Od Šentilja do Kozine

Ne tako davno, kakšna zavaljena petletka je že minila od takrat, sem se kot smrkav bruc odpravljal v Ljubljano. Poleg popolnoma drugačnega življenja, ki mi je skupaj s svobodo v glavo vrglo tudi nekaj odgovornosti, čeprav te še danes ne razumem prav dosti, je bila glavna doživljajska novost mladega študenta redna, nenehna in predvsem utrudljiva tedenska migracija. Iz študentskega poplesavanja po fakulteti in predvsem po krajih okoli nje sem se vsak petek vozil v deželo onkraj Trojan, v domači objem pralnega stroja in znane kuhinje, čez tri dni, v turobnih brezdelnih nedeljskih večerih, v katerih je, da bi bila stvar še bolj mračna, navadno deževalo, pa spet nazaj. In to zmeraj in vedno. Vožnja je bila posebno doživetje: razmajani avtobusi zasebnih prevoznikov, škripajoči jugoti prijateljev, skoraj nikoli vlak, štop pa bolj poredko. Vsa ta potovanja so večinoma tekla po isti cesti, avto je polagal vedno znova iste ovinke, različni vozniki pa so vsak teden po dvakrat spregledali iste prometne znake. Vendar so vsa ta potovanja imela še neko, bistveno značilnost. Bila so dolga in dolgočasna, ko je bil dan ravno pravi, je pot iz Ljubljane v dobrih 80 kilometrov oddaljeno provinco na Šaleškem trajala tudi po dve uri. Tako pravzaprav ni čudno, da prvih bagrov, ki so se zakadili v pobočja v okolici Vranskega, nismo pozdravili samo z navdušenjem, ampak sta potek avtocestne trase in napovedani napad na Trojne postala priljubljeni temi petkovih večernih omizij, dokler ju ni zalilo pretirano nazdravljanje v čast pogumnih gradbincev. No, potem se je nekega dne resnično zgodilo, sicer z nekajletno zamudo, a kdo bi takrat zameril. Slovesno so odprl avtocestni odsek Arja vas-Vransko in Ljubljana se je kar naenkrat približala. Če ne bi bilo trzinskega zamaška in semaforja v Domžalah, ki pa se mu je vsak vsaj malo geografsko izobražen študent brez večjih težav ognil z vožnjo mimo Belinke in Ihana, bi bila pot do domačih rezancev še krajša. Vendar je to navdušenje nad avtocestnim čudežem minilo hitro. Malo pred Vranskim se je na vrhu grička v prav idiličnem zavetju vitkih smrek skrivala cestninska postaja. In če je hotel avto, poln revnih študentov, okušati slast avtocestne bližnjice, je bilo treba plačati. Cestnina je najprej znašala okoli 100 tolarjev, a je počasi in vztrajno rasla, visoko in vedno više. Navdušenje pa se je poleglo le za kratko, novi odsek je z odprtim cestninskim sistemom, kakor takšnemu pobiranju mitnine učeno pravijo pri Darsu, omogočal tudi žlahtno bližnjico. Namesto zoprnega ustavljanja in neskončnega plačevanja je bilo elegantneje pri Šentrupertu zaviti z avtoceste in se le nekaj kilometrov kasneje nanjo spet priključiti. Bližnjica je držala tudi iz ljubljanske smeri. Čeprav se sam, to vseeno moram pripisati, takšnih poslov nisem loteval rad. Malo hinavsko se mi je zdelo najprej čakati na avtocesto in se ji potem izogibati. Seveda pa spoštujem in podpiram tudi drugačna mnenja.

