Dileme in razpotja

Na čajanki brez čaja z naslovom Dileme in razpotja vrhunskega športa v Sloveniji je pred pestrim in tudi številčno vse prej kot bornim občinstvom med vsemi markantnimi osebnostmi besedo kot predstavnica Države prva dobila ministrica Lucija Čok, ki je povedala, da se je sklenila konference udeležiti kljub temu, da bi ji znal to kdo iz vlade odsvetovati, saj je "problematika športa odprta pahljača, ki se nam kaže predvsem s problemi". Sama lahko zagotovi, da počnejo predstavniki države vse, kar trenutno morejo zdaj; če je to dovolj - to je pa že druga zgodba. Slovenci vsekakor smo športen narod in prav nihče izmed navzočih nedvomno ne bi mogel reči, da je tak postal povsem sam od sebe. Vložena sredstva so skromna - "če jih pogledamo, izražena v procentih, nam je skorajda malo nerodno" - vendar smo glede tega z EU še kar primerljivi. Vsekakor prostor za izboljšave je, zatorej je prišla danes gospa ministrica s svojo ekipo predvsem poslušat in si pridno beležit vse tiste predloge konstruktivnih rešitev, ki se jih nadeja v čim bolj navdušujočem številu!

Če jo je lahko to število v več kot dve uri trajajoči debati potem precej razočaralo, pa ni ostala niti pod razno prikrajšana za obsežno simfonijo presunljivih žalostink iz ust vplivnih gospodov, ki bi morali glede na svoj pedigre med vsemi daleč najbolje vedeti, kakšna je situacija v resnici. Janez Kocjančič, predsednik našega olimpijskega komiteja, je spregovoril o nezdružljivi diskrepanci med slovenskimi športnimi ambicijami in skupno vsoto denarja, ki se pri nas v tem poslu dejansko vrti. Davčna politika bi bila lahko vsekakor bolj prijazna, rezervi pa sta trenutno po njegovem mnenju dve: prihodki od prepoceni in prevečkrat slabo pobranih vstopnic ter ekstra priliv iz televizijskih pravic.

Da je denarja premalo in da pri nas vsi športi malodane brez izjeme životarijo, se je strinjal Tone Vogrinec, ki je prepričan tudi, da se eno izmed ključnih vprašanj glasi, ali se splača na draga prvenstva pošiljati tekmovalce prav vseh športnih panog: če je pri nas kdo prvak v ... oh, recimo disciplini pljuvanja v daljavo, ali je že to samo po sebi dovoljšen razlog, da mu omogočimo udeležbo na evropskem prvenstvu daljinskih pljuvalcev. Njegovi glavni tezi je par minut pozneje delno nasprotoval predstavnik konkretnih slovenskih športnih zvezdnikov Iztok Puc, ki je prepričan, da moramo sredstva vložiti v manjše športe, v katerih ni tako neprebavljive konkurence kot recimo v nogometu, vendar v Evropi vseeno nekaj pomenijo. Na primer rokomet!

Naslednji je svoj kamenček v klavrni mozaik postavil Jože Mermal, predsednik Uniona Olimpije v odstopu, ki je povedal, da je delo znotraj tega kluba devetdesetodstotno čista muka: "Biti šef v BTC-ju je pravi raj v primerjavi s šefovanjem pri Unionu Olimpiji." Kar se tiče tistih davkov, o katerih se toliko piše, jih bodo sicer odplačali, ni nobeno vprašanje, ampak postopoma: trenutno denarja ni. Ni in pika, to je pač tako. Že brez takih nevšečnosti jim na koncu vsake sezone zmanjka milijon do dva nemških mark, tako da je alternativa popolnemu finančnemu kolapsu vedno znova lahko izključno razprodaja najboljših igralcev. "Živeti tako kot do zdaj, amatersko, volontersko, ljubiteljsko ... enkrat bi se lahko že kdo streznil." Letos se je uprava s sponzorji sicer še domenila, da bodo stisnili in poskusili vzdrževati doseženo raven, za naslednjo sezono je pa že veliko veliko vprašanje.

