Nož v hrbet iz domovine

Leta 1996 se je v Trstu z velikim pompom začel proces proti upravi in lastnikom zamejske Tržaške kreditne banke. Obtožbe, ki so bremenile rojake, so bile hude, od utaje davkov do pranja denarja ... Veliko bolj potiho, skoraj neslišno, se je ta proces nedavno končal. Tržaški javni tožilec je predlagal podpis sporazumnega dogovora oziroma poravnave, to pomeni, da je moral priznati, da se po njegovih izsledkih nobeden od obtoženih ni okoristil, še več, da so bila njihova dejanja storjena v interesu slovenske manjšine v Italiji. Upravitelji in lastniki TKB z dogovorom tudi niso priznali krivde, temveč so, ker niso sposobni nositi finančnega bremena procesa, ki bi trajal več let, sprejeli pogojno kazen od šestih do triindvajsetih mesecev zapora. Med lastniki tržaške banke je tudi vodstvo zamejske finančne družbe Safti, ki je bila nekoč vez med našimi in italijanskimi podjetji, zaradi naštetih obtožb pa je skoraj povsem propadla.

Saftijeva zgodovina

Tržaška gospodarska družba Safti je bila ustanovljena leta 1926. Nastala je kot nekakšen poskus rešitve tamkajšnje Jadranske banke, ki so jo imeli v lasti Slovenci, Hrvati in posredno tudi Čehi. Slovani torej.

Jadranska banka je bila poslovna banka, ki je nastala leta 1905, njene korenine pa segajo že v dogajanje po letu 1848. Začetek je bil narodnopolitičen in kulturen, živele so čitalnice, vzporedno pa je raslo gospodarstvo, ki se je, morbidno, začelo razvijati s pogrebnimi podpornimi društvi za vzajemno samopomoč. Slovenci so bili s tem preskrbljeni, uvajali pa so tudi prva posojila. Velik korak je bil storjen, ko so nastala prva gospodarska društva; ko so v vaseh združili svoje izdelke in s posojili motivirali šibkejše člane. Sledile so zadruge. Prva slovenska posojilnica in hranilnica, ki je vredna tega imena, je bila Tržaška posojilnica in hranilnica. Nastala je leta 1891 in je v zgodovino zapisana kot denarni zavod, ki je bil eminentno samo slovenski in je temeljil na velikem številu malih deležnikov, ki so imeli zasluge tudi za nastanek Narodnega doma. Postali so njegovi lastniki, v isti stavbi v prvem nadstropju pa so imeli sedež hranilnice in posojilnice. Narodni dom je bil sicer zgrajen leta 1901, in ko so podjetni Slovenci končali ta projekt, so se lotili ustanavljanja banke. Leta 1906 je nastala Trgovsko-obrtna zadruga, ki je bila, ne glede na ime, že prava banka, ob njej pa še Narodna posojilnica in Splošna hranilnica, prva je zbirala naložbe, druga denar za pokojnine sirot. Sočasno so nastale prve slovenske delniške družbe.

