Profit na račun okolja

Vodstvo cementarne Salonit Anhovo je po začetku naftne krize v sedemdesetih letih začelo iskati alternativne vire toplotne energije, se pravi cenejša goriva za zagon peči, ki bi vsaj deloma nadomestila uporabo plina, premoga in mazuta. Po izkušnjah tujih cementarn so leta 1981 začeli uporabljati odpadne avtomobilske pnevmatike, deset let pozneje pa še odpadna olja. Ti nevarni odpadki, ki so jih v Salonit vozili iz cele Slovenije, tovarni ne pomenijo le prihranka pri stroških, ampak celo dobiček, saj naj bi Salonit po navedbah delavcev sežiganje zaračunaval. Odpadke so vsa ta leta sežigali s tiho privolitvijo državnih oblasti, saj zakonsko predpisanih pogojev za tovrstno početje niso izpolnjevali. Povedano z drugimi besedami: državni funkcionarji so bili tiho, čeprav je Salonit odpadke kuril na črno in pri tem onesnaževal okolje ter posegal v temeljne človekove pravice.

Predsednik uprave in generalni direktor Salonita Jože Funda se danes izgovarja, da so odpadna olja in gume zadnjih dvajset let sežigali povsem legalno, češ da so imeli podlago v pozitivni ugotovitvi, ki jo je leta 1993 izdalo ministrstva za zdravstvo. Pravi tudi, da je bil po takratni zakonodaji to edini dokument, ki so ga potrebovali. Ta njegova navedba ne drži. V razsodbi vrhovnega sodišča iz leta 1997 lahko preberemo pomembno opozorilo, da bo Salonit nevarne odpadke lahko sežigal šele, ko bo z odločbo pristojnega organa (po zdaj veljavnem pravilniku o ravnanju z odpadki lahko podjetje ali zasebnik začne predelovati ali odstranjevati odpadke šele, ko pridobi dovoljenje ministrstva za okolje in prostor oziroma Agencije RS za okolje, ki deluje v okviru tega ministrstva) ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu, izboljševanja človekovega okolja in drugi z zakonom predpisani pogoji. Notorično dejstvo je, da delniška družba Salonit dovoljenja za kurjenje ni imela ne leta 1981, ne leta 1997 in ga nima niti danes. Agencija za okolje je Salonitu junija letos sicer izdala delno dovoljenje za kurjenje nevarnih odpadkov, a je ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ to dovoljenje v začetku septembra razveljavilo. Po trditvah domačinov, ki so v tovarni zaposleni, Salonit s kurjenjem nevarnih odpadkov kljub temu še vedno nadaljuje, kar pomeni popolno ignoranco vseh pravnih predpisov in zaslužkarsko logiko vodstva družbe, ki se izvaja na račun okolja in ljudi, ki v tem okolju živijo.

Dovoljenje, ki ga ne bi smelo biti

Na neizpolnjevanje pogojev za kurjenje odpadkov je Salonit že konec lanskega avgusta opozorila Jasna Šuklje, inšpektorica novogoriškega inšpektorata za okolje in prostor. Ko jo je ena od krajank marca lani obvestila o neprijetnem vonju, ki se širi iz tovarne, je Šukljetova najprej marca in nato še avgusta lani opravila dva inšpekcijska pregleda. Pri tem je ugotovila, da ima Salonit na svojem dvorišču več vrst odpadkov, ki so bili pripravljeni za sežig v peči. Ena od pošiljk je vsebovala preveliko koncentracijo klora, na dvorišču pa so bili tudi odpadki, ki so vsebovali odpadna olja s trdnimi primesmi. Za skladiščenje odpadkov ni bilo primerno poskrbljeno, saj so bili po mnenju Šukljetove izpostavljeni izpiranju z meteorno vodo. Ker je poleg tega ugotovila, da Salonit tudi nima ustreznega dovoljenja za sežig odpadkov, je zahtevala, naj s to dejavnostjo takoj preneha. Salonit je s sežigom prenehal šele sredi januarja letos. V inšpektoričine zahteve je privolil zato, ker je računal, da mu bo Agencija za okolje v kratkem izdala uradno dovoljenje za kurjenje nevarnih odpadkov. Zanj so namreč zaprosili že maja leta 2000, in če bi bili roki spoštovani, bi morala Agencija o prošnji odločiti v dveh mesecih. Ker o prošnji v dveh mesecih ni odločila, je po mnenju Šukljetove takšno ravnanje mogoče razumeti kot molk organa. "Posledice molka so enake, kot če bi Agencija izdala negativno mnenje," meni Šukljetova. "Agencija bi torej morala obnoviti celoten postopek izdaje dovoljenja." A tega ni storila. Še več. Kar trinajst mesecev po prejemu Salonitove prošnje, natančneje 12. junija letos, je Agencija Salonitu izdala delno dovoljenje za kurjenje šestnajstih različnih vrst gum in odpadnih olj. Dovoljenje je podpisala svetovalka vlade Tanja Dolenc, Salonitu pa je bilo vročeno dan pozneje, torej 13. junija.