Štajerska idila

No, tole sem potegni iz zaprašenih delov možganov, ko sva se s kolegom Sarkićem peljala proti Šentilju. Bila je sobota okoli enajstih in hlepel sem po kakšnem lekadolu ali katerikoli drugi tableti, ki bi omilila bolečino, nastalo zaradi trdih preizkušenj nočne izmene. Najin namen je bil dokaj samomorilski, zapeljala naj bi se po slovenskih avtocestah in v živo preverila, kako se kaj počutijo ljudje, ki ure in ure čepijo v pregreti koloni in v avtomobilih potrpežljivo čakajo na plačilo cestnine. Začela sva na severovzhodu Slovenije, na mejnem prehodu Šentilj. Pot do tja je minila brez posebnosti, le Mladino sva oškodovala za 1210 tolarjev, kolikor se nabere cestnine iz Ljubljane do Šentilja. Tistega dne kakšne daljše kolone ni bilo videti, na cestninski postaji Pesnica so iz avstrijske smeri avtomobili čakali ponižne tri minute. Na mejnem prehodu je bilo živahno. Več Poljakov je čakalo drug drugega, marsikateri med njimi pa je ihtavo vihtel avtokarto in iskal najbližjo pot do počitniškega raja. "Gremo na Hrvaško, v Split," je v polomljeni angleščini povedal eden izmed njih. "Ceste so dobre, samo skrbi me, ker sem slišal, da je avtocesta med Zagrebom in Karlovcem zaprta. Ali mislite, da bi bila pot skozi Banjaluko dobra odločitev?" Zmedenemu Poljaku sem takšno pot seveda odsvetoval, a zdi se mi, da me ni ravno razumel, še naprej se je namreč mrščil v karto in s palcem iskal možne obvoze, otroci pa so brezskrbno grizli sparjene sendviče. Čez Šentilj gre veliko tranzitnega prometa, turistične poti počitniških avtomobilov pa večinoma vodijo skozi Zagreb in južneje proti Dalmaciji. Tako se čez Šentilj prispeli turisti navado ne vozijo dolgo po slovenskih avtocestah, saj je etapa Šentilj-Maribor kratke sape, pa še tam se je glede avtocestne dolžine vnel žgoč prepir. Po nekaterih podatkih avtocesta meri dobrih 15 kilometrov, po drugih pa le okoli 9. Eno zagovarja Dars, drugo občani Šentilja. Šentiljčani dokazujejo, da je avtoceste krajša, manjkajočih 6 kilometrov sta le krožišče in hitra cesta severne mariborske obvoznice. Spor je zajadral celo na ustavno in upravno sodišče, razlog pa je domnevno kršenje načela enakosti. A slovenski spori turistov gotovo ne zanimajo, v Pesnici jih bolj kot sporna cestnina, Šentiljčani bi radi 90, Dars pa pobere 160 tolarjev, moti izredna gostoljubnost slovenske države. Že po nekaj kilometrih, ko očetje komaj prestavijo v peto in matere vestno spravijo potne liste, se morajo zaradi res bedno kratkega odseka avtoceste ustaviti in brskati po denarnici za drobižem. Tisto soboto v Pesnici sicer ni bilo gneče, čeprav se zna zgoditi, da se kolona ob prometnih konicah razpotegne na uro čakalne dobe. Se je pa na kratkem avtocestnem odseku zgodilo nekaj drugega. Ko sva se peljala proti Mariboru, je le nekaj kilometrov za mejnim prehodom na odstavnem pasu čepel avto, pred njim pa je poskakoval moški, ki je histerično gestikuliral mimo vozečim avtomobilom. V želji, da bi mu kdo ustavil, je stopil celo nekaj metrov na vozni pas, tako da bi mu lahko kakšen nepazljiv voznik z dobrim udarcem popolnoma spremenil anatomijo. Ustavila sva in poskakujoči je pritekel do najinega avta. "Bratke nema za benzin, pomozite, help, hilfe," je izdavil v novodobnem esperantu. "Sedni, pogledaj, kaj imam. Kolko daš? 100 euri, 20.000, kolko maš?" Pod nos mi je molil tri zaobljene, ravno prav grde prstane. "20-karatno zlato, kolko daš? 10.000?" Očitno se mu je mudilo, bratke pa je sumljivo pogledoval iz parkiranega avtomobila. Ko s kupčijo ni bilo nič in je prodajalec ugotovil, da nisva kupca, jo je jadrno ucvrl v "pokvarjeno" vectro in bratke je pritisnil na plin. Speljala sta tako hitro, da je zadišalo po ožgani gumi, na pomanjkanje goriva pa sta očitno pozabila. Kasneje sva ju opazila na bencinski postaji, med Šentiljem in Pesnico sta krožili dve ekipi avtomobilov brez bencina, vsi so prodajali kičast nakit, tretji pa se je "pokvaril" celo na mariborski obvoznici.

