Revidirani vrhovni revizor

Očitek, da novi predsednik računskega sodišča Igor Šoltes z revizijami nima izkušenj, ni povsem utemeljen. Igor Šoltes ima kar nekaj izkušenj z revizorskimi posli. In to celo osebnih. Leta 1995 je bil namreč postavljen pod mikroskop najvišje revizorske ustanove v državi. In računsko sodišče ga je ujelo v precej nerodni situaciji. No, ne le njega. Ujelo je celo ekipo, katere član je bil. Ni bil najbolj pomemben član. Tudi ni bil najbolj odgovorna oseba. Odredbodajalec je bil namreč njegov nadrejeni, predsednik šišenskega izvršnega sveta, katerega član je bil. Vendarle pa je računsko sodišče prav na primeru šišenske ekipe pokazalo, zakaj je najvišja revizijska institucija v državi koristna. Inšpekcijski pregled, ki ga je vodila članica računskega sodišča Ana Praprotnik, je pokazal, da je občina Ljubljana - Šiška funkcionarske plače in dodatke k plačam obračunavala precej po domače. In da je leta 1994 nekaj nezakonitih dodatkov priletelo tudi v žep Igorja Šoltesa. Računsko sodišče je tedaj kršiteljem naložilo, naj odpravijo nezakonita dejanja. Funkcionarji izvršnega sveta občine Ljubljana - Šiška niso bili edini, ki jim je računsko sodišče naložilo, naj odpravijo nezakonitosti. Precej večje probleme so revizorji odkrili, denimo, v Kopru.

Deset let zatem, ko je občina Ljubljana - Šiška, prva delodajalka Igorja Šoltesa, zagrešila nezakonito obračunavanje plač, Igor Šoltes prevzema vodenje računskega sodišča, institucije, ki je razkrila nepravilnost.

Antončičeva bilanca

Leto 1995, ko je revizorska ekipa pregledovala poslovanje že ukinjene občine Ljubljana - Šiška, je bilo za računsko sodišče pionirsko leto. Računsko sodišče je namreč začelo poslovati januarja 1995, prva poročila pa so nastala sredi leta. Prav poročila o plačah v občinskih upravah so sodila med prva večja razkritja novoustanovljenega organa. Igor Šoltes je tedaj služboval kot član šišenskega izvršnega sveta, po funkciji pa je bil sekretar sekretariata za stanovanjske zadeve. V naslednjem desetletju je računsko sodišče objavilo več kot 600 revizijskih poročil, ki so pripovedovala o večjih ali manjših kršitvah zakonodaje, sporni proračunski porabi, neracionalnem trošenju ter sistemskih defektih pri uporabi javnega denarja. Po prvem desetletju je pionirsko obdobje računskega sodišča za nami, predsednik republike in parlament pa sta Igorju Šoltesu dala nalogo, naj računsko sodišče vodi naslednjih devet let - torej bo Šoltes najvišjo revizijsko ustanovo v državi vodil do njene polnoletnosti. Kakšna je bilanca, ki jo zapušča Šoltesov predhodnik dr. Vojko Antončič? Dr.Antončič je računsko sodišče postavil na noge in danes v državni administraciji ni pomembnejšega uradnika, ki med svojim poslovanjem od časa do časa ne bi pomislil, kaj se bo zgodilo, če v hišo pride revizor. Zaradi obstoja računskega sodišča je nevestno finančno poslovanje tvegano početje. Računsko sodišče sicer ne obsoja in ne pošilja v zapor. Izreka mnenja o tem, ali porabniki proračuna davkoplačevalski denar trošijo smotrno in zakonito. Če se izkaže, da denar trošijo nezakonito, je lahko kršitelj - če gre za hujšo nezakonitost - odstavljen. V slabem desetletju računsko sodišče zahteve za odstavitev ni izreklo pogosto. Tudi ko jo je izreklo, vlada zahteve ni avtomatično izvršila. Pred meseci je, denimo, računsko sodišče zahtevalo odstavitev direktorja davčne uprave, a je vlada z eksekucijo počakala, ker naj bi zaradi nove zakonodaje novega direktorja davkarije iskali ne glede na zahtevo računskega sodišča. Ne glede na to, da učinek računskega sodišča ni popoln, že hipotetična grožnja, da bo sporno trošenje proračunskega denarja razkrito, ima določen učinek.

