LDS in natoskepticizem

Nedavno je Mladina povprašala vidnejše predstavnike ZLSD, kaj menijo o vključevanju naše države v Nato. Zanimala so nas predvsem mnenja tistih, ki glede tega političnega cilja gojijo dvom. Nekateri so pomisleke izrazili malce neposredneje, drugi so jih zavili v celofan. Kasneje, na posebni strankini konferenci, namenjeni zgolj tej militaristični problematiki, je premočno zmagalo pronatovsko jedro. ZLSD je postala stranka, katere uradna politika še zmeraj dejavno zagovarja vključevanje Slovenije v Nato, čeprav njeni volivci o prijazni natovski prihodnosti pogosto tudi podvomijo. Seveda pa ZLSD ni edina stranka, ki se spoprijema s protinatovskim razpoloženjem v svojih vrstah. Podobni dvomi so se razpasli tudi v LDS, stranki, katere člani so glavni agitatorji slovenskega vključevanja v severnoatlantsko alianso. Omenimo samo najbolj izstopajoče: Rupel, Drnovšek, Grizold, Kacin ... Seveda dvom ni takoj opazen, odkrijemo ga na subtilnejši ravni. Vključevanje v Nato je temeljni cilj slovenske politike in s tem hkrati pomembnejši cilj najvplivnejše slovenske stranke. Znotraj LDS so natoskeptiki raje tiho ali pa načelno nasprotovanje zakamuflirajo v diplomatski odgovor. Ker mnenja izpostavljenih liberalnih politikov že poznamo, smo kratko anketo o vključevanju Slovenije v Nato poslali 16 vplivnim posameznikom v stranki, ki se v javno polemiko o pridružitvi vsaj za zdaj niso vključevali. Po skoraj treh tednih čakanja, moledovanja, groženj in milih telefonskih klicev smo dobili skoraj vse odgovore. Vseeno pa je nekaterim, kot da bi se bali svojega mnenja oziroma ga sploh ne bi imeli, uspelo, da so se nam izognili.

Od zadržanega navdušenja do jasnega nasprotovanja

Vprašanji sta bili le dve, in to sila preprosti. Ste za vključevanje Slovenije v Nato in zakaj ste za oziroma zakaj ste proti? V kopici diplomatskih izmikanj sta se za vstop najbolj neposredno opredelila Pavel Gantar in Janez Kopač. Prvi je v krajšem pojasnilu zapisal, da podpira in zagovarja vstop Slovenije v Nato, "ker so v globaliziranem svetu varnostna tveganja preveč nedoločna in negotova, da bi jim Slovenija s svojim varnostnim potencialom ustrezno parirala". Varnost naj bi bila neke vrste "kolektivna dobrina, katere značilnost je, da moramo zanjo poskrbeti takrat, ko se zdi, da je ne potrebujemo, da bi jo lahko uporabili takrat, ko bi jo lahko potrebovali". Gantarjev odgovor je torej zelo podoben stari komunistični doktrini o večnem miru in pripravljanju na jutrišnjo vojno, njegov kolega Kopač pa je prednosti Nata prepoznal tudi v "zmagoviti tradiciji protifašističnega boja in omogočanja prevlade liberalnodemokratskega modela urejanja javnih zadev v razvitem svetu". Poleg tega po Kopačevem mnenju Nato zagotavlja še visoko stopnjo varnosti na obrambnem področju, mehanizem varovanja človekovih pravic pa naj bi bil združljiv z EU. Vzporednico med varnostjo in vprašanjem človekovih pravic je našel tudi Peter Jamnikar. Sam se sicer zavzema za vključitev Slovenije v Nato, vendar meni, "da bi bilo treba ob vedno večji moči in pomembnosti zveze biti izjemno občutljiv zlasti glede človekovih pravic in svoboščin". Jamnikar opozarja še na odnose znotraj Nata, kjer se lahko zgodi, "da kakšna močnejša članica vzame zadeve v svoje roke in v imenu 'višjih interesov' pelje popolnoma svojo politiko. Potreben bo tudi stalen civilni nadzor nad oboroženimi silami, še zlasti, ko bo prišlo do profesionalizacije." Jamnikar se torej zaveda slabih strani vojaške povezave, vendar je vprašanje varnosti zanj pomembnejše. Podobno razmišlja Dušan Keber. "Gotovo je bolje biti v neki skupnosti, pa čeprav sebičnih držav, ki jih povezujejo mednarodne pogodbe zagotavljanja medsebojne pomoči. Ta asociacija zagotavlja varnost, ki je v svetu naraščajočih konfliktov, kljub nekaterim slabim stranem Nata, prevladujoč argument za vključitev v Nato." Ti štirje govorijo o varnostni klimi in pripadajo delu LDS, za katerega je Nato pomemben predvsem zaradi varnostnih vprašanj.