Tržaška posojilnica in hranilnica je delovala do prve svetovne vojne, jo preživela, potem ko so podjetni fašisti 13. julija 1920 požgali slovenski Narodni dom v Trstu, kjer je imela posojilnica sedež, pa se ni nikoli zares pobrala. Tako je, kot tudi Trgovsko-obrtna zadruga, životarila do začetka druge svetovne vojne, potem so ju nasilno likvidirali in z dekretom ukazali spojitev z italijanskimi posojilnicami oziroma bankami. Prva se je spojila z največjo tržaško hranilnico, druga z Banco popolare Giuliana. Do takrat sta se družbi obdržali, ker sta poslovali s Slovenci, nista bili delniški družbi in ker sta imeli ekonomsko platformo. Še leta 1929 sta imeli 8000 članov, ki so se jih lahko znebili samo nasilno. Odstranili so vodstvo, aretirali predsednika, zahtevali vstop italijanskih upraviteljev, ker so videli nejasnosti, in ti so spravili na dnevni red združitev. Popolnoma so jih fašisti uničili z dekretom aprila 1941, sočasno z napadom na Jugoslavijo. Mnogi zamejci pa v zapiranju teh družb vidijo veliko podobnost z zapiranjem Tržaške kreditne banke (TKB) in diskreditacijo Saftija sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Jadranska banka, ki so jo leta 1926 reševali z ustanovitvijo Saftija, takrat imenovanega še Saf, je torej nastala leta 1905 s kapitalom močnih slovenskih in hrvaških družb. To so bile hranilnice in posojilnice iz Trsta, Zagreba, z Reke in iz Ljubljane. Med posamezniki lahko kot močnega delničarja omenimo recimo ljubljanskega župana Ivana Hribarja; sprva je bil tudi v upravnem odboru banke. Jadranska banka, ki se je spojila z dubrovniško Hrvatsko veresijsko banko, je delovala na celotni jadranski obali in je na tem območju opravljala finančne storitve, bančno-finančne posle in predvsem investicije v industrijo, pomorstvo in tudi, zanimivo, v hotelsko-turistične storitve. V bistvu so imeli v zakupu ves Tržaški zaliv. Tudi Jadranska banka je normalno živela do prve svetovne vojne, jo razmeroma dobro preživela, ker naj bi bila zelo dobro obvladala finančne posle. Težave so se seveda začele s prihodom Italije na Primorsko. Že iz prvih italijanskih uradnih dokumentov o banki je razvidno, da je nameravala Italija, poleg svoje politike, gojiti tudi svoje gospodarstvo in finančništvo. In gotovo ni naključje, da so kleni italijanski domoljubi 13. julija 1920, potem ko so požgali Narodni dom, napadli še glavni sedež Jadranske banke v Trstu. Fašisti so vdrli v njene prostore in iz prvega nadstropja metali stvari na ulico San Nicollo v samem središču Trsta. Iz dokumenta banke, v katerem so rekonstruirali dogodek, je razvidno, da policija ni naredila niti zapisnika o napadu, na kraj dogodka pa ji je uspelo priti šele uro kasneje, ko je bilo že vse na cesti. Fašistom, ki so tisti dan na različne načine napadli kar enaindvajset točk v Trstu, v drugi del zgradbe ni uspelo prodreti, ker je bil dobro zavarovan. Kakor koli že, kljub temu so naredili veliko škode. Vodstvu banke je bilo jasno, kaj se dogaja. Vložili so vlogo za povrnitev škode, opisali so, kaj se je dogajalo in kolikšno škodo so jim naredili, in zanimivo, da so v pritožbi prvič zapisali dvojno ugotovljeno škodo, gmotno in moralno. Takrat so ugotovili 800.000 lir dejanske škode, več kot trikratno pa so ovrednotili prekinitev delovanja banke, ugled, ki se je ob tem zmanjšal, in nezaupanje klientov; tako da je zahteva znesla skoraj 4 milijone lir, kar bi ustrezalo današnjim 4 milijonom evrov. Dobili so odgovor, da država ni nič kriva in da zato nimajo pravice do odškodnine. Takrat je začelo vodstvo banko deliti na dvoje, torej na banko v Italiji, ki je bila ena celota, in na drugi del, ki se je prek Ljubljane selil v Jugoslavijo. Podružnico v Ljubljani, ki so jo imeli že od leta 1911, so osamosvojili, jo registrirali kot Jadransko banko, d. d., s sedežem v Beogradu, vendar z začasnim glavnim sedežem v Ljubljani. Vse, kar so imeli na ozemlju Jugoslavije, so prenesli v Ljubljano. Podobno naj bi se zgodilo s podružnico Jadranske banke na Dunaju. Celotnega prenosa z italijanskim delom jim medtem ni uspelo izpeljati, saj jim je italijanska država to preprečila. Jadranska banka po letu 1920 ni več tako dobro poslovala, čeprav je bila še vedno zelo močna. Leta 1924 so jo zaprli, potem pa so jo reševali tako, da so jo zaupali večinskemu italijanskemu partnerju, in ta je dotlej uspešno banko skoraj pokopal. Kljub temu je ostala likvidna, predvsem zaradi nepremičninske soudeležbe v dveh pomorskih delniških družbah, Dalmacija in Oceanija, in pri hotelsko-turistični delniški družbi Miramar. Špedicijska družba Balkan je šla v Ljubljano, ostali so lastniki tobačne družbe in Srbske privredne banke Sarajevo.

