Dvanajst let za domobranca

V petek, 15. junija, je petčlanski senat okrožnega sodišča v Ljubljani razglasil 76-letnega nekdanji domobranca Vinka Levstika za krivega vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike. Sodni senat je ocenil, da je Levstik med drugo svetovno vojno kot podnarednik 114. čete slovenskega domobranstva deloval proti pravilom mednarodnega prava in kršil načela ženevske konvencije iz leta 1929, ker je ustrelil dva ujeta partizana. Za uboj dveh zajetih partizanov, in sicer Alojza Marolta in Borivoja Jeliniča - Borčija, mu je sodni senat pod vodstvom sodnice Tatjane Skubic prisodil 12 let zapora. Tako naj bi se končal več kot 20 let trajajoči proces, v katerem je bilo zaslišanih več kot 130 prič. Že leta 1981 je bila namreč vložena zahteva za preiskavo, ki so jo leta 1985 prekinili. Odločili so se, da jo bodo arhivirali, čeprav je Levstik, ki ga je takrat zastopal Miha Kozinc, nasprotoval, ker je hotel priti zadevi do dna. Leta 1992 se je z dvema Levstikovima zagovoroma spet začela odvijati. Vendar je le leto za tem takratni tožilec Tomaž Miklavčič po preiskavi pregon ustavil zaradi pomanjkanja dokazov. Pregon pa so nadaljevali oškodovanci. Nekateri svojci ubitih so vložili subsidiarno tožbo, pozneje je pregon nadaljeval državni tožilec Jože Šinkovec. V obtožnici sta tako ostala opisa vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike, ki ju je senat pravno opredelil kot eno kaznivo dejanje. Vojno hudodelstvo namreč nikoli ne zastara.

Prvo hudodelstvo naj bi po mnenju sodnega senata Levstik storil 28. avgusta 1944, ko je skupaj s še enim domobrancem pri Križu nad Zdensko vasjo v zasedi presenetil in razorožil dva partizana, Alojza Marolta in Janeza Ambrožiča. Po prepričanju senata je Levstik vojnega ujetnika Marolta malo pred Velikimi Laščami odpeljal s ceste in ga v nasprotju z ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki ustrelil za grmom.

Zanimivo, da je okrožni preiskovalni sodnik Boris Papež leta 1996 predlagal, da se zahteva okrožnega državnega tožilstva zavrne, saj je sum, da bi bil obdolženec, sedaj že obsojenec, storil to kaznivo dejanje, premalo izkazan, da bi lahko uvedel preiskavo. Mnenje preiskovalnega sodnika se ni upoštevalo, čeprav je svojo odločitev utemeljil. Očividcev, ki bi lahko bolj podrobno opisali dogodek, ki se je pripetil pred več kot 50 leti, namreč ni. Tako ostaneta le dva dokumenta iz tistega časa, partizanski, ki pravi, da je Levstik ubil Marolta kot vojnega ujetnika, in domobranski, ki pravi, da je bil Marolt ubit na begu, in zagovor obdolženca, ki je skladen z domobranskim dokumentom. Levstik je dogodek opisal takole: "Prek Grmade sva skupaj s kolegom peljala dva ujeta partizana v smeri proti Velikim Laščam. Približno tri kilometre pred Velikimi Laščami, in ne 100 metrov pred Velikimi Laščami, kjer naj bi našli truplo, pa je Marolt prosil, če gre lahko na potrebo. Takoj ko sva ga s kolegom spustila za grm, je začel bežati. S kolegom sva spustila rafal. Nisem vedel, ali je zadet ali ne, saj ga v grmovju nisva našla, ker sva morala paziti na tistega, ki je ostal." Nadalje preiskovalni sodnik opozori: "Glede na tako resno kaznivo dejanje bi morala tudi zahteva za preiskavo, kazenska ovadba in njene priloge vsebovati tako visoko stopnjo verjetnosti in argumentirane prepričljivosti, da bi nudila zadostno oporo za utemeljenost suma, ki je podlaga za to, da se zoper nekoga uvede preiskava za tako težko kaznivo dejanje." To mnenje torej ni bilo upoštevano. Senat je ob tem zanemarili dejstvo, da Levstik in njegov soborec nista imela motiva za takšno dejanje, saj bi ga lahko ubila že ob njihovem srečanju, ko so partizane pričakali v zasedi, če bi bil njun namen, da vzameta življenje vojakoma sovražne patrulje. Poudariti je tudi treba, da zakon o kazenskem postopku kot eno temeljnih načel vsebuje načelo kontradiktornosti, to je načelo enakopravnosti obeh strank, s tem, da je dokazno breme na tožilcu. Sodni senat pa je domobranski dokument, ki govori, da je bil Marolt ubit na begu in torej ni bil več vojni ujetnik, presojal v luči okoliščine, da so Nemci opozarjali na domobranska grozodejstva in da so le mesec pred Maroltovo smrtjo vse domobranske čete dobile opozorilo, da se morajo takšni poboji končati. Levstikov zastopnik v primeru Marolt Jože Hribernik, ki je že napovedal pritožbo, pravi: "Direktnega dokaza ni. So posredne priče, ki so nekaj slišale, in so razlogi za to, da se jim ne verjame. Sodišče pa mora soditi na podlagi dokazov, drugače ni pravne države. Sodišče bo imelo hude težave, da bo z dokazi, ki so na voljo, obrazložilo sodbo. Ti dokazi bi zadostovali ljudskemu sodišču izpred 50 let, skrb pa zbuja to, da je sodišče z istimi dokazi tako odločilo 50 let pozneje."