Do tu bi človek še lahko zamižal na eno oko, če se ne bi po pritožbi občine Kanal ob Soči in občana Mirana Gabrijelčiča izkazalo, da Agencija tovrstnega dovoljenja sploh ne bi smela izdati, ker Salonit ni izpolnjeval vseh pogojev. Še več. Salonit je že dva dni po vročitvi dovoljenja Agencije začel spet sežigati gume, pet dni po vročitvi pa odpadna olja. Zgolj v šestih dneh je tako pokuril več kot 311 ton odpadkov, in to povsem nezakonito. Salonit namreč s sežigom ne bi smel začeti pred 28. junijem, ko se je iztekel 15-dnevni pritožbeni rok, po katerem dovoljenje postane dokončno. To časovno neskladje je opazila tudi inšpektorica Šukljetova, zato je 27. junija od Salonita zahtevala takojšnjo ustavitev sežiganja odpadkov.

Prehitevanje rokov, ki si ga je privoščil Salonit, je še posebej pomembno zato, ker Salonit ni edina stranka v postopku, kot skuša slovensko javnost prepričati direktor Funda zato, da bi ublažil nelegalno ravnanje. Stranka v postopku je lahko vsak, ki izkaže interes, torej tudi posamezen državljan ali občina, ki ima pravico ščititi interese svojih krajanov v vseh postopkih, ki se navezujejo na posege v prostor, če bi ti posegi lahko prizadeli ustavno zagotovljeno pravico krajanov do zdravega in čistega življenjskega okolja. Poleg tega občini skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, skratka za okolje še posebej nalaga 21. člen zakona o lokalni samoupravi. Občina Kanal ob Soči, v katero spada tovarna, je interes svojih krajanov lahko zaščitila samo tako, da je delno dovoljenje za kurjenje izpodbijala s pritožbo, ki jo je prek pooblaščenke vložila 26. junija letos. V tej pritožbi je od ministrstva za okolje in prostor zahtevala, da zahtevo za izdajo delnega dovoljenja zavrne, ker Salonit nima gradbenega, lokacijskega in uporabnega dovoljenja za objekte in naprave, v katerih sežiga nevarne odpadke. Sprememba energenta v peči po mnenju občine pomeni nov poseg v prostor. Peč se je namreč spremenila v napravo za predelavo in odstranjevanje odpadkov, s čimer se je spremenila njena namembnost. Mimogrede - pooblaščenka občine je Agencijo na ta ključna dejstva opozorila še pred izdajo delnega dovoljenja, in to kar dvakrat, a očitno zaman, saj je Agencija ravnala v popolnem nasprotju z njenimi opozorili. Agencija RS za okolje bi morala biti prvi varuh narave v državi, a je na primeru Salonita dokazala, da to ni tako. Treba se je torej vprašati, koga tovrstne državne ustanove v resnici branijo - industrijske gigante ali državljane. Agencija je dovoljenje izdala kljub lastni ugotovitvi, da Salonit nima na voljo potrebnih naprav in tehnologije za predelavo odpadkov. Zakaj bi sicer v izdanem dovoljenju med pogoje, ki jih mora izpolnjevati Salonit, zapisala tudi zahtevo o enakomernem doziranju odpadkov v napravo z ustreznim dozirnim sistemom. Tovrstna zahteva v dokument ni prišla zaradi lepšega vtisa, ampak zato, ker se je Agencija zavedala, da v obratu zaradi neenakomernega doziranja prihaja do zelo pogostih izpadov filtra. Salonit na voljo nima ustrezne dozirne naprave. Še natančneje: dozirno napravo naj bi predstavljata dva delavca tako, da naj bi bila "enakomernost" doziranja odvisna od njunih ročnih spretnosti in delovne discipline. Posledica izpadov filtrov so prekomerne emisije prahu, ki vsebujejo težke kovine, klor, PCB, PCT in dioksine. Za elektrofiltre, ki jih uporablja Salonit, je značilno, da ne zadržijo delcev desetih mikrometrov. Prah se nalaga v okolici, na hiše, predmete v hišah, na živali, vdihujejo ga ljudje, poleg tega pa se dviguje v zrak in onesnažuje tudi višje lege občine Kanal ob Soči. Podatki o stanju v okolju seveda niso izmišljeni, ampak jih je mogoče prebrati v nalogi z naslovom "Stanje okolja na vplivnem območju industrijskega kompleksa Salonit Anhovo in ocena vplivov na okolje", ki jo je po naročilu ministrstva za okolje in prostor izvedlo podjetje Hidroinženiring, d. o. o. V tem dokumentu je mogoče najti tudi zapis, da se na lokacijah v okolici obrata pojavljajo težke kovine, kot so nikelj, baker, krom in svinec, in to v presežnih vrednostih, njihov izvor pa je obrat.

