Pismeni dokazi

Ko je aprila Mladina prva pisala o pomoči zunanjega ministra Dimitrija Rupla pri ustanavljanju portoroške diplomatske akademije in pri tem ugotavljala, da takšno ustanavljanje, financiranje in samozaposlovanje ni le etično sporno, ampak meji tudi na korupcijo, so v Mladiki izrazili začudenje zaradi neresničnih in krivičnih domnev v zvezi z ministrom Ruplom. Ko je Boštjan Penko na podlagi pridobljenega gradiva vložil kazensko ovadbo, je minister kategorično zavrnil vse navedbe. Po šestih mesecih se je zgodba o diplomatski akademiji obnovila, z njo se je namesto tožilca začel ukvarjati preiskovalni sodnik. Tudi v drugo je bil odziv ministrstva in ministra podoben, le da je bila jeza jeseni še burnejša. Tudi tokrat minister Rupel ni storil nič nezakonitega, v drugo pa je želel razkrinkati mračne sile, ki naj bi z bombico diplomatska akademija poskušale škoditi njemu in vsej državi. V izjavi Izvensodni proces, ki je gotovo eden pomembnejših prispevkov k zgodovini slovenske politične preganjavice, je spet ponovil, da so obtožbe neutemeljene. V intervjuju za Mag, časopis, za katerega piše tudi sam, pa je modro dejal: "Kar zadeva mene, sem popolnoma nedolžen, kajti storil nisem nič nezakonitega. Nič se ni zgodilo. Obtožbe zoper mene so neverjetna konstrukcija, dobesedno creati ex nihilo, tako rekoč božanska spletka." Ministrova obramba je bila torej vseskozi enostavna, zanikal je krivdo, čudil se je potezam pravosodnih organov in odločitev za preiskavo svojega ravnanja naprtil političnim silam, ki naj bi škodile interesom demokracije. Rupel še zmeraj trdi, da ni kriv in da so krivi tisti, ki so spletli namišljene obtožbe. A dejstva so nekoliko drugačna. Pravosodni organi so se resno spoprijeli z ovadbo in razmišljajo o preiskavi zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Rupel je dokumentacijo, povezano z ustanavljanjem Pravne fakultete diplomatske akademije (PFDA), podpisal najmanj trikrat. Najprej je 31. januarja podpisal izjavo, da je z nastajajočim visokošolskim zavodom pripravljen skleniti redno delovno razmerje za polni delovni čas. Minister je izjavo o predvidenem sodelovanju podpisal v vlogi visokošolskega profesorja, saj naj bi na PFDA opravljal pedagoško delo. Pet dni kasneje je Rupel podpisal drug dokument, tokrat je imel njegov podpis ministrsko težo. Zunanji minister in PFDA sta potrdila vzajemni interes "za dolgoročno sodelovanje na področju podiplomskega izobraževanja". V tretjem členu je ta vzajemni interes dobil tudi finančne postavke, saj naj bi ministrstvo zagotavljalo materialne možnosti za izvajanje študijskega programa Diplomacija. Materialni pogoji so bili določeni dva dni kasneje. V aneksu k sporazumu o sodelovanju se je v tretje podpisani minister strinjal, da materialna zagonska sredstva za leto 2003 znašajo osem milijonov tolarjev. To so torej sredstva, potrebna za ustanovitev in delovanje visokošolskega zavoda. Minister se je v tednu dni podpisal trikrat: najprej je izrazil namen, da bo na PFDA poučeval, potem je v imenu ministrstva za zunanje zadeve podpisal pogodbo o financiranju PFDA in nazadnje še določil, da bo finančni vložek ministrstva znašal osem milijonov tolarjev. Dimitrij Rupel si je torej privoščil nenavadno potezo, za nastajajoči visokošolski zavod, kjer bi bil zaposlen s polnim delovnim časom, je s položaja ministra namenil materialna zagonska sredstva.

Trije ministrovi podpisi pa niso edina nenavadna stvar v zgodbi o diplomatski akademiji. Nejasnosti je še več. Kako to, da je visokošolski profesor Rupel sporazum o poučevanju na nastajajoči PFDA podpisal, še preden je ministrstvo prekinilo pogodbo s fakulteto, ki je do tedaj izvajala program diplomatske akademije? Zakaj je minister Rupel podpisal sporazum z visokošolskim zavodom, ki še ne obstaja? Kako naj bi se uslužbenci ministrstva izpopolnjevali v sklopu študijskega programa Diplomacija, če ta študijski program še ni potrjen? Zakaj je v sporazumu o sodelovanju zapisano, da naj bi PFDA vrnila nakazani denar, če študijski program ne bo verificiran do konca leta 2003? Kako je lahko zunanji minister podpisal izjavo, da se namerava na PFDA zaposliti za polni delovni čas, če pa opravlja funkcijo zunanjega ministra? Odgovor na ta vprašanja je lahko preprost, projekt PFDA je bil, čeprav slabo zapisan, dobro načrtovan. Pri načrtovanju visokošolskega zavoda je posredno pomagal tudi minister. Rupel je z denarjem ministrstva poskušal omogočiti nastanek zasebnega visokošolskega zavoda, kjer bi se zaposlil tudi sam.

V ponedeljek so o primeru Rupel in o ministrovi politični odgovornosti razpravljali strankarski organi LDS. Pravzaprav so razpravljali o drugih stvareh, o ministru Ruplu je nekaj besed rekel le izvršilni odbor stranke. Zaradi diplomatske akademije in Ruplovega pisanja izjav niso sprejeli nobenega zavezujočega sklepa, odborniki so se le strinjali, da zunanje ministrstvo dela dobro in da smo pred zakonom vsi enaki. Rupla torej niso obsodili, a prav tako ga niso pretirano podprli. LDS bi lahko, podobno kot je v intervjuju za Mladino pred nekaj tedni dejal generalni sekretar vlade Mirko Bandelj, sklenila, da je Penko prekoračil pooblastila in da razume Ruplovo nelagodneje. A tega člani strankarskih organov niso storili, pravzaprav so šli korak dlje in podprli mnenje Antona Ropa. Ta je prejšnji teden javno dejal, da so nekatere izjave zunanjega ministrstva "neprimerne", in napovedal, da se bo, če bo sledila sodna preiskava, z Ruplom pogovoril. Rop je s tem Ruplu javno sporočil, da z vsemi njegovi dejanji pač ne more biti zadovoljen. To je bila seveda huda politična zaušnica zunanjemu ministru.

In PFDA? Ustanovitelje decembra čaka tehtanje Sveta za visoko šolstvo in drugih organov. Dokumentacija o ustanavljanju zdaj sicer ustreza pogojem za pregled, vendar se vsaj vsebinsko bistveno ne razlikuje od prejšnjih različic. Minister Rupel je še zmeraj predviden za profesorja in tudi za člana senata PFDA.