Pred privatizacijo

Menda gre tokrat zares. Napovedi, da se začenja privatizacija dveh velikih državnih bank, so bile sicer objavljene že večkrat, vendar se prerokbe, izrečene leta 1997 in 1999 niso uresničile. Leta 1997 in 1999 prejšnja vladajoča koalicija ni dosegla soglasja o načinu privatizacije. Leta 1997 se je vladajoča koalicija pod vplivom Marjana Podobnika ukvarjala predvsem s tem, kako bo izvedla totalno revizijo nekdanjega poslovanja Ljubljanske banke, ob pomoči totalne revizije pa naj bi razkrila, zakaj je Ljubljanska banka na začetku devetdesetih skoraj propadla. Kam je šel denar? Kdo ga je ukradel? Razkritja, zakaj je Ljubljanska banka skoraj bankrotirala, ni bilo. Privatizacije pa tudi ne. Sedanja vladajoča koalicija je ob sklenitvi koalicijske pogodbe problem privatizacije dveh državnih bank postavila med prioritete, način privatizacije je definirala relativno ohlapno, cilj privatizacije pa naj bi bil v tem, da bi slovenski bančni sektor postal bolj konkurenčen. Konkurenčnost naj bi dosegli tako, da bi bila privatizacija "odplačna". Privatizacija naj torej ne bi bila izvedena z novim krogom razdeljevanja lastninskih certifikatov, pač pa bi morali novi lastniki prinesti denar. S tem denarjem naj bi država odplačala javni dolg, ki je nastal s sanacijo bank. Ko bi na koncu sešteli stroške sanacije bank in zaslužek, ki bi izviral iz privatizacije, bi morala biti rezultat poravnan, morda celo pozitiven.

Prvi osnutki tokratnih vladnih privatizacijskih modelov so v javnost zavili pred tremi tedni, optimistične napovedi, da bo vlada že 24. maja potrdila načrt privatizacije, pa se še niso uresničile. Dilem glede načina privatizacije Nove Kreditne banke Maribor (NKBM) menda ni. NKBM bo prodana strateškemu partnerju. Ker v Sloveniji ni institucije, ki bi lahko na mizo vrgla dovolj denarja, bo kupec tujec. Znano je, da uprava NKBM že nekaj časa išče strateškega tujega partnerja. Menda najresnejši ponudniki prihajajo iz Belgije.

Bistveno večje dileme pa se pojavljajo glede privatizacije Nove Ljubljanske banke. Sedanji model predvideva, da bi vodilno vlogo v banki prevzel t.i. "ključni investitor". Ključni investitor ob vstopu v banko ne bi postal večinski lastnik, pač pa bi mu ponudili do 38 odstotkov delnic. Hkrati pa bi imel ključni investitor možnost, da si rezervira predkupno pravico do nakupa delnic, ki bi ostale v državni lasti. Sedanji model predvideva, da bi državi po vstopu ključnega investitorja ostalo 25 odstotkov delnic (in še ena za povrhu), s tem deležem pa bi država še vedno lahko preprečevala strateške statusne spremembe. Sedanja ekipa finančnega ministrstva računa, da bi s ponudbo, ki bi ključnemu investitorju na dolgi rok omogočala tudi prevzem večinskega deleža, iztržila največ.

Tu pa se zgodba zaplete. V naslednjih dneh se bodo oblikovale nenavadne koalicije, ki bodo presegale stereotipne členitve na desnico in levico, opozicijo in vladajočo koalicijo, sile kontinuitete in sile slovenske pomladi. Prve ankete znotraj vladajoče koalicije lažejo, da so pogledi Združene liste, SLS+SKD in DeSUS-a relativno podobni, zgodbo zase pa predstavlja pogled LDS.

