"Janša v Haag!"

Če si je politikantska bagra, nesposobna vsake resne predvolilne debate o stvareh, kot so inflacija, davki in trajnostni razvoj, očitno odločila omisliti leto izbrisanih, ne obstaja seveda prav noben razlog, da si ne bi ti v sodelovanju z gibanjem romantikov mnogoterosti Dost je omislili svojega tedna. Po torkovi okrogli mizi na Metelkovi so se prave aktivnosti pričele v sredo ob pol enih popoldne, ko je prišla skupina desetih aktivistov zazidat sprednji vhod v generalštab SDS na ulici Komenskega v centru Ljubljane. Pri svojem opravilu so namesto zidakov in malte uporabili dvanajst stiropornih plošč, iz katerih je nastal velik bel zid, ki naj bi Janeza Janšo kot portparola slovenske nestrpnosti do šibkejših vsaj simbolično zadržal znotraj ozkih mej lastne stranke in normalnemu svetu prihranil večino nadaljnjih stikov z njim. "Kar naj bo zaprt tu notri, s svojimi!" so se pridušali humanisti med sestavljanjem zidu, ki je predstavljal vojno napoved nizki strpnosti do soljudi in kot opozorilni prst ni žugal zgolj SDS. "Janez Janša trenutno samo najbolj artikulirano izraža politiko izključevanja in razpihovanja, njegova stranka ima tudi največ nekih lokalnih iniciativ, ki so najverjetneje centralno vodene, ker so tu notri ugotovili, da se jim to pač splača," je povedal Andrej Kurnik: "Pomembno pa se nam zdi izpostaviti, da ne pripadamo nobeni klienteli in nam je vseeno, katera stranka pride na oblast. Kdorkoli zganja fašistoidno politiko, postane naša legitimna tarča. Ko je bilo treba, smo šli tudi pred Združeno listo."

Na veliko belo ploščo so zaskrbljeni zastopniki civilne družbe zapisali par ustreznih gesel. Kratici SDS so tako prečrtali sredinski D, nad tem pa po črkovalni plati nekoliko nespretno zapisali enačbo JANŠA = HEIDER = LE PENN = BOSSI = FINI. "Ljudje morajo dojeti, da je Janez Janša navaden ekstremističen fašist in da je to, kar se gre v parlamentu in pred TV kamerami, neofašizem," mi je čustveno razlagala ena izmed aktivistk. "Še kako ironično se nam zdi, da večina Slovencev sicer ostro obsoja ravnanje politikov, ki jih na našem zidu enačimo s predsednikom SDS, ko pa se natanko tako kot tisti obnašajo naši politiki, je pa vse v redu in se to še celo podpira," je še povedala. Nekje v tem trenutku je pred zid prineslo prvega in edinega čustvenega oporečnika tisti dan, plečatega brkonjo v temnomodri bundi, ki mu je za izbruh zadostoval en sam pogled: "F Celovec to idi pisati, če si upaš, idiot prekleti!" je nahrulil vse skupaj in nikogar prav posebej: "Nahujskani ste! Pojma nimate, kaj je to politika! Samo pol nas je še! Vi sploh veste, s kom se pogovarjate? Z vnukom vojaka generala Maistra, a vam je zdaj jasno?!"

Naslovljeni so mu sicer vljudno in samo blago prezirljivo odvrnili, da so v Celovcu tudi bili ter se zavzeli za pravice slovenske manjšine - kje pa je bil takrat on? Žal vnuka zmagovitega vojaškega deda take podrobnosti niso zanimale in je pravičniško vreščeč prizorišče po hitrem postopku zapustil, kar je bil tudi edini pravi incident ob tej simbolični gesti pred glavnim vhodom sedeža SDS. Par ur kasneje so predstavniki izbrisanih na čelu z Matevžem Krivicem v prostorih Sveta Evrope priredili obveščevalno seanso za eminentne tuje goste: čeprav so bili povabljeni mnogi, so poleg par predstavnikov organizacij, kot je na primer Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, svoje uradne zastopnike poslale zgolj ameriška, belgijska in srbo-črnogorska ambasada. Gostitelji so jim na srce položili celotno zgodbo o masovni etnični diskriminaciji ter sistematičnem brisanju, ki korenini v antibalkanskem rasizmu, in občutku maščevalnosti posameznih uradnikov, ki so hoteli državljanstvo, če ga že niso mogli vsem 170 000, odreči vsaj 18 000. Beseda je tekla o trenutnih osnutkih zakonov, ki bodo v najboljšem primeru popolnoma irelevantni, v najslabšem pa devetdesetodstotno protiustavni, ter o ksenofobičnosti slovenske desnice, ki ji ne zadostujejo celo tako obupne rešitve, kakršne sproti predlaga notranji minister. Svoje trditve so podprli tudi s konkretnimi pričevanji konkretnih ljudi, za ilustracijo navedimo samo zgodbo prostovoljca za obrambo Slovenije, ki mu je uradnik med rutinskim obiskom občine za podaljšanje vozniškega dovoljenja pred očmi strgal osebno izkaznico in mu razložil, da je po novem državljan južne sosede. Ko je šel malo zatem službeno na Reko, mu je ob vrnitvi slovenski mejni policist na glavo prislonil avtomat in mu v imenu slovenske policije ukazal, naj se pobere nazaj domov na Hrvaško.