Gregor Golobič, ki je premeten politik, pa v odgovoru omenja še drugo raven. Slabosti znotraj alianse uporabi kot argumente za vključitev v to zvezo. Po njegovem prepričanju so poleg internih, lokalnih in egoističnih razlogov, predvsem tistih, ki se dotikajo same Slovenije (npr. naporni sosedje, nižji obrambni stroški), pomembni tudi "zunanji", "globalni", "altruistični razlogi". Golobič v spornih zunanjepolitičnih potezah Busheve administracije vidi enega od pomembnih globalnih razlogov za članstvo: "Ne zato, ker bi Slovenija v nekakšnem napadu 'veličinskih blodenj' od znotraj spremenila svetovni red (tako, kot nekateri očitno mislijo, da ga bo od zunaj), ampak zato, ker bo takšna ameriška politika slej ko prej izzvala evropsko stran in se bo ta diskusija odvila ravno znotraj Natove multilaterale." Golobič prizna, da ne more napovedati končnega izida notranje diskusije; morda bo prinesla konec Nata, morda pa redefinicijo organizacije. "Vsekakor nam za to ne bi smelo biti vseeno." Natovsko manihejstvo. Na eni strani obstaja dobri bog varnosti, na drugi njegov zlobni dvojček, poimenovan unilaterizem, je v kratkem odgovoru dobro pojasnila zadržana Majda Širca. Zapisala je: "Sem ZA varnost, ne pa tudi za imperialistično Nevarnost." Širca je torej za Nato in hkrati proti njemu. Kot nekakšna igra s hudičem, ki sicer podari bogastvo in moč, a vzame dušo nesrečniku.

Dilemi enostavnega odgovora se je elegantno ognil Darko Štrajn. "Vsekakor se mi zdi zavožen celoten dialog "pro in contra"; če pa se je že treba tako pogovarjati, se zavzemam za čim bolj odprto debato." Štrajn, ki mu je "aktivno vseeno", ali gre naša država v Nato ali ne, bi lahko sprejel nekatere argumente nasprotnikov vključevanja, če bi bila Slovenija po demokratičnih standardih nad ravnijo držav članic Nata. Vendar se pri nas pojavljajo tendence rehabilitacije in obnavljanja "avtentičnega slovenskega predvojnega fašizma", teh pa se ugledni član Liberalne akademije boji. Tendenci fašizma sta seveda ksenofobija in nestrpnost. "Če nasprotniki vstopa mislijo, da bi Slovenija v mikroskopskem obsegu okrepila regresivne tendence v državah Nata, potem se z njimi moram strinjati. Če pa mislijo, da bi Slovenija lahko naredila ne vem kaj zunaj Nata, se z njimi ne morem strinjati." Zvit, a vseeno dovolj neposreden odgovor je poslal tudi Jaša L. Zlobec, ki je bil nekoč, "v času nekdanjega obrambnega ministra, ki mi ni vlival posebnega zaupanja glede demokratičnega razvoja slovenske vojske," celo naklonjen vključevanju v Nato, vendar je sedaj drugače. "Problem je zelo preprost. Danes Nata v praksi ni več. Busheva Amerika nikogar več ne povpraša po njegovem mnenju. Po zločestem makartističnem geslu Love or leave it. Vendar pa bo po Bushu prej ali slej prišel kdo drug." Zlobec do Nata ne goji posebne naklonjenosti; pravih koristi znotraj zveze naj za Slovenijo ne bi bilo, razen boljšega pogajalskega položaja do nagajivih sosed. "Zaradi vsega tega težko z vihrajočo zastavo v roki podpiram eno ali drugo opcijo. Predvsem pa sem skeptičen. Nato že po definiciji ni organizem, ki bi ga človek lahko imel rad." Zlobec poleg Busha v odgovoru omeni tudi njegovo slovensko izpostavo Johnnyja Younga. "Vsekakor se mi zdi neznosno, da bi ameriški veleposlanik Sloveniji diktiral njeno obrambno politiko. Tako kot se očitno dogaja trem veselim novim članicam Češki, Poljski in Madžarski."