Na Štajerskem se potem ni zgodilo nič pretresljivega, gneča se je prestavila proti morju in avtocesta je bila prijazno prazna. Na cestninski postaji je bilo podobno, kolone le za vzorec, le tu in tam je pridrvel kakšen val, ki je prestrašil pobiralce cestnin, večjega šoka pa ni povzročil. Štajerska je bila osamljena. Cestninski postaji Tepanje se nisva izognila, pot okoli je namreč dolga in ovinkasta, zato pa potrpežljivemu vozniku ponuja kakšen lep pogled na vinske brajde. Tamkajšnja avtocesta se lahko pohvali še z dvema predoroma in kar štirimi počivališči. Na enem izmed njih, privlačno poimenovanem Zima - mimogrede, krajevna imena na slovenskih avtocestah kažejo našo gruntarsko preteklost, poleg Zime obstajajo recimo še postajališče Lopata pa nadvoza Črni mlinar in Babe -, so ravno malicali slučajno spet poljski turisti, ki so se jim naše ceste še zmeraj zdele dobre, čeprav malo drage. V Tepanjah so pustili 570 tolarjev. Na cestninski postaji Vransko, ki se ji je sedaj še pametneje izogibati kot v mojih študentskih časih, saj je novoodprti odsek proti Trojanam dodatno povišal nadomestilo za prevoženo razdaljo, kakor se politično korektno reče nadležnemu cestninjenju, je nekdo ravno kupoval elektronsko tablico za ABC. Očitno zadovoljen s "hitrejšim, enostavnejšim, prijaznejšim in cenejšim" cestninjenjem pa na praznem Štajerskem seveda ni mogel vedeti, da mu ABC na primorskem koncu ne bi koristil prav dosti. Zapeljala sva se naprej, v nova predora, mimo krofov, vseh gradbišč in lukenj, ki jih vrtajo v trmasto drobovje oglatih pobočij Podmilja in Trojan, po dolini proti Krašnji, nad katero vsem v ponos stoji velik križ, ki ponoči s slepečo svetlobo nagaja veščam in drugim prijaznim nočnim žuželkam. Avtoceste tam zmanjka in vse do Kompolj vodi dolgočasna cesta, navadno polna tovornjakov in od avtocest razvajenih voznikov, toda tisto soboto je samevala in mirno pestovala razgreti asfalt. Kompolje so cestninska postaja le dober kilometer pred Lukovico. Tudi tam se je, podobo kot v Šentilju, "zgodilo ljudstvo". Prebivalci zahtevajo brezplačen dovoz na avtocesto in obljubljeni nadvoz. Konec junija, na dan, ko se je odprl nov avtocestni del, so celo pripravili demonstracije. Te so povzročile prometni šok, jezo, srd in bes vseh tistih, ki za vožnjo na Štajersko porabijo po dvakrat več denarja, kot bi ga morali plačevati užaljeni prebivalci Lukovice. V protestu sta jih nedavno podprli celo NSi in Stranka ekoloških gibanj, čeprav se je tistega sobotnega dne politika zdela neskončno daleč. Lukovica je bila prazna, kot v posmeh motoriziranim zahtevam vaščanom pa se je čez cesto vkup s konjsko vprego pripeljal voz sena. "Ja, nekaj so protestirali zaradi ceste. Sedaj je bolje, ker skozi mesto ni toliko prometa, vesta, jaz pa itak ne vozim, imam izpit samo za tole pod sabo," je povedal prijazen voznik in nato pognal konja čez cesto. Zadaj, skrit visoko na kupu sena, je v pozdrav pomahal še njegov prijatelj. Nekoliko nadrealistično se je iz ozadja zaslišal rezek zvok, nedaleč stran je na avtocesti nekdo poskušal z avtom prebiti zvočni zid.

