Zgodba Momirja Kandića

Med množico izbrisanih prebivalcev Slovenije je tudi več nekdanjih oficirjev JLA. Čeprav jih je v celotnem številu izbrisanih samo nekaj odstotkov, so bili v zadnjem času prav oni najpogosteje na udaru tistih, ki se zavzemajo za izigravanje sodbe ustavnega sodišča v zvezi z nezakonitimi odvzemi statusa stalnega prebivalca naše države. Svojih zgodb ne postavljajo v ospredje, vendar jih ob opisih krivic, ki so se zgodile izbrisanim, ni mogoče spregledati. Izbrisane nekdanje pripadnike JLA je država, poleg tega, da jih je izbrisala v precejšnjem številu, vsaj dokler je do leta 1994 trajala akcija Oficir, tudi dosledno izganjala na podlagi povsem pavšalnih mnenj. In to v nasprotju s slovenskimi zakoni, saj tem oficirjem ni bilo mogoče dokazati ničesar, kar bi upravičevalo tako stroge ukrepe. Eden od dokazov za to je tudi, da so slovenski tožilci proti štirim pripadnikom nekdanje JLA začeli dolgotrajen sodni postopek zaradi kršenja pravil, ki veljajo ob spopadih, vendar niso dokazali ničesar. Od nekaterih oficirjev, tako kot na primer od Šefketa Suljevića, so pripadniki Paravoma (npr. Darko Njavro) zahtevali celo obremenilne dokaze zoper Janeza Drnovška in Milana Kučana ter jim v zameno obljubljali pridobitev državljanstva. O tem smo poročali v Mladini, zaradi česar je ministrstvo za obrambo zahtevalo pregon naše revije, vendar na sodišču ni uspelo. Tudi preiskave, ki so se ukvarjale z nekdanjimi pripadniki JLA, so bile neuspešne. V enem primeru je preiskava potekala celo več kot sedem let.

Da je ministrstvo za notranje zadeve proti nekdanjim oficirjem res izvajalo organizirano akcijo, smo uradno izvedeli šele leta 1994, ko je bil najprej objavljen seznam z 235 imeni, leto kasneje pa najprej s 655 in nato s 778 imeni. Ko je parlamentarni odbor za obrambo od notranjega ministrstva uradno zahteval predložitev tega seznama, je ministrstvo zahtevo zavrnilo. Po besedah ministra "zaradi operativnih interesov". V tem času citirano poročilo ministrstva za obrambo prav tako navaja, da "je bilo več omejitev dokumentirano le z izjavami državljanov, ki pa jih sodišča niso upoštevala kot relevantne". V resnici je šlo le za pavšalno navajanje ministrstva, da razpolaga z obremenilnimi izjavami prič, brez navedbe imen izjaviteljev in domnevnih izjav. V istem poročilu je bilo še zapisano, da "ministrstvi za obrambo in za notranje zadeve nimata podatkov, da bi nekdanji pripadniki JLA, ki bivajo pri nas bodisi kot tujci bodisi kot državljani Slovenije, ogrožali varnost in obrambo države, kar potrjujejo tudi vse dosedanje vojaško-politične in varnostne presoje".

Leta 1997 se je zgodil nov pretresljiv preobrat, ko je minister za notranje zadeve Mirko Bandelj o istem "tajnem seznamu nezaželenih oseb", ki se zavračajo na slovenskih mejah, izjavil, da je bila prepoved, ki je zadela ljudi na tem seznamu, "predvsem politične narave, nima opore v predpisih in je z vidika pravne države in varovanja človekovih pravic nevzdržna". To se je zgodilo že dve leti pred prvima razsodbama ustavnega sodišča, ki sta zahtevali popravo krivičnih izbrisov iz registra stalnega prebivalstva tudi za nazaj.

