Zgodba Gospe Kovač

Nekega dne po nasvetu državnih uradnikov s svojim soprogom, državljanom te države in očetom svojih otrok, odidete iz države, v kateri ste pustili vse, kar imate, da bi si uredili osebne dokumente. Potem pa se nenadoma ne morete več vrniti v državo, iz katere ste odpotovali in kjer je vaš dom. To je zgodba mnogih izbrisanih, ki so bili tako, pod pretvezo, da si morajo v drugih državah "urediti papirje", zvito pregnani iz Slovenije. To je tudi zgodba družine Kovač - ene od družin, ki imajo le to srečo, da se jim je vendarle uspelo vrniti v Slovenijo in lahko pripovedujejo svojo zgodbo z vsaj nekoliko srečnejšim koncem.

Enosmerna vozovnica

Gospa Kovač je v Slovenijo prišla leta 1974, še pred svojo polnoletnostjo. Dve leti kasneje se je poročila z Vojkom Kovačem iz Stare Cerkve v bližini Kočevja. Imata hčerko in sina. Težave so se začele, ko je Gospa Kovač leta 1992, ko je poskusila vložiti prošnjo za državljanstvo, na svoji občini prosila za rojstni list in ji je uslužbenka odgovorila, da "ga nimajo". To je bilo nenavadno, saj je bila Gospa Kovač tu poročena. Ko ji je uslužbenka pokazala dokumentacijo, je v občinskih knjigah pisalo, da so dokumenti "vrnjeni stranki" - kar nikakor ni bilo res. Pa tudi podpisa te "stranke" ni bilo videti nikjer. Medtem se je začela vojna, brez rojstnega lista pa ni bilo mogoče vložiti prošnje za državljanstvo. To je želela vložiti zato, ker je vse, kar ima, v Sloveniji, ker so vsi v njeni družini slovenski državljani, ker se je medtem tudi sama dobro naučila slovenščine in sprejela Slovenijo za svojo novo domovino. Toda ko je Gospa Kovač čez čas nekako le prišla do rojstnega lista in vložila prošnjo za državljanstvo, so državni organi odgovorili z negativnimi odločbami - zaradi menda prenizkih osebnih dohodkov na družinskega člana.

Da bi si pridobila vsaj pravico do začasnega bivanja, se je po nasvetu poslanca slovenskega državnega zbora in župana Kočevja Janka Vebra odpravila v Bosno, da si priskrbi potni list in nato kot tujka zaprosi za dovoljenje za bivanje. Iz Slovenije je odšla s potnim listom na listu formata A4, s katerim je mogoče le odpotovati iz države. Bosanski potni list jo je v Bosni že čakal, vendar se je vrnitev domov v Slovenijo izkazala za nemogočo misijo. Na konzulatu v Banjaluki, ki je prav takrat pričel delati, je uslužbenec Kovačevima vrnil potni list brez vizuma. "Ko sem zahteval pojasnilo, zakaj moja soproga ne more dobiti vizuma za vstop v Slovenijo, je uslužbenec samo na kratko dejal: 'To je mučka.' Vprašal sem ga, kakšna 'mučka' naj bi to bila, da želimo domov in imamo uradno, pri notarju v Sloveniji potrjeno garantno pismo. Bil sem razočaran milijonodstotno," se spominja Vojko Kovač.