Da bi zadevo sanirali, so lastniki ustanovili Saf. Prevzel je likvidacijo banke, ne pa tudi bančno-finančnega poslovanja. Tega Banka Italije, ki je zelo očitno izvajala politiko proti slovenskim, hrvaškim oziroma jugoslovanskim gospodarskim krogom, ni dovolila. Pred začetkom druge svetovne vojne so družbo Saf preimenovali v Safti - Finančna delniška družba za mednarodni promet (Societa anonima financera per traffici internazionali). Družba je imela sedež na istem mestu kot Jadranska banka, bila je večinsko italijanska, glavno besedo v njej so imeli nekdanji italijanski lokalni delničarji in Hrvatje, predvsem družina Kozulić.

Povsem slovensko vlogo je Safti dobil šele po drugi svetovni vojni. Prizadevanja slovenskih krogov so šla takrat v več smeri. Ena je bila, da bi dobili nazaj tisto, kar je bilo v letih 1940 in 1941 nasilno odpravljeno, torej obe večji hranilnici. Druga zamisel je bila vezana na razjasnitev statusa Jadranske banke, tretja pa je bila zahteva po novi slovenski delniški banki. Safti je postal slovenska finančna družba. Sočasno je bila v sklopu londonskega memoranduma uresničena tretja zahteva, z mednarodnim posredovanjem je Italija formalno obljubila, da bo dovolila, da si Slovenci postavijo svojo banko. In potem je trajalo ... Italijani, ki so znali v zadnjem stoletju zelo na hitro razpustiti marsikatero slovensko finančno družbo ali banko ali pa so kakšno zgradbo mirno požgali, so bili tokrat počasnejši, saj je minilo tako rekoč deset let, preden je bila leta 1957 ustanovljena Tržaška kreditna banka (TKB), poslovati pa je začela dve leti pozneje. Safti je medtem miroval, skušali so ga celo likvidirati, v začetku sedemdesetih let pa so ga obudili in začel je delovati kot holding. Njegovi stoodstotni lastniki so bili Slovenci - družabniki, posamezniki in podjetja. Ob ponovnem zagonu je postal deležnik v številnih podjetjih, tudi v TKB, Iretu, Mipotu, kasneje še v Založništvu tržaškega tiska in različnih farmacevtskih podjetjih. V začetku devetdesetih let pa so se pojavile težave in leta 1996, ko je propadla TKB, je za sabo potegnila tudi dve tretjini Saftija. Preostanek podjetja pod istim imenom obstaja še danes, vendar je v mirovanju.

Afera Safti

Kot vse kaže, je likvidacijo Saftija povzročila afera velikih razsežnosti, v katero so se vključile celo tajne službe in slovensko obrambno ministrstvo na čelu z Janezom Janšo. V zamejstvu začetek zgodbe vidijo v članku Vsem so znane "zvezde" iz slovenske nanizanke, ki je 29. aprila 1993 izšel v Delu, napisal pa ga je Igor Guzelj. Po mnenju številnih Slovencev v Italiji so italijanski organi pomoč dobili iz Slovenije. Ravno na podlagi članka v Delu je zamejec Boris Čok Safti ovadil tržaškemu tožilstvu zaradi številnih kaznivih dejanj, kot so financiranje političnih strank, utaja davkov, nezakonit iznos kapitala. Iz ovadbe se ni razvilo nič, zanimivo pa je, da je Delov članek sicer govoril o novogoriškem Hitu, kot družbo, ki bi utegnila zanimati celo policiste, pa je predstavil še tržaški Safti in njegove vidne svetovalce. Dva dni kasneje so novinarji Dela namignili, da med Hitom in Saftijem obstaja vez, SKGZ (Slovenska kulturno-gospodarska zveza) - v isti stavbi, kjer je v Gorici sedež SKGZ, je bil tudi Hittours, potovalna agencija v sklopu turističnega podjetja Hit iz Nove Gorice. Osupljivi dokazi so se kar množili, med drugim so članki dokazovali, da Saftijevo podjetje Adit igra vlogo posrednika pri ilegalnem prelivanju slovenskega denarja, ki so ga prenašali v Italijo bodisi v kovčkih bodisi prek različnih poslov. Denar naj bi potoval zgolj do zamejskih levičarskih krogov, kar naj bi bilo še posebej očitno pri tem, da je bil direktor Adita Boris Platovšek nekoč član posebne koordinacije izvršnega sveta za krepitev materialne osnove Slovencev v Italiji. V prihodnjih mesecih je postal Platovšek prvi slovenski "mafijski skesanec". Saftiju so očitali, da je mafija, in vsaka mafija ima pač svojega Platovška. Način, na katerega je pričal, pa je bil vseeno nekaj novega. Njegovo pričanje je bilo pričanje za medije in za vojsko. V pričanje za vojaško tajno službo Vomo naj bi ga bil po pisanju medijev prepričal Jože Zagožen, takratni direktor uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu. Ta, zdaj že bivši minister, pravi, da je Platovšek v Vomo sam prinesel kupe papirja: "Platovškov oče je bil doma iz istega kraja kot jaz in Platovšek je včasih hodil tja na dopust, zato sem ga poznal na videz. Kaže, da je nekdo izvedel, od kod je, in mene povezal z njim prek tega." Po Zagožnovem prepričanju je Vomo omenjene papirje samo izročil naprej redni policiji.