Tuji gostje so po končani predstavitvi za tematiko izkazali živahen interes, zanimalo jih je recimo, če je bilo ravnanje ob izbrisu vsaj delna reakcija na obstoječe kritike, da je bila vlada pri dotedanjem podeljevanju državljanstev bistveno premehka, zanimalo jih je tudi, kakšna je po mnenju sogovornikov idealna rešitev nastalega problema in kdo nosi glavno odgovornost, da do ugodnega razpleta še ni prišlo. Ti isti diplomati pa so bili tudi brezprizivno zaprti za dajanje kakršnih koli javnih izjav, še neuradnih bi se najraje povsem vzdržali. "Vi veste o zadevi neprimerno več, pa sprašujete za mnenje mene, ki sem tukaj pet mesecev," je razložil eden izmed predstavnikov ambasad, ki je hotel ostati anonimen. "Ne morem vam ga dati. Prišel sem zato, ker me zanima. Ker se mi zdi zadeva zelo pomembna. Situacijo še proučujem, vprašajte me čez par mesecev."

Na svoji drugi veliki skupščini, ki so jo izbrisani naslednji dan priredili v svojem tradicionalnem oporišču Pri Jovotu, se je ob skromni udeležbi defetizem starih aktivistov, ki za skupno stvar potujejo na avtoštop in spijo po železniških postajah, mešal s čustvenimi apeli po boljši skupni organizaciji, ki se je dosedaj vedno izkazala za rakrano ohlapne skupine opeharjenih državljanov. "Pa zakaj tolk slikajo, jebem jim mater?" je zanimalo gospoda za mojim omizjem ob nadvse industrioznem brlenju par fotoobjektivov naenkrat, in ko sem mu razložil, da je obveščanje javnosti tudi v njegovo dobro, ga je zaskrbelo: "Že že, ampak zakaj morajo tolk? Bojo še meni vzeli državljanstvo, ki ga celo imam." Aleksandar Todorović, predsednik društva, je med zasedanjem večkrat izpostavil, da je edina pot do uspeha reševanje skupnega problema in ne večno jadikovanje nad posameznimi zgodbami, kolikor so te vsekakor praviloma tragične. Kot največji uspeh dosedanje dejavnosti društva je označil čedalje občutnejši interes javnosti, še posebej tuje, saj ga vsak dan kličejo tuji novinarji, celo zastopniki tako uglednih svetovnih poročevalskih blagovnih znamk, kot sta BBC in New York Times. Interes teh poročevalcev še dodatno spodbujajo ekstremna stališča, ki jim streže slovenska parlamentarna opozicija, zato: "Hvala Janši, ker nam je pomagal, da se internacionaliziramo," ob čemer je moje omizje zlovoljno pripomnilo: "Al' pa Bajuk! Prišlek, še slovensko ne zna, pa bo on nam nekaj prepovedoval!"

