"Ni vseeno, če se Slovenci identificiramo z neko namišljeno preteklostjo ali pa se soočamo z realno sodobnostjo. S harmoniko ali z električno kitaro. Čisto z vidika preživetja človeka je bolje, če zaznava to, kar okoli njega je, in ne tega, kar bi želel, da je bilo." - Gregor Tomc

Če si v tem predsedniškem boju predstavljamo Peterleta, ki igra na harmoniko, Gasparija, ki igra električno kitaro, in Türka z violino - se vam zdi, da je izbor inštrumentov primeren?

Mislim, da je ilustracija kar primerna. V sodobnih demokracijah namreč profilirana politična stališča stopajo v ozadje. Problem pa je v tem, ker se morajo ljudje na koncu še vedno na podlagi nečesa odločiti, razen seveda, če jih že prej ne mine in na volitve sploh ne gredo. Resni kandidati ciljajo na srednji sloj, precej amorfno skupino ljudi, ki se umešča med ljudi brez posebnosti, v tiho moralno večino. Če je nekdo izrazito politično profiliran, bo posledično dosegel majhno število volivcev. Tak je v tej tekmi denimo Zmago Jelinčič. V svojih stališčih je jasen, zato bo zanj glasovala manjšina, recimo 10 ali 15 odstotkov, ki sebe doživlja kot tranzicijske poražence. Če pa ciljaš na več, moraš mrežo vreči na sredino, in to lahko storiš le tako, da ostajaš, kolikor je le mogoče, nejasen. Kako te bodo torej v tem primeru ljudje prepoznavali? Kako se bodo zate odločali? Predvsem po sekundarnih kriterijih, ki so z vidika same politične tekme manj pomembni. Denimo po videzu. Borut Pahor na to ogromno ulovi. Igra na kennedyjevski imidž, na spremembo, ki pa ostaja zavita v gosto meglo nedorečenosti. Pomembni so tudi kognitivni kriteriji. Lahko si denimo dober retorik. Pomembne postajajo čisto osebne, značajske lastnosti kandidata, to, ali je zmožen empatije, ali je maščevalen, pokroviteljski ipd. In ne nazadnje postajajo pomembne tudi kulturne razlike. Peterle se na primer postavlja kot kandidat slovenskega podeželja. V neki fazi svoje kariere se je odločil, da bo glasove iskal med ljudmi, ki živijo na kmetih ali se kot kmetje samo počutijo. V ta kontekst sodi igranje orglic, poznavanje čebelarstva, pa klena slovenska beseda, s katero nagovarja volivce. Seveda pa ne sme delovati preveč podeželsko, ker bo potem odtujil preveč urbano usmerjenih volivcev.

Peterletova pozicija je morda še jasna. Kaj pa predstavljata Gaspariürk? Če si Türka predstavljamo z violino, je to enako konservativno, kot je harmonika.

Gaspari stavi na imidž liberalnega, urbanega intelektualca, hkrati pa daje volivcem vedeti, da sledi sodobnim trendom. Zato se pojavi na rock koncertu v usnjeni jakni, s čimer kaže, da mu je blizu sodobna, popularna kultura. Türkov imidž pa je nekoliko drugačen. Tako kot Gaspari je meščanski kandidat. Vendar s svojim diplomatskim imidžem nagovarja bolj tradicionalno meščanstvo. Na eni strani imamo torej harmoniko, na drugi strani pa dva meščanska kandidata, od katerih eden koketira s sodobno, drugi pa s tradicionalno meščansko kulturo. V tej tekmi bo odločilo to, komu bo uspelo prepričati volivce ne le med tistimi, ki so mu kulturno blizu, ampak tudi v drugih dveh kulturnih taborih. Na eni strani se brišejo politične orientacije, kar je razvidno iz tega, da so si najmočnejši kandidati že sedaj po odgovorih tako podobni, da se je na podlagi njih nemogoče odločati. Nazadnje kandidati brišejo še kulturne razlike, ko si prizadevajo, da bi dobili tudi glasove drugih dveh kulturnih taborov. Tako volivcem na koncu ostanejo le še telesni in kognitivni kazalci. Temu bi lahko rekli vdor zasebnega v sfero javnega odločanja, nekakšna intimizacija in trivializacija politike.

