Dvojna merila

"Diskriminacija ljudi, zasnovana na rasi, barvi kože ali etnični pripadnosti, pomeni žalitev človeškega dostojanstva in jo je treba obsoditi kot zanikanje načel Ustanovne listine Združenih narodov, kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so razglašene v Splošni deklaraciji o pravicah človeka, kot oviro za prijateljske in miroljubne odnose med ljudmi in kot dejanje, ki lahko zmoti mir in varnost med ljudmi ... Nobena država, ustanova, skupina ali posameznik ne bo izvajal kakršnekoli diskriminacije, ki bi se nanašala na katerekoli pravice človeka in temeljnih svoboščin v postopkih s posamezniki, skupinami ljudi ali ustanovami na podlagi rase, barve kože ali etničnega izvora ... Posebna prizadevanja bodo usmerjena v preprečitev diskriminacije, ki je zasnovana na rasi, barvi kože ali etničnem izvoru, še posebej kar se tiče državljanskih pravic do sprejema v državljanstvo, izobraževanja, zaposlitve, poklica in nastanitve ... Vsak ima pravico do enakosti pred zakonom in enakega postopka pri uporabi zakona ... Niti ene od odredb te konvencije ni mogoče tolmačiti, kot da na katerikoli način krši zakonske odredbe držav članic glede Konvencije o narodnosti, državljanstvu ali pridobitvi državljanstva, pod pogojem, da te določbe ne delajo razlik glede na neko posebno narodnost ..."

To je samo nekaj stavkov iz mednarodnih konvencij, ki jih je podpisala tudi Slovenija in ki najbolje razkrivajo demagogijo slovenskih borcev za človekove pravice, ki branijo neubranljivo in brez sramu zagovarjajo etnično diskriminacijo. Pravni strokovnjaki nas prepričujejo, da ni res to, kar je videti že na prvi pogled, da namreč sklepi Avnoja niso temeljili na podmeni o nemški kolektivni krivdi zgolj zato, ker so bili "lojalni Nemci" izvzeti iz zaplembe premoženja. "Odlok o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino" je glede tega povsem jasen, saj uvaja zaplembo "vsega imetja oseb nemške narodnosti" z izjemo "onih Nemcev", ki so se borili v NOB ali bili državljani nevtralnih držav. Podlaga za odvzem premoženja torej ni bila nič drugega kot nacionalnost določene osebe. Res je, da je bil ta ukrep samo povračilo za prav tako diskriminatorske in celo genocidne ukrepe, ki jih je proti Slovencem izvajala matična država nemške manjšine v Jugoslaviji, in prav tako je res, da je bil izveden na podlagi konsenza zmagovalcev v drugi svetovni vojni - toda to ne spremeni ocene, da je bil ta ukrep diskriminatoren.

Ali to pomeni, da ima Avstrija pri svojih zahtevah prav? Zadeva je nekoliko bolj zapletena. Žalostno poglavje avstrijsko-slovenskih odnosov je bilo na neki način končano s podpisom Avstrijske državne pogodbe (ADP), ki v 27. členu določa, da "FLRJ lahko zapleni, zadrži ali likvidira avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki so na jugoslovanskem ozemlju ob dnevu uveljavitve te pogodbe" ter da bo "avstrijska vlada avstrijskim državljanom poravnala odškodnino za premoženje", ki je bilo na ta način odvzeto. Imetje nemške manjšine je bilo s tem pravzaprav prepuščeno Jugoslaviji kot nadomestilo za reparacije in škodo, ki so jo avstrijski državljani povzročili Jugoslaviji. Prav ta mednarodna pogodba - ne pa sklicevanje na domnevno "nediskriminatornost" avnojskih dekretov in še manj diskriminatorno sprejemanje v državljanstvo - je bila doslej tudi edina resna podlaga za zavračanje avstrijskih zahtev po restituciji zaplenjenega premoženja. Povedano preprosto: res je, da je bil jugoslovanski ukrep razlastitve nemške manjšine diskriminatoren, vendar je bil posledica prav tako diskriminatornih ukrepov nemške in avstrijske države in njihovih državljanov v času okupacije. Odpiranje tega vprašanja bi torej avtomatsko odprlo tudi vprašanje reparacij.

