6. 8. 2002 | Mladina 31 | Politika
Od Šentilja do Kozine
Popotovanje po slovenskih avtocestnih kolonah, izogibanje cestninam in prometna nesreča zaradi površne signalizacije
Nekateri od sonca razburjeni vozniki so si pot do cestninske postaje poskušali poiskati kar po odstavnem pasu, a so jim grdo nakano preprečili zavedni, k redu in časti nagnjeni avtomobilisti
© Denis Sarkić
Ne tako davno, kakšna zavaljena petletka je že minila od takrat, sem se kot smrkav bruc odpravljal v Ljubljano. Poleg popolnoma drugačnega življenja, ki mi je skupaj s svobodo v glavo vrglo tudi nekaj odgovornosti, čeprav te še danes ne razumem prav dosti, je bila glavna doživljajska novost mladega študenta redna, nenehna in predvsem utrudljiva tedenska migracija. Iz študentskega poplesavanja po fakulteti in predvsem po krajih okoli nje sem se vsak petek vozil v deželo onkraj Trojan, v domači objem pralnega stroja in znane kuhinje, čez tri dni, v turobnih brezdelnih nedeljskih večerih, v katerih je, da bi bila stvar še bolj mračna, navadno deževalo, pa spet nazaj. In to zmeraj in vedno. Vožnja je bila posebno doživetje: razmajani avtobusi zasebnih prevoznikov, škripajoči jugoti prijateljev, skoraj nikoli vlak, štop pa bolj poredko. Vsa ta potovanja so večinoma tekla po isti cesti, avto je polagal vedno znova iste ovinke, različni vozniki pa so vsak teden po dvakrat spregledali iste prometne znake. Vendar so vsa ta potovanja imela še neko, bistveno značilnost. Bila so dolga in dolgočasna, ko je bil dan ravno pravi, je pot iz Ljubljane v dobrih 80 kilometrov oddaljeno provinco na Šaleškem trajala tudi po dve uri. Tako pravzaprav ni čudno, da prvih bagrov, ki so se zakadili v pobočja v okolici Vranskega, nismo pozdravili samo z navdušenjem, ampak sta potek avtocestne trase in napovedani napad na Trojne postala priljubljeni temi petkovih večernih omizij, dokler ju ni zalilo pretirano nazdravljanje v čast pogumnih gradbincev. No, potem se je nekega dne resnično zgodilo, sicer z nekajletno zamudo, a kdo bi takrat zameril. Slovesno so odprl avtocestni odsek Arja vas-Vransko in Ljubljana se je kar naenkrat približala. Če ne bi bilo trzinskega zamaška in semaforja v Domžalah, ki pa se mu je vsak vsaj malo geografsko izobražen študent brez večjih težav ognil z vožnjo mimo Belinke in Ihana, bi bila pot do domačih rezancev še krajša. Vendar je to navdušenje nad avtocestnim čudežem minilo hitro. Malo pred Vranskim se je na vrhu grička v prav idiličnem zavetju vitkih smrek skrivala cestninska postaja. In če je hotel avto, poln revnih študentov, okušati slast avtocestne bližnjice, je bilo treba plačati. Cestnina je najprej znašala okoli 100 tolarjev, a je počasi in vztrajno rasla, visoko in vedno više. Navdušenje pa se je poleglo le za kratko, novi odsek je z odprtim cestninskim sistemom, kakor takšnemu pobiranju mitnine učeno pravijo pri Darsu, omogočal tudi žlahtno bližnjico. Namesto zoprnega ustavljanja in neskončnega plačevanja je bilo elegantneje pri Šentrupertu zaviti z avtoceste in se le nekaj kilometrov kasneje nanjo spet priključiti. Bližnjica je držala tudi iz ljubljanske smeri. Čeprav se sam, to vseeno moram pripisati, takšnih poslov nisem loteval rad. Malo hinavsko se mi je zdelo najprej čakati na avtocesto in se ji potem izogibati. Seveda pa spoštujem in podpiram tudi drugačna mnenja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