Z drugimi besedami, resni borci za predsedniško mesto se morajo prav truditi, da ne bi imeli stališč?

Absolutno. In zato so vse te predvolilne debate tako dolgočasne. Kandidati se bojijo vsebinskih odgovorov kot hudič križa, karkoli jih vprašajo, so odgovori takšni, da se ne želijo nikomur zameriti. Biti moraš lep in prazen, da se ne bi zameril nobeni kategoriji amorfne množice na sredini volilnega telesa.

Je do tega fenomena brezbarvnih kandidatov prišlo šele v zadnjih desetletjih?

Definitivno po drugi svetovni vojni, ko so se pojavili množični mediji, predvsem televizija, ko so politični kandidati prišli v naše domove. Od tedaj ljudje neposredno sodelujemo v političnih tekmah in vzpostavljamo do kandidatov zaseben odnos. Pomembno postaja, kako nekdo izgleda, ali je fotogeničen, ali je zgovoren ipd. Vzpostavil se je demokratični sredinski demos, ki odloča na temelju drugotnih kriterijev o tem, kateri kandidat bo izvoljen. In od tedaj imamo v politiki novo strategijo: Ne opredeljuj se, če ti nihče ni nastavil pištole na glavo.

Ampak to tudi pomeni, da so se ljudje v dobrih starih časih odločali na podlagi argumentov in ne na podlagi podob. Bo to držalo?

No, treba je vedeti, da dobrih starih časov nikoli ni bilo. Nostalgiki, ki se spominjajo svoje mladosti, bodo morda trdili drugače. A če bi te dobre stare čase analizirali, bi videli, da so bile manipulacije samo drugačne. Vzemimo model, ki je številnim demokratom za zgled: starogrški polis z neposredno demokracijo. V antični Grčiji so lahko na mestni trg prišli vsi odrasli svobodni moški in tam razpravljali o stvareh javnega pomena. Na demokratičen način so se odločali, denimo o tem, ali bodo napadli sosednjo mestno državo ter vse pobili in pokradli. Toda tudi tedaj je lahko z argumenti prevladal boljši retorik ali pa nekdo, ki je imel več denarja in je lahko z njim podkupil glasove. Zdi se mi, da je osnovni problem demokratičnega odločanja v tem, da velike večine ljudi politika ne zanima. Da je bilo na primer veliki večini starih Atenčanov prav malo mar za to, ali se bo gradil neki tempelj ali ne. Politika zanima manjšino ljudi, ki bi se radi z njo okoristili ali pa so v resnici idealisti. Že zaradi tega nas večina politike prav posebej ne ceni. Gre pa tudi za to, da politika ni poklic v pravem pomenu besede. V sodobnih družbah ljudi cenimo med drugim tudi po tem, kako ugleden poklic opravljajo. In če se nekdo preživlja z delovanjem, ki sploh ni profesija, ki ne zahteva neke posebne izobrazbe, kjer ni vratarjev, ki bi njegovo znanje preverjali, potem bomo do takšnega človeka upravičeno sumničavi. Edini kvalifikaciji, ki jih človek potrebuje za opravljanje političnega dela, sta, da si državljan in da si dopolnil 18 let.

Čeprav smo v Sloveniji v zadnjih letih dobili poklicne politike. Začnejo v lokalni skupnosti, nato se preselijo v parlament, iz parlamenta v vlado in čisto na koncu, pred upokojitvijo, če se cenijo, se poskusijo še za predsednika.

Seveda se da s politiko dobro preživeti. To je sinekura, kjer ni treba veliko delati, da dobro služiš. Vendar za to ne rabiš posebne izobrazbe. Lahko si smetar ali pa atomski fizik. Oboje je z vidika opravljanja političnega dela enako irelevantno. Veliko bolj pomembno je, da dobro izgledaš na televiziji. Politično funkcijo dobiš, ker večina voli zate. To pa ni kriterij, ki je sprejemljiv za vstop v neki poklic. Da se razumemo, demokracija lahko funkcionira samo na ta način. Demokracija je političen sistem, kjer ljudje na nekompetenten način volimo nekompetentne ljudi na oblastne položaje. Če bi iz politike naredili poklic, bi to pomenilo konec demokracije, ker bi potem demos zamenjala nekakšna stroka. Vendar pa ostaja dejstvo, da zaradi te posebnosti ljudje v demokratičnih sistemih politikov prav posebej ne cenimo.

