ŽELEZNIK: Ni nujno. V Belgiji bo o lokaciji odločala vlada.

VESELIČ: Belgijci imajo specifično situacijo. Objavili so razpis, na katerega se ni prijavila nobena občina. Sledila je faza - če uporabim prispodobo - oktroirane demokracije. Država je namreč odločila, da morajo občine, ki imajo na svojem teritoriju jedrske objekte, med seboj izbrati tisto, ki se bo žrtvovala in sprejela odlagališče.

Na zadnji poziv slovenske agencije se je z lokacijami prijavilo osem občin. Toda zaradi nasprotovanja javnosti je večina občin prijavo umaknila. Vam bo sploh uspelo uresničiti zakonsko obvezo, po kateri mora biti lokacija odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov določena do 2008., odlagališče pa mora začeti delovati leta 2013?

VESELIČ: Na poziv se je res prijavilo osem občin, vendar so bile nekatere ponujene lokacije neprimerne, zato smo jih morali že na začetku izločiti. S soglasji občinskih svetov smo imeli na voljo dvanajst lokacij. Po preučitvi njihove prostorske in okoljske primernosti s strani ekspertov jih je ostalo pet. Ob upoštevanju sprejemljivosti izgradnje odlagališča pri lokalnem prebivalstvu pa so na situ ostale le tri lokacije v občinah Sevnica, Krško in Brežice.

Občini Sevnica in Brežice sta ponujeni lokaciji pred kratkim umaknili. Torej vam na razpolago ostaja le lokacija v Krškem.

ŽELEZNIK: Sevnica je res prekinila lokalno partnerstvo v celoti, Brežice pa so sprejele sklep, da se ne nadaljuje s terenskimi raziskavami na potencialni lokaciji Globoko, a da občina ostane v lokalnem partnerstvu in da skupaj z agencijo poišče drugo lokacijo za odlagališče.

Kako boste ravnali, če vam zaradi nasprotovanja lokalnega prebivalstva v vodo padejo vse lokacije? Bo država nastopila bolj agresivno in lokacijo določila sama?

VESELIČ: Obstajajo tri možne rešitve. Prva rešitev je, da država po vzoru Belgijcev lokacijo odlagališča določi tam, kjer so jedrski objekti. V našem primeru to pomeni Krško ali Podgorica pri Ljubljani, kjer je raziskovalni reaktor. Druga možnost je tista, za katero so se odločili Korejci. Ker so bili v prvem poizkusu neuspešni, so pogoje izboljšali tako, da so lokalni skupnosti ponudili več denarja in drugih ugodnosti. Pri nas to skoraj ni mogoče, ker država že zdaj ponuja ogromno. Če nam lokacije ne bo uspelo najti, lahko začnemo z novim krogom iskanja. Obstaja pa še tretja, začasna rešitev, po kateri so posegli Avstrijci. Ko so ugotovili, da jim odlagališča ne bo uspelo zgraditi v roku, so zgradili novo, večje skladišče. Zanj so uporabili kar zgradbo bivšega raziskovalnega reaktorja. Seveda pa je bil ta precej večji kot naš v Podgorici. No, tudi Belgijci so odlog pri izgradnji odlagališča premostili z izgradnjo začasnega skladišča.

Razširitev obstoječega skladišča ob elektrarni bi bila za politiko najbolj elegantna rešitev ...

VESELIČ: Tudi za razširitev skladišča je treba pridobiti skoraj prav toliko dovoljenj kot za novo odlagališče. Razširitev pomeni hkrati odmikanje in zaostrovanje problema. Ne smemo pozabiti, da je skladišče dolgoročno dražja možnost od odlagališča. Čeprav je sedanje skladišče v Krškem zelo dobro vzdrževano, v njem odpadkov ni mogoče skladiščiti naslednjih 300 let. Nekatere posode so že precej stare. Poleg tega je skladišče tako polno, da je dostop do nekaterih posod v ozadju skoraj nemogoč. Če bi vse posode pregledali in preložili, bi skladišču zagotovili varnost za naslednjih 10 ali 20 let. Za kratkovidno politiko bi bila razširitev skladišča morda res najbolj elegantna rešitev, daljnovidna politika pa ne more prezreti slabosti take rešitve. Ob tem je treba dodati, da je bila resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom sprejeta na predlog vlade februarja letos v državnem zboru s polnim soglasjem in podporo vseh strank. In ta resolucija pravi, da bomo imeli lokacijo odlagališča že leta 2008 in zgrajeno odlagališče še pred letom 2013. Ni torej mogoče trditi, da ta projekt nima vse politične podpore. Hkrati pa ni dvoma, da si mora vsak tako zahteven projekt zagotoviti tudi podporo pri prebivalstvu, ki bo s posegom neposredno prizadeto. Za agencijo je takšno stanje zelo naporno in negotovo. Vsak hip nam lahko spodrsne. Z vsemi posledicami. Na trajnostnem testu verodostojnosti sta tako agencija kot politika.

Kakšni so slovenski načrti za odlagališče izrabljenega jedrskega goriva?

VESELIČ: Planirano je, da bi se ga skladiščilo 45 let po koncu obratovanja jedrske elektrarne. Lokacija za zdaj ni omenjena. Po 45 letih skladiščenja bi začeli z odlaganjem.

