Nebo nad Slovenijo

Jeseni leta 1991 je med Ljubljano in Bonnom, tedanjo nemško prestolnico, potovala nenavadna korespondenca. Slovenski ministrski predsednik Lojze Peterle je nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu poslal pismo, v katerem ga je prosil za pomoč. Slovenija je nekaj mesecev pred tem razglasila samostojnost. Rosno mlada država pa ni imela vseh mehanizmov, ki bi ji omogočali shoditi. Premier Peterle se je zato obrnil na naravnega zaveznika. Nemčija je ves čas s simpatijami gledala na slovensko početje, hkrati pa je bil Kohl član iste mednarodne strankarske internacionale kot Peterle. Peterle je Kohlu sporočil, da bi Slovenija za normalno rast potrebovala nekaj denarja za devizne rezerve, kanclerja je zaprosil, da bi slovenska podjetja svoje izvozne posle lahko zavarovala pri nemški zavarovalnici Hermes, posebej pa ga je prosil tudi za pomoč pri nakupu radarske tehnike. Slovenija je bila tik pred tem, da bo mednarodno priznana, vendar ni imela radarskega sistema, s katerim bi izvajala suverenost v svojem zračnem prostoru. Radarski sistem je bil med ključnimi prioritetami. Ko se je novica o Peterletovem pismu razširila po kuloarjih, je povzročila nemalo negodovanja. Marsikomu se je zdelo, da Slovenija preveč odkrito priznava, da je Nemčija glavni sponzor slovenske države. Za novico o pismu je izvedel celo Tanjug in jugoslovanskemu občinstvu privoščljivo razlagal, da je Slovenija Nemčiji izstavila račun za razbijanje SFRJ. Sredi decembra 1991 je v Bonn odpotoval še predsednik predsedstva Kučan. Sestanek med Kohlom in Kučanom je potekal je brez protokolarnih ovinkarjenj. Kohl je najprej povedal, da Slovenijo čaka božično darilo, mednarodno priznanje. Potem pa je slovenskega sogovornika vprašal: "Kaj potrebujete?" Kučan je nemškega kanclerja prosil, da bi slovenska podjetja izvozne posle lahko zavarovala pri Hermesu. Imel je imel še eno prošnjo. Slovenija nima radarskega sistema. Nemškega kanclerja je prosil, če lahko Sloveniji pomaga pri nabavi radarjev. Ljudje iz Kohlovega kabineta so posredovali pri Siemensu, začeli so se operativni pogovori. Slovenska uprava za zračno plovbo je pri Siemensu naročila radar kratkega dosega in radar dolgega dosega. Marsikdo si je oddahnil. Slovenija bo sama nadzorovala svoj zračni prostor. Letenje po slovenskem nebu bo varno.

Ko je v Slovenijo pripotoval radar kratkega dosega, so ga postavili na Brniku. Leta 1994 je v Slovenijo pripotoval tudi radar dolgega dosega. Uprava za zračno plovbo je izračunala, da bi bilo optimalno, če bi radar postavili na Menini planini. Potem pa se je začela odvijati zgodba, ki je zelo tipična za slovensko razumevanje države in državnosti. Ob objavi novice, da bo radar postavljen na Menini planini, se je zganilo lokalno prebivalstvo. Radar je sevanje, sevanje je nezdravo, kar je nezdravo, ubija. Radar ubija. Protest civilne družbe je bil tako ognjevit, da so na upravi za zračno plovbo obupali. Radarja na Menini planini niso postavili. Iskali so nove lokacije, vendar se je nasprotovanje lokalnega prebivalstva pojavilo praktično hkrati z ogledi terena. Radar, ki je bil na samem vrhu osamosvojitvenih prioritet in ki ga je Slovenija dobila tako, da se je vrh slovenske države skorajda poniževal pred nemškim kanclerjem, je odpotoval v skladišče. Še vedno je v skladišču. Na upravi za zračno plovbo so strašno nesrečni, tolažijo pa se s tem, da radar vzdržujejo skladno s pravili radarske in skladiščne stroke. Ker Slovenija nima radarja dolgega dosega, slovenski zračni prostor nadzira Avstrija. Avstrijci radarsko sliko dobrohotno izvažajo v Slovenijo. In s tem zagotavljajo varnost v slovenskem zračnem prostoru. Nerodno in simptomatično. Zgodba o radarju namreč govori o premikih, ki so se v mentaliteti nacije pripetili ob prehodu iz socializma v kapitalizem, ob prehodu iz SFRJ v Republiko Slovenijo.