Kaj šteje pri aktualni predsedniški tekmi: podoba oziroma stil ali blokovska pripadnost - če ni to celo eno in isto?

Tekma je na neki način popolnoma nepomembna, saj je funkcija predsednika države povsem ceremonialna. Funkcija predsednika republike je v Sloveniji takšna, da je lahko sedanji predsednik v svojem mandatu napisal tri knjige o novodobništvu, kar nedvomno ne kaže na prehudo delovno obremenitev. Zato razumem tako to, da se toliko kandidatov za to službo poteguje, kot to, da je tekma tako dolgočasna. Ne razumem pa, da ni vsaj na osebni ravni do sedaj prišlo do malo bolj izstopajočih konfliktov. Glede na to, da so vsi kandidati izredno spravljivi in dolgočasni, bi celo rekel, da gre res za zelo slovensko politično tekmo, ki je veliko bolj spodobna, kot so tekme zunaj. Izven Slovenije se kandidati spopadajo vsaj na osebni ravni, tako da lahko ljudje za kandidatom začutijo osebo, pri nas pa o osebah v ozadju lahko le ugibaš. Vsi so tako dolgočasni in zapeti. Skratka, ne zavedajo se, da je to, kar oni počnejo, pop kultura. Ne zavedajo se, da pridejo na televizijo gledalcem krast čas, ker bi lahko bila v tistem času na sporedu kakšna dobra televizijska nadaljevanka ali športna tekma. Ne zavedajo se dovolj, da ljudje od njih pričakujemo zabavno razpravo o javnih zadevah. Zdi se mi, da so naši politični kandidati še preveč pod vtisom stare socialistične politike. Obnašajo se podobno kot nekoč partijski aparatčiki, ko so zrli v kamero in eno uro deklamirali ideološke nebuloze. Sklepam, da so bili naši politiki v tem času socializirani in da je za njih to predstava o normalni politiki, ne glede na to, ali so desni ali levi.

V prejšnjem sistemu pa so govorili nebuloze, ker jih je bilo strah, da bi jim kdo kaj očital?

Paradoks prejšnjega sistema je bil, da so prišli leta 1945 na oblast ljudje, ki so imeli blazne ideale. Mislili so, da bodo spremenili svet. Po 5 ali 10 letih pa se jim je zgodila ironija zgodovine, ugotovili so, da nimajo pojma, kaj počnejo in zakaj. Vse, kar se je v politiki dogajalo po tistem, je bilo eno samo sprenevedanje ljudi, ki so bili 40 let na oblasti samo še zato, ker so prišli na okus, prilegali so se jim privilegiji. Globoko v sebi so se zavedali tega osebnega poraza, po drugi strani se jim je oblast prilegala, zato so nastopali tako neiskreno. Za partijske samodržce je morala biti to zelo mučna situacija, ki se je izrisovala tudi na njihovih obrazih.

Obleka, ste nekje razmišljali, kaže tudi odnos do sveta. Kaj pa človek, ki si ga izvolimo na predsedniško pozicijo? Ali ta izbor ne izda tudi nacionalnega karakterja volivcev?

Predsednik je tudi simbol naroda, in če imaš na vrhu zapetega predsednika, ki z vsem, kar počne, kaže določen tradicionalizem, nostalgično zazrtost v preteklost, potem je to tudi slika ljudi, ki so ga izvolili. Kaže na skupnost, ki se počuti nelagodno v sodobnem svetu. Sam bi si želel kakšnega manj zapetega predsednika, ki bi hodil na prireditve popularne kulture in bi na ta način kazal, da živi v 21. stoletju, ne pa mogoče v 19. stoletju ali na začetku 20. Želel bi si, da bi na ravni teh kulturnih znakov izražal bolj to, kar sem jaz kot posameznik. Rad bi imel kandidata, ki bi bil recimo bolj podoben Billu Clintonu, ki je poslušal rock & roll, nekoga, ki ne dobi ošpic, če mu omeniš televizijsko kulturo, in ki je že bil kdaj v Koloseju.

