Futyjeva zgodba

Mladinin fotograf Alojz Krivograd je izginil, ko je bil star 28 let, leta 1992. Uradno je bil vpisan na seznam pogrešanih BiH decembra istega leta. Nazadnje so zanj slišali od nekega brivca, ki naj bi si Futyja zapomnil po dolgih laseh, ko ga je ostrigel v fočanskem zaporu. S temi skopimi podatki sva s fotografom štartala iz Ljubljane, potem ko je v javnost prišel podatek o tem, da so približno 20 kilometrov od Foče, ki so jo Srbi preimenovali v Srbinje, na podlagi anonimnega pisma v jami Piljak našli posmrtne ostanke večjega števila fočanskih jetnikov. Predsednik Komisije za iskanje pogrešanih oseb BiH Amor Mašović pa je omenil, da naj bi bili med trupli, ki so jih našli v jami Piljak, po pričevanjih samih zapornikov, trije Hrvati in slovenski novinar - ostali so Bošnjaki. Že v Sarajevu, kjer sva prespala, so nas opozorili na to, da naj bomo previdni. V Srbinju naj bi ostali sami "ortodoksni Srbi" - tisti, ki niso hoteli imeti umazanih rok, so se že zdavnaj odselili. "Vsi imajo krvave roke in vedo, da bodo prej ali slej prišli ponje. Zato so napeti in nevarni. Če bi izvedeli, kdo je ta anonimni Srb, ki se je podpisal kot 'Srb iz Foče', bi ga brez premisleka ubili."

Zgodaj zjutraj sva se pridružila ekipi Komisije za iskanje pogrešanih oseb. Takoj ko smo zapustili Sarajevo, so se nam pridružil srbski policaji, ki so zaradi varnosti spremljali kolono. "V tem območju je bilo veliko bošnjaških hiš. Vse so požgali, vse so pregnali," mi je povedal šofer džipa, ki je ponosno poudaril, da je Musliman. "Tukaj je še zmeraj veliko naših sovražnikov," je dokončal, ko smo z idilično lepe ceste zavili na gozdno, skorajda neprehodno pot. "Evo, to ti je suhi rafting," so začeli vzklikati člani ekipe, ki so pred tem mirno spali na zadnjih sedežih.

Predsednik komisije Amor Mašović je med vožnjo razložil, da je anonimno pismo prejel že pred petimi meseci. Vendar so zaradi snega in muhastega vremena začeli iskati jamo šele pred 20 dnevi. "V pismu ni natančno navedena lokacija, kjer naj bi bila jama - piše planina Manša, ta pa je obsežna. Zato smo precej časa porabili za to, da bi jo našli," je razložil Amor, ki je na vprašanje, kje ima samo pismo, iz žepa med odobravajočimi besedami kolegov povlekel modro kuverto, češ: "Vsaka čast temu Srbu. Ščitili ga bomo, kolikor le moremo." V modri kuverti je ležal majhen listek, kot da bi ga nekdo pred kratkim iztrgal iz šolskega karo zvezka. Tudi pisava ni bila videti "odrasla". Anonimnež se je očitno izogibal temu, da bi ga pozneje identificirali s pomočjo kaligrafije. Pa še kuli je zamenjal vmes: na sredini pisma črke postanejo neberljive, papir pa je popraskan. "Tistim, ki nam odkrivajo skupinske grobnice, moramo omogočiti anonimnost in varnost. Upam, da bomo v Federaciji kmalu sprejeli zakon o zaščiti prič," je povedal Amor, medtem ko je spravljal dragoceno pismo nazaj v žep, čim bližje k srcu.

