Hvala vam lepa in se priporočamo za še in še!

Velika večina znancev, s katerimi sem predhodno kramljal o tej imenitni priložnosti, je izrazila globoko začudenje, da ni bila zadeva postavljena kar sredi Grosuplja, so jo pa zato organizatorji ruknili vsaj v ribniško vojašnico oziroma na ragbijsko igrišče ob njej. Čeprav se je med potjo do tega travnika zdela reka prihajajočih bolj podobna klavrnemu potočku, sva kmalu ugotovila, da gre to pripisati predvsem dejstvu, da so bili že vsi tam. Po kosti mrazeči nevihti prejšnji večer nas je stvarstvo počastilo z morda celo zadnjim pravim pripekajočim dnevom v tem koledarskem letu in udeležba je bila mnogo več kot solidna, za strankarske prvake pravzaprav skoraj navdušujoča. Tistih trinajst tisoč, o katerih so kasneje govorili, je morda vseeno malce preveč prijazna ocena, vendar so člani in simpatizerji prizorišče dobesedno preplavili.

TUDI MI SMO UMRLI ZA SLOVENIJO (1941-1948-1952) je nemo obtoževal naslov zajetne knjige, naprodaj ob samem vhodu, na drugi strani pa so talali zastonjske izvode na novo ozaljšane verzije strumne Demokracije. Zbrani veseljaki so bili s svojimi značilnimi podolgovatimi SDS-pokrivali od daleč videti kot skupek jat rumenih kljunačev, ki jim je na kljunu pisalo VSI SMO ZA SDS in Čas je za Slovenijo (tistim, ki smo imeli srečo in prave zveze, pa kasneje še Janez Janša). Ker sva s kolego Sarkičem tako zelo rada čim bolj nemoteča, sva si te prisrčne čepice omislila tudi sama, dasiravno sva se odločila za med udeleženci festivala izjemno toplo sprejeti narobe obrnjeni raperski stil.

Vsekakor je prišla edina preostala nosilka prave demokratične prenove v Ribnico s svojo močno postavo, kdor je od paradnih konjev izostal, je moral v ponedeljek verjetno prinesti zdravniško opravičilo. Znanih obrazov se je še posebej vzdolž sklopa VIP miz dobesedno trlo, vključno seveda z atomskim doktorjem Bajukom, ki ob vseh preglavicah, ki mu jih morata povzročati vodenje slovenske vlade v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij v njeni zgodovinici in postavljanje lastne stranke par dni pred volitvami, ob nedeljah vseeno najde čas še za svečano odpiranje ribniškega sejma suhe robe in vzneseno počastitev praznika sestrinske socialdemokracije. Za mizo je sedel ob boku Jožeta Pučnika in prav simpatično je bilo opazovati, kako pogosto sta se zaupno stikali sivi buči teh dveh borcev za podalpsko demokratizacijo.

Heroj

Na odru so za ogrevanje razni župani modrovali o tem, da ni današnji razlog za zadovoljstvo še nič v primerjavi s tistim, ki ga bomo dobili zvečer petnajstega oktobra. Kot se za desničarsko žurko spodobi, se nismo uspeli izogniti tudi kar nekoliko prekomerni dozi Toneta Kuntnerja, seveda pa je bilo njegovo grmenje tudi mišljeno samo kot dostojen uvod za dolg in dodelan govor Janeza Janše, ki se je, glede na neformalen in lahkoten značaj prireditve, svoje pregovorne črne odrekel v korist poletno sive. Takoj na začetku je izrazil globoko veselje nad zbranimi prijatelji, "še posebej zato, ker se nas je tu zbralo skoraj tisoč! Tako bo namreč jutri pisalo v Delu". S to sijajno domislico je tako dokončno osvojil še oba prisotna nejeverna Tomaža, ki pred tem z njim morda vseeno ne bi bila pripravljena marširati do pekla in nazaj. "Dej, ploskaj, ploskaj, kaj boš zdaj molčal!" je niti najmanj nežno pehal rdečeličnež ob meni prijatelja pred sabo, pa ne da je bilo treba: "Bravo, Janša! Janša, Janša!"

Naš edini živeči narodni heroj je svoje kohorte počastil z dodelanim in izvrstno izpeljanim govorom z naslovom Za slovensko prihodnost in proti ideološkim delitvam. Kar je zelo fletno, glede na to da je SDS do sedaj brstela predvsem na račun žolčne zagrizenosti v preteklost in potenciranjem vsake, pa še tako mikroskopsko majhne ločnice, ampak če bi kaj takega danes omenili skupnosti navdušenih jurišnikov, bi nazaj v najboljšem primeru dobili zaboden pogled. Gospod Janez je začel s krajšim orisom preteklega leta glede na dosežke lastne stranke, sledila pa je prav nič prikrita napoved totalne vojne z večkratnimi izdajalci slovenske pomladi.