Če govorimo o imidžu, ponavadi ugotovimo, da je to vprašanje individualnega okusa. Zdi pa se mi, da ste pravkar postavili hierarhijo boljšega in slabšega. Skratka, harmoniko, se mi zdi, vrednotite manj od kakšnega drugega, modernega inštrumenta.

Odgovoril bi takole: Če pogledamo današnjo strukturo glasbenih poslušalcev v Sloveniji, ugotovimo, da je največ tistih, ki poslušajo narodno-zabavno muziko. Mislim, da jih je blizu 40 odstotkov. Približno takšen delež ljudi posluša tudi pop muziko. Potem pa so še tisti, ki poslušajo rock, klasiko, jazz, elektronsko muziko in tako dalje. Če ocenjuješ z vidika kulturne politike, potem hierarhij ne smeš delati. Noben žanr ni boljši od drugega žanra in kulturna politika mora spodbujati odličnost v vseh. Prav nobenega razloga ne vidim za to, da bi spodbujali le klasične glasbenike, ne pa tudi inovatorjev v narodno-zabavni glasbi ali popu. Kot posameznik pa bi odgovoril takole: narodno-zabavna glasba, ki se je v Sloveniji razvila po II. svetovni vojni, predstavlja izredno glasbeno inovacijo, je pa po drugi strani res tudi to, da je to glasbena forma, ki je zagledana v 19. stoletje, v čas valčka in polke. V tem času so se oblikovale estetske forme, ki so navdihovale Avsenika. Vsaka umetnost ima pač svoj prostor in čas, v katerem je nastala, in je odraz tega prostora in časa. Kar posledično pomeni, da je Avsenik s svojo glasbo premaknil občutenje številnih ljudi, ki to glasbo poslušajo, v preteklost. Narodno-zabavna muzika deluje torej kot nekakšen estetski časovni stroj. Je glasbeni žanr, ki se zgleduje po nekem preteklem času, spodbuja nostalgijo po dobrih starih časih, ki jih ni nikoli bilo, po neki namišljeni preteklosti. V tem smislu je zame konservativna glasbena oblika. To ni estetska, ampak idejna sodba.

Ampak kaj je narobe s takšno nostalgijo?

Imate prav, eskapizem s pomočjo umetnosti ni nujno nekaj slabega. Pravim le, da ni po mojem okusu. Osebno me moti, ker goji neko lažno domačijskost, neki kvazi Gemeinschaft, ki ga prikazuje kot avtentičnega. Kakorkoli, sam osebno se počutim kar dobro v modernem času in ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi nostalgično zrl v preteklost. In s tega vidika mi ni vseeno, če se Slovenci identificiramo z neko namišljeno preteklostjo ali pa se soočamo z realno sodobnostjo. S harmoniko ali z električno kitaro. Čisto z vidika preživetja človeka je bolje, če zaznava to, kar okoli njega je, in ne tega, kar bi želel, da je bilo.

Ali lahko potem s tega vidika naših političnih bojev in značilnosti kandidatov sklenemo, da smo še vedno precej tradicionalna družba?

Slovenci smo bili vedno narod kulturnih zamudnikov. Vedno smo zaostajali za svetovnimi dogodki, samo v določenih trenutkih smo imeli manjše skupine ljudi, ki so ujele korak s časom na kakšnem majhnem segmentu delovanja. Če dam primer iz glasbe v preteklem stoletju: klasična glasba v času moderne, narodno-zabavna glasba po drugi vojni, punk v poznih 70. letih, Laibach ... Verjetno je bolj ali manj jasno, zakaj zaostajamo. Slovenija je zelo majhen sistem z razmeroma malo sposobnimi ljudmi, enostavno nimamo ekonomije obsega, da bi lahko tekmovali na res propulzivnih področjih ustvarjanja. Namesto da bi naša kulturna in znanstvena politika sprejemala ukrepe, s katerimi bi vsaj do neke mere kompenzirali našo majhnost in relativno zaostalost, ustvarjanje celo zavirata. Na ministrstvu za kulturo mislijo, da bo Slovenija obstala ali padla na knjigi ali gledališču, hkrati pa imamo televizijski program, ki ne producira ene gledljive televizijske nadaljevanke, ne znamo narediti niti ene navadne soap opere. Gre za popolno kulturno zaostalost v mediju, ki sicer predstavlja glavni, če že ne edini stik velike večine Slovencev s kulturo. Ljudje danes ne prihajajo v stik s kulturo prek galerij, teatrov ali simfoničnih orkestrov, ampak prek radia, filma, televizije, nosilcev zvoka in slike, interneta ... Naši oblastniki, levi in desni, pa še vedno živijo v času čitalnic.