Država in sebičnost

Kapitalizem se od socializma razlikuje po tem, da je v kapitalizmu sebičnost dovoljena vsem, v socializmu pa je bila dovoljena zgolj nekaterim. Kapitalizem temelji na predpostavki, da sta sebičnost in pohlep najmočnejši gibali razvoja. Pohlep in sebičnost posameznikov se srečajo na trgu, trg pa naj bi bolj ali manj uspešno zagotavlja ravnotežje. Da se individualna sebičnost in pohlep ne bi spremenili v boj vseh proti vsem, je potrebna pravna država. Pravna država zagotavlja, da se individualne sebičnosti soočajo po vnaprej znanih pravilih. Pravna država omogoča, da je vektorska vsota individualnih sebičnosti vsaj za silo predvidljiva.

Vendar država ni zgolj aparat, ki regulira individualne sebičnosti. Država se, denimo, ukvarja s tem, da izvaja reči, ki so v občem interesu. Obči interes ni nujno skladen s sebičnimi interesi posameznikov. V občem interesu je, da država zagotavlja varnost. Varnost zagotavlja z vojsko, policijo in, konec koncev, z radarskim nadzorom zračnega prostora. Ko država skrbi za varnost, mora to početi s pravo mero. Če pretirava, postane diktatorska. Politična elita mora prevzeti odgovornost, da potegne tudi poteze, ki niso popularne. Včasih mora država žal poteptati kar partikularni interes, da zavaruje občega. Tudi to mora početi s pravo mero.

Ob tem, da država skrbi za obči interes, ima še eno nalogo.

Ko se na odprti sceni soočajo sebični interesi posameznikov, mora država skrbeti, da zaščiti šibkejše. Ustavno načelo enakosti pred zakonom zagotavlja, da imajo tudi manjšine svoje pravice. Svoboda posameznika sega do tja, kjer se začne svoboda drugega. Država mora manjšine varovati pred močjo in predsodki večine.

Anekdota o radarju, za katerega je slovenska politična elita moledovala v Bonnu, potem pa ni našla hriba, na katerega bi radar postavila, govori predvsem o tem, da ta elita nima dovolj poguma, da bi obči interes uveljavila na račun partikularnih in lokalnih interesov. Popolnoma razumljivo je, da danes nihče ne hrepeni po tem, da bi mu na dvorišču postavili radar. Radar lahko zastira razgled. Radar seva. Res pa je, da sevajo tudi oddajniki, računalniki in celo mobilni telefoni. In res je, da se letala, ki frčijo brez radarskega nadzora, lahko zaletavajo med seboj, namesto na letališču lahko pristanejo v Piranskem zalivu. Sebični interes posameznika, da radar ne bi bil postavljen na njegovi najljubši planini, je popolnoma legitimen. V občem interesu države pa je, da Slovenija končno najde nek hrib, na katerem bo stal radar, ob pomoči tega radarja pa bo država izvajala suverenost tudi na nebu. Če bo država s postavitvijo radarja povzročila množične proteste lokalnega prebivalstva, bo vladajoča elita tvegala, da izgubi volitve. Volitve pa lahko izgubi tudi, če pride do letalske nesreče.

Država, ki je rada ljubljena

Pred desetletjem si je ta država postavila nenavaden imperativ. Bolj kot na učinkovitost je stavila na priljubljenost. Država Slovenija si je strašno želela, da bi jo prebivalstvo ljubilo bistveno bolj od rajnke SFRJ. V strašni želji, da bi bila ljubljena, pa je prepogosto pozabila potegniti nepopularne, a nujne poteze. Denimo: leta in leta je trajalo, preden si je država drznila poostriti pravila, ki veljajo v cestne prometu. Alkohol in volan ne gresta skupaj. Pika. Ukrep je bil nepopularen, a zaradi ostrejših pravil na cestah umre manj ljudi. Šele novi minister za zdravje si je drznil na dnevni red postaviti vprašanje pretiranega popivanja prebivalstva. Ukrepi, ki jih bo predlagal, zagotovo ne bodo popularni, so pa nujni. Slovenska diplomatska elita že deset let okleva pri sklepanju sporazuma med Hrvaško in Slovenijo glede poteka mejne črte, ker bo z določitvijo mejne črte Slovenija najverjetneje izgubila kakšno pomembno simbolno točko, denimo Trdinov vrh. Izguba simbolne točne bo boleča, morda bo volilno telo takšno potezo celo kaznovalo, kljub temu pa si Slovenija ne more privoščiti stanja, ko nima dokončno označene meje. Ko gre za mejo, je slab kompromis boljši od odličnega statusa quo. Država si je pred desetletjem zastavila cilj, da nekoč pripotuje v Evropsko unijo, a ob tem ne zbere dovolj energije za izvajanje nepopularnega dela paketa evropske zakonodaje. Država bi sicer vstopila v Evropsko unijo, vendar tako, da ne bi bilo treba zapreti duty freejev.

