V senci malteškega križa

Ko je sredi lanskega leta Mirko Bandelj tedaj še direktorju urada za verske skupnosti Dragu Čeparju poslal obvezna navodila, naj vendarle začne postopke registriranja verskih skupnosti, ki so od nedelujočega urada že nekaj let čakale birokratski blagoslov, se je za hip zdelo, da se bo verska regulativa začela urejati ne le za največjo versko skupnost pri nas, ampak tudi za majhna, ne posebno znana religiozna gibanja. K temu niso pripomogli le sekretarjeva jeza in ukori iz tujine, ampak tudi obljuba novega zakona, ki naj bi nadomestil starega, večji del napisanega že daljnega leta 1976. Urad je takrat brez razpisa za sestavljavca zakonskega predloga izbral Inštitut za pravo človekovih pravic, ki ga vodi nekdanji ustavni sodnik in malteški vitez Lovro Šturm. Kljub kritikam - nekateri pazljivi predstavniki verskih skupnosti, pa tudi stroke sicer niso dvomili o Šturmovi strokovnosti, vendar jih je zmotila njegova pripadnosti laičnemu, a strogemu redu katoliške cerkve - je lucidni Šturm večkrat poudaril, da njegovo versko prepričanje s strokovno pripravo ne bo imelo nikakršne zveze. Podobno je menila vlada, posebnemu poročevalcu Združenih narodov za človekove pravice pa je odgovorila, da je bila izbira Šturmovega inštituta izpeljana v skladu z zakonodajo in da bi bilo upoštevanje verske pripadnosti kot izločilnega razloga diskriminatorno in v neskladju s slovensko ustavo.

Lani je bilo po tem v kratkem času registriranih nekaj verskih skupnosti, pa tudi Šturm je svojo nalogo opravil v roku. Konec februarja je urad za verske skupnosti na spletni strani objavil njegov zakonski predlog, ki naj bi končno uredil zagotavljanje verske svobode in pravni položaj verskih skupnosti. Zakonski predlog naj bi bil sicer podlaga za nadaljnje usklajevanje, vendar je v svojih temeljih zelo problematičen. Celo več, nekateri členi se berejo kot dobro premišljene in v pravni jezik kodirane zahteve katoliške cerkve, drugi pa so nedosledni, nejasni in nepopolni. Zdi se, da je kljub drugačnim zagotovilom nad pisci zakona vseskozi visela senca malteškega križa.

Prva zelo očitna Šturmova provokacija, kako drugače se takemu zakonskemu izhodišču že težko reče, je predlagani 27. člen o verskem pouku. Nekdanji ustavni sodnik predlaga, naj bi bili "učenci osnovnih in srednjih šol, ki obiskujejo verski pouk, organiziran v okviru registrirane verske skupnosti, na lastno zahtevo ali na zahtevo svojih staršev oproščeni udeležbe in ocene pri enem od obveznih izbirnih predmetov oziroma eni od obveznih izbirnih vsebin". V razlagi zakona Šturm zapiše, da verski pouk ne bi bil sestavni del šolskega kurikuluma, država ga ne bi financirala, ocena pa se naj ne bi vpisovala v spričevalo. Šturmovo stališče je seveda zelo podobno sinodalnim sklepom o župnijskem verouku kot nadomestku enega izmed izbirnih predmetov, prav tako pa je zelo podobno zadnji državljanski pobudi za šolo po meri človeka, ki jo odobrava tudi odhajajoči nadškof. Ni nujno nenavadno, da nekdanji šolski minister nasprotuje politiki sedanjega šolskega ministra, zelo čudno pa je, da nekdanji ustavni sodnik, ki načeloma podpira svoje kolege, v predlog zakona zapiše člen, ki je v nasprotju s slovensko ustavo. Ustavno sodišče je nedvoumno razsodilo, da je prepoved verouka v javni šoli v skladu z ustavo. Šturmov predlog šolam tudi nalaga, da morajo pouk uskladiti z razporeditvijo verskega pouka registriranih verskih skupnosti tako, "da je učencem dejansko zagotovljena enostavna in do njih prijazna možnost udeležbe pri verskem pouku". Če bi bil predlagani 27. člen v tej obliki sprejet, se zagotovo ne bi uvrstil med tiste sramotne člene slovenske zakonodaje, ki naj bi bili "v nečast naši deželi".