"SDS je danes soočena s položajem, v katerem se briše meja med tistim, kar počne LDS, in tistim, kar počne SLS!" je treskalo z govorniškega odra: "Pristop vodstev obeh strank do problemov je podoben, le razdeljeni fevdi so nekoliko drugačni!" To je seveda dodobra razburkalo čustva publike, še bolj pa je postala le-ta navdušena ob najprej podrobno razdelani demoliciji avnojskih sklepov, kasneje ob sijajno naslikani superiorni učinkovitosti pomladanske vlade, ki naj bi v pol leta na nekaterih področjih storila več kot njena predhodnica v treh (s tem da tega dejstva ne boste zasledili v nobenem slovenskem mediju - zato naj bo Mladina prva, ki si upa objaviti to šokantno novico), za zaključek pa je množica brez pretiravanja poblaznela ob velikopotezni napovedi rezultata volitev: "Če LDS računa na 35 % glasov, potem jih bomo mi dobili najmanj 36 %!"

Kar je rezultat enačbe, v kateri nastopa socialna demokracija (z NSi v žepku) kot edina stranka, ki volilcev ni nategnila s spremembo ustave, in že samo ta moralni kapital naj bi ji prinesel prepričljivo zmago. Prisotni so verjeli. Ker k temu v bistvu sploh ni bilo več česa dodati, je ob ljubečem skandiranju Janez Janša v spremstvu varnostnika deško poletel z odra in segel v roko nasmejanemu dr. Pučniku z rumenim kljunom na glavi. Krasno si to povedal, Janez!

Po tej eksploziji je tempo seveda nekoliko padel, ampak samo na kratko. K besedi se je priglasil neki brkonja s širokim klobukom na glavi, ki je blestel predvsem s svojim izrazitim ribniškim narečjem, je pa lepo izpeljal primerjavo določenih političnih opcij in obeh človeških ritnic: "Za vsak drek gresta narazen!" Vsake toliko časa se je na oder prismejala Marta Zore z dudami ali brez, že dokaj okajene glave družin so se trudile na notranjo stran svojih kartonastih kap ujeti čim več odličniških podpisov ("LJUBEMU PRIJATELJU V SPOMIN, TA IN TA"), tudi Tone Kuntner se ni dal odpisati z eno samo priložnostjo za pomladanski tornado, uradni naziv za vse navzoče je postal po besedah Nataše Bolčine-Žgavec "sami iskreni ljudje med iskrenimi ljudmi", največ gneče pa je bilo seveda okrog mize pobratenih celebritijev, ki imajo na prihajajočih volitvah žezlo dokončno za iztrgati iz šap komsomolskega podmladka in nas z Balkana končno pripeljati med sebi dostojne.

Party for ever

Resnično je bila ta nedelja rezervirana predvsem za besno žuriranje, politiko so zreducirali na v naših razmerah realno možni minimum. Od strankinih predstavnikov je svoje povedal samo gospod Janez, kar je seveda več kot zadostovalo - konec koncev, kje in kdaj pa je še v zgodovini znanega vesolja kak njegov kolega dodal karkoli bistvenega, kar ne bi bilo poprej že kristalno jasno razvidno znotraj izčrpnega sklopa direktiv velikega poglavarja? Edini, ki si ni mogel kaj, pri katerem je bila priložnost močnejša od njega, ki preprosto ni znal zatreti emocij, ki so ga pretresale ob tem nepozabnem dogodku, je bil doktor Bajuk, zato se je kar tako spontano, nenapovedano priglasil k besedi, spodbujen z vsem tem morjem pravičnih in domoljubnih sodržavljanov. Ta gospod se je v srcu povprečnega simpatizerja SDS praktično čez noč iz meteorja prelevil v pravo malo supernovo, saj je bil ob tej priložnosti deležen stoječih ovacij in avditorij se zlepa ni hotel naveličati njegovih megačustvenih presežnikov.

"Gotovo boste razumeli, da človek dobi veliko navdušenje, ko vidi tolikšno podporo!" je s tresočim in hkrati eksultantnim glasom vrelo iz tega neusahljivega rezervoarja patriotizma: "Hvala vam lepa in se priporočamo za še in še!" Nam in ne našim prednikom se je uresničila ta želja po lastni državi - zdaj jo imamo in zdaj smo zanjo odgovorni, plus zaupanje v naše ljudi, pa lastno iniciativo, pa slovenski plemeniti čut za socialno državo, plus demokracija se ne gradi na imenih voditeljev in strank, pa še kar nekaj standardnih fraz iz praktično vsakega govora trenutnega predsednika vlade, vse do zaključnega crescenda: "Od odspodaj navzgor, eno opeko na dan, vsak dan, in bomo zgradili to Slovenijo, kakršno si želimo! Trrrrdno verjamem v slovensko pomlad, to ni prazna beseda in to bomo izpolnili! Predragi moji vsi, to je možno samo, če bomo skup držali in drug drugega podpirali v teh hudih časih, ki prihajajo! Ampak kot sem že rekel, eno opeko na dan, vsak izmed nas, pa bo šlo!"

