Marija Pomagaj

Nekaj dni pred velikim šmarnom sem v nabiralniku našla prepognjen list papirja s fotokopiranim besedilom. "Pozdrav Matere Božje iz Lurda" je pisalo v naslovu. In naprej: "List potuje od Matere Božje iz Lurda od 12. 2. 1987. Lista ne sežgite, niti ga ne zadržujte, niti na kakršenkoli način uničite, ker boste imeli veliko nesrečo v hiši. Zmolite dvakrat ZDRAVO MARIJO. Čez 144 dni boste dobili sporočilo, tako kot ste dobili ta list. V naslednjih 96 urah ga odpošljite. List potuje iz Amerike od dečka, kateremu je pomagala Mati Božja v veliki nesreči. Verjemite, Mati Božja iz Lurda vam bo pomagala." In tako naprej o čudežih in neizmernih srečah, ki so se zgodile ljudem, ki so pismo odpošiljali naprej, ter nadlogah, ki so pestile ljudi, ki so pismo zavrgli.

Ok, pač še ena veriga sreče, ta praoblika kasnejših denarnih piramid. Razlika je v tem, da naj bi v sodobni varianti srečo prinašalo dejstvo, da nekam vložiš denar, v arhaični obliki pa že sama misel na Devico Marijo. Ta Marija je sploh čuden lik. Njena podoba v marsikateri katoliški deželi popolnoma zasenči lik in delo in čudeže in božji rod njenega sina. Procesije, posvečene Mariji, so pisane in verniki blazni. V nekem potopisu po Mehiki je bil opisan prizor, ko je novinarska ekipa snemala eno takih Marijinih procesij, ljudje so metali v kip različne predmete, da bi bili ti potem čudežno zdravilni amuleti, pa je še novinar ekipe duhovniku, sedečemu na kipu, v roke potisnil mikrofon, češ, naredi ga čudežnega. Zdi se, da je Marija krščanska varianta super močnih predhistoričnih boginj plodnosti, nosilk življenja. Romarska središča, posvečena Mariji, pa so med najbolj obleganimi kraji. E - sedaj smo pa tam.

Zakaj ne bi recimo letos na praznik Marije odšli v Lurd, pogledat, koliko hektolitrov svete vode pokupijo verniki; kakšne rožne vence imajo v Fatimi; koliko novih hotelov je v Međugorju; kamorkoli, kjer se je prikazala čudežna ženska in kamor romajo ljudje, da bi imeli lepše življenje. Verjetno bi bilo prav zabavno preveriti različne oblike verskega turizma. A ne - Brezje so zakon. Zakaj je torej naloga novinarjev, da moramo vsakega 15. avgusta zadnjih sedem let na Brezje, če pa so procesije tudi drugje čudovito pisane, verniki enako goreči in veselje enako neizmerno? A seveda, ker se je pojavil neki moški. Metropolit Franc Rode. In je luč medijske pozornosti preusmeril z brezmadežne ženske na krepostnega moškega. Hm, v bistvu iz vere v politiko.

Vasi in ateistom

Leta 1997, ko je bil imenovan za nadškofa, je vse presenetil s pridigo na Brezjah. Vajeni dušnega pastirja Alojzija Šuštarja, z vso njegovo milino, marsikdo ni niti pričakoval, da bo novi nadškof v vsakoletni pridigi na Brezjah provokativen. Saj se spomnite - to je bilo leto "sramotnega 55. člena." Takrat sem v nekem brezveznem zafrkljivem tekstu napisala, da je pravzaprav super, da smo končno dobili pravega zadrteža, ker bomo imeli vsaj o čem pisati in se proti čemu razburjati. Mojo rubriko so brez besed ukinili, v Družini so me v uvodniku razglasili za sramoto slovenskega naroda, a glej ga, zlomka - vsako leto se nam na Brezjah zgodi deja vu. Ne zanima nas, koliko ljudi po kolenih oblazi sveto podobo; koliko bolnikov je ozdravljenih, ker pridejo na Brezje; koliko romarjev pride peš, koliko plastičnih rožnih vencev prodajo na štantih ... zanima nas le, kdo ali kaj je po Rodetovem mnenju tisti hudič, ki v tem letu slovenski narod ovira pri poletu v nebeške višave.

