"To sem pričakoval. Iz preprostega razloga, ker Janez Janšo poznam že vrsto let in vem, kakšen je njegov način delovanja. Vse skupaj nas želi zaposliti z določeno temo, hkrati pa si zagotoviti mir in čas za lastne aktivnosti. To mu vsa leta kar dobro uspeva." - Dr. Iztok Podbregar

Ali tudi vi mislite, da je vladna skupina za nadzor Sove skupina za obrekovanje, kot je dejal Janez Drnovšek?

Vlada ima dejansko možnost in potrebo po nadzoru. Osebno sem že večkrat poudaril in še enkrat ponavljam, da nadzora nad tovrstnimi službami ni nikoli dovolj. Treba jih je nadzirati. Tako gledam tudi na aktualni vladni nadzor. Res pa je, da sem o njem podvomil že takoj, ko sem zanj izvedel iz medijev. Razlog je preprost. Vseskozi se preveč posega na operativno področje delovanja Sove in s tem se tudi onemogočajo njene zmožnosti za pridobivanje pomembnih podatkov. Osnovni princip kakršnegakoli nadzora, tako parlamentarnega, vladnega ali kakšnega drugega, mora biti v tem, da je na eni strani kakovostno izvršen, na drugi strani pa ne sme biti nikoli okrnjeno operativno delovanje agencije. Kar se pojavlja v medijih, pa kaže, da gre za pregledovanje določenih specifičnih delov Sove, recimo za posebne oblike pridobivanja podatkov, da gre tudi za vpogled v določene vsebinske podatke, v operativno delo in podobno, kar je del operativnega dela Sove.

Ste lahko bolj konkretni? Kje točno in zakaj je nadzor zaradi operativnega stališča vprašljiv?

Pridobivanje podatkov na podlagi človeških virov zahteva izjemno simbiozo med tajnimi sodelavci Sove, torej človekom, ki živi in deluje nekje v tujih okoljih. Tajni sodelavec tajno zajema podatke, je v zelo specifični situaciji, operativec pa mu mora s svojim načinom delovanja vzbujati prepričanje, da nikakor ne bo razkrit. Ta simbioza med tajnim sodelavcem in med operativcem Sove je živ organizem. V vladni delovni skupini so tudi ljudje, ki niso člani vlade, ki so vstopili v prostore Sove izven delovnega časa in za katere se ne ve, kaj vse so tam iskali. Že samo dogodek kot tak, ne glede na to, ali je imel stopnjo zaupnosti ali ne, je motnja v sistemu, motnja simbioze, o kateri sem govoril. Brez dvoma je nadzor splošno gledano pozitiven, vendar je ta, o katerem govoriva, narejen zelo nespretno. Nikjer ni bila postavljena jasna meja med operativnim delovanjem in nadzorom Sove kot nadzorom širšega sistema.

Vlada je prejšnji teden izdala drugo vmesno poročilo, ki ga verjetno poznate. Imate ga na mizi. Kaj menite o njem?

To ni drugo vmesno poročilo, to je gradivo, ki ste ga prejeli novinarji, celotnega vladnega poročila ne poznam.

Eden izmed preprostejših očitkov v tem gradivu je ta, da se niste odzvali na klic predsednika komisije za nadzor Sove, ministra za pravosodje Lovra Šturma. Zakaj?