LDS

Kje stoji največja vladna stranka, LDS? Zdi se, da je interes te stranke relativno enostaven. Drnovšek ima že nekaj let težave z žuganjem Evropske unije in mednarodnih finančnih institucij, ki leto za letom ugotavljajo, da Slovenija še ni privatizirala bančnega sistema. Slovenski pogajalci v Bruslju že nekaj let ponavljajo obljubo, da se bo privatizacija začela zelo zelo kmalu, vendar te obljube do zdaj niso bile uresničene. Največja vladna stranka ima pred očmi še en interes. S privatizacijo NLB želi čim bolj napolniti državni proračun. S privatizacijskim izkupičkom bi poravnali javni dolg, ki je nastal v obdobju bančne sanacije. S tem, ko lahko "ključnemu investitorju" zagotovi predkupno pravico za prevzem deleža, ki bi nekje v prihodnosti zagotavljal tudi večinski lastniški status, lahko za NLB iztrži več.

Vprašanje pa je, kako ta interes izvesti. Kdo lahko kupi 38 odstotkov NLB? Kdo lahko ob nakupu 38 odstotkov največje slovenske banke samozavestno licitira, računajoč pa možnost, da bi v prihodnosti dobil možnost nakupa večinskega deleža? Zdi se, da v Sloveniji ni finančne institucije, ki bi na licitaciji lahko uspešno tekmovala s potencialnimi tujimi "ključnimi investitorji". To pa posredno pomeni, da bi lastnik NLB postal tujec.

V teh dneh je francoska banka Societe Generale že prevzela upravljanje SKB banke, mariborsko NKBM bo, kot govorijo vladni načrti, prav tako prevzel tuji lastnik. Banko Koper bo, tako se zdi, prav tako kupil italijanski lastnik. V slovenski lasti bi torej ostale le manjše banke, tako rekoč hranilnice.

Tako se je na dnevnem redu znašlo vprašanje nacionalnega interesa. Kaj je nacionalni interes? Ali je v nacionalnem interesu, da vsaj ena velika banka ostane v slovenski lasti?

Koalicijska pogodba pravi, da je povečana konkurenčna sposobnost slovenskih bank ključnega pomena. Večja konkurenčna sposobnost slovenskih bank naj bi bila torej nekakšen ekvivalent nacionalnega interesa. Tu pa smo pred dilemo. Ali lahko banka, ki bi ostala v slovenski lasti, bistveno poveča svojo konkurenčno sposobnost?

Kontra-LDS

Predsednik republike Milan Kučan je pred dvema meseca z veliko dozo previdnosti razložil, kako gleda na problem privatizacije bank. Po Kučanovi oceni je vprašanje lastništva banke povezano tudi z nacionalno identiteto. "Brez ekonomske podlage ni identitete in je tudi ni mogoče ohranjati," je ob koncu letošnjega marca povedal v radijskem intervjuju za oddajo Studio ob 17. V nadaljevanju oddaje je Kučan v zelo previden jeziku povedal, da bi morali biti bodoči lastniki bančnega kapitala zasidrani "na našem teritoriju". Če pa Slovenija že odpira vrata tujemu bančnemu kapitalu, bi morala po Kučanovem mnenju uveljaviti načelo reciprocitete, torej načelo, da bi s prihodom tujih bank na ozemlje Slovenije tudi slovenske bančne institucije dobile pravico za nastopanje na tujih trgih.

Zdi se, da so v zadnjih tednih Kučanovo stališče, da gre pri vprašanju lastništva bank tudi za vprašanje nacionalne identitete, povzele nekatere stranke in ga formulirale bolj ostro, kot vprašanje nacionalnega interesa. V Združeni listi, SLS+SKD in DeSUS-u menijo, da je v nacionalnem interesu, da bi vsaj ena večja banka ostala v slovenski lasti. Ob tem je pomenljivo, da je Slovenski ljudski stranki pri zadevah, ki se tičejo bank, svetuje nekdanji guverner Banke Slovenije dr. France Arhar.