Kot sem pozneje slišala v zakulisju sarajevskih medijev, naj bi bilo pismo rezultat strahu in nesoglasja med bivšimi varnostniki zapora, ki še zmeraj živijo v Foči. Še eno skupinsko grobišče naj bi bil dober dokaz za krivdo vodje zapora Milorada Krnojelca, ki ima trenutno "začasno prebivališče" v Haagu. Milorad naj bi kot žrtveno jagnje preusmeril pozornost od ostalih udeležencev etničnega čiščenja v Foči. Druga govorica se navezuje na skritost jame v gozdu. Ko sem sama nekaj minut pešačila vzdolž rdečega traku, ki je kazal pot do jame Piljak, sem ji bila skorajda pripravljena verjeti. Le kako so jo v taki divjini našli? Menda naj bi jo nekdo pokazal za denar, potem ko je pismo že ležalo v nabiralniku. Kar ne bi bilo čisto nič presenetljivega. Saj nekateri ne razumejo, od česa ljudje v Foči sploh živijo.

Potka vzdolž traku je bila ozka, in kljub temu, da mi je Amor povedal, da na tem območju, ki je bilo zmeraj srbsko zaledje, ni min, sem pazljivo stopala natanko tam, kjer je pred mano šlo že okrog 20 članov ekipe.

Okoli trideset metrov globoka jama bi bila zaradi svoje neopaznosti lahko nevarna za kakega neizkušenega gobarja, ki bi bil za trenutek nepozoren na to, kod hodi. Ko so jo našli, so se bali, da je v njej podtaknjen eksploziv, a ga na srečo ni bilo. Zraven jame ni čutiti niti specifičnega vonja niti ni kakih posebnih znakov, ki bi kazali na to, da je v jami, kot je navedeno v anonimnem pismu, 80 pogrešanih zapornikov. Če pokukate noter, tudi ne boste videli nič posebnega. Saj ni ravna in se dna in tega, kar leži na njem, tako ali tako ne vidi.

V dveh dneh po odkritju Piljaka so nad jamo zraven šotora zgradili začasno leseno strešico za električni agregat, ki omogoča osvetljevanje v jami. Nad njo pa zemlja "gori" od neštetega števila majhnih rumenih zastavic, ki označujejo prazne tulce nabojev, ki jih je predstavnik sarajevske policije našel s posebno napravo. Ta je neprestano piskala tudi takrat, ko smo odložili stvari in sta Amor in češka antropologinja Eva Eluira Klonowski začela sestavljati načrt, kaj bi bilo treba ta dan postoriti. Sivolasa Eva, vitalna in polna optimizma, dela za ICMP (International Commission on Missing Persons), je najprej vse navzoče (bili so sami moški) malo zares malo za šalo nadrla, češ zakaj mečejo smeti naokrog. Da naj se obnašajo do kraja s spoštovanjem in odpadke odložijo v posebej za to prinesene vreče, predstavniku haaškega sodišča pa je očitala, da je bananine olupke metal skozi okno.

Potem ko so v jamo spustili leseno desko, ki naj bi služila kot opora za Evo in Amorja, sta se preoblekla v bele halje, pod katerimi sta bila oblečena v topla oblačila. Temperatura v Piljaku je kljub toplemu vremenu okrog 5 stopinj. Takoj za tem, ko sta se vodja komisije in antropologinja, navezana z varnostnimi vrvmi, po škripajoči in na videz nič kaj zanesljivi lestvi spustila v jamo, so ljudje v vojaških uniformah s francoskimi in nemškimi zastavicami na rokavnih našitkih začeli prositi za spust v jamo. Kot je pojasnil Amor, ti vojaki sicer nimajo nobenih uradnih razlogov za spust, vendar so jih spustili: "Naj vedo, zakaj so tu in da njihovo bivanje v Bosni ni zaman." In tako so vsi po vrsti šli v jamo. Ko je imel vojak na glavi čelado in je bil popolnoma opremljen, je prosil, naj ga nekdo slika z njegovim fotoaparatom, drugi so bili bolje "oboroženi" in so spust v jamo posneli z videokamero. Zadeva bi močno spominjala na turistične obiske, če tem ljudem za pasom ne bi visele pištole in če vsake toliko časa iz jame v spremstvu besede "telo" ne bi izvlekli vreče.