Minister za pravosodje me nikoli ni klical kot predsednik delovne vladne skupine, niti me nikoli ni povabil na sestanek delovne vladne skupine. Res me je njegova tajnica dobila na mobilni telefon nekje sredi aprila, odzval sem se in se s Šturmom pogovarjal približno takole: minister je izrazil željo, da se z mano osebno sreča, jaz pa sem rekel, da sem se pripravljen sam tudi z njim osebno srečati. Vprašal sem ga za lokacijo, pa je odgovoril približno tako, da bi se dobili v vladnih prostorih. Pazite, rekel je dobili, kar naenkrat je uporabil množino. Takrat sem ga vprašal, oprostite, ali sem prav razumel, da se želite osebno z mano srečati, ali pa gre za širši sestanek. In minister je eksplozivno odgovoril: to pa ne, srečali bi se z mano in še z nekaterimi ministri. Tukaj se je najin razgovor končal. Torej, nisem bil uradno niti neuradno povabljen na sestanek z delovno skupino. Če bi delovna skupina z mano želela kakršnokoli sodelovanje, glede na to, da sem pri svojem odhodu iz Sove korektno naredil primopredajo Sove, bi me že prej lahko klicali in bi se verjetno tudi odzval. Tako pa sem dobil uradno povabilo samo na parlamentarno komisijo za nadzor. Ne pa na vladno delovno skupino.

Ena izmed prvih ugotovitev komisije je, da ni nobene pravne podlage za pridobivanje in porabo neproračunskih sredstev agencije, da to ni zapisano v nobenem zakonu, niti v podzakonskih aktih. Kako to?

Nisem pravnik in nisem pravno razpravljal o teh zadevah, lahko povem svoje videnje. V zadnjih letih po terorističnem napadu v New Yorku je prišlo na področju sodelovanja med varnostnimi in obveščevalnimi službami do izrazite spremembe glede sodelovanja med različnimi obveščevalnimi službami s skupnim ciljem delovanja, da se preprečujejo možnosti terorističnih napadov v različnih regijah. Mednarodno sodelovanje Sove se je izrazito intenziviralo, tako bilateralno kot multilateralno. Če smo v prejšnjem obdobju govorili največ o načelnem sodelovanju med službami, je v mojem obdobju mednarodno sodelovanje med različnimi službami dobilo izjemno visoko raven skupnega operativnega sodelovanja s tujimi službami in tudi analitičnega sodelovanja. Če boste pogledali 7. člen Zakona o Sovi, jasno govori o mednarodnem sodelovanju. Za mednarodno sodelovanje je odgovoren in pristojen direktor Sove. Rad bi povedal, da nekatere vrste tega mednarodnega sodelovanja niso potekale samo na podlagi dogovorov med direktorjema agencij, ampak se je pogovarjalo in dogovarjalo tudi višje, na ravni predsednikov vlad.

Zakaj je Sova dobivala sredstva tujih obveščevalnih služb in zakaj zgolj gotovinska?

Stvar je čisto preprosta. Operativno sodelovanje v določeni državi, kjer se dve službi, konkretno Sova in še kakšna tuja služba, dogovorita, da bosta tajno sodelovali in dobili določenega tajnega sodelavca z operativcem Sove in operativcem tuje službe, se financira iz skupnih sredstev. Gre za sredstva Sove in tuje službe.

Zakaj gre izključno za gotovinska sredstva?

Pri tajnem sodelovanju s tujimi službami ne more biti drugače. Kako pa naj vam tuja služba napiše nakaznico s polnim naslovom in z namenom nakazila? Zato pa obstaja posebni fond, kjer se prikrije, kdo je tista služba in tisti, ki sodeluje v tujem okolju. Gre za zaščito agencije in zaščito tajnega sodelavca.

Če je Sova dobivala prilive iz tujine za svoje dejavnosti, ali je tudi sama financirala druge tajne službe? Obstajajo tudi odlivi iz posebnega sklada, ki ga omenjate?

Bili so tudi odlivi iz tega sklada. Zaradi obveščenosti so bila dejansko vsa sredstva tudi evidentirana, uporabljena pa so bila za tisto, za kar naj bi bila.

Eden izmed očitkov komisije je tudi, da ni bilo pravega nadzora nad porabo posebnega fonda in fonda neproračunskih sredstev. Kako ste kot direktor nadzorovali to porabo?

