Celjski rak

Dejstvo številka 1: v Sloveniji se je število umrlih za rakom od leta 1999 do konca leta 2002 povečalo s 4868 na 5063, to je za 195 bolnikov. Dejstvo številka 2: v zdravstveni regiji Celje se je v istem obdobju število umrlih zaradi raka povečalo s 674 na 783, to je za 109 bolnikov. Dejstvo številka 3: rast števila umrlih rakavih bolnikov je bila v tem obdobju v Sloveniji 4-odstotna. Dejstvo številka 4: rast števila umrlih za rakom je bila v tem obdobju v zdravstveni regiji Celje 16-odstotna.

Če omenjena dejstva povežemo, dobimo grozljiv sklep, da je bila rast števila umrlih bolnikov za rakom v zdravstveni regiji Celje v zadnjih štirih letih kar štirikrat večja od povprečne slovenske rasti.

Velikanski zaostanki

Mogoče bo kdo rekel, da gre za naključje, da v luči afere zaradi nepregledanih tkiv v celjski bolnišnici iščemo dlako v jajcu in prilagajamo statistiko, ker smo za izhodišče vzeli leto 1999. Toda ne. Za izhodišče smo vzeli leto, ko so pri nesrečni celjski učiteljici Jasni Pungeršek (za rakom je umrla pred mesecem dni) odkrili rakavo obolenje, po njenem prepričanju pa se je zahrbtna bolezen razširila zato, ker je bila histološka preiskava odvzetega tkiva opravljena šele pet mesecev po odstranitvi kožnega znamenja, ki ga je sicer imela od rojstva. Poleg tega je bilo to tudi leto, ko po trditvah nekdanjega direktorja celjske bolnišnice Sama Fakina niso več opravljali analiz tkiv za zunanje naročnike in bi se celjska bolnišnica torej lahko povsem posvetila odpravljanju zaostankov pri pregledovanju tkiv, saj se je do lani, ko je afera izbruhnila, nabralo okoli 2800 nepregledanih vzorcev.

Neizprosna statistika

Resnici na ljubo je treba sicer povedati, da je bila rast smrtnosti bolnikov z rakom v zdravstveni regiji Ravne med letoma 1999 in 2002 večja (21-odstotna) kot v celjski regiji, toda Koroška je po številu umrlih za rakom na 1000 prebivalcev na ravni slovenskega povprečja, to pa je bilo leta 2002 2,6 prebivalca na 1000 prebivalcev. Zanimivo, mar ne? In še osupljivejši podatek. Prej smo govorili o zdravstvenih regijah (teh je devet), vendar se te ne ujemajo s statističnimi regijami (teh je 12). Ko primerjamo podatke o številu umrlih za rakom na 1000 prebivalcev po statističnih regijah, ugotovimo razlike - zaradi raka so umrli od 1,9 prebivalca (dolenjska regija) do trije prebivalci (zasavska regija, ki pa gravitira k celjski zdravstveni regiji) na 1000 prebivalcev.

Podoben podatek dobimo, če ugotavljamo število smrti zaradi raka na 1000 prebivalcev po zdravstvenih regijah, kjer prav tako nobena posebej ne izstopa - zaradi raka je leta 2002 umrlo od 2,5 prebivalca (ljubljanska zdravstvena regija) do 2,8 prebivalca (goriška zdravstvena regija) na 1000 prebivalcev. Toda pri tem je treba povedati, da je zaradi raka v goriški zdravstveni regiji v zadnjih štirih letih na leto umrlo skoraj 7 odstotkov prebivalcev manj, v celjski zdravstveni regiji pa je, kot smo povedali, opaziti osupljivo rast, saj je bila še leta 1999 po številu smrti zaradi raka na 1000 prebivalcev pod slovenskim povprečjem, leta 2002 pa že nad slovenskim povprečjem. Če primerjamo to rast z rastjo v še dveh največjih zdravstvenih regijah - ljubljanski in mariborski -, ugotovimo, da je bila rast števila umrlih bolnikov z rakom v omenjenih regijah, drugače kot v celjski, v tem obdobju 1- oziroma 7-odstotna. Da je bilo zadnja leta v Celju nekaj res hudo narobe, dokazuje še tale podatek. Če vzamemo za izhodišče leto 1998, so ugotovitve še osupljivejše. Rast števila umrlih bolnikov z rakom je v vseh treh zdravstvenih regijah, ki smo jih primerjali, od 5- do 6-odstotna, prav tako je tudi slovensko povprečje.