Kljub temu je upanje na vrnitev v Slovenijo še obstajalo. Uslužbenci so ju napotili, naj čez nekaj dni poskusita pridobiti slovenski vizum na veleposlaništvu v Sarajevu. Toda ko sta Kovačeva prišla v Sarajevo, sta se znašla v vlogi glavnih junakov Kafkovih romanov - na veleposlaništvu so jim vrata odprli isti uslužbenci kot nekaj dni prej v Banjaluki. Začudenima prosilcema za vizum so možakarji prijazno pojasnili, da v začetku tedna delajo na konzulatu v Banjaluki, od sredine tedna pa v Sarajevu. Zato seveda odgovor na prošnjo za vstopni vizum tokrat ni bil bistveno drugačen od prejšnjega. Uslužbenci so Kovačevima sporočili, da je prošnja za vizum znova zavrnjena, češ da gre za nekakšno "mučko". Na vse prošnje po podrobnih pojasnilih so odgovarjali z molkom. "Ko sem dejal, da se imam kot slovenski državljan pravico pogovoriti z diplomatskim predstavnikom svoje države, da so mi dolžni pomagati v tuji državi in da pravkar ločujejo mojo družino, mi je uslužbenec pri okencu dejal, naj 'izginem ven', ker bo drugače 'poklical policijo'. In to zato, ker s temi besedami menda 'žalim državo'," pripoveduje Vojko Kovač. Kovačevima ni preostalo drugega, kakor da zapustita slovensko veleposlaništvo v Sarajevu. "Poklicala sem otroka domov in ju prosila, naj gresta na upravno enoto v Kočevju in povesta, kaj se je zgodilo, da ne dobim vstopnega vizuma za Slovenijo in da prihajava do Broda na Kolpi, kar je 810 kilometrov poti, ter potrebujeva vizum na meji. Otroka - sin je bil tedaj še mladoleten - sta dobila odgovor, da 'tega ni mogoče narediti'. Otroka sta samo jokala, denarja nismo imeli," pripoveduje Gospa Kovač. Oba otroka sta se nato obrnila za pomoč na župana Vebra, in ta je policiji napisal osebno zagotovilo, da družina živi v urejenih razmerah in da bi trajna ločitev matere od družine pomenila zelo hud udarec za vse v družini.

Po štirinajstdnevnem telefoniranju in proučevanju tega za slovensko uradništvo očitno izjemno zapletenega problema je Gospa Kovač končno le dobila vstopni vizum za Slovenijo. En vizum. In še ta časovno omejen - za 15 dni. Za ta vizum sta Kovačeva po zaslugi modrega slovenskega uradništva v nekaj dnevih naredila takšnole pot: Kočevje-Banjaluka, Banjaluka-Sarajevo, Sarajevo-Brod na Kolpi, Brod na Kolpi-Sarajevo in Sarajevo-Kočevje. "Vmes sva prišla do Broda na Kolpi, tam bi lahko šla peš čez most v Slovenijo, ne da bi kdo sploh pogledal najine potne liste, ampak tega nisva hotela. In čez tri dni je bil uslužbenec, ki je zavrnil prošnjo za vizum v Banjaluki in Sarajevu, gost tukaj, v lokalu Lambada v Strunjanu, ki je last mojega brata Milana. Malo je manjkalo, da nisem izgubil živcev. Brat me je komaj zadržal," se spominja Vojko Kovač.

S tem, kakopak, še ni bilo konec zapletov. Ko je Gospa Kovač prišla na upravno enoto v Kočevju, ji je uslužbenka dejala: "Pojdite nazaj v Bosno, naj vam tam udarijo vizum, to je sedaj po novem." Gospa Kovač je rekla, da je pravkar komajda prišla iz Bosne in da tega ne bo naredila. Sicer pa - zakaj ji tega, da lahko naredijo trajnejši vizum, niso povedali in naredili že, ko je bila v Sarajevu?

Ko se je o tem pozanimala pri načelniku uprave za notranje zadeve v Kočevju, ji je ta povedal, naj ne odhaja v Bosno, ker je potem "ne bodo več spustili nazaj", in naj raje poskusi dobiti nov vizum v Zagrebu, prinese pa naj ga mož. Ko ga je vprašala, ali obstaja še kakšna pot za pridobitev dovoljenja za bivanje, je ostal načelnik neomajen in je vztrajal pri odgovoru, da take možnosti ni. Vendar je njen soprog nato od uslužbenca veleposlanišva v Zagrebu, ki ženi prav tako ni hotel izdati trajnejšega vizuma, izvedel, da obstaja še ena možnost, prošnja za združitev družine. "Takoj sem poklicala na upravno enoto in vprašala, ali je to res. Uslužbenec mi je dejal, da o tem ne more govoriti po telefonu. Rekla sem mu, naj odgovori samo z da ali ne. Rekel je 'ja'. Ko sem prišla gor, sem ga vprašala, zakaj mi ni tega povedal takoj. Poslal me je k načelniku uprave za notranje zadeve občine Kočevje Fabijanu, češ da mi on tega ne sme povedati. Vendar mi je že prej načelnik enote Fabijan to možnost - bivanje v Sloveniji zaradi združitve družine - zamolčal."

