Raje v zapor kot v kasarno

Korektno bi bilo začeti s priznanjem, da sem se pred nastopom skrb zbujajoče zgodnje artroze kolena tudi sam igračkal z natanko takim razpletom svoje militaristične zgodbe. Saj ne, da ni civilno služenje v primerjavi s puškonosno alternativo do te alternative krivično fantastična kupčija in ne da je pri nas odobritev takšnega služenja kakršenkoli problem, vendar moram povedati, da se mi je zdelo tudi pol leta vratarskih ali strežniških dolžnosti nepopisno odveč, če bi jih moral gratis opravljati za neko abstraktno tvorbo Slovenijo, ki brez vidnejših učinkov - še preden ga dobim - itak požlampa polovico mojega krvavo prisluženega cekina. Tisti naprstnik atavističnega patriotizma, kolikor ga še premorem, je žal čedalje ožje vezan samo še na nogomet, poleg tega se mi glede na vrsto političnih odločitev v zadnjih dveh letih z vsakim tednom izraziteje dozdeva, da bi nam znalo iti vsem skupaj tako ali tako neprimerno bolje pod nadvlado kake bližnje druge države, razen morda Bolgarov.

Vsaj na nekaterih točkah so se morali s takim šokantno neodgovornim pojmovanjem ožjega geopolitičnega položaja strinjati tudi vsi tisti mladci, ki so v sklopu vpoklica poletne naborniške generacije odklonili orožje. Pred tremi tedni je začelo namreč od ponedeljka do srede v vojašnici v Mariboru in na Ptuju kapljati 850 vpoklicanih novincev, med katerimi se je nazadnje nabralo kar dvanajst takih, ki so z zavrnitvijo posledično izrazili prepričanje, da za slovenskega cesarja ne bi šli umirat. Tovrstne odločitve v naši vojski sicer niso prav nič novega, vendar ni kanonfuter prej do njih niti približno prihajal tako množično, zato je vse skupaj v javnosti razumljivo dvignilo nemalo prahu. Ker so se mnogi odločili, da bodo izdajalce in dezerterje vsaj v svojem srcu kar vnaprej obsodili na večno nemilost, smo si šteli za dolžnost, da predstavimo tudi njihovo plat medalje, torej subjektivni dnevnik tistega tedna dni, ki so ga preživeli po treh različnih slovenskih vojašnicah. S fanti smo se dobili prav na dan, ko je bila še zadnjim izmed njih v najslabšem primeru odobrena začasna (štirim je uspel veliki met s trajno, to pomeni, da je njihova ljubezenska zgodba z vojaško suknjo dokončno zaključena) nesposobnost za služenje vojaškega roka in so bili temu primerno imenitne volje. Na vprašanje, ali jim je kaj žal, odgovarjajo z nedvoumnim: ah, kje pa, če bi bilo treba še enkrat, bi to ja storili!

V Mariboru naj bi bilo takih, ki so puškina kopita sklenili prepustiti bolj možatim od sebe, sprva trideset, s tem da jih je med temi pet zavrnilo tudi uniformo in striženje, s čimer so si takoj na začetku priborili zelo poseben status. Teh pet civilistov je bilo v kaosu slovenske vojašnice prve dni prepuščenih samim sebi, brez vsakih konkretnejših informacij o statusu in postopkih, ki jih čakajo: edini resnejši napotek, ki so ga dobili, je bil, "naj ne bodo v napoto", od časa do časa pa jim je prišel kak poveljnik naročit, naj se izpod tegale drevesa premaknejo pod drugega, tjale zadaj, da s svojo brezdelnostjo ne bodo delali slabega vtisa na navadne strumno postrojene vojake. Oster preobrat se je zgodil v sredo zvečer: "Pred tem se na nas sploh niso zares drli, glas so sicer povzdignili, če so bili v bližini drugi vojaki, v individualnih pogovorih pa so bili včasih celo čisto normalni."

Prvo noč so prespali v vojašnici, v sredo zvečer pa so jih zunaj najprej popisali, da ne bi straža ponoči nanje streljala - "Ja, včasih so imeli prav res take ideje, da jim ne moreš reči drugače, kot da so bile smešne ali pa parkrat celo primitivne." -, nakar so ob enajstih zvečer ponje prišli predstavniki vojaške policije, to pa je bilo tudi edinič, da so se v vsem času majčkeno usrali, saj so bili policisti videti zares gadni. Peljali so jih nazaj v vojašnico, kjer se je ponoči, ko so vsi drugi že zaspali, začelo tisto pravo dretje: "Na nas so rjuli vsi, brez kake mere in brez vsake logike, drli so se celo take bedarije, da smo od takrat, ko oddamo vojaško knjižico, nepreklicno vojaki - bedarije pravimo zato, ker očitno niso vedeli, da nekateri knjižic sploh še nismo oddali, oddali smo jih šele v petek. Teh zadev se lotevajo na tak glup način, da ti - če vztrajaš pri svojem - preprosto ne morejo do živega." Grozili so jim z zaporom in z megalomanskimi denarnimi kaznimi: nazadnje jim je eden izmed fantov mirno ponudil prekrižane roke, češ prav, vklenite me in odpeljite v zapor, če res tako mislite, jaz se ne čutim krivega. Vse, kar so lahko storili, je bilo, da so ga nasršeno gledali.