Prisotni so soglasno podaljšali mandat dosedanjemu vodstvu društva, za ustrezno mero bridkega realizma pa je poskrbel Matevž Krivic, ki je zbranim položil na srce, da je njihova skupna situacija celo še temnejša kot pred letom dni, saj so takrat glede na vso pravno zaslombo vendarle še upali, da bodo svoje težave lahko uredili v sklopu domovine, a kaj, ko vsaki veliki pravni zmagi sledi še večji politični poraz. "Ob tem pa moram žal dodati še, da tudi s strani EU ne bi šlo računati na nevemkakšno podporo, saj je, kot vsi vemo, Unija predvsem združenje ekonomskih interesov in imajo človekova pravice tam bolj tako za fasado, za dekoracijo." Predsednik društva je prisotne med skupščino, kljub temu da naj bi mu to upravni odbor prepovedal, pozval, naj se popoldne čim bolj množično udeležijo manifestacije, ki jo je v njihovo podporo v središču mesta organizirala ista skupinica ljudi, ki je simbolično zazidala vhod v SDS.

Kljub temu je bil prizor, ki ga je človek ob pol štirih uzrl v parku Zvezda, izrazito žalosten, saj je prišlo skupno stvar podpret mogoče kakih petdeset izbrisanih, običajen trop novinarjev in mogoče dvajset romantikov. Človek si ob tem ni mogel kaj, da ga ne bi pošteno zaskelela ironija kontrasta med podobo, ki jo mora o izbrisanih na svojo možgansko retino projicirati večina kremenitih bebčkov (torej podobo militantne strnjene gverile psihopatskih južnjakov, ki nočejo zgolj izropati državne blagajne, temveč tudi izvesti množični atentat na slovenskost kot tako), in med dejansko realnostjo povsem dezorganizirane mase plahih nepoučenih posameznikov, ki jim ne bi niti na kraj pameti padlo niti bevksniti, če jim ne bi bile tako brutalno kršene najosnovnejše bivanjske pravice. "Saj, kadar gre za velike teme, kadar gre za NATO ali pa za vojno, takrat ljudje pridejo, kadar pa se je treba v podporo postaviti ob bok šibkejšemu, takrat pa nobenega ne zanima," so se sredi praznega parka pridušali romantiki in glede na spomine z nekaterih drugih preteklih zborovanj na natanko istem mestu, bi s stališča angažmaja inertne javnosti izbrisani največjo možno zmago izvojevali, če bi jim nekako uspelo doseči, da bi njihov problem reševali v paketu z recimo legalizacijo marihuane, v veliko pomoč pa bi jim bilo tudi, če bi v svojih nedrih odkrili bogata nahajališča nafte in bi jih Bush posledično pošteno zbombardiral.

Še precej bolj kot odsotnost običajnih zaljubljencev v Che Guevaro in ostalih hobijaških uličnih rajačev je bodla v oči resnično klavrna odsotnost samih izbrisanih, ki jo bo znalo kamnito obličje parlamentarne opozicije najbrž tako hvaležno zlorabiti za dokaz, da pravih izbrisanih sploh ni. "Saj vem, to je res grozno," pravi Aleksandar Todorović: "Naše ljudi je strah, poleg tega pa sta se jih polastili tudi apatija in vdanost v usodo. Tudi kadar je treba najti konkretna pričevanja o storjenih krivicah, za kakšno konferenco ali pa recimo za tuji tisk, jih moram povabiti petnajst, da na koncu dobim eno samo zgodbo." Sama manifestacija je bila potem korektna izpeljava situacije, kakršno pač omogočajo na pravičnih idealih sloneče demonstracije prav nobenega fizičnega spoštovanja vlivajoče količine ljudi. Izrekli so vse vnaprej pripravljene govore, odmeval je Manu Chao, smuknilo se je v bele kombinezone. "Državljanstva, ki ga imam, me je sram! Kdor premore vsaj malo morale, se z njim res ne more ponašati!" je izjavil eden izmed protestnikov, neposredno preden je smuknil v svoj kombinezon, katerega belina naj bi obenem simbolizirala tako nevidnost izbrisanih kot mavričnost mnogoterosti.

Pred državnim zborom se je poleg z velikanskimi transparenti SVOBODA in RAZLIČNOST mahalo tudi z na lesene kole nameščenimi polivinilastimi zastavicami s parolami tipa Izbris se splača, brišemo dalje!. Nekako s pol srca se je krenilo neposredno pred parlamentarna vrata, kjer je sledilo nekaj sekund najnežnejšega možnega ravsanja s policisti, nakar so se protestniki obrnili in se z zadovoljnim vzklikom "Pametnejši popusti!" vrnili nazaj k parkirišču. Še nekaj zaključne ognjevite retorike in par doživetih klicev "Janša v Haag!" in to je bilo nekako to. Teden izbrisanih se je končal, leto pa se seveda nadaljuje.