Izgon Iva Hvalice

Naključje je hotelo, da sem kot nekdo, ki ga prej na Celjskem sejmu niso videli enkrat samkrat v življenju, imel čast v slabem mesecu službeno ta očitno imenitno trženi kompleks obiskati kar trikrat. Prvič so v dvorani Golovec mlade mišice napenjali srednješolski vseslovenski košarkarski finalisti, nakar so imeli na celotnem območju svoj veliki in zelo prijetni zbor prisrčni mladi kristjani iz celotne Slovenije, na to soboto pa se je imela tam zgoditi še ena prelomnica v zgodovini stranke s pri nas daleč najbolj zabetonirano hrbtenico. Ker ni šlo za strankarski tabor (kjer so lani vojščaki in simpatizerji SDS Ribnico dobesedno preplavili), temveč za kongres, je bil med vsemi tremi dogodki ta zadnji daleč najslabše obiskan. Osrednji oder prireditve so organizatorji tako postavili kar v Modro kongresno dvorano, ki je bila pred slabimi tremi tedni recimo središče samo ene izmed številnih simultanih mladih krščanskih delavnic.

No, tisti ki so prišli, so bili zato toliko bolj ta pravi. Torej ne samo pasivni recipienti centralne strankarske politike, temveč njeni aktivni soustvarjalci, prvoborci na frontni liniji bratomorne tranzicijske vojne, zadnji branik človeške dobrote in dobrega, do uporabnika prijaznega kapitalizma. V sklopu jutranjega otvoritvenega kulturnega programa sta kraljevali dve glavni doktrini:

če mislite, da nam gre pri SDS slabo, se še kako motite;

sploh se na da bolj poudariti, kako evropski smo v resnici.

Prvo tezo je najsijajneje izpričal triumfatorski otvoritveni filmček o strankini zgodovini, kar se tiče evropskosti, pa so jo najučinkoviteje prenesli prijatelji iz tujine: odposlanec avstrijske ljudske stranke, predstavnica madžarske desnice ter argentinski Slovenec, ki je drugače operni pevec in je ob tej priložnosti doživeto izvedel par slovenskih narodnih.

Aplavzi

Vse skupaj, tudi potrditev vodstva kongresa in dnevnega reda, je bilo seveda samo spoštljiv preludij za osrednji in edini pravi dogodek dopoldneva, torej govor strankinega prvega in zadnjega generala. Prvi del praktično celo uro trajajočega govora je prvak SDS porabil za oceno skrb zbujajočega položaja tukaj in zdaj: že peto leto porabimo več kot ustvarimo, razvijamo se na račun tistega, kar bodo morale ustvariti šele prihodnje generacije. "Kot gospodar kmetije, ki za poravnavo zapitka v krčmi poseka gozd, naslednje leto pa mora plačevati za kurjavo!" Neurejena plačilna disciplina, predrag razvojni kapital in večanje neupravičenih socialnih razlik so šli v predsednikovem govoru mimo razmeroma neopaženo, prvi spontani aplavz pa je doživel, ko je zagrizel v aroganco vladajočih po hitrem postopku z zlorabo poslovnika zaradi komercialnega interesa: "Prava stroka v zvezi z umetnim oplojevanjem so postali kar naenkrat nekdanji strokovnjaki za letalstvo!" Ob odobravajočem spajanju rok je govornik seveda dobil krila: "Če se temu ne bomo uprli, nam lahko naslednjič glasovalna večina LDS in ZLSD izglasuje kloniranje človeka, evtanazijo, karkoli pač!" Pri tem tudi ne preseneča, da so postali nekateri ob omembi besede referendum tako alergični in nervozni: "Očitno je referendum še edini instrument, ki ga še nimajo povsem pod svojo kontrolo." Prav zato se je bati, da ga bodo šli v bližnji prihodnosti omejevat z ustavo.

Zanemarjanje rojakov v zamejstvu je Janši prineslo drugi spontani aplavz, tretjega pa samozavest posameznikov in generacij. Preveč je namreč cankarjevskega hlapčevskega refleksa, ta se izraža ne v narodu, temveč v ravnanju nekaterih vodilnih posameznikov, ki grejo recimo v tujino, pa jih tam ne sprejme niti namestnik zunanjega ministra (četrti aplavz). Blaginja je več od materialnega bogastva (peti), cilj naše stranke je in bo polna zaposlenost (šesti), šolarje je, namesto da jim dajemo same informacije, treba učiti uporabljati informacije (sedmi), nujno oblikovanje pokrajin in decentralizacija (osmi), kar se tiče medijev, leži vse na nas: pišimo, kupujmo in berimo desni časopis! (deveti), NSi razni prišepetovalci svarijo, da jo bomo pogoltnili, nam pa isti prigovarjajo, da nam Nova Slovenija krade glasove (deseti), najbolj dobrohotni so do nas z nasveti danes komentatorji, ki so pred volitvami storili prav vse, da bi nas oblatili - "Boj se Danajcev, tudi če prinašajo sladke darove!" (enajsti), mi nismo stranka teorije zarot - če bi bili, bi imeli prehudo konkurenco pri tistih, ki so to taktiko uporabljali cela desetletja (dvanajsti), ravno ti pradavni funkcionarji zdaj skušajo poučevati nekatere politike, da so že predolgo na sceni (trinajsti), treba je omejiti število simultanih političnih funkcij (štirinajsti), za SDS je Pomlad živa, dokler bo živa stranka, to pa bo zelo zelo zelo dolgo (petnajsti), kdor se v tej Pomladi ne prepoznava, je pa prav gotovo povsem zgrešil stranko (masovni ha-ha-ha), v dvanajstih letih nismo bili nikoli pragmatična stranka, zaradi česar smo na kakšnih volitvah resda dobili kak glas manj, vendar nismo nikoli prodali duše (šestnajsti).