Pojavi pa se še en problem. Avstrijski diplomati na te argumente odgovarjajo s trditvijo, da 27. člen ADP sploh ne zadeva tistih avstrijskih državljanov, ki danes zahtevajo odškodnino. Omenjeni člen namreč govori o tem, da bo Avstrija povrnila škodo "avstrijskim državljanom", današnji oškodovanci pa so bili v času denacionalizacije brez državljanstva (ker jim je bilo odvzeto), so imeli kakšno drugo državljanstvo ali pa so bili apatridi. Slovenija bi lahko postavila le eno utemeljeno trditev - da je bila formulacija "avstrijski državljani" v ADP mišljena tako, da vključuje vse avstrijske državljane, torej tudi tiste, ki so avstrijsko državljanstvo dobili po letu 1955. Žal pa ima ta argument nekaj pomanjkljivosti; v bilateralnih pogodbah med državami te ponavadi zastopajo samo tedanje in ne bodoče državljane, izvedbeni jugoslovanski in avstrijski predpisi, vključno z zakonom o denacionalizaciji, pa jasno kažejo, da 27. člen ADP ne "pokriva" kategorije apatridov in nedržavljanov Avstije. Zakon o denacionalizaciji namreč iz denacionalizacije izključuje tiste, ki so ali bi lahko dobili odškodnine po mednarodnih pogodbah. Toda to bi bila še sprejemljiva obramba. Če pa bi Slovenija želela zares prepričljivo zagovarjati trditev, da so premoženjske zadeve nekdanje nemške manjšine v Sloveniji rešene s 27. členom ADP, potem tudi po letu 1991 ne bi smela vračati premoženja avstrijskim državljanom, ki v času razlastitve še niso imeli avstrijskega državljanstva (kar se je dogajalo), ne bi smela v odločbi ustavnega sodišča leta 1997 dopustiti dokazovanja lojalnosti pri pridobivanju državljanstva v denacionalizacijskih postopkih in predvsem ne bi smela razlaščencev po sklepih Avnoja uvesti kot kategorijo legitimnih upravičencev Zakona o denacionalizaciji. Le tako bi Slovenija lahko trdila, da je ta zadeva mednarodnopravno urejena. Še več, če bi avstrijski diplomati vztrajali pri trditvi, da Avstrija v skladu z ADP ni dolžna povrniti škode svojim državljanom, ki so izgubili imetje v Sloveniji, bi Slovenija lahko zahtevala, da o interpretaciji 27. člena ADP v skladu s 35. členom avstrijske državne pogodbe presodi tričlanska mednarodna arbitraža. Še pred tem pa bi seveda morala Sloveniji priznati status pogodbenice.

Za vse to je danes zaradi nepremišljene in servilne slovenske zunanje politike prepozno. Slovenski parlament je že leta 1991, ko je sprejel zakon o denacionalizaciji in kot upravičence zakona v 20. točki priznal razlaščence po črki Avnoja. Če bi jo črtal, diskriminacija verjetno ne bi bila nič manjša; bila pa bi mednarodnopravno bolje zavarovana in skupaj z vsemi nikoli poplačanimi krivicami, ki jih je Slovencem storila Avstrija, prepuščena pozabi zgodovine. Spor med Avstrijo in Slovenijo bi morda ostal le na ravni interpretacije mednarodne pogodbe - tako pa je po krivdi slovenske politike postal spor o pomenu spoštovanja človekovih pravic.

Zakon o denacionalizaciji je spremenil vse. Obrambna fronta države se je s področja mednarodnih pogodb (kjer je bil spor veliko bolje ubranljiv - poglejmo primer Avstrije, ki se požvižga na člene svoje ADP, pa ji nihče ne more prav nič) umaknila na veliko bolj spolzko področje - pridobivanja državljanstva. Ko so po dolgoletnih pritiskih avstrijske diplomacije tožbe zaradi odklonilnih ugotovitvenih odločb o državljanstvih ministrstva za zunanje zadeve prišle do ustavnega sodišča, je bila storjena še ena napaka: ustavno sodišče je sprejelo salomonsko rešitev, po kateri so dopustili dokazovanje "lojalnosti" razlaščenim pripadnikom nekdanje nemške manjšine v Sloveniji. A argumenti, s katerimi je ustavno sodišče poskusilo prikriti šlamparijo in desetletni diletantizem slovenske politike, so dosegli samo to, da so bile vse slabe strani avnojskih razlastitev ne sanirane, pač pa z blagoslovom ustavnega sodišča prenesene v sodobno slovensko zakonodajo, kjer je podržavljeno lastnino sedaj treba braniti z odkrito diskriminacijo. Pa je mogoče takšno prakso res braniti tudi danes?

Načelo nediskriminacije pri podeljevanju ali priznavanju državljanstev je eno od temeljnih načel sodobne mednarodne ureditve. Slovenski državni organi so že nekajkrat hodili po robu dovoljenega. Haider je res zadnji, ki bi smel govoriti o človekovih pravicah, toda vsaj v tem primeru ima, ko govori o potrebi po spoštovanju evropskih standardov človekovih pravic, prav.