Ko se je nanje zdrl še zadnji iz dolge vrste poveljnikov, so jih z obljubami Pazite se, fantje, zdaj ste ga pa najebali, zdaj ste pa zbudili nekoga, s katerim ni šale, samo počakajte! peljali pred vhod vojašnice, kjer so jih potem pustili vso noč, tako da so morali tam nazadnje tudi prenočiti. Prihodnji dan se jim je pridružilo še dvajset tistih, ki so uniformo sprejeli (orožja ne), vse skupaj pa je čakala posebna komisija. Ta je bila očitno zamišljena predvsem kot sredstvo ultimativnega zastraševanja, saj je vsak drugi izmed nesojenih komandosov iz prostora privekal z zlomljeno voljo in opravičili, češ, preprosto nimam toliko denarja oziroma ne morem v zapor. Zanimivo je bilo samo to, da so bile cifre zagrožene globe in mesecev v zaporu od primera do primera povsem različne, kot da niti komisiji sami ne bi bilo povsem jasno, kaj točno glede tega določa zakon.

Vsekakor je delovalo, saj je od tridesetih nazadnje ostalo samo enajst oporečnikov, v petek zjutraj pa se jim je pridružil še Robi, ki so ga pripeljali s Ptuja. Čeprav je bil v prostornem vojaškem džipu poleg zastrašujočega osornega voznika edini potnik, se je moral peljati v prtljažniku, njegova zgodba pa je še posebej zanimiva, ker ni ob prestopu praga vojašnice niti približno slutil, da bo tako kmalu ubral pot oporečništva: "Preden sem šel noter, nisem imel prav nič proti vojski - celo fajn se mi je zdelo, da grem noter, da končno vidim, kako ta zadeva zgleda." Že prvi vtis je bil nikakav: "Dokler nisi oblekel uniforme, so se do tebe še obnašali kot ljudje, potem pa samo še hujše kot do živali. Kar naprej neke vrste, kar naprej neko dretje, čisto mi je popilo živce." Uniformo in frizerjeve škarje je sprejel, odločitev o zavrnitvi orožja pa je dozorela povsem spontano med samim razdeljevanjem, ko so kolegi vsi srečni sprejemali in repetirali, on pa je opazoval nekega drugega novinca, ki je na postroju v soncu padel skupaj, nakar so ga odnesli v senco, in ko se je zbrihtal, takoj spet poslali nazaj stat. Celotni proces se je ponovil trikrat, fant je v eni sami uri omedlel trikrat zapored, Robi pa ve povedati tudi zgodbo nekega drugega nabornika na Ptuju, ki je iz čistega obupa zažgal svojo posteljnino. Pestre podobe iz družinskega albuma slovenske vojske dopolnita snapshota iz Maribora: fantje so skozi okno opazovali, kako bolničarji v rešilca nosijo okrvavljenega nabornika, ki si je spravil na stranišču dejansko rezati žile, spet neki tretji rekrut pa naj bi se bil nadstropje niže z vso silo zaletel z glavo v zid, ker ni želel nobeden izmed poveljnikov prisluhniti njegovim pomislekom glede celotne situacije za kasarniškimi zidovi.

Potem ko so se vsem tistim standardnim v četrtek priključile še grožnje s tem, da ne bodo dobili službe, da bodo izgubili izpit za avto in da bodo kasirali posebno štampiljko v delavsko knjižico, so dvanajst najodločnejših, ki pritisku niso popustili, v petek z avtobusom odpeljali v vojašnico v Novem mestu, kar je seveda razumljivo, saj so tam s svojim temnim zgledom zbijali moralo neprimerno manjšemu številu vojaških kolegov. "V Mariboru so bili zagamani in nategovalski, povedati pa moramo, da so bili v Novem mestu izjemno kul - vsaj tisti, ki so imeli konkretno besedo, so zelo dobro vedeli, za kaj gre. Potrudili so se, da nam ni bilo hudega, in niso težili, čeprav bi včasih celo lahko." Edine težave so jim delali nekateri prenapeteži nižjih činov, ki so jih pošiljali pometat svoje pisarne, drugače je bila dvanajsterica po cele dneve prepuščena sebi. Večinoma so ležali, kadili in bluzili, malce so pobrcali žogo, nazadnje pa so postali tako zdolgočaseni, da so se spravili prenapeteže loviti na cenene štose, kot je bil recimo ta, da v svoje prostore švercajo pir. Prenapeteži so bojda vsakič strastno nasedli.