Zahteva republike

O krivicah, ki so bile storjene izgnanim pripadnikom JLA, smo v Mladini poročali že v začetku devetdesetih let, ko so izgoni potekali. Ves register kršitev, ki se je dogajal izbrisanim nekdanjim pripadnikom JLA, je razviden tudi iz zgodbe Momirja Kandića, inštruktorja na trenažerjih za pilote iz Brežic, ki mu je država najprej podelila državljanstvo, mu državljanstvo in stalno prebivališče nekaj mesecev kasneje odvzela, nato pa izgubila vse spore pred sodiščem in mu vrnila stalno prebivališče in državljanstvo. Zgodba Momirja Kandića tudi nazorno kaže, da so bili "izbrisani" celo tisti, ki ne le da so zaprosili za slovensko državljanstvo, pač pa so za državljanstvo zaprosili in ga tudi dobili, nato pa ga izgubili zgolj zaradi pavšalne obtožbe, da so nekoč nosili napačno uniformo. Zaradi tega bi bilo mogoče iz registrov stalnega prebivalstva izbrisati pretežni del moške populacije Slovenije.

V primeru Momirja Kandića je bilo nenavadno predvsem to, da si je v treh mesecih ministrstvo za notranje zadeve kar dvakrat premislilo. Najprej so mu državljanstvo septembra 1991 zaradi izpolnjenih pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu podelili. Decembra istega leta so si na notranjem ministrstvu premislili in mu državljanstvo odvzeli. V odločbi o odvzemu je najprej zapisano, da Momir Kandić "v Slovenijo prihaja na obisk k sorodnikom", nadaljevanje pa se bere kakor politični traktat. "Momir Kandić je aktivni pripadnik Jugoslovanske armade, torej je v delovnem razmerju v organizaciji tuje države." Ker naj bi bila navedena dejstva o tem z načeli slovenske zunanje politike sprtim delovnim razmerjem "splošno znana", ministrstvo sploh "ni izvedlo posebnega ugotovitvenega postopka", pač pa je Momirju Kandiću zaradi tega državljanstvo preprosto odvzelo. Vendar je imel Momir v Brežicah tudi soprogo Bredo, dva tedaj mladoletna otroka in stalno prebivališče. Dva meseca kasneje so mu odvzeli še to. Izgon je ukazal Ivan Rapušin, občinski sekretar sekretariata za notranje zadeve v Brežicah. V odločbi je zapisano zgolj, da "je bil Momir Kandić do nedavnega aktivna vojaška oseba, zaposlena v bivši JA," in da so pri odločitvi upoštevali mnenje "operativnih organov".

Junija 1992 je Momir Kandić, ki je medtem zapustil JLA, znova prišel v Slovenijo. Medtem je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, vendar se je na svojem naslovu začasno prijavil kot tujec. Nadaljevanje je bilo povsem nepričakovano. "Kot tujec se je začasno prijavil na UNZ Krško. Tam so ga pošteno izprašali in Dušan Ficko nam je zatrdil, da njegovo gibanje ni omejeno. Devetega julija zjutraj sta prišla dva policista in možu povedala, da je izgnan in da mora takoj z njima na mejni prehod Dolga vas, ker `tako želi Republika'. Kasneje sem na policiji zahtevala odločbo o izgonu, toda komandir Plohl me je vprašal, ali mislim resno, saj `ob izgonu ni potrebno nič, to lahko storimo kar tako'. V Ljubljani sem nato govorila z gospodom Brvarjem, ki je bil jezen samo zato, ker izgon še zmeraj ni bil izvršen. Šele čez tri dni so me klicali s policije in mi izročili odločbo. Kasneje so mi poskusili vročiti še eno, na policiji v Brežicah, češ da me policija `pooblašča', da jo lahko sprejmem namesto moža," se tega z zakoni popolnoma sprtega postopka policistov spominja Breda Kandić.