Kandidatna lista

Funkcija predsednika računskega sodišča ob položaju predsednikov republike, vlade, parlamenta, državnega sveta, ustavnega in vrhovnega sodišča ter generalnega državnega tožilca sodi med najvišje funkcije v državi. Pred Šoltesom je predsednik republike v parlament poslal imena treh kandidatov, ki so se potegovali za ugledni položaj, a noben na tajnem glasovanju ni dobil potrebnih 46 glasov. Florjana Bohl je zbrala 32 glasov, Milan M. Cvikl je zbral 42 glasov, Andreja Engelmana pa je podprlo 39 poslancev. Morda so poslanci nekoliko nagajali predsedniku republike, morda jih je bilo nekaj na službeni poti in niso glasovali, morda so imeli vsebinske zadržke. No, Igorju Šoltesu so namenili prepričljivih 53 glasov.

Po čem se izvoljeni kandidat razlikuje od tistih, ki jih je parlament zavrnil? Prvič, Šoltes je pet let mlajši od Cvikla, deset let mlajši od Engelmana ter poldrugo desetletje mlajši od Florjane Bohl. Ker državni protokol predvideva, da v prvi vrsti proslav sedi tudi predsednik računskega sodišča, bo Šoltes med tistimi, ki bodo sedeli v prvi vrsti, najmlajši.

Vsi trije prejšnji kandidati za položaj predsednika računskega sodišča so po poklicu ekonomisti, Šoltes pa je po osnovnem poklicu pravnik. Cvikl in Engelman sta se s proračunskim denarjem srečevala v prejšnjih službah, saj sta oba opravljala posle državnega sekretarja, zadolženega za proračun. Cvikl in Engelman sta v marsičem postavila metodologijo sestavljanja proračunov. Kariera prve kandidatke Florjane Bohl ni pretirano izrazita; med drugim je službovala kot strokovna sodelavka računskega sodišča.

Igor Šoltes je zadnje leto služboval kot pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, pred tem pa je bil direktor urada za javna naročila ter član državne revizijske komisije. Tako urad za javna naročila kot državna revizijska komisija se ukvarjata s sorodnimi problemi kot računsko sodišče: kako država išče izvajalce del ter ali so bila dela, katerih vrednost pogosto presega milijarde tolarjev, oddana na korekten način.

Šoltes se od neuspešnih kandidatov razlikuje še po eni podrobnosti: Florjana Bohl, Milan M. Cvikl in Andrej Engelman po dostopih podatkih niso prakticirali pasivne volilne pravice. Igorja Šoltesa pa smo v zadnjem desetletju nekajkrat opazili na kandidatnih listah za ljubljanski mestni svet. Leta 1994 in 1998 se je na listi LDS potegoval za izvolitev v ljubljanski mestni svet, leta 2002 pa se je potegoval za izvolitev v svet četrti skupnosti Dravlje. Sicer pa se je leta 1998 ljubljanska županja Vika Potočnik predlagala, naj Šoltes postane direktor ljubljanske mestne uprave, mestni svet pa je predlog na tajnem glasovanju zavrnil. Vika Potočnik je namreč sklenila zamenjati tedanjega direktorja mestne uprave Janeza Sodržnika - ta se je sprl že z županskim predhodnikom Vike Potočnik dr. Ruplom, a ga županu Ruplu ni uspelo zamenjati. Tudi Potočnikovi prvi poskus za Sodržnikovo zamenjavo ni uspel.

Predlog, naj Igor Šoltes prevzame vodenje računskega sodišča, je napisalo Društvo pravnikov Ljubljana. V vodstvu Društva pravnikov Ljubljana lahko med drugimi najdemo tudi Tomaža Vesela, ki je bil pred meseci že imenovan za namestnika predsednika računskega sodišča. Šoltes in Vesel sta bila leta 1999 sočasno imenovana tudi v državno revizijsko komisijo.

Sicer pa je Igor Šoltes tudi muzikant. Druščina, v kateri brenka, se imenuje Ni važn' in občasno na hišnih zabavah preigrava rock'n'roll standarde. Med tistimi, ki sedijo v prvi vrsti protokolarnih dogodkov, je Šoltes edini, ki zna odigrati kultni komad My Generation. Kdo vse je igral My Generation! The Who. Pa Patty Smith. Green Day! Velik komad!