V predsedniški tekmi vidite v ozadju spopad med liberalnim in tradicionalnim blokom?

Da, gre za osnovno kulturno razdelitev. Na eni strani je liberalni blok, ki pripisuje večji pomen avtonomiji in pravičnosti, na drugi strani je konservativni blok, ki bolj poudarja domovino, družino in boga. Mislim, da je jasno, da je Peterle bliže domovini, družini in bogu, čeprav v zadnjem času to vse bolj skriva v boju za morebitne liberalne glasove. Gaspari je na drugi strani dokaj tipičen liberalec, medtem ko za Türka ne vem, kaj naj rečem. Glede na to, da v svoje intervjuje vpleta tudi vero v nadnaravne sile, ga sumim, da skuša izvesti fuzijo obeh usmeritev. Bojim pa se, da gre za nemogoč projekt.

Pa se vam ne zdi, da se je v zadnjih letih ta blokovski spopad razširil po vseh porah družbe?

V prvih 10 letih tranzicije se mi je zdelo, da je bil prehod v Sloveniji izredno mehak, saj ni prišlo do posebne polarizacije v družbi. Velikih spopadov ni bilo, ravno tako ne izrazitih čustveno nabitih in neustvarjalnih konfliktov, kot smo jim bili priča na ostalem Balkanu. Če bi se denimo primerjali s Hrvaško, je Slovenija delovala kot moderna, zrela in demokratična država. Do teh napetosti in antagonizmov je pravzaprav prišlo šele v času oblasti Janeza Janše.

Smo sedaj stopili korak naprej?

Kar se mene tiče, korak nazaj. Bati se je treba politikov, ki ukazujejo večjo sproščenost. Vsekakor je bilo v prvem poosamosvojitvenem času, ko ni nihče politike jemal resno, bolj prijetno gledati televizijski dnevnik. Mislim, da politike v zrelih demokracijah ni več treba jemati resno. Je papirnati tiger, za katerega dobro vemo, da ne grize. V modernih družbah postane politika sestavni del zabave, del kulturne industrije. Ko pa dobiš občutek, da gre smrtno zares, in ko poskuša ena stran drugo ponižati, diskreditirati, demonizirati in nazadnje po možnosti še uničiti, pa postanejo stvari zoprne. Čips več ne tekne, vino postane kislo. Zato mora biti politika igra. Vzpostaviti je treba razmere, v katerih postane čisto vseeno, kdo je na oblasti, ker so vsi isti. Demokracija ni to, da pridejo pravi ljudje na oblast, iz preprostega razloga, ker so vsi napačni. Demokracija je to, da se lahko čez štiri leta enih znebiš in izvoliš druge. Ljudje dobro vemo, da v politiki ni dobrih izbir, in ravno v tem je ta igrivost, poljubnost demokracije.

Se potem strinjate z Janezom Janšo, ki je dejal, da tranzicija v Sloveniji še ni končana, saj je treba še marsikaj spremeniti?