Sklepna ovacija je po dolžini odtehtala vseh šestnajst prejšnjih. Sistem spontanih aplavzov je sicer potreboval kar nekaj časa, da se je vzpostavil, ko pa je bil enkrat tu, je zaživel povsem svoje življenje. Začetni mono- je tako prerasel v dialog, dvogovor Janezovih ust in delegatskih dlani. Pri popoldanskem sprejemanju resolucij je šlo praktično izključno za čisti demokratični overkill, ko pa je prav vse dopoldne tako lepo povedal že sam predsednik.

Kadrovske zadeve

Po visokomastnem kosilcu so se začeli v treh ločenih skupinah sprejemati nosilna resolucija kongresa, statut stranke in sklop splošnih resolucij. Brez najmanjšega dvoma je bila najzanimivejša tista prva. "Marš sem, tukaj je začel Ivo vsem jebat mater!!!" so me poklicali po mobitelu v Malo kongresno dvorano in predstavljate si lahko, da me ni bilo treba dvakrat vabiti. Formulacija je bila morda nekoliko premočna, si je pa gospod Ivo, ki ga novinarji v parlamentu prav zaradi takih estradnih vložkov globinsko pogrešamo, definitivno vzel svojih dvajset minut. "Prišel je čas, ko ne bom več tiho!" je grmel, najbolj pa ga je pogrelo, da je zase od nekaterih posameznikov javno slišal, da je "nergač". In take stvari da mu bo govoril celo Niko Jurca, ki je bil v času, ko se je sam "boril s sedmeroglavim zavarovalniškim zmajem", politični kandidat LDS, lepo vas prosim! Čeprav so ga ustrezni organi po odmerjenih desetih minutah začeli opozarjati, da se je njegov čas iztekel, je rohnel naprej: "Takole sem bil v življenju krajšan samo še od Školjča, ampak bomo že ..." Večkrat je poudaril, da ne ve znotraj SDS za nobeno frakcijo, da pa ga kljub vsemu moti vrsta reči: apriorno označevanje vsake konstruktivne kritike za sovražnico stranke, ogromno nekega besedičenja (v zvezi s tem kongresom je uporabil izraz "inflacija resolucij"), pomanjkanje protikandidata sedanjemu predsedniku, celo strankino grozljivo nespoštovanje lastnega statuta, kar je bilo govorniku recimo do kraja evidentno v času kadrovanja za Bajukovo vlado.

Tudi gospod Ivo je pokasiral nekaj spontanih aplavzov, čeprav so bili na trenutke ti aplavzi skrajno boječi, sramežljivi, celo nekoliko zgroženi nad svojo perverznostjo. Edini, ki v dvorani na koncu ni ploskal vsaj iz čiste vljudnosti, je bil prav v prvi vrsti posedeni gospod predsednik, ki je celoten govor poslušal s tistim že zdavnaj posvojenim izrazom, ko oči zamišljeno in odmaknjeno nejevoljno obstanejo na neki povsem abstraktni točki v deveti dimenziji, ni me tu, ampak vseeno slišim vsako besedo, glava je rahlo nagnjena v desno, samo od časa do časa pride do komaj zaznavnega humornega privzdiga gostih črnih obrvi. Preden je zadeva utonila nazaj v močvirje običajnih bednih malih birokratskih referatkov o "globalizaciji" in "novih znanstvenih dognanjih", smo slišali dve repliki. Eno za in eno proti. V sklopu slednje je delegatka Marija Vodišek, za prijatelje Železna pest slovenske socialdemokracije, izjavila, da je ni govornik prav nič presenetil, da počne samo tisto, kar počne vse od volitev, in da je šlo za "eno samo hvalo, čisto nič drugega ni bilo".

Novi zapleti so nastali, ko smo bili najprej priča sila bizarni epizodi s kandidaturo Pavleta Ruparja v izvršni odbor (potrebnih je bilo štirideset podpisov, s tem da se je tik pred zdajci ugotovilo, da sta bila dva izmed podpisanih samo gosta) in s tem povezanim večkratnim apelom Branka Kelemine, naj o tem kongres glasuje posebej, saj Pavletu nedvomno ne bi bil niti najmanjši problem še enkrat zbrati podpisov. Povezovalec kongresa Miha Brejc je začel take prošnje vljudno, a brez možnosti ugovora zavračati, napetost pa je začasno presekal sam Rupar, kandidaturi se je preprosto odrekel in dodal, da bo vso energijo raje usmeril "nasproti tistim, zoper katere sploh obstajamo, ki nas že toliko let preganjajo".

