Začetek nove levice

Le nekaj trenutkov po razglasitvi rezultatov marčnega referenduma so se tam okoli Metelkove in Menze pri koritu začele širiti govorice, da je protinatovska tretjina volilnega telesa pač zelo veliko, da volilna nedelja ni prinesla le sladkega poraza, ampak tudi politično obveznost, in da je prišel čas za ustanovitev nove, jasno, leve politične stranke. Pač politične grupacije, ki bi malo zamajala, prevetrila in seveda izboljšala to zatohlo sceno slovenske politične realnosti. Nova stranka je postala novica, še preden je sploh nastala, o njej so govorili na televiziji, o njej so pisali kolumnisti, eni s skepso, drugi z zadržanim navdušenjem, institucionalizirane parlamentarne stranke pa so političnemu fantomu pošiljale cinične namige. Vendar je bila takrat nova stranka le govorica, pozna nočna ideja, neposredni rezultat nakopičene predreferendumske energije, tako zelo daleč od nastanka in tako zelo daleč od kakšnega predvolilnega slogana. A z razliko od podobnih vsemogočnih idej, ki človeka navadno napadejo v stanju nočnega veseljačenja in bahanja, je ideja o novem načinu političnega delovanja, ki pa je za zdaj izgubil pridevnik strankarsko, vseeno preživela nekaj postreferendumskih tednov in navidezen konec zgodbe o Natu. V četrtek, 22. maja, malo čez poldan je bil v Menzi pri Koritu predstavljen Forum za levico, prebrani sta bili tudi dve izjavi, na koncu pa so postregli z multikulturno hrano, sokom in doma pridelanim refoškom. Forum za levico je postal politična stvarnost, ideje o novi levi stranki pa so zdaj ostale samo na papirju.

Kakšni so pravzaprav razlogi za nastanek tega civilnega, a nikakor ne apolitičnega združenja, ki "grozi", da bo nekoč iz njega nastala ali pa se odcepila stranka? V okvirnih ustanovnih aktih Foruma za levico, pod katerimi se je podpisalo 44 posameznikov, je nanizanih nekaj razlogov, zakaj naj bi Slovenija potrebovala novo, drugačno politično opcijo. Forum je nastal, ker v Sloveniji ni več strankarske, ne kakšne druge opozicije, ker v Sloveniji dejansko ni več nobene stranke, ki bi zastopala leve liberalne in socialnodemokratske interese, forum je nastal tudi zato, ker je slovenska politična elita zaverovana v lastno pomembnost, ker odloča na podlagi grozljivo pomanjkljivega znanja, ker se ta elita ne ozira več na javno mnenje ali pa z njim manipulira, ker od okostenelih postopkov odločanja ne morejo pričakovati, da se bo stanje spremenilo, ker je velik delež slovenskih državljanov postal apatičen in ker nočejo, da zaradi politične brezbrižnosti o prihodnosti države odloča le manjšina.

Medijska inavguracija se je sicer začela malo komično. Kopica, bilo jih je skoraj dvajset, ustanovnih članov je slonela ob šanku in novinarjem tako za hec namigovala, da bodo tam tudi ostali. Večina je bila intelektualcev, sicer znanih obrazov, a brez pravih zvezd, izmed njih nobeden še ni krasil naslovnice kakšnega, še posebno tabloidnega časopisa. Od prešerne druščine za šankom je izstopala le peterica starejših tovarišev, ki je mirno sedela v zadnjih novinarskih klopeh. Brez pretiravanja bi lahko bil njihovi očetje. "Zelo sem vesel, da ste prišli," jih je prijazno pozdravil Tonči Kuzmanič, "če boste hoteli kaj popiti ali kaj pojesti, midva s Francom Jurijem sva tam zadaj." Spoštovani starejši so mirno prikimali in začeli prebirati press release, ki so za novinarje in zainteresirano javnost počivali v treh kupčkih na mavrični zastavi z italijanskim napisom Pace. Eni od tistih, ki so pred začetkom vojne preplavile pacifistično Italijo, postale modni dodatek, nekaterim ne ravno čutečim posameznikom pa so se zdele primer (pred)vojnega dobičkarstva. Tonči se je vrnil k šanku in eden izmed spoštovanih starejših je šepnil svojemu kolegu. "No, sedaj pa bomo lahko prebrali, kaj je to. A, Forum za levico se imenujejo," je zadovoljno ugotovil.