Tranzicija je koncept, ki se različno uporablja, glede na interese in perspektivo govorca. Če se dobro spomnim, sem vse življenje živel v tranziciji. Socializem je bil tranzicija v komunizem, potem smo bili v tranziciji v demokracijo, sedaj pa nekateri govorijo, da se demokracija še ni dokončno uveljavila, da je treba situacijo uravnotežiti in ljudi sprostiti. Gre za staro komunistično finto, češ, razmere še niso zrele za pravo demokracijo in mi bomo v teh neugodnih okoliščinah bdeli nad situacijo, da se ne zgodi kaj nezaželenega. Ta vlada se je zelo vživela v to poslanstvo. Na področju medijev naj bi bil problem v tem, da niso uravnoteženi. Toda kje na svetu pa so? Predvsem pa, ali je vlada v demokratični državi poklicana, da jih uravnoteži? Morda se v Belorusiji to sliši verodostojno, žalostno pa je to poslušati pri nas. Ali pa drug primer, da je treba izenačiti ekonomske elite, češ da je v podjetjih preveč rdečih direktorjev. Država se s tem v sodobnem kapitalizmu več ne ukvarja. Mislim, da je osnovni nesporazum ljudi, ki nam trenutno vladajo, v tem, da na tradicionalen način pojmujejo demokracijo. Demokracija namreč ni neka vsebina, ki jo uresničuješ, in potem, ko je dovolj vsebine v posodi, rečeš kot Mojzes izvoljenemu ljudstvu, prispeli smo. Demokracija je delovanje v skladu z neko naprej predvideno formalno proceduro. Za njo se nič ne skriva, nobene vsebine ni, nobene obljubljene dežele, nobene vizije komunistične skupnosti. Če se forma spoštuje, živimo v demokraciji. Če se uresničuje vsebina, je ogrožena.

Znano je, da je oblast dosegla politizacijo novinarskega poklica. Kaj pa pri vas, v akademski sferi, čutite, da so politična prepričanja dobila veliko pomembnejše mesto?

Problem moje fakultete je, da nas je večina bolj liberalno, levo usmerjenih, kar je v teh časih postalo problem. Mislim, da se za družboslovje nasploh odločajo ljudje, ki imajo že v osnovi bolj liberalne in leve poglede, bistveno manj pa je konservativno usmerjenih. Mislim, da nekaj podobnega velja tudi drugod po svetu. Recimo, da so liberalni pogledi na fakulteti hegemonski, zaradi česar se desni pogledi skoraj ne slišijo. Zelo smo skratka neuravnoteženi, kar to oblast zelo moti. To je tudi poglavitni razlog za to, da nekateri na fakulteti težje prihajajo do sredstev za raziskovanje, kot so nekoč.

Prej ste dejali, da bi radi politiko še naprej videli kot igro. A če v neki državi del ljudi sproži kulturni boj, ali ni potem čas, da se tudi druga stran neha igrati?

Absolutno. Kadar se kršijo osnovna pravila politične igre, se je treba odzvati. Osebno me je čudilo, kako medlo se je naša levica odzvala ob reformi RTV Slovenija. Tedaj bi se morala poenotiti in reči, da je kaj takšnega nesprejemljivo za že dosežene demokratične standarde, saj je osrednja nacionalna televizija za politični prostor ključnega pomena. Ne vem točno, kaj jih je v tistem trenutku bolj zanimalo, morda odprtje novega proizvodnega obrata ali politika EU na Kosovu, a RTV vsekakor ni bila visoko na prioritetni listi. Kar kaže na dokaj nizko demokratično kulturo. Enostavno ni bilo te zavesti, da pomeni neodvisna televizija pomemben element formalne demokracije.

Če se spomnimo, je pri reformi RTV-pobudo za referendum odprla LDS, medtem ko Socialni demokrati, ali pa vsaj Borut Pahor, nad tem niso bili posebej navdušeni.

Res je, Pahor je takrat še gradil mostove k desnici. Poskušal je loviti politično ravnotežje v situaciji, ki je bila za kaj takšnega popolnoma neprimerna. Šlo je za pomembno vprašanje. Ampak razočaran si lahko tudi, ko vidiš, da so se tudi novinarji sami odzvali dokaj medlo. Pa ne govorim le o novinarjih RTV, mislim tudi na novinarje Dela. Razlog, zakaj se novinarji tam niso postavili za avtonomijo novinarskega dela, je zame evidenten: ne obstaja tradicija teh bojev. Spomnimo se, da so velike novinarske hiše tudi v 80. letih stale zelo ob strani, ko se je vzpostavljala demokratična zavest. Ni bilo tradicije upora proti avtoritarnemu sistemu, ki bi jo lahko uporabili v novih razmerah. Novinarji bi se lahko veliko bolj odločno uprli sovražnemu državnemu prevzemu, z različnimi oblikami neposlušnosti, kar bi oblast prisililo, da bi se začela z njimi resno pogovarjati. Pa se niso.

