Balkanski "faux pas"

Sedemnajstega septembra so v Beogradu tudi formalno odprli slovensko veleposlaništvo. Čeprav naselje Dorčol ni ravno elitni del mesta, je lepa, za štiri leta najeta hiša s 600 kvadratnimi metri uporabnih površin za slovenske diplomate velik napredek v primerjavi s tremi sobicami v Sava centru, kjer so delovali doslej. Novo veleposlaništvo ni edini novi "slovenski teritorij" v Beogradu. V bližini Skadarlije, v ulici Bana Strtahinjića je odprt tudi slovenski konzulat, slovenski veleposlanik v Beogradu Borut Šuklje pa bo stanoval v rezidenci v elitnem naselju Senjak, v neposredni bližini rezidence britanskega veleposlanika. Slovenske diplomate so v Beogradu lepo sprejeli. Kmalu jih bo v Beogradu deset, večinoma starih mačkov iz Budimpešte, v dolgi vrsti čakajočih na ostala prosta mesta pa je vrsta znanih imen oseb, ki si želijo med diplomate v Beograd. Med njimi je tudi naš kolega s POP TV Vladimir Vodušek.

"Naš načrt je bil, da do sredine poletja vzpostavimo dobre odnose ne samo z oblastmi, pač pa tudi z mediji in gospodarstveniki. To nam je uspelo," nam je zadovoljen priznal slovenski veleposlanik Borut Šuklje. Slovenski veleposlanik v Beogradu je imel že doslej veliko dela. Srečal se je s predstavniki gospodarske zbornice, obiskal vrsto podjetij v Srbiji, si ogledal filmski festival na Paliću, asistiral pri nakupu velikih stiskalnic za Gorenje, se srečal s številnimi Slovenci in na romunsko-jugoslovanski meji "odkril" celo Belokranjce, ki so sebe in znanost o kletarjenju že pred desetletji izvozili v Srbijo. Zadnje in po Šukljetovih besedah "najbolj prijetno diplomatsko opravilo" prvega slovenskega veleposlanika v Beogradu je bilo navijanje s tribun na nogometnem srečanju Slovenija-Jugoslavija. Kaj pomenijo boljši odnosi med državama, se povsod vidi tudi s prostim očesom: velike reklame za Gorenje, Muro, Lisco, Fructal, Unior in mnoga druga znana slovenska podjetja po mestih v Srbiji in Črni gori so dokaz, da slovenska podjetja resno računajo na tržišče, na katerem Slovenija še zmeraj proda in kupi nekajkrat več blaga kot v nekaterih pridruženih in polnopravnih članicah Evropske unije.

Da se nekaj premika, kaže tudi odločitev Ustavnega sodišča Jugoslavije, ki je razveljavilo odlok, s katerim je bila odtujena (oziroma "predana v upravljanje delavcem") tudi lastnina slovenskih podjetij v Srbiji. Prav sedaj poteka postopek registracije zahtev za vrnitev tega premoženja.

Kljub temu je nekaj zadržanosti ostalo. Slovenski diplomati so tako na primer takoj po prihodu v Beograd izrazili svoje začudenje, ker slovenski državljani niso vključeni v poseben režim začasne odprave turističnih vizumov v času turistične sezone od 1. julija do 30. septembra letos. Tako je bilo državljanom Evropske unije, pa tudi državljanom Slovaške, Češke, Poljske, ZDA, Nove Zelandije, Norveške, Švice, Kanade, Avstralije in še nekaterih držav, omogočeno, da v državo vstopajo zgolj z nakupom turistične prepustnice in plačilom 10 nemških mark. Slovenski diplomati so na svoje vprašanje dobili "diplomatski" odgovor, češ da gre za "splošno politiko". Zvezna administracija je namreč odredila, da takšen način vstopa v ZR Jugoslavijo "ni mogoč za državljane bivših republik iz nekdanje Jugoslavije".