ŽELEZNIK: Po konceptih, ki se pripravljajo zdaj, bi bilo odlagališče za izrabljeno gorivo vsaj 500 do 600 metrov globoko pod zemeljsko površino. Druga možnost je mednarodno sodelovanje v regijskem projektu, se pravi, da bi se več držav med seboj dogovorilo za eno samo odlagališče.

VESELIČ: Svetovna skupnost je bila sprva izrazito proti skupnim odlagališčem, vendar se to razmišljanje tudi zaradi nevarnosti terorizma in nenadzorovanega razširjanja radioaktivnih snovi počasi spreminja. Ugotavljajo, da je boljše, če imaš stvar pod nadzorom v državi s stabilno demokracijo. Po oceni strokovnjakov naj bi dolgoročno sprejemljiva cena odlaganja oziroma izvoza znašala med 350 in 400 evri za kilogram urana.

ŽELEZNIK: Če elektrarno v Krškem zapremo leta 2023, se bo nabralo 620 ton izrabljenega goriva, če jo zapremo leta 2043, pa 940 ton. Izvoz te mase bi nas stal med 50 in 90 milijardami tolarjev.

Je katera od držav že ponudila lokacijo za regionalno odlagališče?

VESELIČ: Edina, ki je o tem resneje razmišljala, je Rusija. Vendar nisem prepričan, da se bo načrt uresničil.

Se vam zdi moralno, da eno državo zasujemo z odpadki?

VESELIČ: Če bi upoštevali moralni vidik, bi morala vsaka država pospraviti pred svojim pragom. Toda visoki stroški nas silijo v dogovor. Idejo o skupnem odlagališču podpira večina evropskih držav. Seveda pod pogojem, da bo to odlagališče pri sosedu.

Kolikokrat je jedrsko gorivo mogoče reciklirati?

ŽELEZNIK: Trikrat do štirikrat. Ampak to so domneve, ki znanstveno še niso potrjene. Doslej se je recikliralo največ enkrat do dvakrat.

VESELIČ: Nekatere države se odločajo za predelavo izrabljenega jedrskega goriva, druge ne. Predelavo imajo Francozi, Rusi, imeli pa so jo tudi Angleži, Belgijci in Švicarji. Če gorivo predelate, količino odpadkov s tem zmanjšate za približno dvajsetkrat. Po predelavi dobite novo gorivo, ki pa je dražje od naravnega urana. V zadnjem času je cena uranu izjemno porasla. Podjetjem, ki imajo v lasti rudnike urana, je cena delnic v zadnjih dveh letih poskočila za 1500 odstotkov.

Se zato razmišlja o ponovnem odprtju rudnika Žirovski vrh?

VESELIČ: Tudi sam sem slišal za to možnost, vendar podrobnosti ne poznam, ker se naša agencija s temi vprašanji ne ukvarja. Brez dvoma je povpraševanje po uranu naraslo. Treba je vedeti, da se že nekaj let polovica vsega urana, ki zgoreva v jedrskih elektrarnah, pridobi iz razgradnje jedrskih bomb. Programi gradnje jedrskih elektrarn pa so v vzponu. V načrtu je gradnja sto novih elektrarn, predvsem na Kitajskem in v Indiji.

ŽELEZNIK: Goriva, ki ga dobiš s predelavo, v klasičnih reaktorjih seveda ne moreš uporabljati. Reaktor je treba prilagoditi.

VESELIČ: Vse več držav v izrabljenem gorivu ne vidi odpadka, ampak strateško surovino za nadaljnji gorivni cikel. Zaradi tega se pojavljajo zahteve, naj bodo odlagališča zgrajena tako, da bo iz njih mogoče spet pridobiti gorivo. Gradijo se torej začasna skladišča. Nizozemci so na primer odprli skladišče za dobo 120 let. Taka skladišča so v bistvu koncentrirani rudniki urana. Iz podobnih razlogov Nizozemci skladiščijo tudi osiromašeni uran.

Koliko bi nas stala predelava?

VESELIČ: Tega nismo računali. Predelava goriva je nekaj, s čimer se ukvarja jedrska elektrarna, če ugotovi, da se mu to splača. Gorivo je seveda mogoče poslati v predelavo v tujino, a to ni poceni. Ko se je pred časom Slovenija o tej možnosti dogovarjala z Rusijo, je bilo rečeno, da naj bi za predelavo kilograma izrabljenega goriva in trajno hranjenje visoko radioaktivnih odpadkov plačali 1500 dolarjev. Skupaj s stroški prevoza in zavarovanja bi cena znašala okrog 1700 za kilogram.

V katero smer gre tehnološki razvoj reaktorjev?

ŽELEZNIK: Prva smer gre v izboljšanje obstoječih reaktorjev, to so lahkovodni reaktorji z izboljšanimi tehničnimi sistemi ter hitri oplodni reaktorji, pri katerih se za gorivo uporablja predelano izrabljeno jedrsko gorivo. Komercialna raba teh reaktorjev se predvideva čez približno 30 let. Druga smer razvoja so fuzijski reaktorji, ki bodo proizvajali zelo malo radioaktivnih odpadkov. V klasičnem reaktorju se energija sprošča s cepitvijo jeder, v fuzijskem pa z zlivanjem dveh lahkih jeder, pri čemer se sprošča celo več energije kot v klasičnem reaktorju. Prvi tak pilotni reaktor bodo zgradili v južni Franciji. Z njegovim razvojem se ukvarja mednarodni konzorcij, v katerega je vključena večina evropskih držav ter ZDA in Japonska.