Ker od uslužbencev, ki so podatke, s katerimi bi morali pomagati strankam, skrivali kot največjo državno skrivnost, ni bilo pričakovati kakšne resne pomoči, je Gospa Kovač medtem pisala predsedniku vlade Janezu Drnovšku, predsedniku države Milanu Kučanu in mnogim drugim - vendar brez uspeha. Varuh človekvih pravic ji kljub pisni vlogi ni napisal niti besede odgovora, pri Helsinškem monitorju pa so ji predlagali, naj najprej plača članarino. Bila je v neznosnem položaju, dobesedno razpeta med dve državi. "Ko sem šla v Bosno, so mi rekli, 'Slovenka, kaj hočeš tu'. V Sloveniji pa so mi rekli, naj grem v Bosno." Ko pripoveduje o tem, celo danes težko zadržuje solze.

Ponovna poroka

V tem času je Gospa Kovač izgubila vse socialne pravice in zdravstveno varstvo. Delati, vsaj uradno, ni smela. Družina se je morala zadolžiti. Družbenega stanovanja niso mogli odkupiti in zmanjkovati je pričelo celo denarja za plačilo najemnin. Za otroke je bilo treba poskrbeti, vendar je bil tudi mož precej časa brez dela.

Medtem so na upravni enoti od njenega soproga Vojka zahtevali celo zjavo, ali si soprogo res želi imeti za ženo tudi v prihodnje. Občinski uradniki so se nenadoma pričeli obnašati kot razdiralci nacionalno mešanih zakonov. "Vprašal sem jih, kje, v katerem zakonu piše, da me lahko vprašajo po čem takem. Rekli so, da je zadnjič neki gospod za svojo ženo dejal, 'naj kar gre v Bosno'. Zato pač morajo vedeti, kaj nameravam. Rekel se jim, da tega ne morejo delati tako, pa so mi rekli, da bo vse v redu, če bom podpisal, če ne, pa nič. In sem še enkrat podpisal," pripoveduje Vojko Kovač, ki se je tako pravzaprav znova "poročil" s svojo soprogo.

To se je zgodilo leta 1994 na upravni enoti v Kočevju. "To je tako ponižanje, takšna sramota, da tega nikoli ne bomo pozabili. Kakšen udarec je bilo vse to šele za otroke. Ne vem, kako je mogoče, da država svojemu prebivalcu, ki je še včeraj imel enake pravice kot državljan, izroči papir, na katerem piše, da mora iz države. Kljub družini, otrokom, vsemu življenju v Sloveniji. Tu se je naša država obnašala kot kak predšolski otrok. Sedaj pa se vsi delajo, kakor da nihče ni kriv za to," razočarano pripoveduje Vojko. Pravi, da razume, da je danes država pri vprašanju poprave krivic, storjenih izbrisanim, "nekoliko previdna", vendar tudi on vztraja, da bo te krivice treba popraviti.

Gospa Kovač misli vztrajati pri zahtevi, da država popravi krivice, ki ji jih je prizadejala z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev. "Na upravni enoti sem jim rekla, da bo zaradi tega, kar počnejo, nekoč nekdo plačal. In bo. Če ne bom dobila jaz, bodo dobili moji otroci, toda to bo treba popraviti. Zahtevam samo to, kar mi je bilo odvzeto, čeprav ni denarja, ki bi poplačal to, kar smo več kot deset let prestajali jaz in moja družina," sklene Gospa Kovač.