mehka segregacija

Prejšnji teden se je pod medijskimi žarometi znašla novomeška osnovna šola Bršljin, kjer je skupina staršev z grožnjo bojkota šolskega pouka zahtevala, da se 86 romskih otrok enakomerno prerazporedi po drugih šolah ali da se šolajo skupaj, toda ločeno od neromskih otrok. Bojkot, napovedan za ponedeljek, je bil prestavljen zaradi novice, da bo šolo, ki jo trenutno obiskuje 626 učencev, obiskal šolski minister Milan Zver (SDS), ki je v sredo v eni od učilnic sklical sestanek za zaprtimi vrati.

Po zasedanju, ki se ga novinarji niso smeli udeležiti, je bila javnosti predstavljena "edina mogoča kratkoročna zakonska rešitev", ki vsebuje: 1. pri vzgojnih predmetih, kot so likovna in glasbena vzgoja ter telovadba, bodo romski in neromski otroci skupaj, medtem ko bodo pri matematiki, slovenskem in angleškem jeziku romski otroci ločeni od neromskih; 2. uveden bo izbirni predmet romska kultura; 3. za izvajanje rešitve, ki izhaja iz že znanega modela nivojskega pouka, bo ministrstvo zagotovilo gmotno in kadrovsko podporo.

Naslednji dan je bilo mogoče v časopisju prebrati skorajda oglaševalske slogane "Konec zapleta na OŠ Bršljin: minister Zver je ponudil rešitev", pri čemer se ni nihče spotaknil ob očitne nedorečenosti in protislovja, ki so se v zvezi s tem zgodili v zadnjih štirinajstih dneh.

Misterioznih 400 podpisov

Zatakne se že pri tem, kdo je bil nezadovoljen z dosedanjim stanjem na šoli. Ministra Zvera smo vprašali, ali je videl večkrat omenjenih štiristo podpisov staršev protestnikov. Odgovoril je, da jih ni, saj ni pristojen za preverjanje podobnih stvari. Isto smo vprašali ravnatelja šole Antona Dragana, pa tudi on ni videl podpisov oziroma ni videl nobenega od podpisov, razen podpisov treh predstavnikov staršev - Silva Mesojedca, Nikolaja Padevskega in Zvoneta Kramarja.

Zato smo Silva Mesojedca vprašali, ali nam lahko zbrane podpise pokaže. Silvo Mesojedec se je prvič v javnosti izpostavil kot podpredsednik krajevne skupnosti Bučna vas oziroma kot ključni organizator protestne zapore edinega krožišča v Novem mestu. Krajevna skupnost, katere krajani še danes niso zadovoljni z razmerami v romskem naselju Brezje, je z zaporo, ki so jo lani izpeljali dvakrat, za sosedstvo z Romi zahtevala denarno kompenzacijo in oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zemljišča naj bi bila zaradi bližine Romov manj vredna. Mesojedec je nezadovoljne krajane popeljal še naprej od novomeškega krožišča, v prestolnico na protestni shod pred vladno palačo - maja lani je nastopil kot predstavnik civilne pobude prebivalcev Dolenjske in izročil peticijo pristojnim za reševanje romske problematike. Nekaj mesecev pozneje pa je na krilih reševanja romske problematike kot član SDS kandidiral za poslanca v parlament. Zdaj je že večkrat omenjen kot neuradni možni SDS-ov kandidat v tekmi za novomeški županski prestol.

"Podpisov nismo izpostavljali javnosti, ker se bojimo pritiska ravnatelja in Romov na starše podpisnike. Niso vsi starši enaki in nekateri se Romov bojijo," je izjavil v zvezi z našo zahtevo. Vendar smo vseeno vztrajali, da podpise pokaže. Opravičil se je, da nima vseh podpisov, saj so nekateri listi ostali pri starših, ki so zbirali podpise na terenu v svojem okolišu. Na lastne oči pa smo lahko videli fotokopije, na katerih smo našteli vsega skupaj 143 podpisov. Na nekaterih listih je v stolpcu "učenec" zijala praznina, skratka, ni bilo razvidno, čigavi starši, če so to sploh starši, so podpisani. Eden od listov je bil tako slabo fotokopiran, da je bilo težko razbrati napisano. In ko smo zahtevali ogled še drugih podpisov, je Silvo Mesojedec dejal, da naj gremo do staršev, ki imajo liste s podpisi, in jih, če si to že želimo, preštejemo.

Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, ki prav tako ni videl niti enega podpisa staršev, čeprav je javno spraševal, kje so, vidi v takem ravnanju več vprašljivih točk.

"Skupina staršev se predstavlja kot 'večina staršev'. Če bi spisek pokazali, bi se s tem legitimirali. Drugače pa nihče ne ve, če ta večina sploh obstaja in v tej akciji lahko vidimo le manipulacijo za nabiranje političnih točk na račun otrok," je dejal Branimir Štrukelj, "izkoriščanje otrok za doseganje političnih ciljev pa je nedopustno." Poudaril je tudi, da mnenja starša, ki je za zaprtimi vrati jasno povedal, da je z delovanjem šole in učiteljev zadovoljen, nihče ne omenja. "Gre za to, da nekdo očitno podžiga nestrpnost med skupinama Romov in Neromov s ciljem izgradnje lastne politične kariere," je še dodal. Ker pa je na to dejstvo opozoril tudi SVIZ v svojem pisnem pozivu k strpnosti, je Štruklja na sestanku hudo grajal Albert Pavlič, ki se je na zaprtem srečanju javil kot predstavnik staršev, včlanjenih v Zvezo delovnih sindikatov Slovenije - SOLIDARNOST. "Zagrozil mi je, da naj ne hodim več na Dolenjsko ter da na Dolenjskem ne rabijo Hanžkov."

Ob tem je treba povedati, da je tudi Albert Pavlič dvakrat neuspešno kandidiral za župana v občini Šentjernej pod zastavo SDS. Trenutno ima stolček občinskega svetnika SDS v občini, ki je vztrajno nasprotovala sprejemu romskega svetnika v svoje vrste. Pavlič je med drugim dobitnik ene najvišjih notranjih nagrad Slovenske demokratske stranke - srebrne vrtnice in član interesne skupine SDS - Delavske zveze SDS.

"Sindikati povsod po svetu si prizadevamo za strpnost," je komentiral Štrukelj, "in mene je sram za kolega, ki je z izredno nestrpnim govorom, ne da bi se zavedal dolgoročnih medetničnih posledic dogajanja na šoli Bršljin, ogrozil ministrov predlog - ta je vsemu navkljub boljši kot stopnjevanje konflikta - in nasploh umirjanje strasti." Alberta Pavliča, ki je, kot smo že omenili, doma iz Šentjerneja in torej na OŠ Bršljin nima svojih otrok, smo povprašali, koliko staršev natančno naj bi predstavljal kot sindikalist. "Starši so se obrnili name, saj SVIZ ni prevzel svoje funkcije in je štiristo staršev označil za necivilizirane in spolitizirane." Pa vendarle, koliko staršev ste prišli zastopat? "Klicalo jih je veliko, toda nisem preverjal, koliko."

Nivojsko samo za etnične skupine

Skratka, kaj se je zgodilo? Dva strankarska kolega, ki sta za vladajočo stranko neuspešno kandidirala na različnih volitvah, in nekaj staršev, ki so zaskrbljeni zaradi varnosti otrok, sta se oklicala za predstavnika 400 staršev. Z napovedjo bojkota sta dosegla obisk tretjega strankarskega kolega ministra Milana Zvera. Minister ni preveril verodostojnosti akterjev in se ni oziral na aktualna poročila pristojnih inšpektorjev, ki so ugotovili, da OŠ Bršljin po številu prekrškov ne odstopa od drugih slovenskih šol, ampak je ponudil "salomonsko" rešitev - uvedbo posebnih ločenih učnih skupin, kakršne, po ministrovih besedah na tiskovni konferenci, poznamo pri nivojskem pouku. Nivojski pouk, kot ga razume in priporoča Svet Evrope, je diferenciacija učencev glede na posameznikovo znanje in sposobnosti. To je pouk v skupinah, v katerih so zbrani učenci s podobnim znanjem in sposobnostmi. Po tem načelu so v "ločenih" skupinah učenci razdeljeni glede na uspeh in ne glede na etnično pripadnost.