Zlobec je torej skeptičen, Štrajn neodločen, Širčeva zaskrbljena, Golobič pragmatičen, Kebru, Gantarju, Jamnikarju in Kopaču se zdi najpomembnejša varnost, Bogomir Kovač, predsedniški kandidat LDS na prejšnjih predsedniških volitvah (sedanji predsedniški kandidat misli seveda drugače), pa je LDS-ovec, ki najglasneje nasprotuje vključevanju Slovenije v Nato. Kovač je v odgovoru nanizal veliko argumentov proti vključitvi. Z vključevanjem Slovenije v Nato se ne strinja: ker ne rešuje za Slovenijo nekaterih bistvenih vprašanj varnosti na lokalni ravni in stopnjuje nekatere vidike na mednarodni ravni, ker povečuje obrambne stroške, ker ni nobenega resnega ekonomskega argumenta (tuje naložbe, razvojni projekti, ekologija, varnost pred naravnimi nesrečami), ki bi bil dokazljiv kot posebna ugodnost pristopa k Natu, ker je prevzemanje natovskih standardov predvsem pretveza za prodajo drugorazredne in razmeroma drage natovske tehnologije, ker bodo stroški za obrambo vsaj za 0,5 odstotka BDP večji kot sicer, ker je odločitev "za" tudi z globalnega vidika demokratičnosti, razvojnega humanizma in pravih liberalnih vrednot sprta z zgodovinskim kreditom trajnostnega razvoja in "kapitalizma s človeškim obrazom" ... Še več. Kovač posebej poudari razliko med strankarsko pripadnostjo in osebno odločitvijo. "Pred pripadnostjo 'ideologiji' LDS, čeprav ne vem točno, kaj naj bi to pomenilo, je namreč zaveza 'kritičnega uma' in 'zdrave pamet' (nekakšne paradigme ekonomskega racionalizma), s katero običajno želijo očarati svet in druge prav ekonomisti. Ker gre za dvojno zavezo (ekonomist, kritičnost) pred prvo uvrstitvijo (LDS), je izid kajpada jasen že vnaprej. Vsaj za nekatere."

