Zapel in izginil

"Lepo pozdravljeni. Na tej strani Ladislav Troha. Vesel sem, da ste me poklicali. Toda ta hip ne morem govoriti z vami. Zato prosim, da mi po pisku pustite sporočilo. Hvala lepa in na svidenje." Tako se že dva tedna oglaša telefonska tajnica Ladislava Trohe, nekdanjega pripadnika specialne brigade Moris. Major Troha, danes uslužbenec uprave za zaščito in reševanje, ki deluje v okviru obrambnega ministrstva, je v soboto, 20. januarja, v izjavi za dnevnik Večer zatrdil, da so za eksplozijo, ki je spomladi leta 1993 odjeknila pod avtomobilom poslanca Zmaga Jelinčiča, odgovorni pripadniki specialne brigade Moris. Veriga odgovornosti naj bi segala v sam vrh obrambnega ministrstva, da ministra Janše. Enaka trditev je bila v Večeru objavljena tudi v ponedeljek, 22. januarja, ko je Večer objavil avtoriziran intervju s Troho. Novica, da je Troha izginil, se je pojavila 23. januarja. Temeljitejša rekonstrukcija pa je pokazala, da je Troha poniknil že 18. januarja, torej dva dneva pred objavo prve trditve, da so za eksplozijo pod Jelinčičevim avtomobilom krivi vojaški specialci. Troha naj bi tistega četrtka odšel na redni večerni jogging, doma naj bi pustil osebne dokumente, avto je pustil parkiran pred blokom, v katerem živi. Kje je torej major Troha? Je izpuhtel? Se je skril? So ga ugrabili? Prejšnji četrtek, dva tedna zatem, ko je izginil, je Branko Slak, prvi mož ljubljanske policije, za nacionalni radio dejal, da se policija pogovarja "z morebitnimi ljudmi, ki so ga videli". Ker je bil odgovor na vprašanje nejasen, je na ponovljeno vprašanje odgovoril bolj precizno: ljubljanska policija nima podatka, da bi ga kdo zares videl. Neuradne informacije pa govorijo o tem, da so se domneve, kako so Troho opazili na tem ali onem koncu Slovenije, izkazale za neutemeljene. Policija je ob tem sporočila, da Troho išče.

In zakaj je izginotje Ladislava Trohe za občinstvo pomembno? Troha je v pogovoru za Večer zatrdil, da je bil osebno prisoten, ko so se na sedežu obrambnega ministrstva pogovarjali, kako specialcu, ki naj bi pod Jelinčičevim avtom "prižgal čik", zagotoviti alibi. Menda so sklenili, da bodo priredili knjigo, v kateri so zapisane stražarske dolžnosti. V času dogodka je bil Troha poveljnik profesionalnega dela Morisa, ki se je imenovala tudi enota za hitre intervencije. Troha trdi, da sta bila na sestanku prisotni še dve osebi. Nekdanji poveljnik Morisa Tone Krkovič in Darko Njavro sta njegove navedbe zanikala. Kljub temu pa se zdi, da bi organi pregona navedbe Ladislava Trohe lahko preverili. Lahko bi, denimo, ugotavljali, kaj je s knjigo, v kateri so zapisane stražarske dolžnosti. Ali drži navedba, da je bilo ime enega od stražarjev vpisano naknadno? Če bi se izkazalo, da je s knjigo, v katero so zapisane stražarske dolžnosti, res nekaj narobe, bi bil to pomenljiv dokaz. V tem primeru bi se morali organi pregona res vprašati, kaj se je tiste pomladne noči leta 1993 pripetilo pod Jelinčičevim avtomobilom. Terorizem ali kaj drugega?

Pojoči major

Ladislav Troha na javni sceni ni novinec. V drugi polovici devetdesetih let si je pridobil status nekakšnega vojaškega Ivana Krambergerja. Sprva je o domnevnih nepravilnostih v vojski govoril v internih krogih, potem se je obračal na ministre in načelnika generalštaba. Sledila je intenzivna korespondenca z rubrikami "Pisma bralcev". Major Troha je poleti 1998 pred parlamentom doživel svoj medijski vrhunec. Zaradi domnevnih nepravilnosti je začel s protestom, ki je trajal več tednov. Zjutraj je namesto v službo odšel pred parlament, diskutiral je z mimoidočimi, od časa do časa si je omislil kak transparent ali happening. Nekega dne je na slovesen način odložil orožje in ga zamenjal za kitaro. Zvedavim novinarjem je z veseljem razložil, kaj vse gre v vojski narobe. Od tega, da častniki nosijo čevlje, ki povzročajo poškodbe Ahilove tetive, do tega, da na šolanje v ZDA potujejo le častniki, ki govorijo angleško - torej so tisti, ki ne znajo angleško, pri napredovanju nekako diskriminirani. Ob koncu protesta je bil tako vešč obrti javnega nastopanja, da je med intervjuji na mizo postavil tudi svoj kasetofon, kar naj bi mu omogočalo, da bi razkrinkal morebitne potvorbe njegovih besed. Zaradi prepevanja pred parlamentom je tedaj v Mladini dobil vzdevek "Pojoči major". Vzdevek mu je bil tako všeč, da je avtobiografski knjigi, ki je izšla na začetku leta 1999, dal naslov "Pojoči major".

Če je ob koncu devetdesetih let major Troha izgledal kot vojaška verzija kontroverznega Ivana Krambergerja, je bil začetek devetdesetih bolj adrenalinski. Ladislav Troha je služboval kot poveljnik izvidniškega voda specialne brigade Moris. Za medvojno dejavnost je poročnik Troha za "izjemno požrtvovalnost in uspešnost pri poveljevanju enoti" prejel zlato medaljo generala Maistra. Maja 1993 je prejel srebrno medaljo slovenske vojske.