Kot direktor Sove sem imel vpeljan sistem notranjih kontrol v agenciji. Imeli smo tudi notranjega revizorja. Enako se je vodila evidenca nad posebnim skladom prilivov iz proračuna in nad sredstvi, ki so prihajala iz tujine. Organizacijsko je bilo to videti tako, da je prišel predlog s strani operativca, ta ga je dal odgovorni osebi, določeni za neko obveščevalno področje. Nato je vse skupaj prišlo do vodje operative in šele po tem, po najmanj štirih podpisih, je sledila moja odobritev izplačila sredstev. O vseh predlogih in dokazilih, ki so bili potrebni za izplačila, se je vodila posebna dokumentacija. Ni prihajalo do nekih ad hoc zahtev in ni prihajalo do zlorab.

O porabi sredstev neproračunskega dela posebnega sklada naj vlada ne bi bila nikoli obveščena.

O porabi iz proračunskih sredstev smo redno poročali tako vladi kot parlamentarni komisiji. Tako pravi tudi zakon. Kar pa se tiče neproračunskih sredstev, ki so prihajala od tujih služb, pa nismo sproti poročali vladi, ker je šlo za operativno delovanje Sove. Razen v tistih delih, o katerih se je dogovorilo na ravni vlad in ne na ravni obveščevalnih služb in obveščevalcev.

Premier trdi, da o tem ni bil nikoli obveščen.

To ne bo držalo. Kot se spomnim, sem premiera dvakrat obvestil o porabi neproračunskega sklada.

Je prihajalo do zlorab? Je lahko kakšen sodelavec iz tega neproračunskega fonda dobil ročno uro, kot recimo navaja Šturmovo poročilo?

Prebral sem vladno gradivo in moram reči, da se konkretnih primerov ne spomnim. A iz posebnega sklada so se v določenem okolju kupovale tudi takšne stvari. Recimo, če je kdo za pridobivanje kakšne informacije rabil obleko, ali uro, ali kakšno drago pisalo, se je kaj takega zagotovo tudi kupilo. A konkretne primere težko komentiram, ker sem zavezan k molčečnosti. Zelo težko je neke stvari obrazložiti in povedati, ker se enostavno ne smejo. Velik del objavljenih očitkov sicer razumem kot provokacijo, da bi padel v pojasnjevanje in povedal, česar ne bi smel. Zato sem tudi zadržan.

Pa govoriva hipotetično, je lahko Sova za pridobivanje informacij komu kupila umetniško sliko?

Lahko se je tudi to zgodilo. Zaradi korektnosti pa bi rad povedal, da je višina sredstev, o katerih govoriva, za normalnega državljana razmeroma visoka, v smislu pridobivanja podatkov pa zelo nizka. Tajnim sodelavcem smo recimo morali zagotoviti gibanje v zelo visokih, eminentnih krogih, da so pridobili kakšno informacijo. Recimo, če smo rabili informacije o energetskih poslih, je morala Sova tajnemu sodelavcu zagotoviti pravo preobleko za tisto okolje in še kaj drugega. A ponavljam, da ne gre za ogromna sredstva, če govorimo o proračunu Sove, je letni proračun posebnega sklada kakšnih 5 %.

Koliko pa je sporni, neproračunski del posebnega sklada?

Približno 20-30 % posebnega sklada, torej kakšna 2 % celotnega proračuna Sove.

Kako pa je bilo z letalsko vozovnico za predsednika Drnovška? Težko verjamem, da se tega ne spominjate, razen če me prepričate, da je bilo teh kar veliko.

Dejansko se konkretnega primera ne spomnim, je pa res, da smo plačevali nekatere karte za operativno delovanje. Moram reči, da mi je bil Drnovšek kot predsednik vlade nadrejen samo pet mesecev, dve leti sem potem deloval pod Tonetom Ropom in še dve leti pod Janezom Janšo. Res pa je, da je bil predsednik republike Drnovšek na eni strani uporabnik naših informacij, na drugi strani pa mu je bila Sova dolžna zagotoviti varnost in obveščenost. Doma, pa tudi pri njegovih poteh v tujino.