Sicer pa lahko v druščini Ni važn' najdemo še nekaj zanimivih članov, denimo akademskega slikarja Janeza Kardelja. Janez Kardelj je sicer Šoltesov bratranec, oba pa sta vnuka Edvarda Kardelja.

Sredi devetdesetih je Šoltes predsedoval upravnemu odboru stanovanjskega sklada ljubljanskih občin, leta 1997 pa je bil postavljen v državno revizijsko komisijo. Državna revizijska komisija je ena pomembnejših nadzornih institucij v državi: na državno revizijsko komisijo se pritožujejo podjetja, ki niso zadovoljna z rezultati razpisov. Ob tem ne gre za trivialne posle, pač pa za milijardna naročila. Igor Šoltes se je, denimo, ukvarjal z vprašanjem, ali je Dars postopke ob oddaji del na avtocestah vodil korektno. Je bil razpis, na katerem je podjetje Impresa Grassetto dobilo posel v trojanskem predoru, izveden zakonito?

Leta 2001 je Šoltes prevzel vodenje urada za javna naročila, druge institucije, ki se ukvarja s higieno javnega naročanja in trošenja javnega denarja. Lani pa je prevzel položaj pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je nekakšen varuh pravic javnosti; po angleško se mu reče "ombudsman for public information". Ena najbolj odmevnih potez varuha pravic javnosti se je zgodila februarja letos, ko je Igor Šoltes naložil vodstvu RTV Slovenija, naj razkrije, kakšne plače dobiva. Tedaj je ocenil, da ob tehtanju med pravico javnosti do informacij ter pravico vodstva RTV do varstva osebnih podatkov prevlada pravica javnosti. "Državljani in davkoplačevalci imajo pravico vedeti, kako se porablja denar, ki so ga zaupali v upravljanje," se je glasila odmevna interpretacija varuha pravic javnosti. Potem je pol vodstva RTV podatke o plačah objavila samoiniciativno in brez vsakega nasprotovanja. Druga polovica pa je ob tem cepetala in napovedala, da bodo pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja tožili pred upravnim sodiščem. Podatki o njihovih plačah pa so bili vendarle objavljeni. Precedens, za katerega je zaslužen Šoltes, pa sodi med pomembnejše dogodke leta 2004.

In Šiška?

Pa smo na začetku zgodbe, pri plačah funkcionarjev. Kaj se je zgodilo leta 1995, ko je računsko sodišče preverjalo poslovanje občine Ljubljana Šiška, kjer je kot funkcionar služboval tudi Igor Šoltes? Računsko sodišče je ugotovilo, da so občinskim funkcionarjem januarja in marca 1994 nezakonito plačevali dodatno stimulacijo na delovno uspešnost. Ocenilo je, da je bil nezakonit tudi decembrski poračun plač. Predsednik šišenskega izvršnega sveta je aprila 1993 odredil, da mora računovodstvo funkcionarjem obračunavati tudi "dodatek za posebne pogoje dela obrambe in zaščite". Tako so šišenskim funkcionarjem v letu dni izplačali dobrih 300 tisoč SIT dodatka za obrambo in zaščito. Pedantni revizorji so v zakonu prebrali, da se dodatek za obrambo in zaščito izplačuje vsem, ki se ukvarjajo z obrambnimi rečmi, razen voljenim funkcionarjem. Šišenska občina je leta 1994 sklenila, da funkcionarjem izplača 10 tisoč SIT za ozimnice. Torej so si v Šiški izplačali za eno svinjsko polovico dodatka za ozimnico. Revizorji so menili, da ta dodatek ni zakonit.

Ko so revizorji podatke o nezakonitih izplačilih vnesli v tabele, je skupni rezultat pokazal, da so si šišenski funkcionarji izplačali dobrih sedem milijonov preveč. Ko so revizorji računskega sodišča pod mikroskop postavili dohodke bodočega predsednika te institucije, so pedantno izračunali, da je prejel 751.583,87 nezakonitih izplačil. Igor Šoltes pravi, da so preveč izplačane plače vrnili v proračun občine Ljubljana. Leta 1995 občina Šiška namreč ni več obstajala.