Leta 1998, ko je major Troha uradoval pred parlamentom, je za nepravilnosti v vojski krivil zlasti komuniste. Za klošarje, ki so - tako kot Troha - postopali pred parlamentom, je bil prepričan, da so v resnici komunistični špiclji. Med protestom pred parlamentom je Troha tudi najavil, da bo o nepravilnosti v vojski spregovoril v knjigi, ki bo uspešnica. Na začetku leta 1999 je knjiga, ki obsega 399 strani, res prišla na trg. Zanimivo pa je, da je Troha ost kritike v knjigi usmeril tudi na nekdanje soborce iz specialne brigade Moris in obrambnega ministrstva. Pojoči major je namreč v knjigi kot očividec poročal o kovčkih z denarjem, s katerimi so hrvaški kupci v Kočevski reki plačevali nabavljeno orožje. Podatki, da so hrvaški kupci orožje kupovali z gotovino, so sicer krožili tudi pred pričevanjem majorja Trohe, bili pa so težko dokazljivi. Troha je v knjigi Pojoči major zapisal, da je "gospod Janez Janša pred televizijskimi kamerami slovenskemu narodu govoril neresnice (...) Trdil je namreč, da ni bilo nikakršnih gotovinskih plačil." Troha je v knjigi trdil, da so gotovinska plačila seveda bila, gotovino pa so prenašali v kovčkih, "kot jim imamo priložnost videti v gangsterskih filmih."

Kljub temu, da je bil Troha prvi insider, ki je javno spregovoril o gotovinskih poslih z orožjem, se po njegovem pričevanju ni zgodilo nič. Sam pa se je loteval vedno bolj zanimivih, pa tudi nenavadnih projektov. Varuhu človekovih pravic je poročal o domnevnih prekrških, ki se dogajajo na obrambnem ministrstvu. Septembra in decembra 2000 se je še sam prijavil na razpis za varuha človekovih pravic, vendar ni nikoli prišel v ožji izbor možnih kandidatov. Aprila lani pa je sumil, da Loterija ne posluje korektno, saj med žrebanji predstavniki javnosti menda niso dovolj zastopani. Zato si je dopisoval z uradom za nadzor prirejanja iger na srečo. In še na nekaj reči je namigoval.

Major Troha je kontroverzna oseba. Zdi se, da je po eni strani nagnjen k hitremu sklepanju in da delčke mozaika zelo hitro sestavi v globalno teorijo, ki pogosto govori o zarotniškem ozadju. Ves čas nastopa kot nekakšen pravičnik, pogosto tudi kot nergač. Po drugi strani pa se zdi, da relativno veliko ve tudi kot očividec, saj je služboval v vrhu specialne brigade Moris.

Trditev majorja Trohe, da je bil osebno prisoten na sestanku, med katerim so se menili, kaj storiti zatem, ko je pod Jelinčičevim avtomobilom počilo, bi torej morali zaradi dosedanjih kontroverznih nastopov jemati z določeno mero skepse. Hkrati pa bi na osnovi njegovega pričevanja lahko našli tudi materialne dokaze, saj bi morale biti stražarske knjige, ki so bile menda post festum prirejene, da bi s tem zagotovili alibi domnevnemu napadalcu na Jelinčičev avto, še vedno shranjene. Zagotovo se je tudi major Troha zavedal, da so izjave, s katerimi bremeni nekdanje soborce iz Morisa, zelo težke in bi zato morale biti vsaj delno preverljive. Takšne izjave so lahko tudi tožljive.

No, še pred objavo je major Troha poniknil. Le ugibamo lahko, kje bi utegnil biti.

Če bi major Troha izginil po objavi pričevanja, bi to lahko navajalo na misel, da so se mu nekdanji soborci maščevali in ga odstranili. Konec koncev, če major Troha govori o mafijskih metodah, s katerimi naj bi Morisovci skušali eliminirati politične tekmece, bi bilo verjetno, da bi se tudi njega odkrižali na mafijski način. Ta interpretacija ima dveh šibki točki. Kot rečeno, major Troha je izginil dva dneva pred objavo trditev. Hkrati pa je major Troha prve očitke na račun nekdanjih soborcev iz Morisa objavil že leta 1999, a je bil tedaj deležen le demantijev.

Obstajata še vsaj dve možnosti. Možno je, da je major Troha vnaprej načrtoval, da bo zaradi varnostnih razlogov za nekaj časa izpuhtel. Kot nekdanji specialec in izvidnik gotovo ve, kje se lahko skrije. Kljub temu, da je Slovenija majhna, pozna dovolj kotičkov, kjer lahko neopažen ostane tudi več tednov. Hkrati je njegovo izginotje potenciralo učinke obtožb, ki jih je izrekel.

Tretja, manj verjetna možnost bi bila ta, da mu je začasno skrivališče zagotovila policija. S tem bi ga za čas preiskave zavarovali kot pomembno pričo. Vprašanje pa je, ali bi se policija strinjala s tem, da Troha hkrati z začetkom policijske preiskave svojo zgodbo izpove v javnosti. Policija bi v tem primeru izgubila določeno taktično prednost, ki bi jo imela, če bi lahko preiskavo izvajala v miru. Interpretacija, da se je Troha za določen čas prostovoljno umaknil, ima vendarle eno šibko točko. Ni jasno, zakaj bi v tem primeru osebne dokumente pustil doma.