15. 8. 2003 | Mladina 32 | Politika
"Kje pa danes ni nevarno?"
Bojna morala slovenskih profesionalnih mirovniških enot
Ker ne dobijo vedno streliva, morajo simulirati zvok svoje puške, papapa, pok pok pok
© Borut Krajnc
Čim bolj ponosno se državica prestopa po predsobah elitnih svetovnih združenj, tem bolj očitno postaja, da se skozi vrata izbrancev ne bo prešvercala povsem brez žrtev, več se torej od nje pričakuje. Če si bo želela recimo zagotoviti dovolj udoben in topel prostorček znotraj anusa vodilnega svetovnega imperialista, bo morala - seveda bolj kot token svoje pripadnosti in pravovernosti kot v svrho kakršnega koli spreminjanja razmerij na tehtnici vojaških moči - od časa do časa pridno poslati po nekaj vojakov v njegove najnovejše kolonije, četudi bo šlo za tako nevarne kraje, kot je recimo Irak, kjer požene na dan v zrak po več kot enega ameriškega soldata. Da ni beseda o slovenskem angažmaju v bivšem Sadamovem peskovniku prav noben prenapet novinarski flancat, je na primer potrdil tudi sam premier Rop, ko je v intervjuju za Mladino tako akcijo načelno podprl in se celo pohvalil, da je sprožil pobudo za oblikovanje policijske misije EU v Iraku, s tem da se slovenskim zavojevalcem ne bi reklo "okupacijske", temveč, ljubko, "stabilizacijske" sile. Tako se nam je zdelo ne samo zanimivo, temveč celo relevantno preveriti bojno pripravljenost in borbeno moralo pri jurišniku, ki naj bi ga v teoriji tovrstne dolžnosti doletele prvega, gre pa seveda za nikogar drugega kot za poklicnega slovenskega vojaka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