Je bilo res tako? Kako se torej Platovškovega pričevanja spomnijo njegovi zasliševalci? Podobno kot Zagožen tudi takratni direktor Voma Andrej Lovšin pravi, da je Platovšek k njim prišel sam: "Prek enega od naših operativcev je prišel v stik z vodstvom naše službe in vodstvu dostavil kompletno dokumentacijo, s katero je razpolagal. Z njim smo opravili informativni pogovor in to je vse." Čisto vse? V medijih smo kasneje prebrali, da Vomo ni le izprašal Platovška, temveč je še iste noči tudi preiskal šišenske prostore Adita, podjetja, ki ga je vodil skesanec, in tam iskal dokumentacijo. Lovšin to zanika: "Izhajajoč iz zakonskih določil naša služba ni imela teh pristojnosti." Dodaja pa, da so dokumentacijo popisali in jo odnesli na tožilstvo, nato pa obvestili še upravo kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve. Povzetek Platovškovega pričevanja v Vomu je že naslednji dan prišel v javnost. Tajna služba, ki ni znala skriti tajnih dokumentov - značilno za Slovenijo v začetku devetdesetih let. Po pisanju medijev naj bi bilo v Platovškovem pričanju kup napak ali, bolje rečeno, popravkov, saj naj bi bili nekateri stavki, ki jih je bil Platovšek izrekel v pogojniku, zapisani kot trditve. Lovšin tudi to zanika: "Prepričan sem, da so operativci napisali zapisnik korektno in profesionalno. Še enkrat poudarjam, varnostni organ Mors ni izvajal nobenih operativnih aktivnosti v zvezi z zadevo Safti."

Zanimivo, sam skesanec Boris Platovšek je povedal povsem drugačno zgodbo, v kateri Vomo igra precej pomembnejšo vlogo, kot je Lovšin pripravljen priznati. "Na obrambno ministrstvo nisem prinesel nič. Kasneje, okoli pol štirih zjutraj, smo šli skupaj na Adit in na hitro pobrali neurejeno dokumentacijo, kolikor se je dalo, ker je bil že dan nalog Saftija, da se nekateri papirji prenesejo v Trst. Naslednje jutro so jo izročili Tomažu Miklavčiču, ki je bil državni tožilec, kar mi je potrdil, ko sem bil kasneje pri njem na pogovoru. Navzoča je bila tudi Barbara Brezigar, ki je bila tedaj njegova pomočnica. Glavni del zadev sem ponovil, povedal tudi, da so obstajali sklepi predsedstva nekdanje SR Slovenije z oznako državna tajnost glede višine in načina transferjev zunajproračunskega denarja manjšini in so na njih podpisani oziroma so s tem seznanjeni skoraj vsi nekdanji politiki od Franca Popita do Janeza Zemljariča. Miklavčič mi je prijateljsko svetoval, naj se ne sklicujem na njih in jih ne omenjam, ker mi bo to pri sodnem procesu samo škodovalo. Prihodnji oziroma isti dan sem prišel normalno v službo," pravi Platovšek in dodaja, da se je za srečanje na Janševem ministrstvu odločil, ker je vedel za povezave Igorja Bavčarja z bančnikom Nikom Kavčičem, ki naj bi bil tudi udeležen v zgodbi o Saftiju, in policiji zato ni zaupal. "Naredil sem logično potezo in šel k Janši. S tem, da me je, ko sem prišel v recepcijo Morsa in povedal, zakaj sem prišel in da bi hotel govoriti z ministrom ali s kom, ki je pooblaščen, ker gre za zadeve, ki so državna tajnost, prestregel Vomo. Prišel je Boris Mikuš in bil potem tisti večer poleg. Rekel sem jim, da bi želel le dve stvari: da je Janša z zadevo seznanjen, in če se meni kaj zgodi, lahko to prosto uporabi, in da želim, da še isti večer zasežejo, kolikor se da dokumentacije, ker jo bodo sicer odnesli v Trst. Prvi dve uri so me spraševali, kaj vem. Potem so mi povedali, da je Janša o tem obveščen, da mi ponuja popolno zaščito, vendar pod pogojem, da povem vse, kar vem." Vpletanje Voma v civilno sfero v aferi Safti je seveda skrajno vprašljivo, pravzaprav nič manj kot kakšno leto kasneje, ko je ista služba napadla in fizično obračunala s civilistom - Milanom Smolnikarjem.