Namigi o dogodku ob šanku so bili samo šala, tiskovna konferenca se je začela z nekajminutno zamudo in z mikrofonom se je najprej spoprijela Tanja Renar, sicer profesorica sociologije na ljubljanski FDV. "Zgodba o forumu za levico kajpada ni od včeraj. Starejši, starejše med nami, smo jo zoreli, zorele, vsaj kakšnih 20 let. Ta borba je dobila nekaj svoje oblike ob dogajanju v zvezi z referendumom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo in z obema referenduma marca letos." Vse skupaj se torej ni začelo tiste lepe marčne noči, ampak veliko prej. Ideja je nastajala v glavah nezadovoljnih opazovalcev političnega vsakdana, ob vsakem dogodku pa se je malo oplemenitila. In po zadnjih referendumih je bilo dovolj. Forum naj bi odpiral prostor za široko razpravo o stvareh, ki so del svetovnega gibanja za bolj pravičen, socialno in ekološko naravnan gospodarsko-političen mednarodni red. Eden izmed razlogov za ustanovitev je nezadovoljstvo s stanjem v slovenski politiki. Tukajšnji politični razred naj bi namreč na svetovne odzive reagiral z nevednostjo, brezbrižnostjo, koristoljubno in s poklekanjem pred samooklicanimi gospodarji. "Predvsem pa bomo renčali in lajali na domačo politično karavano," odpirali prostor, iskali rešitve, ponujali argumente in iskali pot iz "vrtinca neoliberalnega in neokonzervativnega razslojevanja, iz koncentracije ekonomske in politične moči".

Otvoritveni govor Renarjeve je bil kratek, po nekaj stavkih je ljubkovalno poklicala "našega šankista" Tončija, da predstavi enega od načinov delovanja Foruma za levico, izjavo z zaporedno številko ena. Izjave za javnost so zelo podobne kot pri JBTZ-jevem Odboru za varstvo človekovih pravic, zanimivo pa je, da prva izjava Foruma za levico v naslovu prav tako vsebuje besede o človekovih pravicah. Le da so se v Bavčarjevih časih borili za pravice štirih, sedaj pa za več kot 18.000 izbrisanih. "Na ravni državnih institucij in civilne družbe so se po odločitvi ustavnega sodišča organizirali ljudje, ki so začeli biti plat zvona, češ da je to, kar je reklo ustavno sodišče, preveč. Tisti, ki se strokovno ukvarjamo z zadevo o nestrpnosti, mačizmu, seksizmu, rasizmu, vemo, da se na tej točki odpira zelo nevarna zadeva, ki se ji reče institucionalna ksenofobija ali celo rasizem. To je tista ključna točka, kjer država poprime tisto, kar ponavadi množice mislijo v svoji privatnosti." Forum za levico torej podpira ustavno sodišče, izbrisane in legalnost, česar pa za kakšne druge leve ali desne politične stranke seveda ni mogoče trditi. Prva izjava je torej konkretna in glasna kritika ne le slovenske vlade, ampak skoraj celotne politične stvarnosti. Z nekaj svetlimi izjemami seveda. In podobno je tudi z izjavo pod zaporedno številko dve, ki je povezana z zunanjepolitičnim vprašanjem. Če se slovenska vlada, vključno z večino kimajoče družbe iz Šubičeve, izogiba ali celo popušča pritiskom ZDA o sklenitvi posebnega dogovora, ki bi dejansko razveljavil odločbe Mednarodnega kazenskega sodišča pri obravnavanju ameriških državljanov, pa so člani foruma nepopustljivi. Izjava številka dve poziva vse pristojne institucije, "naj poskrbijo za to, da Slovenija ostane trda zagovornica enakosti pred zakonom in da ostane trda zagovornica ene od najpomembnejših institucij, ki so nastale v boju zoper vojno zločinstvo in kršitve človekovih pravic". Franco Juri, ki je za mikrofonom zamenjal Kuzmaniča, upa, da bo tudi ta izjava prispevala k temu, da se vlada pravilno odloči, da politične stranke začnejo končno razpravljati tudi o tem vprašanju in da se na koncu zavrne poziv ZDA o sklenitvi pravnega pakta.