Vse to pa so samo male diplomatske praske v primerjavi z nerodnostjo, ki si jo je privoščil zunanji minister Dimitrij Rupel. Njegovo javno ponudbo, da bi bila Slovenija pripravljena posredovati med Podgorico in Beogradom v dogovorih o prihodnosti države, so v Podgorici sprejeli, v Beogradu pa brez besed zavrnili. Vse to se je zgodilo v času uradnega odprtja konzulata v Podgorici, ki so ga mediji v Srbiji prav tako zamolčali. Sicer pa je Dimitrij Rupel nameraval konzulat v Podgorici odpreti že ob svojem prvem obisku v Jugoslaviji, vendar so se slovenski diplomati po odzivu iz Beograda in pritisku EU temu takrat odpovedali. Zvezna jugoslovanska in srbska oblast tudi zaradi takšnih potez in zaradi pomoči, ki jo slovenska politika ponuja "večinski" Črni gori pri osamosvojitvi, ne velja za nepristranskega posrednika. Da bo pobuda zavrnjena, je bilo jasno, še preden je bila izrečena, zato je Dimitrij Rupel s svojo nediplomatsko potezo v neprijeten položaj spravil tako sebe kot državo, ki jo zastopa. "Nikoli se ne postavi v položaj, iz katerega se ne boš mogel umakniti, ne da bi izgubil obraz, in iz katerega ne moreš napredovati brez velikih tveganj," zapoveduje eno od temeljnih diplomatskih pravil. Drugo zahteva, da se mora diplomat, ki želi razumeti položaj, najprej postaviti v vlogo drugega. Ti dve pravili pozna vsak diplomatski začetnik.

Ruplov spodrsljaj je tipičen za človeka, ki je v diplomacijo zašel iz publicistike. Tam je javna razprava gibalo vsega. V diplomaciji veljajo drugačna pravila. Da je vsa tajna diplomacija zločin, so verjeli le ruski revolucionarji okoli leta 1917. Vsi drugi so dobro vedeli, da sta v diplomaciji tajnost in zadržanost nujna za uspeh. Tako kot se na prostem trgu noben kupec javno ne pogaja s prodajalcem, tako tudi države in strani v sporu cenijo diskretnost, brez katere ni častnega kompromisa. Zato diplomati na funkcijah praviloma ne polemizirajo, se ne prerekajo z nadrejenimi in javno ne govorijo o zadevah, ki so jim bile zaupane. Tisti, ki si zaradi svojega svobodomiselnega značaja ne morejo zapomniti teh treh preprostih pravil, pa si lahko izberejo druge službe.

Tudi arogantno in javno ponujanje lastnih posredniških uslug vedno deluje odbijajoče. Spomnimo se samo nelagodja, s katerimi je bila v Sloveniji pred leti sprejeta pokroviteljska ponudba Avstrije, da posreduje v sporu med Italijo in Slovenijo. Prava pot je nekoliko bolj zapletena. Pravilno ravnanje je leta 1993 pokazal nekdanji zunanji minister Norveške Johan Jorgen Holst. Ob pomoči znanstvenega instituta FAFO je navezal stike s številnimi Palestinci in Izraelci in nato organiziral dolgotrajna srečanja med vodstvom Izraela in PLO. Delegacije so počasi usklajevale svoja nasprotujoča si stališča in na koncu sta bila Jaser Arafat in Simon Peres vendarle sposobna skleniti t. i. sporazum iz Osla, ki je s svojo "deklaracijo načel" še danes temelj vseh mirovnih prizadevanj na Bližnjem vzhodu. "Norvežani ste bili zmeraj dobri navigatorji. Hvala vam za to navigacijo," so se ob koncu uspešnih pogajanj svojim mecenom ganjeno zahvaljevali Palestinci in Izraelci.

Dobro so izbrali; če bi stavili na slovenskega zunanjega ministra, bi mir na Bližnjem vzhodu že zdavnaj vzel vrag, nad njihovi prepiri pa bi se naslajali v podlistku Sobotne priloge in v ekspeditivno napisani knjigi spominov prvega diplomata Dežele.