Občasno pa država z razkazovanjem odločnosti pretirava. Ob obiskih papeža Janeza Pavla 2. je pretiravala z racijami, ob vrhu Bush-Putin je pretiravala z razkazovanjem sile. Predvsem pa se je osmešila z odločitvijo, da organizacijama Amnesty International in Umanotera ne izda dovoljenj za mirni manifestaciji. Zanimivo je, da je država odločnost pokazala na točki, kjer sploh ni branila občega interesa. Prej obratno: prepovedala je manifestaciji organizacij, ki branita obči interes varovanja človekovih pravic in obči interes varovanja okolja. No, dejstvo, da sta notranje ministrstvo in mestna oblast prepovedali manifestaciji dveh miroljubnih organizacij, čez nekaj let ne bo vplivalo na volilni rezultat. Zaradi smešne prepovedi (in še bolj smešnega preklica prepovedi) splošna popularnost vladajoče koalicije ne bo nič manjša. Slabo mnenje o državi bodo imeli le aktivisti teh organizacij, najširše občinstvo pa smešnice niti ni opazilo.

Ponovimo: ta država bolj kot na učinkovitost stavi na priljubljenost. Država je celo v ustavo vgradila mehanizem, ki zagotavlja ohranjanje priljubljenosti države, otežuje pa uveljavljanje tistega, zaradi česar državo imamo, torej uveljavljanje občega interesa. Če je treba predelati kakšno industrijsko peč, da bi v njej kurili kostno moko, država trči ob problem lokalne samouprave. Če je treba postaviti radar, ki bi preprečeval letalske nesreče, lokalna skupnost organizira referendum. Če je treba zapreti duty free shope, sama ustava ponuja možnost, da državljani nepopularen korak zminirajo. Zgolj dejstvo, da ustava predvideva referendumske mehanizme, samo po sebi ni problematično. Nerodno je, ker ustava dopušča, da so referendumsko rezultati veljavni tudi, če je referendumska udeležba nižja od polovične. Danes visoki državni uradniki upravičeno trepetajo, kaj se bo zgodilo, če Novi stranki uspe zbrati 40 tisoč podpisov, kolikor jih je potrebnih za uradni razpis referenduma o duty free shopih. Če bo Novi stranki ta prag uspelo preskočiti, je referendumski rezultat predvidljiv. Udeležba na referendumu bo obupno nizka, vendar bo velika večina udeležencev referenduma glasovala proti zaprtju duty freejev. Glas proti zaprtju obmejnih trgovin, založenih s tobakom in parfumčki, je hkrati tudi glas proti vstopu v EU. Vendar tisti, ki se sicer fanatično zavzemajo za vstop v EU, na referendum ne bodo šli. Zahteva EU, da mora Slovenija zapreti duty free trgovine, jih navdaja z nelagodjem. Načeloma sicer razumejo, da je poslovanje duty free trgovin skregano s pravili EU. Vendar tega načelnega razumevanja ne bodo podkrepili z aktivnim glasovanjem za zaprtje. Tisti del volilnega telesa, ki navija za vstop v EU, je državi in politični eliti predal mandat, da namesto njega naredi vse, kar je potrebno. Državo in aktualno politično elito je torej pooblastil, da reši tudi problem umazanih podrobnosti.

Tam, kjer bi morala država uveljaviti obči interes, slovenska država nastopa hiperdemokratično. Tam, kjer civilno-družbene organizacije napovedujejo mirne manifestacije, na katerih naj bi branile obče planetarne interese, država nastopa avtoritarno. Največja konstrukcijska napaka sedanjega ustavnega reda pa je, da slovenska država nastopa hiperdemokratično, ko gre za vprašanje pravic manjšin. Pred tednom dni se je volilno telo izrekalo o tem, ali naj imajo ženske brez partnerja pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Parlament je pred dvema mesecema sprejel zakon, s katerim je ženskam, ki bi razlog za ta poseg utemeljile pred posebno komisijo, dopustil možnost za oploditev z biomedicinsko pomočjo, prejšnji vikend pa je šel zakon na referendum. Število žensk, ki bi se odločile za tak poseg, je neznatno. Pravica, ki jim jo je priznal državni zbor, ne bi ogrožala nikogar. Ogroža kvečjemu predstave večine o tem, kako naj bi izgledala družina. Novela zakona je temeljila na ustavnem načelu o enakopravnosti vseh, ne glede na osebne okoliščine. Rezultat referenduma je znan. Udeležila se ga je komaj dobra tretjina volilnih upravičencev. Tri četrtine udeležencev referenduma so glasovale proti. Večina udeležencev je svoja moralna načela vsilila neznatni manjšini. Izglasovala je veto na pravico žensk brez partnerja do umetne oploditve. Zaradi demokratične odločitve moralne večine bo neznatna manjšina ostala diskriminirana. Neposredna demokracija je postala mehanizem za uzakonitev diskriminacije.

V teh dneh se Slovenija poslavlja od rosnega otroštva. Postaja, hm, najstnica. Čas je, da razmisli, ali so pravila, veljavna v otroštvu, primerna tudi za najstniška leta.