Franc Rode je namreč pridigo spremenil v vsakoletni pamflet, v nadškofovski urbi et orbi, le z ožjim dometom - ne mestu in svetu, ampak vasi in nevernikom. Stalne teme njegovih brezjanskih pridig so škodljivi ateizem, pokvarjena družba, zapostavljeni kristjani, nedemokratični mediji. In Marija, ki bo vernikom dala moč, da rešijo slovenski narod. Pravzaprav je ustroj njegovih pridig dolgočasno demagoški. Ogroženost in ponujanje odrešitve. A reči moramo, da se Rode, po vseh teh letih slovitih brezjanskih pridig, neznosno ponavlja. V letošnji pridigi je še sam priznal, da "čeprav sem o nekaterih bolečih problemih našega naroda s tega mesta že spregovoril, moram še enkrat opozoriti, kajti nič se ni spremenilo". Medtem ko je nad Brezjami letel policijski helikopter, za kar so se pozneje pri maši zahvalili "slovenski policiji, ki nas ljubeče varuje". Ko je prišel do obrabljene besedne zveze "nevarno upadajo rojstva, kar ogroža obstoj naroda", je ena od vernic v množici zašepetala svojemu možu: "A smo že tam." Rode pa naprej o samomorih, "neodgovorni odnos do spočetega življenja, ki se pogosto konča s splavom", mamilih, nezdravem odnosu do življenja, ki jih povzročajo družbeni dejavniki, po Rodetovem mnenju so za to ob visokih stanovanjskih najemninah očitno malo krive tudi ženske: "Koliko fantov sameva na svojih domačijah, ker se dekleta ne marajo poročiti na kmete, s tem pa se počasi praznijo cele vasi." Medtem pa so romski otroci veselo kričali med množico verujočih. Ja, na Brezjah je bilo veliko otrok. Ker je Marija za Rome najsvetlejša med najsvetlejšimi, jih zelo veliko vsako leto priroma na Brezje. Cele družine, celo z novorojenčki. Toda tega podmladka nadškof verjetno ne vidi. Vidi pa krivca za propad slovenstva ... jasno, levica, ki uvaja pornografijo: "Medtem pa levica pod pritiskom ideologov uvaja vse bolj permisivno zakonodajo in pospešuje javno moralo in razvrednoti družino. V izvoru tega dvoumnega odnosa do življenja je neodgovorno in sebično pojmovanje spolnosti, ki ga propagirajo revije in filmi in se nezadržno širi med mladino. Da ta spolna anarhija človeka navdaja z občutkom praznine in ga vodi do prezira samega sebe, ni potrebno dokazovati." Saj ne bi hotela biti hudobna, a kakšno uro preden je nadškof izrekel te besede, je zadaj za cerkvijo skupina starejših gospodov čakala svoje gospe, ki so šle k Mariji napisat svoje prošnje. Mimo je prišlo romsko dekle, v družbi svoje družine. In eden izmed moških je dregnil soseda in mu rekel: "Glej, kako jih ponosno nosi." Mislil je seveda na res veliko oprsje dekleta. Moški so se obrnili, se zazrli v njene prsi in se zadovoljno nasmehnili. Tako Franc, ne ti meni o seksu na televiziji.

No, potem je prešel na šolstvo ... tako kot vedno, češ da ima "kot nadškof in metropolit pravico in dolžnost izraziti pomisleke glede mesta, ki ga imata oz. ga nimata v tem sistemu etika in religija." Ja, spet so bili za vse krivi komunisti, in se sprašuje, zakaj tako kot njene sosede Slovenija v devetdesetih ni uvedla verouka v šole. Ni potrebno poudarjanje, da je tak sistem škodljiv za mlade, ki so "ranjeni, brez zavesti o lastni vrednosti in samospoštovanja".

Tretja nadloga so bogati, ki onemogočajo socialno državo: "Peščica bogatih je vse bolj bogata, množica revnih pa vse bolj revna. Čeprav imajo bogati vse vzvode oblasti v svojih rokah in prek medijev obvladujejo javno mnenje, bodo ljudje vendarle spoznali, da sebičnim bogatašem v levičarskih frakih ne gre slepo zaupati." Moj bog, še pred koncem maše je bila skrinja ob Marijinem oltarju polna denarja, na oltarju so ležali desettisoči tolarji, s pušico pa niso še niti začeli hoditi med prisotnimi. Ali cerkev od tega plačuje davek? Joj, moram nehati biti levičarska.

Nauk letošnjih Brezij je, da si Rode govore očitno napiše s pomočjo copy-paste. Letošnji zanimiv zasuk je le pri medijih, ki jih ne obvladuje več samo levičarska politika, temveč tudi kapital. A pa še nekaj je bilo letos bizarno - policijski direktor Marko P. tokrat ni bil v uniformi, temveč v nekih ponošenih natikačih. V vsakem primeru pa - sori, Franc, če v pridigah ne bo česa bolj sočnega, bomo imeli novinarji naslednje leto 15. avgusta končno dela prost dan.

True belivers

In kaj ima z vsem tem Marija? Zasanjano zre z legendarne z zlatom okrancljane slike in potrpežljivo onim zgoraj sporoča prošnje in zahvale, ki jih Marijini častilci zapisujejo v knjigo: "Hvala, Marija, ker sem bil spet odličen." "Prosim za srečno vožnjo domov." "Prosim, Marija, milosti polna, da bi bila z J. spet prijateljica. Nič hudega ji nisem storila, rada bi bila njena prijateljica do smrti." "Hvala, Marija, da si mi pomagala poiskati tega čudovitega človeka, ki ga imam ob sebi. Prosim, pomagaj nama ustvariti družino." In še in še ...

Tam zadaj v cerkvi, v tistem nenavadnem prostoru, kjer ljudje po kolenih lazijo okoli Marijine podobe, se dogaja religija, taka prava, daleč stran od politikanstva. Saj menda je zato Brezje slovensko Marijino narodno svetišče, kakor so ga razglasili leta 2000. V končnem obredu romanja k Mariji je toliko poganskega - žrtvovanje denarja na oltarju; lističi s prošnjami, nošenje podobic; polaganje fotografij svojcev v Marijino bližino ... Zdi se, kot da vse to kaže na iskreno primarno človekovo željo po verovanju. Ne pretirano poduhovljeno, temveč ritualno. Večina romarjev kljub vsemu pride na Brezje zaradi Marije, ne zaradi Franca in politikov v prvi vrsti. Mogoče smo pa kljub vsemu normalna država.