Je zdravje predsednika republike vprašanje, ki mora zanimati obveščevalno službo?

Zdravje najvišjih predstavnikov države je lahko vprašanje nacionalne varnosti. In v tem pogledu je treba zagotoviti tajnost osebnih podatkov, kar je še bolj pomembno.

Tako je tudi v drugih evropskih državah. Vsekakor imajo obveščevalno-varnostne službe tudi določene naloge pri vprašanju zdravja predsednika, kaj več konkretno pa vam v situaciji, v kateri sem, ne bi želel govoriti, ker sem zavezan k molku.

Drugi o tem govorijo, razkrivajo dokumente z vašim podpisom.

To je stvar drugih. Kar se mene tiče, pa vem, kakšne stopnje zaupnosti so na dokumentih Sove, o katerih se pogovarjamo. In zakaj ne morem o njih govoriti.

Sedaj so stopnjo zaupnosti umaknili, kako torej komentirate objavljene dokumente, blagajniški izpisek, elektronsko sporočilo?

Po pregledu objavljenih dokumentov na vladni spletni strani ne morem zagotovo trditi, da gre za dokumente, ki gredo skupaj in se nanašajo na isto zadevo. Ugotavljam pa, da podpis na dokumentu ni moj. Drugače se podpišem. Upam, da bo tudi to razjasnilo tožilstvo.

Pri zdravljenju nekdanjega hrvaškega predsednika Tuđmana naj bi pomagale tuje varnostne službe. Ali je bilo recimo enako tudi pri našem predsedniku, ko se je zdravil v ZDA?

Takšna je običajna praksa v obveščevalni skupnosti. A ponavljam, da o tem zelo težko govorim. Ne gre za tajno sodelovanje v okviru ene službe, ampak med več službami. Naj vam pojasnim na drugačen način. Kot veste, ima Slovenija zelo ugledno zdravstveno ustanovo Klinični center v Ljubljani. In Sova je bila kdaj pa kdaj naprošena, da za kakšnega tujca uredi stvari tudi v Kliničnem centru.

Jaz sem se recimo spomnil Alije Izetbegovića.

Nočem govoriti o konkretnih imenih, lahko povem samo to, da je bila v mojem obdobju Sova naprošena tudi za tovrstno sodelovanje in smo se ustrezno odzvali. Na tisti ravni, kot smo se lahko, vseskozi pa smo varovali tudi pravico do zasebnosti.

Naslednji očitek, ki se pojavlja, so t. i. konspirativke. Zakaj sploh obstajajo tajna stanovanja Sove, kakšna je njihova funkcija?

Tajne lokacije Sove so zelo pomemben del infrastrukture operativnega delovanja Sove. Njihov namen je zagotoviti določeno tajnost in kakovost zajema podatkov, preverjanja in tako naprej. Glede teh tajnih lokacij, ki so v Sloveniji, je v mojem obdobju obstajal trend zmanjševanja. Vendar ne gre za novosti, te zadeve so poznane in so delovale ves čas samostojne Slovenije. Določene lokacije so izjemnega pomena za delovanje Sove in upam, da bodo še dolgo ostale tajne. Da se ne bo ponovilo to, kar se je zgodilo na Malem trgu.

Zakaj Sova potrebuje takšne lokacije. Za zabave?

To so natolcevanja, ne gre za nikakršne prostore za zabavo, gre za zelo tehnično urejene lokacije. Preprosto je treba zagotoviti tajnost zajema določenega operativnega podatka. Ne morete si predstavljati, da bi tajni sodelavec Sove prišel potrkal na vrata Sove v Stegnah in kar sam od sebe prinesel neke podatke. Zagotoviti je treba lokacijo, kjer se srečata operativec in tajni sodelavec. Diskretno in tajno.

Se to ne more zgoditi na ljubljanski tržnici?