Iz situacije, ki jo je ustvarilo šolsko ministrstvo, torej izhajata vsaj dve vprašanji: kaj se bo v nivojskem pouku zgodilo z uspešnimi Romi ter ali bodo starši neromskih otrok, ki v šoli niso dovolj uspešni, dovolili, da njihovega otroka dodelijo v t. i. romsko skupino? Na ministrstvu nam na to vprašanje niso znali odgovoriti. Odgovor pa je bolj ali manj jasen, če upoštevamo zahteve, naslovljene na ravnatelja OŠ Bršljin, da slovenski otroci pri pouku ne sedijo skupaj z Romi.

Ob vsem tem je zanimivo še eno dejstvo. Dr. Milan Zver je septembra 2004 kot opozicijski poslanec postavil pod vprašaj samo načelo nivojskega pouka. Kot predsednik Odbora SDS za šolstvo, znanost in šport je v repliki na odgovor vlade na interpelacijo 2. septembra 2004 zapisal: "Sodeč po mnogih javnih tribunah in odzivih učencev in staršev t. i. nivojski pouk, ki postavlja učence v položaj bolj in manj perspektivnih ali bolj ali manj sposobnih, ni pozitivno vrednoten! To je sicer ena od najbolj kritičnih točk reforme." Še več, v programu odbora za mandatno obdobje 2004-2008 Strokovni svet SDS kot svojo temeljno nalogo določa "razbremenitev učencev t. i. nivojskega pouka na podlagi temeljite prenove učnih programov". Kot je zapisano v načrtu dela Strokovnega sveta, nameravajo s to in drugimi spremembami doseči prijazno in kakovostno osnovno šolo ter primerljivo z najboljšimi po svetu. Nivojski pouk torej po mnenju Strokovnega sveta SDS, katerega predsednik je bil sedanji šolski minister, ne sodi v kakovostno šolo! Kar samo se torej postavlja vprašanje: ali si romski otroci ne zaslužijo kakovostne izobrazbe? Oziroma ali nivojski pouk ni primeren samo za ločevanje otrok po kriterijih znanja je pa več kot primeren za ločevanje otrok po etničnem načelu.

Čudno soglasje

Javnost je v medijih predlagano zasilno rešitev sprejela kot kompromis, v katerega sta privolili obe strani: romski in slovenski starši. Ali se je to res tudi zgodilo? Akcijo v Bršljinu so namreč očitno vodili kar člani SDS, ki so kompromis sklenili s svojim strankarskim kolegom, Milanom Zverom. Seveda na račun Romov. Zoran Grm, eden od romskih staršev, je takoj po sestanku povedal: "Sem še kar zadovoljen, samo da nam otrok ne bodo premestili na druge šole." Romski svetnik Roman Tašič pa je med tiskovno konferenco izjavil, da z rešitvijo ni pretirano zadovoljen, vendar da romski starši tako in tako niso imeli druge izbire.

Tudi neromski starši, ki se niso pridružili peticiji, niso navdušeni nad "ločenimi" skupinami. "Potem moramo ločiti še pretepače itd. Kam to lahko seže?" je dejal član sveta staršev Andrej Fabijan. "Romi so na šoli še vedno v absolutni manjšini. V posameznem razredu sta dva, trije. Kako se lahko cel razred boji enega Roma? Prepričan sem, da peticije ni podpisalo štiristo staršev ter da je celotna zadeva le nabiranje političnih točk Mesojedca na račun naših otrok."