Kaj je narobe s Celjem?

Kaj se je torej od leta 1999 dogajalo v celjski zdravstveni regiji? Marsikdo bo očital, da zgolj ugibamo, toda če povežemo še dve dejstvi, lahko z gotovostjo trdimo, da je povečana umrljivost bolnikov z rakom na Celjskem zagotovo povezana z nepregledanimi vzorci tkiv. Prvo dejstvo je navedel Marko Bitenc, predsednik zdravniške zbornice, češ da se je obseg dela patologov v celjski bolnišnici leta 1997 povečal za trikrat. "In začele so se težave, saj patologi niso mogli pregledati vseh vzorcev tkiv," je pred letom dejal Marko Bitenc, to pomeni, da se je po letu 1997 zaostanek najbolj povečal. Drugo pa je, da bolniki za rakom umrejo v treh do štirih letih - čeprav je povprečje težko določiti, saj je čas umiranja odvisen od številnih dejavnikov -, tako da se zaostanki iz 90. let časovno ujemajo s povečano umrljivostjo na prelomu tisočletja. Zato bo moral nekdo pojasniti neverjetno rast števila umrlih rakavih bolnikov v celjski regiji in dokazati, da je tako velika stopnja rasti posledica česa drugega, ne pa zaostankov pri pregledovanju tkiv.

Posebna komisija je pri pregledu tkiv za nazaj po neuradnih podatkih komaj začela pregledovati tkiva iz leta 2001, prav leti 2000 in 2001 pa sta leti, ki sta na celjskem najbolj kritični, saj je bila dveletna rast števila umrlih za rakom v tej regiji kar 13-odstotna, povprečna rast v Sloveniji v istih dveh letih pa je bila 0,4-odstotna! To pomeni, da je bila rast števila umrlih na Celjskem v tem obdobju kar 32,5-krat večja od povprečne slovenske. To so podatki, ki terjajo razlago.

Na vrsti je tožilstvo

Lani, ob izbruhu afere, se je tožilstvo sicer že zganilo in na podlagi obvestil o kaznivem dejanju malomarnega zdravljenja začelo usmerjati delo policije. Takrat je bilo na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika v Splošni bolnišnici Celje zaseženih 1237 histopatoloških napotnic in 192 napotnic, ki so se vrnile s pregleda v bolnišnici Maribor. Del dokumentacije je že pregledala komisija, ki jo je imenovala Zdravniška zbornica Slovenije, in pri tem odkrila dva primera, pri katerih bi lahko nastala škoda za zdravje bolnikov. Zato je policija maja letos vložila kazenske ovadbe zoper tri zdravnike, in sicer zoper patologa celjske bolnišnice Borisa Kavčiča ter zdravnika Matjaža Isteniča in Mirana Gala, ki sta tkiva poslala v pregled.

Na začetku junija je okrožno državno tožilstvo v Celju tamkajšnjemu okrajnemu sodišču predlagalo, da se zoper omenjene zdravnike opravijo preiskovalna dejanja, med drugim naj se pridobi izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke zaradi preveritve vzročne zveze, saj bi pri ravnanju zdravnikov lahko šlo za kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja. Kot smo izvedeli, pa novoodkriti primer Jasne Pungeršek, ki je pred nekaj dnevi razburil slovensko javnost, tako da je zahtevala - drugače od ministra za zdravje Dušana Kebra - tudi posamično odgovornost zdravnikov, ni v povezavi z navedenim postopkom.