Po tem srce v pozitivnem smislu trgajočem izlivu se je kar nekaj zelotov nemudoma odpravilo domov po malto, mikrofon pa je bil do konca namenjen izključno samo še zabavi. Jože Potrebuješ je na oder privlekel nekega pobiča, ki se je izgubil in se je zraven še tako ustrašil, ker je Janšata videl (?), da je pozabil, kako mu je ime. Omenjeni bavbav je samo lučaj stran v prid sorodniških teleobjektivov objemal dedke in delil avtograme, vrsta čakajočih je bila neizčrpna, bavbavovo potrpljenje pa naravnost epsko. Ko se Čuki enkrat spravijo pumpati žur, res ne potrebujejo veliko časa, in ker so se najprej spravili šopati še posebej izrazito govedoramo, je bil prostor pod odrom kaj kmalu nabito poln. Politiki so si dajali takt v en glas z navadnim življem, v zrak so začele frčati kikle in podvezice - ko pa so se na odru pojavile še v pavšalu relativno brhke Vesele Štajerke, cenenemu spolnemu inuendu preprosto nismo in nismo mogli priti do konca. Z odra so začeli frfotati zajetni šopi tiskanih kvazidarilc in dva rdečeličneža sta očitno pomislila, da gre za bankovce, tako da sta v procesu lansiranja in dirkanja proti množici napol podrla precej obloženo mizo. Samo pomislite, kako sta bila razočarana, ko sta ugotovila, da gre samo za promocijske kartice vedno nasmejanih Čukov. Eksistencialno grapo sta si šla potem tako kot osemdeset odstotkov vseh prisotnih kerlcev nemudoma polnit z vse prej kot taktnim buljenjem v vse prej kot zakrito oprsje Marte Zore, ki se je z delodajalci očitno dogovorila za bonus na dekolte.

Ker so začeli ragbijsko igrišče vse bolj zlovešče prekrivati temačni oblaki in je postalo navihano sonce samo še prijeten spomin, so nam organizatorji z obljubljenim presenečenjem postregli nekoliko prej, kot so prvotno načrtovali. Presenečenje nam je imelo namreč (tako kot z Janševimi besedami nova vlada) v naročje pasti naravnost z neba, in sicer so direktno pod oder z višine poldrugega kilometra s spektakularno hitrostjo pristali trije padalci, vsi ovešeni z rumenomodrimi praporji SDS. "To je zdaj desant na Ribnico, tako napišite!" mi je z izbiro primerne metafore za potrebe rdečega medija prijazno priskočil na pomoč podpredsednik Milan Zver, kolegu Sarkiču pa je uspelo za te iste potrebe nahecati Vesele Štajerke, da so pravkar pristale mačote obsule najprej s poljubčki, potem pa še s suho robo. Mimo press mize se je nekako v tem trenutku prismejal od oboževalcev malodane zadušeni Ivo Hvalica - brez pretiravanja je dal na to nedeljo svojih petsto avtogramov - in tudi člani novinarskega kolektiva smo mu družno povedali, kako zelo ga bomo pogrešali v naslednjem mandatu. Kasneje mi je pod odrom ena izmed simpatizerk zaupala, da je gospod Ivo njen absolutno najljubši Slovenec: "On je dec, on si upa, on ma žmoht!"

Šovmeni

Kar na koncu koncev sploh ne bi bil tako slab napis za njegov, upajmo še mnoga desetletja oddaljeni nagrobni kamen. Okrog petih je bilo že vse v rožicah, pa tudi Čuki so preigravali tisti svoj udarni repertoar, tako da so na svoj račun prišli tudi predstavniki mlajših generacij volilcev, tako rekoč naša nada in bodočnost. Zrelost trenutka za ekscese je očitno začutil tudi veliki Pavle Rupar, ki je prihrumel na oder kot nebrzdani dinamo v spodnje hlačke trgajočo črno (vključno s svileno srajčico, zatlačeno za hlače, potegnjene gor do popka) oblečene energije in za petnajst nemara najbolj dragocenih minut v poročevalski karieri spodaj podpisanega novinarja žurerske vajeti popolnoma prevzel v svoje roke. "Veste, kaj je moj največji uspeh?" je kot uvod v svojo prvo popevko ob spremljavi Čukov pobaral navzoče: "Hja, to, da sem tolk Ribičiča naaa...d, da so šli prvič po petdesetih letih vsi komunisti ven iz parlamenta, ha ha!" Sledil je naravnost fenomenalen nastop, ki je očaral z mnogočem, najbolj pa z neverjetnim pogumom, vključno z vsem navdušenje vzbujajočim poskakovanjem, sugestivnim zibanjem medenice, pokanjem najrazličnejših šarmantnih frisov, flirtanjem z vsemi člani spremljevalnega orkestra naenkrat in golido eksplozivnih jujjujjuhuhujev.