Lahko se zgodi tudi na ljubljanski tržnici. A ne govorimo samo o pridobivanju nekaj informacij, lahko gre za širšo analizo, za določen trening, usposabljanje tajnega sodelavca, kar zahteva tajne prostore.

Lokacijo na Malem trgu poznate?

To lokacijo sem poznal in sem jo v svojem obdobju enkrat obiskal.

Je bil nad njo in nad njeno uporabo kakšen nadzor?

Absolutno. Lokacija je bila znana zelo majhnemu krogu ljudi.

Ali je bila varovana, so se dogajanja v njej snemala?

Ne bi želel govoriti o podrobnostih, vse lokacije so tehnično izjemno dobro varovane.

V medijih se pojavljajo razmeroma prepričljivi zapisi o tem, da naj bi kamere posnele, kaj so vladni nadzorniki odnesli s tajne lokacije.

Gotovo je bilo kaj posneto. Ta posnetek hrani Sova. Takšna je procedura.

Je kaj narobe, če v tajno lokacijo vstopi svetovalec predsednika vlade?

Svetovalec predsednika vlade ima nedvoumno pooblastilo za dostop do tajnih podatkov. Vendar nima dostopa do vseh osebnih podatkov, ki so bili tudi na tej lokaciji. Za ravnanje z osebnimi podatki imajo pooblastilo po zakonu o Sovi le zaposleni v Sovi. Zato ne razumem sedanjega direktorja Sove Matjaža Šinkovca, zakaj je Aleksandra Lavriha odpeljal tja. Ne vem, zakaj je Lavrih, kot svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost, sploh stopil v te prostore. To je enako, kot če bi bil jaz, ki imam določena znanja iz letalstva, preverjal, kaj se dogaja v Adrii Airways. V opis dela in nalog svetovalca predsednika vlade ne spada nadzor tajnih lokacij Sove.

Je bilo možno na tej lokaciji prisluškovati političnim strankam?

Nisem tehnični strokovnjak, povedal vam bom svoje videnje. Nekateri pravijo, da v tehničnem smislu nikakor ni možno prisluškovati s te lokacije, ker je nad to zgradbo zelo močna bazna postaja mobilnih telefonov, tako da je naprava za prisluškovanje ne more nadomestiti.

Je v vašem času obstajala tajna politična policija znotraj Sove?

To odločno zanikam. Gre za resna natolcevanja, za katera ne obstajajo nobeni dokazi.

Ali je možno, da so kakšni stari operativci sami, brez vaše vednosti delali za politiko ali pa proti njej?

Še enkrat odločno zanikam, da bi obstajala kakršna koli politična policija.

Ali je mogoče obstajala prej?

Prepričan sem, da ni, ampak za prej vsega ne morem vedeti. Sova je zelo majhna in zelo malo je možnosti, da bi takšne stvari ostale prikrite.

Politika ima gotovo interes, da pride do obveščevalnih podatkov. Kako naj se Sova zavaruje pred političnimi zlorabami?

Preprosto. Z osebnostjo direktorja. Direktor mora biti osebnost, ki zagotavlja primerno distanco med politiko in operativnim delovanjem. To je prva in osnovna stvar. Sam sem deloval kot načelnik generalnega štaba slovenske vojske pod petimi ministri in tremi vladami, kot direktor Sove pa sem deloval pod tremi vladami in tremi predsedniki vlad. Do politike sem vseskozi držal distanco. Pogledal sem tujo prakso in ugotovil, da direktorji določenih obveščevalno-varnostnih služb poskušajo komunicirati tudi z opozicijo, ne samo z vlado, in sem določene vsebine skušal vzpostavljati, tudi komunikacijo z opozicijo. Drug način so gotovo notranje kontrole, ki so dejansko zelo razvejane in vodene. Ne nazadnje smo na Sovi prvi odkrili posameznike, ki so imeli žal ponarejene diplome. Danes, ko jih drugje odkrivajo mnogo več, kot jih je bilo odkritih pri nas, pa ni tako velikega odmeva. Sova ima tudi zunanji nadzor, varuha človekovih pravic, pa parlamentarno komisijo. To so zagotovila za njeno nepolitično delovanje ...