Platovšek je bil glavni informator za članke proti Saftiju, ki so jih poleg Dela začeli objavljati še drugi naši mediji. Njegov očitek je bil, da je Saftijevo podjetje Adit, katerega direktor je bil, "pralo" denar za opredeljene potrebe zamejskih Slovencev, pri tem pa naj bi se marsikatera deviza, namenjena manjšini, izgubila v korist nekaterih gospodarstvenikov, pa tudi politikov v Italiji. V te posle naj bi bila vmešana številna vodilna slovenska javna imena. Platovšek je omenjal Igorja Bavčarja, Nika Kavčiča, Mitjo Ribičiča, Milana Kučana, Francija Perčiča in seveda Saftijeve šefe Darija Cupina, Aljošo Mraka in Suadama Kapiča. Vsekakor je ob njegovi zgodbi treba omeniti, da je v trenutku, ko se je odločil za izpoved, obiskal tudi psihiatra. Strokovnjak mu je priporočil zdravljenje. "Izgubil sem živce, mogoče sem celo doživel živčni zlom. Odkorakal sem na Njegoševo na polikliniko in rekel, ali imajo kakšnega psihiatra, da potrebujem pomoč. Dežuren je bil primarij Guzelj, takoj me je sprejel in jaz mu začnem razlagati zadevo Slovingate in kako sem firmo uničil, ker sem privolil v posel, kjer so me izigrali nekdanji politiki Ivo Marenk, Marko Bulc, da bo šlo 40 ljudi na cesto, da se čutim odgovornega. Nakar mi pravi, Platovšek, počakajte trenutek, in čez deset minut mi pove, da je soba zame v Polju pripravljena in da je pogledal mojo kartoteko. Takrat se mi je res utrgalo, jokal sem, najbrž tudi preklinjal. Želel je, da pokličem ženo, in ko je prišla, me je poslal iz sobe. Razložil ji je, da sem v zadnjem stadiju paranoje in shizofrenije, da sem nevaren, da naj podpiše, da me takoj odpeljejo v Polje. Kot dokaz, kaj vse si izmišljujem, je navedel policiste, Klaudia Stroliga in druge, ki so z mojo vednostjo v telefone nastavili prisluškovalne naprave, da bi me varovali. Psihiater je vprašal ženo, ali ve, da je bila policija v najinem stanovanju. Je rekla, nobena. On pa, vidite, čisto nor je. Potem je prišla ven k meni in rekla, pa o kakšnih policajih si mu govoril. O Stroligu, tehniku in drugih, ki so prišli v civilu. O, pravi, saj res, in je šla nazaj in rekla, res je bila policija, kriminalisti, samo jaz sem pomislila na uniformirano policijo. Psihiater pa je rekel, vseeno, tale zdravila mora začeti jemati, bolan je. Proč sem jih vrgel in še isti dan odkorakal na Delo k novinarju Guzelju, ki ga do tedaj sploh nisem poznal. Če bi ne bilo tega psihiatra in njegovega namena, da me spravi v Polje, najbrž tudi zadeve Safti ne bi bilo, vsaj v takih razsežnostih ne." No, ja, tudi takšne peripetije so povzročile afero Safti. Čeprav mnogi zamejci še vedno mislijo, da se Platovšku ni odtrgalo, da je delal zgolj v interesu italijanskih tajnih služb, ki so želele oslabiti slovensko manjšino v Italiji.