To vprašanje zadeva tudi problem najetih kreditov, ki jih imaš, ko si zaposlen.

Da, seveda. Ne pravim, da je pot odpora lažja.

Ampak ali se vam ne zdi, da je v Sloveniji takšna umirjena politika, tudi v trenutkih, ko bi morala zagrabiti za načela, postala pravzaprav recept za uspeh? Pahorju je denimo to uspelo, sedanji predsedniški kandidati pa zgolj sledijo vzorcu.

Res je. To je formula za uspeh v vseh demokratičnih družbah. Pahor je bil pri nas zgolj eden izmed prvih, ki je začel sistematično gojiti to popolno neulovljivost. Treba pa je vedeti, do katerih stvari moraš imeti načelno stališče.

Ima Slovenija sploh možnosti, da se izkoplje iz tega tradicionalizma? Bo prišel čas za novo politiko?

Če je prihodnost sveta v rastoči urbanizaciji, potem bo teh ljudi, ki so nostalgično zazrti v preteklost, vedno manj. In živimo v svetu, ki se globalizira. Če se mi v Sloveniji ne bomo temu prilagodili in mislim, da je zelo malo verjetno, da se bomo, potem bo vse več ljudi, ki doživljajo svet na urban način, spoznalo, da se Slovenec enostavno ne splača biti. Do tega je že prihajalo v Avstro-Ogrski, preden je razpadla. Vedno več Slovencev je ugotavljalo, da je njihova dežela za njih neka cokla in da se bolj splača biti Nemec, da je z vidika njihovega uveljavljanja kot posameznikov bolje, da to počnejo v kulturno, ekonomsko in politično razvitejši nemški skupnosti. Mislim, da se "primer Dežman" vrača. Čez generacijo ali dve se bodo začeli pojavljati mladi, ki bodo rekli: "Ja, kaj pa jaz to potrebujem." Zakaj bi še naprej "fural" to slovenstvo, če je tako obupno zaostalo, da se v njem ne dogaja nič zanimivega? To seveda ne bo zavestna odločitev. Enostavno bo v množici Slovencev vedno več takšnih, ki doma ne bodo več spodbujali slovenske kulture. Prihajalo bo do neke tihe kulturne asimilacije. Prav nič radikalnega se ne bo zgodilo, samo v primerjavi s tujim okoljem bomo premalo ustvarjalni.

Pred letom dni ste vstopili v politiko, ko ste kandidirali na listi Zorana Jankovića, in bili ste izvoljeni v mestni svet. Kakšno se vam zdi prvo leto dela?

Spoznal sem, da za politiko nisem nadarjen. Spoznal sem tudi, kako težko je kaj spremeniti. Kako počasi melje mestni birokratski aparat. Koliko potrpljenja je treba imeti v demokratičnem postopku. Koliko usklajevanj in prilagajanj je potrebnih, da bi na koncu prišlo ven nekaj, kar sploh ni po tvojem okusu. Včasih je zelo frustrirajoče, ampak vseeno upam, da bom stvari, zaradi katerih sem šel v politiko, dosegel. Mislim, da naša lista ugodno vpliva na delo mestnega sveta, da se zdaj v njem manj politizira, kot se je včasih, in več govori o mestnih problemih samih. Teh pa ne manjka. V Ljubljani se je od 80. let zgodilo zelo malo razvojnega. Na področju urbane kulture, ki me predvsem zanima, se že od takrat zavzemamo za center urbane kulture in mislim, da ga bomo zdaj dokončno dobili. Podobno velja tudi za nogometni stadion in veliko športno dvorano. Sedaj pa prihaja do preobrata. Tako da mislim, da se je vsaj v Ljubljani začelo nekaj dogajati.