Momir Kandić je bil izgnan za štiri leta. Čeprav je imel v Sloveniji družino in mladoletna otroka, so v zvezi z izdajo odločbe o štiriletnem izgonu iz države na občinskem sekretariatu za notranje zadeve v Brežicah resno zatrjevali, da so pri svoji odločitvi "upoštevali tudi njegove osebne vezi, ki ga vežejo na Slovenijo". Razlog za tako strog ukrep naj bi bilo zgolj to, da je bil Momir Kandić "zaposlen v bivši JA" in da je "sodeloval v agresiji na Slovenijo". To pa naj bi bilo dokazano že zgolj z tem, da ni upošteval poziva slovenskega predsedstva in ni pravočasno zapustil Jugoslovanske armade, hkrati pa naj bi bilo njegovo "sklicevanje na skupno življenje z družino, katere člani so državljani RS, skrajno cinično”, saj naj bi bil Momir Kandić "sodeloval v agresiji prav proti sodržavljanom", "proti svojim sedanjim sosedom" in "posredno tudi proti članom družine".

Upravni organi imajo seveda pravico odločati o bivanju tujcev. Toda pri odločanju o tem se je v pravni državi treba držati določenih pravil. Izgon Momirja Kandića iz Slovenije pa je bil sporen, ker so pristojni organi pri vročanju odločbe očitno kršili določbe zakona o državljanstvu in zakona o uradnem postopku. Odločbo bi mu morali vročiti takoj in osebno ter mu dopustiti povedati razloge proti takšni odločitvi. Da mu tudi stalnega prebivališča ne bi smeli vzeti kar tako, preprosto z izbrisom, je javnost prvič izvedela šele čez leto dni.

Izgon pa je bil neutemeljen tudi zaradi povsem za lase privlečenih razlogov, ki so jih navajali policisti. Momir Kandić se sploh ni udeležil spopadov leta 1991. V čem je bil torej njegov greh? "V času vojne je bil tukaj, doma, v stanovanju. Vseh deset dni, od 25. junija do 5. julija. Ko je 26. junija prišel iz službe, so ga poklicali z letališča, mu povedali, da so ceste blokirane in naj zato ne hodi od doma, saj ga sicer lahko aretirajo. Tako je ostal doma, enako kot še za kakšna dva ali tri polne avtobuse ljudi, civilistov in oficirjev iz Brežic. Doma je v tem času čakal in poslušal radio, predvsem ministra Kacina, ki je takrat pozival slovenske državljane, naj prestopijo v TO, in skupaj z drugimi stanovalci čistil zaklonišče v naši stolpnici. Razmišljal je celo o prestopu v TO, toda ker so slovenski organi v tistem času k prestopu pozivali samo slovenske državljane, se poskusiti kaj takega ni zdelo posebej modro. Tako smo vsi skupaj pač razumeli ta poziv. Sicer pa moj mož niti doma niti v službi ni nosil pištole; te nikoli ni maral in mu je ni bilo treba nositi, vojska sama pa ga niti ni posebej zanimala. Petega julija so ga končno poklicali in mu povedali, naj pride na letališče. Od tam se je vrnil šele 17. julija," se takratnih dogodkov spominja soproga Breda.

Na letališču so nadrejeni obvestili Kandića in druge oficirje, da bodo do konca avgusta vsi, ki imajo več kot trideset let delovne dobe, predčasno upokojeni. Momir Kandić je temu obvestilu verjel. Toda z upokojitvijo niti novembra še ni bilo nič. Pomagal je pri selitvi opreme, vse dokler 15. novembra z zadnjimi vojaki ni z ladjo odšel iz Kopra. Za takojšen izstop iz armade se ni odločil zaradi štiriintridesetih let delovne dobe in pokojnine, ki mu je že pripadala. Počakal je samo še nekaj mesecev, da si je uredil dokumente. Toda to je bilo za državo preveč. Medtem je bil v Sloveniji že izbrisan in brez vseh pravic.