Medtem ko so vreče spuščali po improvizirani žičnici dol k vozilu, sem se pridružila sarajevskemu policistu. Bilo mu je težko sočasno upravljati s piskajočo palico in nato še odkopavati tisto, zaradi česar je naprava piskala, zato ni imel nič proti moji pomoči. On je s palico nakazoval lokacijo, jaz pa sem izkopavala in dajala noter zastavice. Čez nekaj trenutkov sem pomislila, da te naprave sploh ne potrebujeva, saj je tako ali tako ves čas piskalo. In če začneš nad jamo v razdalji petih metrov kopati, slej ali prej naletiš na prazen naboj. Naboji z rdečimi obročki, označenimi z letnico 1984, večji in elegantnejši od avtomata - eden celo neizstreljen. Miniaturni naboji pištole ... Po toliko zimah so bili "kovinski zločinci" prekriti z več centimetri listja, oviti s koreninami dreves in pokriti z zemljo. Ko nama je zmanjkalo rumenih zastavic, sva v zemljo začela vstavljati kar palice.

Še laiku je jasno, da je ob jami veliko več nabojev, kot jih potrebuješ za 80 podhranjenih jetnikov, omenjenih v pismu. So v enega streljali dvakrat? Je mogoče tisti, ki je pisal pismo, vedel samo za osemdeset žrtev, bilo pa jih je veliko več? Saj vsega skupaj pogrešajo od 400 od 700 fočanskih jetnikov. Tudi vodja komisije je le ugibal, koliko jih je v jami. O tem, da trenutno dejansko ni mogoče ugotoviti točnega števila ustreljenih jetnikov, sem se prepričala na lastne oči, ko so me po dolgem prerekanju le spustili v Piljak. "Najprej uporabljaš noge, roki sta ti samo za ravnotežje," mi je začel razlagati bled možakar, ki je vlekel vreče s trupli, "potem ko se bo lestev nagibala, pa ti bodo v pomoč le roke. Praktično boš lebdela v zraku. Če boš padla, se ne ustraši - samo odrini se od stene, da se ne boš udarila. V prostem padcu boš le kak meter, potem pa te bomo povlekli s pomočjo vrvi." Možakar je še nekaj nezadovoljno momljal, da ima vseh nas zadosti, da je Denis že predolgo v jami in da bo naslednjič, če bo kaka novinarka šla v jamo, ta podpisala papir, da gre na lastno odgovornost. Oblekli so me v bel kombinezon za enkratno uporabo, nataknili čelado, eden od delavcev pa mi je posodil usnjene rokavice - lestev je bila hladna in spolzka.

Ko sem končno priplezala do dna, sem namesto občutka groze in slabosti začutila veliko olajšanje. Približno tri metre v premeru je bila jama bolj podobna znanstvenemu laboratoriju kakor pa odprtemu grobu. Vsega, kar je ležalo po tleh, ni bilo mogoče istovetiti z živimi ljudmi. Na eni strani sta obležali dve lobanji, pomešani z ostanki oblek in obutvijo, v katerih so jetniki pešačili do jame. Ko so trupla prosto padala v jamo, so zato, ker je ta dokaj ozka, udarjala ob stene. Kosti so se zlomile in sedaj ležale v za človeka popolnoma nenaravnih položajih. Ostanki so se pomešali z listjem, meso pa se je že zdavnaj združilo z zemljo.

Na drugi strani jame je razpeta med deskami kot prava gimnastičarka obležala Eva. Z neverjetno potrpežljivostjo in energijo (ko sem se spustila v jamo, je delala že kakih 5 ur) je s prsti pazljivo premlela vsak košček zemlje. Vse, kar je spadalo k truplom, je dajala na stran, smeti pa je zlagala v vedro, ki ga je pomožni delavec praznil v že preiskanem kotu jame. Medtem ko se je ležeč na eni sami deski premikala po jami, je za sabo vlekla luč. Bila je umazana od blata in ves čas prihajajoče opozarjala, naj je ne poteptajo.