Po prebranih izjavah, torej prvih javnih političnih gestah novonastalega foruma, je Sandra Bašić - Hrvatin, predsednica Sveta za radiodifuzijo, kot izučena komunikološka ekspertka spretno vodila osebne predstavitve nekaterih ustanovnih članov. Tistim, ki so bil v svojih govori predolgi, pa je pozvonila z opozorilnim zvoncem. Razlogi za pristop k forumu so bili različni, vprašanje do okolja, ustvarjanje humane misli, diskriminacija, odmiranje socialne države. Med množico različnih je bil tudi Stojan Spetič, Tržačan in nekdanji senator italijanske republike. "Šele pred kratkim sem postal državljan in prvič mi je bilo dano, da sem glasoval, na referendumu o vstopu v EU in Nato. In angažiral sem se proti vstopu. Že takrat sem opazil, da levice, vsaj institucionalne, v tej kampanji ni bilo slišati." Tržačan je nato z enim stavkom povzel, zakaj se je pridružil Forumu za levico. "Zaskrbljen sem nad pojavljanjem berluskonizacije Slovenije in tega nočem." Spetič si je za uspelo metaforo prislužil aplavz, podobno plastičen pa je bil tudi koprski slikar Dušan Podgornik, ki se pred volilnim lističem "počuti približno tako, kot se počuti vegetarijanec, če se mora v restavraciji odločiti med svinjskim in govejim zrezkom, rad pa bi nekaj drugega". Med podpisniki so med bolj znanimi posamezniki še: Mišo Alkalaj, Gorazd Kovačič, Vlasta Jalušič, Boris Kobal, Boris Iskra, Bogomir Kovač, Rastko Močnik, Drago Kos. Tako na hitro jih nekaj prihaja z Mirovnega inštituta, nekaj iz Filozofske fakultete, nekaj pa iz Fakultete za družbene vede. Razmeroma velik delež je Primorcev, celo poslanec ZLSD Aurelio Juri je na koncu tako sramežljivo pogledal izza vrat in poklical svojega brata Franca.

Seveda pa je bilo glavno vprašanje, ki je mučilo tako novinarje kot verjetno tudi člane Foruma za levico, ali bodo nekoč postali stranka. "Forum ni stranka, če pa bo kdo nekoč čutil, da je stranko treba narediti, in če bo ta stranka levičarska, jo bomo podprli," je o domnevnih strankarskih načrtih govoril Tonči Kuzmanič. Člani foruma ne delujejo zato, da bi se povzpeli na oblast, da bi iz njih nastala nova, boljša politična elita. Delovanje foruma bo vsaj za zdaj poskusilo v slovenski prostor vnesti novo obliko političnega delovanja, ki bo potekalo na poljih izven institucionalne politike. "Levica je v slovenskem prostoru demonizirana beseda, saj se tega pojma bojijo vsi, tudi predsednik ZLSD Borut Pahor," je predsednika institucionalizirane demokracije okrcal Franco Juri. "Na levici se politika profilira zlasti na temeljih socialnosti, solidarnosti in libertalnosti."

Sicer pa so zadržane reakcije in prikriti strah že uveljavljenih slovenskih strank nad "vstajajočimi levi" vsaj za zdaj še brez podlage. Po novinarski predstavitvi in prijazni pogostitvi so se zbrani forumski levičarji posedli okoli lesenih miz in v neformalnem sestanku razpravljali, ali je bolje, da se organizirajo kot društvo ali kot zavod. Ali je morda bolje, da je njihov logotip sestavljen iz mavrične zvezde, ali pa je nova levica že presegla stare simbole in zato potrebujejo nov, bolj sveži znak. Kaj pa naslov in pečat in kdo naj pripravi statut? Forum za levico je torej šele nastajajoča organizacija, s premišljenim političnim programom, zelo drugačnim od zadovoljno uveljavljenih in zato tudi postaranih slovenskih levičarskih strank. Vendar je pot od Foruma za levico do "prave" levice še zelo dolga, ustanavljanje in oblikovanje nove levičarske stranke namreč ni enako organizaciji prisrčne novinarske konference, začinjene z dvema tehtnima izjavama, nekaj dobrega vina iz petlitrske plastenke in odlično potico mame Renar. A tudi če iz Foruma za levico nikoli ne bo nastala kakšna politična stranka, to ne pomeni, da je njegov namen samo zabava, provokacija in uživanje v politiki. Gotovo bo Forum za levico podobno kot prehitro pozabljeni UZI odigral pomembno vlogo v politični prihodnosti, če ne drugače, s tem, da bo institucionalizirane stranke naučil misliti. Čeprav bi to lahko bila to vseeno preveč smela želja, kajti dokler bo forum le "renčal in lajal na politično karavano", bo ta seveda šla mimo.