V času afere Safti, leta 1993, je bil slovenski zunanji minister nekdanji premier Lojze Peterle. Bil je človek, ki bi lahko pomagal Saftiju in vsej slovenski manjšini v Italiji. Pa se za pomoč raje ni odločil. Prepričan je, da je ravnal prav. Morda zato, ker je s tem pridobil politične točke? "Jaz bi politične točke pridobil, če bi kdo moje načelno ravnanje kot tako predstavil javnosti. Osebno sem popolnoma prepričan, da sem ravnal prav. Dokaz, kako daleč so šle zadeve, je v tem, da ljudje, ki so jim politično ali še kako drugače blizu, Gaspari je bil nekoč le viceguverner Narodne banke Jugoslavije in eminenten človek nomenklature, pa ni šel za njimi, ni sledil njihovemu interesu, vsaj ne javno," pravi Peterle in seveda ne more mimo tega, da ne bi užalil nekdanjega finančnika, ki se je prav tako odločil, da Slovenija Saftiju ne bo pomagala. Tržačani Gaspariju to potezo še vedno zamerijo. Po njihovem naj bi bilo krivo to, da je Gasparijev tast prav tako delal v Aditu. Po Peterletovem mnenju naj bi se bila Saftijeva zgodba začela z razpadom Jugoslavije, saj so se takrat spremenile okoliščine za poslovanje manjšinskih finančnih organizacij. Podjetja od Trsta do Beneške Slovenije so se čez noč znašla v velikih težavah, tudi Kmečka banka v Gorici in TKB v Trstu. "Glede Saftija se spomnim dveh sestankov, kjer sem rekel, gospodje, če želite pomoč, povejte, kakšne so številke, pokažite bilance. Številk mi nikoli niso predložili, jaz pa na suho nisem hotel podpreti nobene take akcije. Prepričan sem, da mora slovenska država podpirati manjšino, vendar pa morajo tudi podjetja delovati po ekonomskih zakonitostih. Saftiju tako nisem ničesar odobril. Manjšini seveda smo." Pa so k odločitvi, da zamejcem ne bo pomagal, kaj pripomogle zloglasne govorice, ki so se širile po Sloveniji in ki so Safti razglašale za organizirano kriminalno združbo? "Takšne stvari sem slišal, nimam pa nobenih dokazov. Ne vem, kakšne vse zveze je imela ta organizacija. Srečali smo jo pri kupovanju jugoslovanskih dolgov. Mene so skušali v levem delu slovenske manjšine predstavljati kot človeka, ki se ni zavzel za TKB, Kmečko banko in v tem kontekstu tudi za Safti. A celo v Rimu sem skušal vplivati na to in Svetina in drugi so se mi nekoč v Rimu zahvalili, ker sem posredoval. Vsa kritika proti meni se je končala potem, ko se slovenska vlada z Drnovškom in Gasparijem ni hotela odločiti za projekt sanacije oziroma ureditev tega vprašanja tako, kot je slovenska tržaška stran zastavila," meni Peterle. Postavlja pa se vprašanje, ali Slovenija res ni mogla narediti ničesar, da bi pomagala Saftiju, vendar Peterle ne dvomi, da je bilo za propad manjšinske organizacije krivo poslovanje, "slovenska demokratična oblast ne nosi nikakršne krivde za to". Pomoč naj bi navsezadnje znašala 50 milijonov mark, s čimer bi rešili obe banki, ki so ju italijanski financarji zavzeli nekaj mesecev po objavi člankov v naših časopisih. V Goriško banko je prišla inšpekcija Banke Italije leta 1994 z izrezki iz vseh slovenskih časopisov. Mesec za njo še davčna policija. Ko so končali, so prišli v Trst v Tržaško banko. "Rekli so, v Sloveniji se je toliko pisalo, dobili smo toliko namigov, da smo morali pogledati, kaj se dogaja. Ampak od vseh stvari, o katerih se je pisalo, ni bila resnična niti ena. Niti ena. Ko so bili enkrat notri, so začeli banko načrtno uničevati z vsemi možnimi sredstvi, ki jih ima vsaka oblast. V TKB so ostali kakšnih šest mesecev. Šef inšpekcije je rekel, saj imamo njegovo izjavo, situacija ni dramatična, banka je podkapitalizirana, zato smo se dogovorili z banko iz Brescie, da jo dokapitalizira. Brescia je prišla notri z nalogo, da uniči banko. Sočasno, ko je Brescia prišla v banko, je Banka Italije TKB prijavila sodišču in sodišče je nato začelo obširne preiskave v banki in pri delničarjih doma. Interno pa je Brescia, namesto da bi prišla reševat težave v banki, te samo še povečevala, da je lahko v banko poklicala komisarje," se spominja Darij Cupin, nekdanji predsednik Saftija. Iz podkapitalizirane banke