Eden izmed očitkov je tudi arhiv nekdanje Službe državne varnosti. Zakaj je ta še vedno na Sovi, če pa zakon pravi drugače?

Moram reči, da sem bil presenečen, ko sem prišel v Sovo in ugotovil, da je tam še kar nekaj delno neurejenega arhivskega gradiva bivše službe SDV. Zakon o Sovi je naročil, da se najpozneje do leta 2001 ta dokumentacija prestavi v Arhiv Slovenije. Sam sem na Sovo prišel leto dni pozneje. Kot vem, se dokumentarno gradivo ureja skupaj z Arhivom Slovenije in se predaja postopoma. Vzpostavili smo skupno komisijo, ki se je redno sestajala in ki je določala dinamiko. Dejansko pa je za zamudo več razlogov. Eden je bil, da gradivo sploh ni bilo še zbrano na enem mestu in da se je šele urejalo. Drugi razlog je, da Arhiv Slovenije ni imel prostorskih možnosti sprejeti to dokumentacijo, celo Sova je svoje prostore odstopila Arhivu Slovenija. Tretji pa je gotovo tudi nenehni strah operativcev, da bi lahko prišlo do odtekanja določenih podatkov, če bi bilo vse gradivo predano Arhivu Slovenija. Vesel sem, da so danes Arhivu Slovenije dodelili dodatne ljudi, da so jih računalniško opremili za to delo in da bo sedaj do končne predaje vendarle prišlo. Radi bi še dodal, da se to gradivo ni uničevalo in da smo vsem državljanom, ki so se obrnili na nas, vedno takoj odgovorili in pomagali v skladu z možnostmi.

Omenili ste nekatere sodelavce Sove; v Sloveniji ni bilo resnega reza med staro, še rdečo službo in novo. Kje drugje je prišlo do lustracije? Kakšen je vaš pogled na to, da je Slovenija ohranila kontinuiteto teh obveščevalcev?

V mojem obdobju je bilo na Sovi še izredno majhno število ljudi iz tistega časa. Večina jih je bila pred upokojitvijo. Tisti, ki so svojo delovno dobo začeli sredi osemdesetih, pa so bili v prejšnjem sistemu na nizki ravni, torej začetniki. A treba je ločiti dve stvari. Nekoč je obstaja SDV, ki je servisirala prejšnji politični režim pretežno kot notranja varnostna služba. Zelo majhen del SDV se je ukvarjal z obveščevalno dejavnostjo v tujih okoljih. Sova je nekaj drugega, je obveščevalno-varnostna agencija. Varnostne službe so po padcu berlinskega zidu doživele velike spremembe. Kar pa se tiče obveščevalnega delovanja oziroma služb, pa je situacija drugačna, težko je prekiniti popkovino, obstajale so nekatere obveščevalne povezave, za katere bi bilo škodljivo, da bi se prekinile, in določena kontinuiteta je obstala in se nadgrajuje. Skratka, gre za dolgotrajne in nujne procese.

Zakaj ste zapustili mesto direktorja Sove?

V Evropski uniji sem bil eden izmed direktorjev, ki je imel najdaljši staž. Gre za dolgo obdobje, in kdorkoli je kadarkoli podpisoval kakršnekoli predloge v smislu poseganja v zasebnost ali v človekove pravice, ve, da je to huda obremenitev. Sam sem privrženec ideje, da se s takšnimi službami nacionalne varnosti deluje zelo odgovorno in da se direktorji menjajo vedno v sredini mandata neke vlade. Odstopil pa sem tudi zato, ker se nisem strinjal z vladnimi načrti o zmanjševanju zaposlenih na Sovi. Vlada je načrtovala, da bo število zaposlenih zmanjšala na hitro, in to med 26-30 % v enem letu, v ostalih organih javne uprave pa je bilo tega veliko manj, to je 1 do 3 % letno. Ocenil sem, da je za nacionalno varnost tako veliko in hitro zmanjšanje Sove zelo slabo, in na to sem opozoril tudi predsednika vlade.