Brez najmanjšega pridiha ironije lahko zapišem, da me je ta nepozabni nastop gorostasega župana od navdušenja spravil na kolena. "Aumo še eno al' ne bomo?!" je triumfalno končal svojo prvo numero in nadaljeval: "Sam da boste tud vi pel, če ne boste moral it vsi ven iz stranke, ha ha ha! Zdejle se mi bo pridružil moj prijatelj Mirko Zamernik, sej ga poznate, Vič-Holmec pa to!" Gospod Mirko, ki se mu je skozi svetlo srajco še kako videla bela spodnja majica, je publiki zaupal, da je pa njegov največji uspeh ta, da ima takega krasnega prijatla, kot je Pavle, in take, kot ste vi, nakar se je žur šele začel. Ko je na odru skozi zvoke narodnozabavnih poskočnic zaživel ta tandem, je postalo preprosto nemogoče razmišljati o čemerkoli drugem. Publika je pokazano korajžo in prvinski zabavljaški duh znala ceniti in je poskočni duo s huronskim vriskanjem še dodatno spodbudila do doslej samo slutenih višin. "Najboljši narod na svetu!" je med sonožnim poskakovanjem rjul gospod Rupar in ta all-time biser v zgodovini političnih karaok ob oglušujočem ploskanju zaključil z visoko dvignjeno prav po gledališko rigidno roko: "Super ste! Pavel ma vas rad!"

Po tem resnično carskem vložku se je zdelo s programom pravzaprav precej nesmiselno nadaljevati - razen če bi lahko morda slišali Marilyna Mansona v interpretaciji Mihe Brejca oziroma Jožeta Pučnika kot Evito - tudi zvezde na nebu lahko zdaj od sramu preprosto ugasnejo, vendar so Čuki profesionalci in so poraz na vsej črti prenesli sila športno. Njihov sledeči "eni rdeči, drugi beli, nč ni važn, sam da mamo mir!" se je slišal v tem okolju sicer kar malce nadrealistično, ampak kdo dandanes sploh še posluša besedila? Vsekakor je festival že dosegel svoj zenit in se je začel zdaj lenobno dričati po krivulji navzdol, večina udeležencev se je vidno potešenih tudi že začela odpravljati proti domu. Programa je sicer nekaj še bilo, nekateri vidnejši predstavniki te politične opcije so se recimo med sabo pomerili v sestavljanju voza ("Seveda, redno sestavljam vozove!" je dobrohotno odvrnil Anton Jeglič na res pronicljivo vprašanje moderatorke, če je kaj podobnega počel že kdaj prej), vendar so do tega trenutka ostali predvsem tisti največji entuziasti.

Na tiskovni konferenci v sredo predhodni teden je Milan Zver na vprašanje, če ne bo festival SDS za to stranko pomenil tudi neformalnega začetka volilne kampanje, odgovoril, da bi si znal s pritrditvijo nakopati določene težave. To je dejal s hudomušno iskrico v očeh in je bilo seveda vsem kristalno jasno, da je šlo za natanko to. S tega vidika, pa tudi z vseh drugih, se zdi, da je ta miting resnice še kako uspel. Vsekakor bi organizacijsko zadevi težko kaj očitali, dasiravno je neka kolegica bruhala žveplo, kako bi Janez Janša, če bi kakšna druga stranka organizirala festival praktično sredi vojaške cone, že naslednji dan sklical tiskovno konferenco in jo do konca popljuval. Za spremembo: zabava! se je glasil v bistvu nadvse posrečen moto prireditve, zdi se mi, da bi si mnogi izmed nas tako povprečnega SDS-ovskega funkcionarja kot volilca sila težko predstavljala kot dušo vsake pisarniške zabave, temveč bi jih mnogo lažje videli v čevljih tistega namrgodenega osamelca tam v kotu ob kopirnem stroju, ki se z nasršenimi obrvmi in z očmi, iz katerih švigajo pravičniške strele, skozi v tenko jedko črto stisnjene ustnice s svojo steklenico piva pogovarja o najnovejših svinjarijah iz hlevov rdeče bande. Čeprav iz čisto osebnih izkušenj vem, da so k takemu stereotipu kar nekaj prispevali tudi sami, naj obenem poročam, da se znajo v pravi družbi (torej v družbi drugih premočrtnih in pravovernih križarjev) še kako odklopiti.