Primorski kolaps

Iz Ljubljane vodijo štiri avtoceste, na vsako stran neba po ena. Proti severu se pelje na Gorenjsko, cestninska postaja Torovo, ki malo pred Naklim za navaden avtomobil pobere 300 tolarjev, pa kar sama kliče po brezplačnem obvozu. Tam se pogosto zgodi, da se kolona raztegne na več kilometrov, posebno takrat, ko se avtomobili v črednem nagonu vračajo z obale ali odhajajo proti njej. Razlog več za prijazen obvoz prek Vodic proti Brniku. Razmere na Dolenjskem so drugačne. Tam večjih zastojev pravzaprav ni, tisti, ki živijo v Grosupljem ali Ivančni Gorici ali pa nižje v črnomeljskem koncu Bele krajine, gotovo spadajo med najzadovoljnejše Slovence. Cestninska postaja stoji šele v Dobu in voznikom iz omenjenih krajev ni treba plačevati cestnine. Pa čeprav je do Ljubljane dobrih 20 kilometrov hitrega asfalta, kar je očitno več kot že tako sporna razdalja med Šentiljem in Mariborom. Podobno je z zavaljenim obročem okoli Ljubljane, za nekaj kilometrov se hitra obvoznica preobrazi v avtocesto, vendar kakšne cestninske postaje tam ni videti, ljubljanski svetniki pa so pred časom celo ostro in glasno nasprotovali postavitvi morebitne cestninske postaje na manjkajočem odseku med Šentvidom in Kosezami. Zato pa se cestninska postaja šopiri na zahodnem koncu Ljubljane, je ena izmed najstarejših v Sloveniji, deluje pa na način starega zaprtega cestninskega sistema, z listki, ki se potem prav radi odpravijo nekam tja zadaj za armaturno ploščo. In ravno na cestninski postaji Ljubljana Zahod sva v navdušenem lovljenju gneče po slovenskih avtocestah naletela na kolosalen plen. Iz smeri morja se je proti Ljubljani vlekla kolona, dolga kakšnih sedem kilometrov. Počasi, lena in vsa razbeljena je z dolgim repom pogledovala tja proti Vrhniki, celo više, gor po klancu pri Verdu je silila. S fotografom sva se zapeljala na enega izmed mnogih nadvozov, da bi si v živo ogledala muke in trpljenje ujetnikov slabe prometne politike. Pogled je bil res pretresljiv. Koloni, v katerih je bila velika večina tujih avtomobilov, sta nemo stali pod nama, tu pa tam je kateri izmed trakov krčevito švignil naprej, a se je po nekaj metrih stoično ustavil. Vozniki so večinoma brezbrižno bolščali nekam v daljavo, so se pa našli tudi junaki, ki so poskušali po odstavnem pasu prehiteti sotrpine. Večini se ni izšlo, ali jim je pot zaprl kakšen neusmiljen tovornjakar ali pa je prednje zapeljal kar navaden voznik, dodobra jezen na poskus prehitevanja po desni. Je pa bilo zabavno takole od zgoraj opazovati, kaj ljudje pravzaprav počnejo v takšni gneči. Nekateri so brali, drugi jedli, sovozniki so raztegovali ude po vsej kabini, tolkli po bobnih, igrali računalniške igrice, reševali križanke in vseskozi hrepeneče pogledovali proti navadni cesti Vrhnika-Ljubljana, ki se je važila v svoji samoti. Kljub varljivi idili je nad razbeljeno kolono visel pritajen, že dodobra uničen bes na tiste, ki so turiste potisnili v tolikšno gnečo. Bilo je vroče, čakalna doba pa se je raztegnila skoraj na dve uri. In turiste, ki so se odpravljali domov, je podobna, čeprav malo manjša gneča čakala še na Gorenjskem. Besni pa niso bili samo tujci. Voznikom, ki so se bahali