je nastala velika afera, ki pa bi jo slovenska vlada lahko rešila, če bi vložila v Tržaško banko okoli 50 milijonov mark. Torej enkrat manj kot v falcona. Slovenska vlada se je imela možnost od 5. maja do konca septembra 1995 sama odločiti, ali bo odkupila Tržaško banko. So se bali novih afer in zapisov v časopisih? Manjšini, vsaj tisti, ki je veljala za levičarsko usmerjeno, niso pomagali. Se pa zato s potezami takratne slovenske vlade strinja Boris Gombač, zamejec in predsednik tretje krovne organizacije Slovencev v Italiji Slovenske gospodarsko-prosvetne skupnosti; prepričan je, da Slovenija ne bi mogla rešiti ne Saftija ne Tržaške banke. "Po mojem bi bila posledica vstopa slovenske vlade v reševanje TKB to, da bi bil marsikdo iz slovenske vlade danes med obtoženimi, tudi če o tej zadevi ne bi vedel nič," pravi. Trdi, da je za nastali položaj kriv nekdanji jugoslovanski sistem v Trstu in pa sami zamejski Slovenci. "Vse skupaj se je pač končalo, ker je razpadla Jugoslavija. Do konca so delali biznis stoletja, kot mu pravim, ko so jugoslovanski narodi, tudi Slovenija, odkupili svoja posojila. TKB je zašla v težave po vsej verjetnosti tudi zaradi tega." Glavno tezo pa Gombač, sicer znan po pretepu z Zmagom Jelinčičem v Cankarjevem domu, postavlja takole: "Ste se kdaj vprašali, zakaj so morala imeti jugoslovanska podjetja posrednike pri nas? Ali so nas imeli za posrednike zato, ker smo imeli tu banko, ki so jo kontrolirale jugoslovanske oblasti in so te imele tukaj denar, rezerve?" Torej to pomeni, da Slovenci v Italiji ne bi smeli imeti svoje banke? "Medtem ko se prepiramo z Italijani, manjšina seveda še najbolj trpi, ker vse nacionalistične sile izrabljajo take razmere, uvedli so prisilno upravo v goriški Kmečki banki, imamo težave s TKB, zmanjšalo se je slovensko šolstvo in razvila se je kampanja proti slovenski manjšini," je 11. novembra 1995 v Delu povedal Marko Kosin, slovenski veleposlanik v Italiji. In še: "Kar zadeva manjšino, moram reči, da je Republika Slovenija, odkar smo samostojni, naredila več škode kakor fašizem. Zakaj? V časih fašizma je bila manjšina sicer zatirana, preganjana, toda Slovenci so vseeno imeli upanje, vsi so se upirali fašizmu, vsi so upali in bili prepričani, da bo tega enkrat konec." Kosin je bil prepričan, da smo Slovenci hoteli svoje notranje politične prepire prenesti na manjšino, z njim pa se strinja tudi Milan Kučan, predsednik države in v tistem času eden od najbolj napadanih (napadali so ga razkrojevalci Saftija). Predsednik misli, da so pri vsej zgodbi še najmanj krivi Italijani, saj so zgolj izkoristili slovenske prepire. "Pobude so prišle verjetno iz Slovenije, kjer so se odločili dokončno obračunati s tako imenovanimi silami kontinuitete." Tudi podatek, da je afero Safti v Sloveniji raziskovala vojaška tajna služba Vomo, veliko pove, čeprav je res, da niso našli ničesar. Goriška banka je bila povsem čista, konec sojenja v zadevi Tržaška banka pa dokazuje, da tudi v Trstu slovenska manjšina in njeni gospodarstveniki niso bili nikakršna kriminalna združba. "V Kmečko banko so poklicali komisarja. Ko so prišli v banko, je bilo 24 milijonov mark kapitala, oni so rekli, da je minus 1,5 milijona, in ko so odšli iz banke, ga je bilo še vedno 23 milijonov mark. Samo milijon manj kot takrat, ko so prišli, in to čeprav so delali tri leta škodo v banki. V TKB pa so našli precej rizičnih kreditov. Ampak treba je vedeti, koliko je banka vredna ... Mi smo računali, da je bila vredna 150 milijonov mark, ker banko vrednotiš po tem, koliko ima depozitov, filial, vsega, njeno rentabilnost. Njen profit je bil kar 25 milijonov mark na leto. Stvar je bila daleč od tega, da bi morali banko dati v likvidacijo. Banka ni bila najbolj uspešna, ni pa bilo to nič posebnega. Mislim, da se vsaka banka na svetu občasno zaradi kupa okoliščin znajde v takšnem položaju. Ljubljansko banko je sanirala država. V TKB je bilo kup stvari, ki so bile posledica propada Jugoslavije, da niso mogli vrniti posojil , ker so manj trgovali, ker so manj zaslužili."