Na tej točki je mikrofon pred samim glasovanjem še zadnjič prevzel Janez Janša in s svojim tokratnim prispevkom na široko razprl marsikatera usta, ki se potem ves večer niso mogla zapreti. Za začetek je v imenu čim pravičneje porazdeljene regionalne in spolne zastopanosti članstva v izvršnem odboru navzočim zelo počasi in zelo prostodušno naložil (ime, priimek, številka na kandidatni listi), koga želi, da v odbor izglasujejo, nakar je sledil šok: sedanjemu in že takrat zagotovo tudi novemu predsedniku se je zdelo hkrati pravično razložiti, zakaj na seznamu naštetih priporočenih kandidatov ni imena Iva Hvalice. Ivo ima nesporne zasluge za marsikak dosežek, poslanec ni več po povsem svoji izbiri, "vendar kljub temu apeliram na vas, da ne obkrožite njegovega imena". Stranka, ki hoče biti uspešna, mora navzven delovati enotno in vodje morajo držati skupaj. Ko se je lani z velikimi težavami volila Bajukova vlada, mu je Hvalica poslal pismo, da ta vlada zaradi nekaterih poimensko nenavedenih ljudi na vladni listi njegovega glasu v parlamentu nepreklicno ne bo dobila.

Kljub vsem zaslugam, ne glede na vse, je torej nujno, da se Hvalica ne izvoli. Tudi zato, ker se je toliko pojavljal po časopisih: "Kritika, ki je izrečena med nami, je kritika. Kritika, ki je bila izražena navzven, pa je destrukcija." Da ne bi moglo biti nobenega dvoma: "Tiste, ki boste izrazili podporo meni, bi prosil, da izvolite vsaj podobno sestavo odbora, kot sem vam jo priporočil." Če bodo v izvršni odbor izvolili dva tako zelo različna programa (torej njegovega in Hvaličevega), morajo računati na posledice: "Take stranke nisem pripravljen voditi. V tem primeru boste morali zelo v kratkem pripraviti še en kongres in izvoliti novega predsednika. Moja dolžnost je, da vam to povem, da se ne bi potem tolkli po glavi, ko bo šel voz navzdol in ga ne bo mogel nihče več zaustaviti."

Delegatom je sicer uspelo zaploskati, predsednik je ta njihov akt vendar potreboval, vendar je postalo marsikomu v dvorani v hipu fizično slabo, bele srajce so se hladno lepile na marsikateri hrbet. "Danes je pri nas demokracija na mrliških parah," je s pogrebnim glasom izdavil Ivo Hvalica, ko je počasi zapuščal volilno sobo.

Kako banalno so se tako pred razglasitvijo izidov v glavni dvorani potem slišala branja poročil delovnih teles glede pikolovskih formulacij posameznih povedi znotraj nosilne kongresne resolucije. Da ne bo pomote, lepo število ogovorjenih delegatov, podobnih manevrov že dodobra vajeno, je s tako strategijo ognjevito soglašalo in na veliko razmetavalo z metaforami o neodtujljivi pravici kapitana, da si izbere posadko. Za protiutež pa sem naletel na vidno presunjenega mlajšega gospoda po imenu Miran Perišin, sedaj bržkone že bivšega podpredsednika odbora SDS v Piranu. S stranko je rastel skoraj od samega začetka, zjutraj je v Celje prispel še vedno povsem predan Ideji, popoldne pa še vedno ni mogel verjeti svojim čutilom: "Takoj, ko bo možno, torej v ponedeljek,bom izstopil iz stranke. Prizadeta so moja človeška načela. Resno razmišljam o članstvu v ZLSD, čeprav sem bil vedno ostro proti komunistom. Ampak tole ... Da lahko neki diktator takole zdiktira, koga naj ne volimo, ker mu pač ne ustreza ... Nisem mogel verjeti, da si je to lahko privoščil pred vsemi, pred vami mediji ..."

Pred razglasitvijo izidov je potem sicer izbruhnila še kar vsebinska razprava glede našega kmetijstva, a tragedija političnega cirkusa je na splošno prav v tem, da smo zaradi kadrovske kanonade vsi precej nestrpno čakali, naj se vendar že konča! Ob devetih je bilo suspenza vendarle konec, izidi so bili, hja, v mejah normale. Hvalica je od 352 oddanih veljavnih dobil 122 glasov, to pomeni, da je v odbor zadnjeuvrščenega Branka Krznariča zgrešil za 47 točk. V bitki za predsedništvo je zmagal Janez Janša. Po poročilu volilne komisije je bilo od 352 oddanih glasovnic 40 neveljavnih (torej na njih okrog Janše ni bilo krogca), predsednik pa je zmagal "z veliko večino".

Njegov zmagoslavni govor je bil bistveno krajši kot dopoldanski, njegov obraz vse prej kot veder. Stari in novi predsednik je potem med rezanjem slavnostne rumene torte požel še kak spontani aplavz, vendar takega bolj prostorsko omejenega.