Občini se je vztrajanje obrestovalo, saj je ministrstvo za okolje 3. septembra njeni pritožbi ugodilo in razveljavilo delno dovoljenje Agencije. Ne glede na to pa - sodeč po trditvah krajanov - Salonit še vedno nemoteno kuri nevarne odpadke. A to še ni konec zgodbe. Okoliški prebivalci se ne bojujejo le zoper zažiganje odpadkov, ampak tudi zoper neznosen tovarniški hrup.

Brnenje v glavah vaščanov

Ironija sodobnega sveta je, da se največji onesnaževalci okolja javnosti predstavljajo kot najprizadevnejši ekologi. Tako se na primer Salonit Anhovo reklamira s sloganom "okolju prijazna družba", hkrati pa se prav zaradi hrupa te tovarne iz Krestenice izseljujejo mlade družine. Tako sta se prav pred kratkim iz vasi izselila dva para, drugi pa o tem še razmišljajo, čeprav se zavedajo, da bodo svoje hiše le stežka prodali po vsaj približno spodobni ceni. Jeza vaščanov je logična vsem, ki so si vzeli pet minut časa za obisk Krestenice. Vas je namreč tik nad tovarniškimi obrati, tako da je hrup strojev, ki prihaja do vasi, absolutno neprijeten. Eden od vaščanov nam je na primer dejal, da se šele ob ustavitvi strojev zavedo, kako je slišati mir. Celo samo vodstvo Salonita priznava, da hrup v tej vasi presega zakonsko dopustno mejo, zato so že pred leti pripravili sanacijski program, ki bi ta problem rešil, vendar je njegovo sprejetje preprečila občina. "V Salonitu smo zaradi tega ogorčeni, saj nam občinska uprava in posamezni občani po eni strani očitajo prevelik hrup, po drugi pa nam ne dovolijo sanacije," pravi direktor Funda. Ob tem seveda pozabi povedati, kakšen je resničen razlog, zaradi katerega občina ni navdušena nad ponujenim sanacijskim programom. Ne zato, ker si prebivalci Krestenice ne bi želeli miru, ampak zato, ker jim Salonit noče ugoditi v zahtevi, naj se hrup zmanjša na mejo, ki velja za stanovanjska naselja. V skrajnem primeru bi prebivalci vasi, ki šteje približno petdeset duš, privolili celo v enak hrup, kot ga morajo prenašati danes, če bi jim bilo vodstvo Salonita pripravljeno izplačati odškodnino. Le tako bi namreč imeli dovolj denarja za morebitno izselitev iz vasi. Salonit se z vaščani o tovrstni rešitvi vsaj doslej ni bil pripravljen pogovarjati, pa čeprav se vsako leto hvali z zelo uspešnim poslovanjem. Samo lani je namreč delniška društva ustvarila za 8,8 milijarde tolarjev prihodkov in izpeljala za 500 milijonov tolarjev naložb. Vaščani so bili tako prisiljeni stvari vzeti v svoje roke. Pred kratkim so zoper Salonit vložili tožbo za kršitev osebnostnih pravic, med katere spada tudi pravica do življenja v zdravem okolju.