"Predvsem je zanimivo, kako ogromno smo morali pisati! Pisati smo morali najrazličnejše reči, in sicer iste tudi po stokrat: različne izjave, najrazličnejše različice prošenj za civilno služenje vojaškega roka, 'papirje za srečanje s stotnikom', prošnje za zdravniški pregled ..." Ves čas so se jih najrazličnejši sogovorniki sicer trudili formalno ali neformalno prepričati fantje, dajte, oblecite vsaj uniformo, a jim ni uspelo. V ponedeljek so imeli tako večinoma dvominutni zdravniški pregled, v torek pogovor s psihologom, za katerega mnogi izmed njih pravijo, da je bil v celotnem procesu edini človek, ki jim je dejansko prisluhnil in si od povedanega celo kaj zapisal. Po tem pogovoru so bili odpuščeni domov, v tako imenovano hišno nego, sledili pa so pogovori s posebnimi vojaškimi komisijami, ki so prejšnjo sredo še zadnji skupini potrdile začasno nesposobnost za služenje vojaškega roka. Za štiri, ki so dobili potrjeno trajno nesposobnost, se zdi, da še samim ni najbolj jasno, po čem se razlikujejo od drugih osmih začasno nesposobnih, ki se bodo morali v kratkem zglasiti še na obravnavo prošnje za civilno služenje vojaškega roka, ki so jo med bivanjem v vojašnici nekateri izmed njih podpisali izključno zato, "ker ko si enkrat notri, podpišeš vse, karkoli, samo da te čim prej spustijo zopet ven."

Ob vsem skupaj se seveda postavi ključno vprašanje, zakaj se mladeniči teh težav niso spravili urediti prej, ko naj bi bili imeli za to - na ministrstvu za obrambo trdijo, da je Slovenija glede ureditve teh pravic ena najliberalnejših držav daleč naokoli - več kot dovolj časa, na kar ima vsak izmed fantov svoj odgovor. Nekaterim izmed njih so prošnjo za civilno služenje zavrnili, tudi po večkrat zapored, nekateri so jo napačno izpolnili, drugi so zgrešili rok oddaje (recimo za petinpetdeset dni), kar nekaj pa jih trdi, da so zdravstvene in filozofske pomisleke odločno izrazili že na naboru, pa so jim vsi po vrsti trdili, naj kar grejo v vojsko in se bodo tam sploh najbolje zmenili: "Res smešno: prej ti vsi govorijo, pojdi v vojsko, se boš vse tam zmenil, potem pa greš v vojsko, kjer so vsi hudi, ker se nisi zmenil prej!" Osebno se mi zdi, da je bil do mene najiskrenejši tisti izmed njih, ki je svoje misli strnil nekako takole: "Zunaj sem si popedenal lajf in ti povem, da si preprosto ne morem privoščiti sedmih mesecev nekega povsem drugega sveta, saj bi v tem primeru, ko pridem ven, dobesedno propadel. No go. Ne grem in konec!"

Vsi se strinjajo, da je nanje tisti najporaznejši vtis naredila globoka neorganiziranost slovenske vojske, v skupni izjavi za javnost pa so zapisali, da so v vojašnico prišli z namenom, da bi se tam uredil njihov status, in ne, da bi jih obravnavali kot kriminalce in izdajalce domovine. Glede tega drugega se lahko vsak izmed nas odloči čisto po svoje, kar se tiče prvega, pa bi znala fante po zakonu doleteti zelo konkretna kazen: 274. člen kazenskega zakonika vojaški osebi, ki se upre ukazu nadrejenega, grozi z najmanj tremi meseci in največ petimi leti aresta, 275. člen pa za neupravičeno zavračanje orožja predvideva kazen do enega leta. Dejstvo je, da bo slovenska vojska, ki se je profesionalizacije enkrat za spremembo lotila tako na horuk, morala kaj ukreniti, saj ta prva skupinska odklonitev opreme res ni zaželen zgled za prihodnje generacije, predstavniki katerih se nedvomno že tako ali tako počutijo naplahtane, da morajo biti prav oni med zadnjimi, ki morajo še poslušati narednikove psovke. Dvanajsterica se strinja, da je povsem možen razplet, po katerem bi jo ustrezni organi nazadnje sklenili izrabiti kot strelovod za zastraševanje, a večina pri tem dodaja, da grejo veliko rajši v keho kot pa nazaj v kasarno.