Zoran Janković je bil s svojim nikoli manjkajočim zmagovalnim nasmeškom tisti, ki je med sodelujočimi prvi postavil konkretnejši sklop eventualnih ukrepov za izboljšanje situacije. Vsekakor bo na tem področju nujna kategorizacija panog, davek na dodano vrednost naj se z devetnajstih zniža na osem odstotkov, poleg tega je treba davčno politiko krojiti tako, da bodo vrhunski športniki v končni fazi sploh lahko dovolj motivirani, da ostanejo v očetnjavi. "Reklo 'važno je sodelovati' je mimo, za publiko je danes važno predvsem prvo mesto." Tega prostovoljstva in predvsem amaterizma pri menedžmentu pa ima sicer dovolj tudi sam, zato se namerava ob prvi ugodnejši priložnosti umakniti. Če je za reševanje te problematike poklican kdorkoli, je po njegovem mnenju to domena parlamenta.

Sledila so mnenja in poročila dveh državnih sekretarjev. Darko Končan z ministrstva za finance je zbranim položil na dušo, da ga kot strokovnjaka pogosto najbolj boli, kako se v naši javnosti operira s strokovnimi izrazi, za katere se nima absolutno nobenega pojma, kaj pomenijo, zraven pa se zanemarja tudi cela vrsta čisto konkretnih podatkov. "Vzemimo recimo davek na dodano vrednost: ravno to, kar je v njem zapisano danes, je tisto, kar si vi želite!" Drago Valant, državni sekretar za šport, je dodal, da se vsega, kar je bilo danes izrečeno, na ministrstvu zelo dobro zavedajo, da radi prisluhnejo in tudi posredujejo naprej. Da je bila mera polna, je Ivan Simič, davčni svetovalec, našo zakonodajo označil za precej ugodno. Predhodno je sicer upal, da mu tega prepričanja ne bo treba izraziti, vendar se zdi zdaj to glede na prevladujoče mrakobno razpoloženje nujno.

Janez Mihelj, predsednik hokejskega kluba Olimpija, je izrazil močan strah pred dnem, ko se bo iz našega športa dokončno umaknila sedanja garnitura odličnih ljubiteljskih menedžerjev in jih bodo nadomestili japiji, ki jih briga čisto samo za profit. Izrečenih je bilo še mnogo pametnih besed, na primer o nedovoljšnji stimulaciji staršev za prevzemanje določenega dela finančnega bremena, birokratskih grozotah in globinski nezainteresiranosti tujih sponzorjev za infinitezimalno karantansko tržišče, na koncu je dobila besedo tudi publika.

Ta jo je žal izkoristila prej za osebne male jedke traktate kot za pospeševanje konstruktivnosti nivoja razprave. Pričkanje in pametovanje bi se lahko nadaljevali pozno v noč, če ju ne bi umetno prekinili, ko so prišli na vrsto prigrizki in vino, pa si je kar nekaj udeležencev vseeno vidno oddahnilo. Za konec je besedo še enkrat dobila ministrica, od katere so prisotni očitno pričakovali, da bo na podlagi njihovih lamentov že jutri pometla z vsemi domnevnimi nepravilnostmi, tako da je mnoge kar malce razočarala, ko je spregovorila predvsem par splošnih na temo, kako se bo treba potruditi, da postane šport eden izmed temeljnih prioritet našega nacionalnega programa.

Tisti, ki so pričakovali kaj več, so očitno precenili tako domet kot vsebinsko potenco torkove konference, saj je plejadi plemenitih glav namesto obljubljenih iztočnic za naprej uspela zgolj ponovna delna identifikacija nekaterih problemov. Iz celega večera pa lahko potegnemo predvsem eno temeljno spoznanje: bodočim slovenskim športnim bravuram mora očitno resnično teči voda v goltanec, če so (predvsem finančne) problemske konference v zvezi z njimi prisiljeni sklicevati možje, ki jim šport iz leta v leto omogoča tako ali drugače prijetno oziroma na različne načine oblazinjeno eksistenco.