Zakaj v času, ko je Slovenija znotraj EU, sploh potrebujemo tako močno obveščevalno agencijo?

Na eni strani je res, da je Slovenija z vstopom v Evropsko unijo bolj varna, upam tudi, da ti dogodki okoli Sove tega ne bodo spremenili. Vendar je Sova z vstopom v EU dobila nove naloge v določenih regijah, kjer servisira ne samo Slovenijo, ampak tudi Evropsko unijo. Sova danes deluje širše kot nekoč. In tudi zaradi svoje preteklosti imamo Slovenci ponekod zelo dobre prijatelje, poznamo veliko ljudi, njihovo kulturo, jezik ... Sova večkrat deluje tudi kot povezovalec med dvema obveščevalnima službama, ki zaradi različnih vzrokov ne moreta komunicirati direktno.

Zakaj pravite, da se lahko varnost Slovenije zaradi vladnega brskanja po Sovi zmanjša? Ali ne velja ravno obratno, z urejanjem odnosov znotraj Sove bi se ta lahko povečala, ne zmanjšala?

Danes si ne predstavljam več, da bi kakšna tuja služba brez zadržkov šla v skupno operativno sodelovanje s Sovo, ker so slovenski novinarji o Sovini dejavnosti zelo dobro obveščeni. Prav tako si ne predstavljam tajnega sodelavca druge države, da bi od Šturmovega nadzora naprej brez zadržkov dajal podatke, pomembne informacije za Slovenijo, ker bi dvomil o tem, da bo njegova tajnost zagotovljena.

Kako na dogajanje v Sovi gledajo tuje obveščevalne službe?

Na podlagi svojih izkušenj lahko rečem, da so bile v podobnih, celo bistveno manj spornih primerih, ki so se dogajale v kakšnih drugih državah, tuje varnostne službe zelo zadržane.

Ali ste pričakovali, da bo v dogajanje na Sovi poseglo tudi tožilstvo?

To sem pričakoval. Iz preprostega razloga, ker Janez Janšo poznam že vrsto let in vem, kakšen je njegov način delovanja. Vse skupaj nas želi zaposliti z določeno temo, hkrati pa si zagotoviti mir in čas za lastne aktivnosti. To mu vsa leta kar dobro uspeva. Kljub temu da sem do njega vedno imel profesionalno distanco, pa žal sedaj ugotavljam, da me želi v javnosti diskreditirati in omajati moj ugled. Sam bom ostal to, kar sem, to je profesionalec, in zaradi čuta odgovornosti do nacionalne varnosti ne nameravam dodatno zmanjševati ugleda Slovenije.

Mislite, da se za napadom na Sovi ali pa tudi vas skrivajo politični razlogi?

Težko bi rekel kaj bolj konkretno, ker se s tem ne ukvarjam v tem pogledu. Seveda gre za politiko. Nekaj gotovo leti na predsednika Janeza Drnovška, nekaj morda tudi name. Gotovo pa tudi znotraj Sove obstaja revanšizem, morda si nekateri ljudje na takšen način rešujejo svoje glave pred izgubo službe, ko govorijo o zadevah, ki jih poznajo samo s svojega nivoja in imajo nepopolne slike in predstave o njih. Žal jim vladna delovna skupina, vsaj zdi se, brez poglobljenega preverjanja včasih nasede ... Politika, ki se gradi na plečih obveščevalnih služb, ponavadi ni nagrajena pri volilcih.

Če bo spisana ovadbo, bo gotovo moral obstajati utemeljen sum za protipravno dejanje. Tega ne morete zanikati?

Trdim, da sem delal zakonito in odgovorno, in če bo potrebno, bom to dokazoval tudi na sodišču.