Slovenci smo svojo banko v Trstu izgubili, tudi po lastni krivdi, Italijani pa so zdaj dobili banko v Kopru. Zamejski Slovenci se sprašujejo, zakaj je bilo matici tako malo mar za slovensko banko. Celo Janez Janša, eden glavnih protagonistov afere Safti, je v intervjuju za Demokracijo februarja letos priznal: "Namesto da italijanska državna banka kupuje koprsko banko, bi morala Nova Ljubljanska banka, ki je naša državna banka, kupiti kakšno italijansko banko v Trstu ..." Po toči zvoniti je prepozno.

Kitajci namesto Slovencev

"Vsako gospodarstvo, tudi manjšinsko, mora imeti banke, to je tisto, kar ti dovoljuje večjo avtonomijo. Ko pa doseže rast, je vprašanje, ali ti država, v kateri si, dovoljuje, da presežeš lokalno raven. Ko posežeš v gospodarstvo in postaneš dejavnik mimo svoje etičnosti, si lahko moteč element," razmišlja tržaški zgodovinar Milan Pahor. Po njegovem je postalo manjšinsko gospodarstvo problem za Italijo v trenutku, ko je postalo premočno: "Jasno je, kaj se je zgodilo v zadnji desetih letih. Bili sta dve banki, ena je bila, delno zaradi političnih razlogov, podrta, Kmečko banko so skušali podreti, pa jim ni uspelo, slovenski lastnik se je potem odločil, da je boljše, da jo proda naklonjenim partnerjem, kot da bi jo v dveh ali treh letih izgubili. V TKB je bil sklop politično-narodno-gospodarskih elementov in domnevnih malverzacij, mislim pa, da bi jo bilo vseeno mogoče rešiti, tudi če bi jo kupila kakšna slovenska banka."

Safti je bil eden od temeljev slovenske manjšine, kratek sprehod po zgodovini pa kaže, da je k uničevanju teh temeljev precej prispevala prav Slovenija. A na veliko žalost Tržačanov ni izgubila samo slovenska manjšina, izgubljajo tudi Italijani. Trst umira, povprečna starost prebivalcev presega starostno omejitev za dosego penzije, trgovine se zapirajo, hiše so zapuščene. Po razpadu Jugoslavije, ki je omogočala posel ne samo Saftiju, ampak še bolj italijanskim trgovcem, Trst vse bolj postaja mesto duhov. V samem središču, v ulicah, kjer so bile včasih tudi slovenske ustanove, je vse več kitajskih trgovinic, rojeva se prava mala kitajska četrt.