Plašna opozicija

Omenjeni LDS-ovci so premogli dovolj politične modrosti, da so znali artikulirati svoje mnenje, pa naj bo to kakršno koli že. Mladina je poslala vprašanja tudi nekaterim drugim politikom, vendar so se ti jasnim odgovorom izognili. Še najdlje je šla Viktorija Potočnik, ljubljanska županja, ki je med letoma 1990 in 1992 na Šubičevi vodila komisijo za mirovniško politiko. Torej je bila na izpostavljeni javni funkciji, povezani z vprašanji vojne in miru. Po nekajdnevni odsotnosti in obljubi, da bo vendarle sporočila svoje mnenje, je v uredništvo prispelo sporočilo Gregorja Kosa, vodje njene službe za stike z javnostmi: "Mislim, da županja ni pristojna ali odgovorna za vstopanje Slovenije v Nato, je pa vedno na razpolago za pojasnila glede strategije trajnostnega razvoja Mestne občine Ljubljana in projektov, vezanih na delokrog župana/županje glavnega mesta." Ljubljanske prve dame vključevanje Slovenije v Nato torej sploh ne zanima. Severnoatlantska povezava za slovensko prestolnico ne obstaja. To je najmanj smešno, bizarno in hkrati tragično, za mesto enako kot za njegove prebivalce. Zagovorniki Nata trdijo, da je ta pomemben za gospodarski razvoj, in Viki Potočnik je očitno vseeno za nove gospodarske možnosti. Nasprotniki Nata se sprašujejo o ekoloških posledicah vključevanja, Vike Potočnik pa morebitno razlitje goriva iz težkih vojaških tovornjakov v Ljubljanico ne zanima. Podobno se je odzval Anton Anderlič. Po vztrajnem pošiljanju vprašanj in vrtanju za odgovorom se je oglasil s tremi, na roko spisanimi besedami, ki jih je v jezi nakracal na papir: "Sem NATO skeptik." In dodal podpis. Vodja poslanske skupine največje parlamentarne stranke zagotovo pozna dovolj argumentov za obrazložitev svojega prepričanja. Razen če jih zaradi višjih političnih ciljev ne sme predstaviti. Vrh LDS in koalicijske vlade je namreč izrazito pronatovsko usmerjen in zato stranki antagonističen poslanski vodja ne bi bil ravno v ponos. Obstaja pa še ena možnost, morda Anderliča vključevanje v Nato sploh ne zanima.

Težko bi bilo podobno trditi o Jožefu Školču in Slavku Gabru. Prvega smo odkrili globoko med dopustom. "Priznam, videl sem vaša vprašanja, preden sem odšel na dopust, a sem jih malce zanemaril. Seveda se lahko skrijem za tisto, kar počne stranka, moram pa premisliti. Prosim Vas, da me na dopustu pustite pri miru." Podobno zlovoljen, a v slišni zadregi zaradi zoprnega vprašanja, je bil Slavko Gaber. "Ne bi odgovarjal, če res ni treba. Žal boste morali napisati, da se nisem izjasnil." Svojega osebnega mnenja nam niso razkrili še Cvetka Zalokar Oražem, Irma Pavlinič Krebs in Bogdan Biščak. Prvi dve pripadata ženski opciji, ki je soglasno glasovala proti spremembi pomorskega zakonika in dovoljenju za vplutje ladij na jedrski pogon v Piranski zaliv.

Kako torej kaže LDS? Bolj žalostno. Na eni strani obstajajo močni in vplivni posamezniki, ki zagovarjajo vključevanje Slovenije v Nato, na drugi nasprotniki, ki svoja mnenja raje zadržijo zase in jih plašno šepetajo na kakšnih neformalnih srečanjih. Tudi tihih nasprotnikov je bolj malo. Morda zato, ker o Natu zaradi demokratične represije večine raje ne razmišljajo, ali pa zato, ker je vključevanje v Nato postalo že takšen simbolen cilj, da bi javno in glasno izražen dvom kakšnega člana takoj pomenil heretičen akt in napad na srce slovenske državnosti. LDS gotovo ni stranka, ki bi podpirala kakšno množično in izrazito debato o Natu, v javnosti nastopa samo tisti, sicer prevladujoči, a gotov ne edini del strankinega telesa, ki zagovarja vključevanje v Nato. Drugi strankini člani pa so, s častnimi izjemami seveda, raje tiho.

In še to, po julijski raziskavi Politbarometra bi za vstop Slovenije v Nato na morebitnem referendumu sicer glasovalo okoli 59 odstotkov volivcev LDS, a hkrati bi jih bilo proti 32 odstotkov. To pa je okrogla tretjina.