S tem pa se vračamo k izhodišču: kaj je bolj pomembno? To, da banke postanejo konkurenčne, ali to, da ostane ena od velikih bank v slovenski lasti? V zadnjih mesecih je na slovenskem bančnem trgu s prevzemom SKB banke prišlo do bistvenih sprememb. S tem, ko Societe Generale, izkušena multinacionalka, prevzela največjo slovensko zasebno banko, bo francoska banka v Slovenijo pripeljala tudi kup novih bančnih storitev, ki jih slovenske banke zaradi pomanjkanja izkušen in znanja ne ponujajo. Razvoj bančnih storitev, t.i. "bančnih produktov", je v širnem svetu bliskovit. Pri nas pa v ne. Pričakujemo lahko tudi, da bo francoska banka pocenila poslovanje SKB banke, posledično bo znižala obrestne mere za kredite, s tem pa lahko bankam, ki so v slovenski lasti, prevzame komitente. Z enim stavkom: na slovenski bančni sceni se je že usidrala tuja banka, ki bo v kratkem času zelo hudo konkurirala slovenskim bankam. Ko bodo slovenska podjetja razmišljala, s katero banko naj poslujejo, se bodo odločala glede na stroške in koristi, ne pa glede na nacionalno identiteto in nacionalni interes. Slovenski industrijski lobi se že leta in leta pritožuje, da so slovenske bančne storitve predrage in da banke na račun industrije z običajnimi bančnimi storitvami pridelujejo visoke dobičke. V nacionalnem interesu pa je tudi to, da industrija dobi poceni denar in kvalitetne bančne storitve. Storitev, ki bi bile konkurenčne tudi v mednarodnem, globaliziranem svetu, pa slovenske banke, žal, ne ponujajo.

Grenka pilula?

Zdi se torej, da se račun glede nacionalnega interesa, ki bi po eni strani zagotavljal, da največja slovenska banka ostane v slovenski lasti, po drugi strani pa naj bi ta banka uspešno konkurirala multinacionalkam, ne izide. V najslabšem primeru bi se namreč lahko pripetilo, da bi največja banka sicer ostala v slovenski lasti, hkrati pa bi izgubila komitente. Potem pa to ne bi bila niti največja slovenska banka niti banka, ki bi jo lahko ugodno prodali. Največja banka bi ostala zgolj srednje velika hranilnica.

Ob tem ni nepomembno dejstvo, da se privatizacija začenja s štiriletno zamudo. Če bi se privatizacija začela leta 1997 in bi banki tedaj dobili nove slovenske lastnike, imeli banki štiri leta časa za pripravo na prihod hude mednarodne konkurence. Nobenega jamstva sicer ni, da bi zasebni lastnik na konkurenčnost banke vplival bolj pozitivno kot državni lastnik, vendarle pa bi zasebni lastnik bankam najbrž zagotovil vsaj več manevrskega prostora za pripravo na čas konkurence. Tako pa so v NLB in NKBM v zadnjih letih energijo po nepotrebnem trošili za priprave nikdar izvedenih privatizacijskih načrtov.

Kako torej razrešiti enačbo, za katero se zdi, da se je ne da rešiti? Vladajoča koalicija je sklenila organizirati nov krog pogajanj, vmes pa je postavila nov nadzorni svet NLB in NKBM. Novi nadzorniki bodo bdeli tudi nad samo izvedbo privatizacije obeh bank.

NLB & NKBM

Kako gledajo na vladni privatizacijski načrt v NLB in NKBM? V Novi Ljubljanski banki privatizacijskega načrta za zdaj ne želijo komentirati, saj čakajo, da bo ta uradno objavljen. Februarja letos pa je predsednik uprave NLB Marko Voljč menil, da bi bilo za banko najboljše, če bi ostala v večinski slovenski lasti in bi imela razpršeno lastniško strukturo. V banki so bili tedaj prepričani, da tujega strateškega partnerja ne potrebujejo, na tuje trge pa bi se lahko prebijali tudi sami.

Vladna ideja, da bi NLB dobila "ključnega investitorja", se torej ne sklada s predstavami, ki jih je uprava NLB zagovarjala pred tremi meseci, saj bi imel "ključni investitor" v banki zelo velik vpliv. "Ključni investitor" bi imel tudi izjemno pomembno besedo pri postavljanju uprave banke. Signali, ki prihajajo iz NKBM, so vladnim načrtom za zdaj naklonjeni.

Kljub temu, da se različni privatizacijski načrti skozi vladne sobane kotalijo že štiri leta, je jasno, da se čas za privatizacijo državnih bank izteka. Predvsem pa se zdi, da je najbolj ugoden trenutek za začetek privatizacije zamujen.