Nezakonit ustni izgon

A Momir Kandić se ni vdal. Zoper odločitve ministrstva za notranje zadeve se je pritožil. Po leto trajajočem postopku je vrhovno sodišče sklep o izgonu iz države razveljavilo in od upravnih organov zahtevalo, da v novem postopku upoštevajo sodbo vrhovnega sodišča. Na občinskem sekretariatu za notranje zadeve v Brežicah so pri izgonu storili več formalnih in vsebinskih napak. Kandića so na primer najprej izgnali, nato so mu poskušali izročiti odločbo, s čimer so, kot je ugotovilo vrhovno sodišče, kršili zakon o upravnem postopku. Še večja napaka je bilo to, da občinski organ za notranje zadeve ni z ničimer obrazložil domnevnega "sodelovanja v agresiji na Slovenijo". Kandić je bil namreč res častnik nekdanje Jugoslovanske armade (po premestitvi v Banjaluko je iz armade izstopil), vendar to za izgon po mnenju sodišča ni bilo dovolj. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je občinski sekretariat v nasprotju z zakonom o upravnem postopku "le pavšalno navedel, da glede splošno znanih dejstev organi za notranje zadeve niso dolžni uvesti posebnega ugotovitvenega postopka in da odločitev o odpovedi prebivanja tožniku (Momir Kandić op. p.) kot tujcu temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Slovenijo. To pa glede na citirane določbe zakona o upravnem postopku ne zadošča. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke (občinskega sekretariata, op. p.) nepravilna, saj je v upravnem postopku prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka ... Zato je tudi izpodbijana odločba nezakonita ..."

Na ministrstvu za notranje zadeve so morali v skladu s sodbo vrhovnega sodišča izdati novo odločbo. Novih dokazov za prvotne trditve o Kandićevem "sodelovanju v agresiji" ministrstvo za notranje zadeve ni našlo. Vendar je še kar naprej vztrajalo pri svoji odločitvi. Bile so potrebne sodbe treh sodišč, da je Momir Kandić dobil stalno bivališče. Še prej je podpisal izjavo, da se odreka vsem prijavam zoper brežiško policijo. Odgovornim za nezakonite odločbe se ni zgodilo nič.

Leta 1995 je državni podsekretar na notranjem ministrstvu Slavko Debelak komentiral tudi ukrepe proti nekdanjim oficirjem. "Naše ministrstvo ima tukaj zelo nehvaležno nalogo. Od nas vsi zahtevajo učinkovitost in preprečevanje kaznivih dejanj, hkrati pa moramo biti tudi humani in človeški. Akcija 'O' oziroma akcija 'Oficir' je res potekala do 31. decembra 1994, ko smo precejšnjemu številu oficirjev bivše JLA prepovedali vstop v državo. Šlo je za oficirje, ki niso sledili pozivu slovenskega predsedstva o prestopu v TO, temveč pozivu jugoslovanskega predsedstva in odšli z bivšo JLA iz Slovenije. Teh ljudi je bilo v začetku manj, na koncu pa res že precej, tako da je seznam obsegal že več kot sedemsto ljudi. Kot pravnik moram seveda reči, da ima vsaka država pravico do prepovedi vstopa. Očitki, da je Slovenija tukaj ravnala v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, zato ne držijo. Vendar pa smo seznam sedaj po naknadnih preverjanjih vendarle precej skrčili," je pojasnil Slavko Debelak.

Slavko Debelak se je nazadnje vendarle zavzel tudi za vrnitev Momirja Kandića k družini v Slovenijo. Kandić je bil na podlagi zakonske zveze s Slovenko sprejet v državljanstvo.Vendar o tem, da so splošne prepovedi vstopa v državo nekaterim kategorijam ljudi v nasprotju s temeljnim načelom, po katerem so človekove pravice individualne, uradniki notranjega ministrstva dolga leta niso hoteli vedeti nič. Kandićeva zgodba se je kljub temu končala razmeroma srečno. Danes sta njegova otroka že polnoletna. Hčerka je končala pravno fakulteto, sin pa z visokimi ocenami prvi letnik fakultete za matematiko. Vse to je bilo mogoče tudi zaradi javnega razkritja nezakonitih postopkov policije v Mladini in hitrih sodb vrhovnega sodišča. Druge podobne zgodbe so se vlekle dolga leta. Številne družine so ločene še danes.