Ko žabci postajajo žabe in možje možače

Atrazin je v svetu vsekakor najbolj uporabljan herbicid, saj je uporaba te snovi dovoljena v več kot 80 državah. Tudi v Sloveniji, kjer pomeni največjo grožnjo v nadaljnji vsesplošni kontaminaciji naših vodnih virov. Zaradi množične uporabe, cenenosti in s tem povezanimi velikimi dobički, ki jih prinaša proizvajalcem in trgovcem, pa se trdovratno upira vsem omejitvam ali prepovedim. Agrokemični lobisti so vsekakor uspešnejši kot previdnostno načelo, ki ga propagira EU. Tudi v Sloveniji, kjer nekateri odgovorni na vse pretege zavirajo prepoved uporabe atrazina. Toda to niso, kakor bi bilo pričakovati, odgovorni iz kmetijstva, od tam celo iz samega vrha prihajajo mnenja, da je prepoved uporabe atrazina potrebna. Niti to, presenetljivo, niso predstavniki proizvajalca, saj ti trdijo, da je prepoved uporabe na območjih velike ogroženosti pitne vode edino smiseln ukrep. Tihi zagovorniki atrazina sede očitno na ministrstvu za zdravje in v skrivnostni pollegalni komisiji, ki v Sloveniji odloča o uporabi pesticidov. Pri tem pa uporabljajo tudi tako prozorno demagogijo, kot je tista o svobodnem pretoku blaga. To, da je atrazin prepovedan v Nemčiji, Franciji, Italiji, Švedski in Norveški ter, zanimivo, celo v Švici, kjer je sicer sedež korporacije Syngenta, največje svetovne proizvajalke tega herbicida (Syngenta, Basel), jih ne prepriča. Morda jih bodo prepričali izsledki najnovejše raziskave, katere povzetek je objavila ugledna revija Nature (št. 416, 665-666) 18. aprila letos. Seveda, če so članek prebrali, o čemer pa glede na svoje dosedanje domače izkušnje resnično dvomim.

Raziskovalec Tyrone Hayes je s skupino kolegov s Kalifornijske univerze v Berkeleyju proučeval vpliv atrazina na razvoj žab (vrste Xenopus leavis). Paglavce te žabe je v vodnem mediju izpostavil različnim koncentracijam atrazina in spremljal njihov razvoj do odraslega osebka. Ugotovitve so bile presenetljive.

Že koncentracije 0,1 ppb (desetinka dela na milijardo; povedano razumljiveje, je to razmerje zrnca mivke na prostornino olimpijskega bazena) atrazina so povzročile, da so se samcem poleg testisov razvili še ovariji. Torej je atrazin povzročil nastanek dvospolnih žabjih bitij - hermafroditov, in to natančno pri mejni koncentraciji, ki je še dopustna za človeško populacijo (0,1 mikrograma/liter). Vzpodbudno!

Pri koncentraciji več kot 1 ppb (10-krat več od dopustne koncentracije) se zadeve še bolj dramatizirajo, samcem se sploh ne razvije - ali pa le rudimentarno - laringalni organ (zvočni mehur za ojačenje kvakanja), s katerim privabljajo samice, torej sekundarni spolni znak žabca. Dokončno slovo od moškosti pa so žabji samci doživeli, ko so jih vnesli v vodni medij s koncentracijo atrazina 25 ppb; pri tej koncentraciji je njihov testosteron strmoglavil na minimum in so jih preplavili estrogeni hormoni. Žabci so postali žabe!

Hayes pa je opravil še drugo raziskavo, katere ugotovitve še niso bile uradno objavljene. Ugotovil je hude motnje razvoja in spolnosti pri prostoživeči leopardji žabi (Rana pipiens) na šestih lokacijah srednjega vzhoda ZDA (od Kolorada do Wisconsina) z okoljsko zvišanimi koncentracijami atrazina. Hayes komentira: "Atrazin silovito zviša raven encima aromataze, ki katalizira konverzijo testosterona v estrogene." Torej je atrazin izjemen hormonski disruptor, ki že pri dopustnih koncentracijah žabce spreminja v žabe.

Hayesova raziskava je sprožila preplah, najprej seveda med biologi. Andrew Blaustein, ki raziskuje dvoživke na univerzi Oregon State Univesity, pravi: "Hayesovo delo je nekaj izjemnega, saj nam lepo kaže, kako kontaminacija okolja vpliva na reprodukcijo dvoživk!" Znameniti Louis Guillette, zoolog z University of Florida, komentira: "Tem običajnim koncentracijam so izpostavljene vse prostoživeče dvoživke. Kaj neki se šele dogaja pri povečanih koncentracijah, ki marsikje v okolju ZDA redno presegajo celo vrednost 50 ppb?!" Hayesove raziskave so sprožile vroče razprave o razlogih za izginjanje dvoživk, kar postaja vse bolj svetovni problem. Doslej se je govorilo predvsem o neznanih patogenih, vnosu alohtonih vrst in izgubi habitatov. Poslej pa se verjetno obetajo še druge, bolj vroče teme ...

Žabci se torej zaradi atrazina spreminjajo v žabe, kaj pa preostali vretenčarji in ljudje? Hormonski sistem, ki definira razvoj in bodoči make up samca ali samice, je pri vseh vretenčarjih, torej tudi pri človeku, popolnoma identičen. Razlika je le v hitrosti, ki jo definira dinamika izmenjave generacij; ta je pri človeku nekako tri generacije na sto let. Žabe imajo seveda, glede na krajšo življenjsko dobo, bistveno večjo dinamiko od nas, vendar to ne zmanjša teže problema.

Ali nas ob dolgotrajni poplavi atrazina v pitni vodi čaka še estrogenska poplava in postopna spolna transformacija? Bomo Slovenci vse bolj postajali nekak srednji spol na vmesni poti do Slovenk? Bomo ob koncu atrazinske zgodbe le še Slovenke? Poglejmo se torej v predel pod popkom, dokler je tam še kaj videti. Ko tam ne bo več kaj dosti videti, nam še viagra ne bo mogla pomagati, saj je njena izhodiščna zahteva vsaj minimalna razvitost sekundarnih moških spolnih znakov. Razvoj teh pa blokira prav atrazin, ki ga v naši pitni vodi danes ne primanjkuje.

Zanimivo je, da je bil Heyes poprej kar tri leta pogodbeni raziskovalni sodelavec Syngente, svetovne proizvajalke atrazina in nosilke patenta. Morda pa so ga prav njegova takratna spoznanja pognala, da je spregovoril svetovni javnosti?

V Sloveniji se seveda odgovorni ne zmenijo za take raziskave. Pri nas pollegalno (brez poslovnika) in poltajno (brez sodelovanja civilne družbe) deluje vsemogočna Komisija za dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet (bivša Komisija za strupe - že ime pove vse o njenem delu), ki jo servisira Urad za kemikalije. Oba organa pa spadata v resor ministra za zdravje!!

Torej imamo po vrsti imena vseh treh odgovornih: Vesna Ternifi, Dunja Piškur - Kosmač in Dušan Keber.