z ABC-kartico, a potem čisto slučajno zašli v razbeljeno kačo, elektronsko pomagalo sploh ni koristilo. Zaradi večkilometrske kolone, ki je nekajkratno prehitela skopo odmerjeni pas za uporabnike "avtomatskega brezgotovinskega cestninjenja", so morali zvesto in ponižno čakati, da pridejo v bližino preobremenjene cestninske postaje. Midva pa sva se na avtocesto modro vključila šele pri Vrhniki, katere cestninska postaja nima samo šolske table s skorajda nečitljivo zapisano čakalno dobo, ampak tudi nespretno urejen dovozni sistem iz primorske strani, ki tistim z ABC-jem ne pusti okušati slasti hitrega cestninjenja. Podobno je pri izvozu za Postojno, kjer se ponosni dvopasovni ABC začne vsaj kakšnih 500 metrov prepozno. Za naju je bila pot do Kozine večinoma prazna. V zgodnjem popoldnevu je primorskim cestninskim postajam očitno že uspelo prebaviti jutranji naval morskih kopalcev in mirno in zadovoljno so se pasle na vročem soncu. Tudi na Klancu, avtocestnem zaključku, kjer se kolona redno in vedno razpotegne na nekaj kilometrov, tistega dne ni bilo prevelike gneče, naju je pa zato za Kozino zmotilo radijsko obvestilo. "Ti-di-di-di-di-di," je zahreščalo iz zvočnikov. "Iz kluba voznik vozniku so nam sporočili, da je promet na avtocestnem odseku Logatec-Vrhnika zaradi prometne nesreče zelo oviran." Razlog nesreče naj bi bil nalet več vozil, voznikom pa so priporočali obvoz. Pred Vrhniko je voznik ukrajinskega tovornjaka trčil v nastajajočo kolono vozil, moldavski mercedes je zarinil pod varovalno ograjo, v obupnem poskusu ustavljanja pa je ošvrknil še nekaj prestrašenih madžarskih avtomobilov. Mrtvih na srečo ni bilo, za nalet pa je bila kriva slaba signalizacija. Avtocesta se malo pred Vrhniko spušča in kolona, ki je nastala zaradi cestninske postaje pred Ljubljano, je začela lesti v hrib. Če bi Dars dovolj hitro opozoril iz Logatca drveče avtomobile, da jih pod vznožjem klanca pri Verdu čaka kolona, nesreče in žalostnega konca brezskrbnih počitnic ne bi bilo. Seveda, takšni naleti so v času avtocestnih kolon nekaj povsem in čisto običajnega. Ko sva se vračala v Ljubljano, je bila kolona pred cestninsko postajo Ljubljana Zahod še zmeraj dolga nekaj kilometrov. Na kraju nesreče je promet tekel le po odstavnem pasu, policisti so merili zavorne sledi, bolničarji pomagali deklici v šoku, pretreseni udeleženci nesreče pa so odsotno sloneli ob varovalni ograji. Kolona je tiho peljala dalje, do cestninske postaje in nato naprej, do nove gneče in do novega pobiranja cestnine. Tam okoli septembra se bodo kolone malo zmanjšale, a ne preveč, tudi slovenskih avtomobilov je dovolj, da dodobra zatrpajo dovozne pasove h kakšni še posebno leni cestninski postaji. Nepravična, zamudna, ekološko oporečna, luknjasta, šepava in sploh popolnoma neustrezna kombinacija različnih cestninskih sistemov se bo v Sloveniji bohotila vsaj tja do daljnega leta 2008, ko naj bi na slovenskih cestah uvedli elektronsko cestninjenje v prostem prometnem toku. Vse do takrat bodo v Sloveniji ob prometnih konicah kolone vozil, v katerih se bodo cvrli ljudje. In vse do takrat bo na naših cestah vladal cestninski kaos. Na morje se raje odpravite s kolesom.