Spogledovanje z zahtevami katoliške cerkve pa ni razvidno le pri vprašanjih verskega pouka. Zakonski predlog med drugim določa tudi način financiranja verskih skupnosti. V sedanji ureditvi država duhovnikom plačuje 43 odstotkov stroškov socialnega zavarovanja, Šturm pa predlaga, da bi država iz državnega proračuna financirala 100 odstotkov obveznih prispevkov duhovnikov. Tako financiranje je seveda tudi eden od pogajalskih ciljev katoliške cerkve, vprašanje pa je, kako je všeč strogemu finančnemu ministru. Po okvirnih izračunih naj bi v skladu s predlagano ureditvijo država leta 2005 za socialne prispevke duhovnikov različnih veroizpovedi namenila 844 milijonov tolarjev. Lani je država za te izdatke namenila le dobrih 336 milijonov tolarjev. Še posebno nenavadno je določanje števila duhovnikov, ki naj bi bili upravičeni do tolikšnih bonitet. Šturm predlaga, da bi na 750 pripadnikov (oz. 500 do 1000) ene vere država financirala enega duhovnika. Izjemo naredi samo pri pripadnikih verskih skupnosti, ki so sicer registrirane, ne morejo pa dokazati zadostnega števila pripadnikov, a na območju Slovenije delujejo vsaj 70 let. Z drugimi besedami to pomeni, da Šturm socialno-finančne bonitete priznava majhni judovski skupnosti, kaki malo večji, v Sloveniji novejši, a vseeno še za kako stotnijo članov premajhni, pa ne. Očitno nenavadno razumevanje enakopravnosti in razumnega sorazmerja.

Kot že rečeno, je nekatere zakonske člene v sicer obsežni študiji Šturmova ekipa sestavila nejasno. Tako je v zakonu določilo o anonimnosti verskega prepričanja, hkrati pa tudi določilo o tem, da mora verska skupnost pri registraciji predložiti overjene podpise najmanj sto ljudi, članov te skupnosti. Do kaplanov so recimo upravičene tiste verske skupnosti, ki imajo "zadostno število" pripadnikov, vendar to število ni določeno. Zanimivo je tudi, da so verske skupnosti opredeljene "kot splošno koristne skupnosti", tukaj se predlagatelji zakona sklicujejo na odločbe ustavnega sodišča (pri šolski zakonodaji pa so nanje pozabili), čeprav je tako poimenovanje očitno vrednostno naravnano. Zlobno bi lahko seveda dodali, da tako splošno poimenovanje dopušča možnost nadaljnjih zapletov, saj bi se lahko kakemu uradniku pri registraciji kake verske skupnosti zazdelo, da novodobno, na videz "eksotično" religiozno gibanje pač ne prinaša občih koristi in zato ni upravičeno do pravic, ki izvirajo iz statusa registrirane verske skupnosti.

Poleg vsega je v predlogu zakona opaziti tudi odmev protisektaških gibanj. Urad za verske skupnosti lahko zavrne registracijo ali iz registra izbriše skupnosti, ki bi spodbujale nasilje, kratile svobodo, razpihovale sovraštvo. Čeprav je to določilo deloma pričakovano - podobna poznajo tudi nekatere druge evropske države -, je v členu, ki določa temeljna načela delovanja verskih skupnosti, meja svobodnega delovanja nejasno postavljena. Delovanje verskih skupnosti ne bi smelo nasprotovati morali in javnemu redu. Seveda zakonski predlog ne zna pojasniti, kakšna je ta morala. Ali lahko obred verske skupnosti obsega uživanje halucinogenih snovi ali je dovoljen obredni zakol živali, eremitstvo ali pa odevanje v nenavadna oblačila, taka z velikimi verskimi simboli?

Inštitut za pravo človekovih pravic je za pripravo zakonskega predloga dobil 960.000 tolarjev. Zaradi omenjenih nedoslednosti bodo gotovo protestirale majhne religiozne skupnosti, tista večja in domača pa bo najverjetneje zadovoljno tiho.