Sodni senat je tudi menil, da je dovolj dokazov, da je prav Levstik ustrelil ujetega poročnika Borivoja Jeliniča - Borčija. Sodišče je menilo, da je Levstik sanitetnega referenta 18. divizije 30. marca 1945 ubil na pokopališču pri cerkvi v vasi Struge. Tudi tu je verodostojnost pod velikim vprašajem. Kronska priča naj bi bil Janko Hočevar, ki je bil zaslišan 24. decembra 1982. Vendar bi morali po besedah Danijela Starmana, Levstikovega zagovornika v primeru Jelinič, vse izpovedi prič pred 15. septembra 1992, ko je bila dana Vinku Levstiku temeljna človekova pravica obrambe, pravica do zagovora, izločiti. Sodišče ne bi smelo opreti svoje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hočevar se je po skoraj 38 letih natančno spomnil dogodka, ko naj bi Vinko Levstik ubil Jeliniča. Sedel naj bi na leseni klopci pred svojo hišo in se grel na spomladanskem soncu, ko je videl, da Levstik pelje nekega partizana za cerkev, potem je slišal strele in videl, da se Levstik vrača sam. Zanimivo, da je ista priča Levstika večkrat videla v okolici že en mesec pred tem dogodkom, čeprav je bil Levstik v tem času na šolanju v Ljubljani. Zanimivo je tudi, da je Hočevarjeva mati povedala, da je bil na travniku med njihovo hišo in glavno cesto kozolec. Če bi sedel na klopi pred hišo, bi le malo videl v to smer. Po letu 1982 se Hočevar na sojenju ni več pojavil, čeprav je bil večkrat vabljen. Zato so kar upoštevali njegovo pričanje med preiskavo iz leta 1982. Kako pa so potekala pričanja včasih, je jasno tudi iz pričanja Janeza Mikliča, ki je povedal, da je takrat zaradi strahu podpisoval vse, kar so mu dali, čeprav ni šlo za resnico.

Za Levstika se javno ni potegnila nobena stranka - niti pomladniki - še manj seveda Desus ali LDS. Kot je znano, so v Novi zavezi domobranci nanj nekoliko ljubosumni, v pomladnih strankah pa so ravno takrat imeli opraviti z referendumom. Vinko Levstik bi bil tako pravzaprav lahka tarča in po dolgih letih prvi obsojenec iz druge svetovne vojne v Sloveniji.