Kot je povedal eden od novinarjev, ki je bil tri dni skupaj s Futyjem, ko se je ta ustavil na planini Grebak jugovzhodno od Sarajeva na poti iz Mostarja proti Goraždu, je bil Alojz Krivograd oblečen v kavbojke in adidaske (v jami so našli vsaj dva para, ki bi ustrezala temu opisu). Futy se je na Grebku hotel spočiti in najti človeka, ki bi ga vodil. V Goražde je bilo tedaj mogoče priti le peš, skozi koridor proti Goraždu. "Dali smo mu jesti. Imenovali smo ga Janez, ker smo vsi vedeli, da je Slovenec. Ker je bila žena enega od naših v Italiji, smo prosili, da nas slika, on pa je obljubil, da ji bo, ko prišel v Ljubljano, po pošti poslal fotografije," je povedal novinar Ljiljana. Ko sta šla Futy in vodič septembra 1992 skozi koridor, sta se najverjetneje izgubila, ko sta zaostala za kolono. Srbi so prijeli oba, vodiča je po 33 dneh vodstvo fočanskega zapora zamenjalo, Futy pa je ostal v samici. Kot pričajo zaporniki, je Futy ves čas žvižgal neko melodijo in verjel, da ga bodo izpustili: "Hecal se je, da se mu zaporniška kazen šteje kot delovna doba in da bo imel po izpustitvi dobre reference." Medtem so razvili filme, na katerih so bile fotografije vojakov armade BIH, ki jih je Futy posnel na Grebku. Alojz naj bi bil na eni od slik z nekim vojakom, ki so ga Srbi prepoznali, in prav to naj bi bil tudi razlog za to, da je ostal v zaporu v popolni osamitvi.

Pozneje je srbska stran po potrebi uporabljala Futyjeve slike, ki jih je hranila v svojem arhivu. Decembra 1992 naj bi Futyja skupaj s še sedmimi jetniki, med katerimi je bil tudi omenjeni brivec, odpeljali. O tem, kaj se jim je zgodilo za tem, ni spregovoril še nihče. Vrvi, s katerimi so bile roke jetnikov zvezane na hrbtu, so se v hladni jami dobro ohranile. Zaporniki tik pred smrtjo niso imeli zvezanih samo rok, povezani so bili tudi med sabo. Nekaj trupel, ki so jih našli v Piljaku, je imelo zvezane tudi noge - vrvi je bilo le toliko, da so se lahko premikali. Najverjetneje so jih najprej peljali z avtomobilom, ko pa je bilo konec ceste, so jih prisilili, da so šli do jame peš.

Rojstna hiša Zorana Vladićića, šefa takratne policije, ki je odločal o tem, kdo in za koliko časa bo zaprt v Foči, stoji le kilometer stran od jame - tam je preživel svoje otroštvo in nedvomno dobro poznal planino Manšo. Zapornike so pred jamo, sodeč po tem, kako naokrog ležijo naboji, postavili naravnost pred rov in enega za drugim ustrelili v glavo ali pač tja, kamor se jim je zljubilo. Nato so se umorjeni sami kotalili proti jami ali pa so bili že vnaprej postavljeni v vrsto, da so šli eden za drugim naravnost v rov. Nobene možnosti za preživetje ni bilo. V Piljaku je bil "uspeh" zagotovljen - če človek ni umrl takoj po streljanju, potem si je zlomil vrat med prostim padom v jamo.

Po Amorjevem mnenju je v Piljaku le majhna peščica tega, kar se skriva na območju Foče, sedanjem Srbinju. Stanje se bo razjasnilo šele takrat, ko bodo v mrtvašnici v Visokem najdene kosti očistili in jih nato poslali v Tuzlo, kjer imajo DNK-laboratorij. Toda kaže, da bodo jetniki, tako kot nekoč v svojih celicah, tudi zdaj, skoraj 10 let po svoji smrti, čakali, kdaj bodo prišli na vrsto. Kot je povedal direktor mrtvašnice Asmir Hodžić, je v hladilnih prostorih mrtvašnice okrog 6000 trupel. Prostora počasi zmanjkuje. Gradijo nove, a tudi ti bodo kmalu napolnjeni.