Najboljši sosedi

"Predlagamo najelegantnejšo rešitev, da državi vprašanje meje rešita z arbitražo, kot so to naredile ZDA in Kanada. Zakaj bi se kdo bal arbitraže, to je povsem zakonit in legalen način reševanja meddržavnih sporov," so besede, ki jih je hrvaški premier izrekel 24. novembra lani. Dan po tem, ko so članice nove vladne koalicije v Ljubljani podpisale koalicijsko pogodbo, v kateri je na zunanjepolitičnem področju med drugim zapisan tudi nov začetek v odnosih s Hrvaško. Ta "novi začetek" naj bi pomenil premik nazaj, vse do 25. junija 1991. Odnose naj bi namreč začeli urejati na podlagi stanja na dan osamosvojitve obeh držav. To za slovensko vladno koalicijo pomeni, da se zaselki na levem bregu Dragonje do dokončnega sporazuma o meji med državama štejejo za slovenske. Enako velja za Piranski zaliv, ki mora po mnenju vladne koalicije do sporazuma ostati v celoti v slovenskem upravljanju. Hkrati je koalicijska pogodba napovedala, da bo nova slovenska vlada predlagala hrvaški ukrepe in rešitve, ki naj bi presegli aktualne nesporazume.

V resnici torej zavzemanje hrvaške vlade ni nikakršna novost, ki bi morala prejšnji teden presenetiti slovensko vlado. Za arbitražo se je zavzela že Račanova vlada tik pred odhodom, Sanader pa je takoj po izvolitvi razmere nekoliko umiril in vsaj na videz dopustil možnost morebitnih ponovnih bilateralnih pogovorov. A hrvaška naklonjenost arbitraži se je vnovič okrepila že lani, pred volitvami v Sloveniji in pred sklepanjem EU o začetku pogajanj s Hrvaško.

Strategija proti zmedi

Pravi problem za Slovenijo je bilo že takrat dejstvo, ki se ga niti takrat domala nihče ni zavedal, sedaj pa ni nič drugače ali pa tega nihče noče priznati. Sanaderjeva vlada se je že lani odločila, da se bo Hrvaška celovito pripravila na arbitražo. Tako je lani oktobra reški Novi list pisal, da hrvaška vlada pripravlja ekipo za morebitno arbitražo o vprašanju meje s Slovenijo. Novico je dan zatem zanikal takratni zunanji minister Miomir Žužul, vendar je hkrati dodal: "Hrvaška diplomacija je pripravljena na arbitražo, opravljeni so pogovori s strokovnjaki in dejavnosti v zvezi s tem, kakšna telesa bi morala biti oblikovana." Žužul je povedal vsaj delno resnico. Uradnega sklepa hrvaške vlade o arbitraži ni bilo niti takrat niti ga ni sedaj. A organizirane priprave na arbitražo so se pospešeno začele že lani spomlad, in to na hrvaškem zunanjem, notranjem in prometnem ministrstvu, saj so ta za arbitražo tudi resorno pristojna.

V priprave so bili vključeni izkušeni diplomati in nekateri mednarodno uveljavljeni strokovnjaki na čelu s prof. dr. Iblerjem. Večino dela so opravili strokovnjaki mlajše generacije, med katerimi izstopa Iblerjev učenec Kristjan Turkalj. Bistvo hrvaške priprave na arbitražo ni bila usmerjenost v pridobitev čim večjega dela Piranskega zaliva, ampak v to, da se Sloveniji prepreči prost dostop do mednarodnih voda. Ta usmeritev, ki so jo v Zagrebu po domače poimenovali "Rudolfova doktrina", je hrvaško delovanje preusmerila iz Piranskega zaliva na odprto morje. Sprememba, ki je, tako vse kaže, ušla pozornosti slovenske politike, predvideva, da Slovenija ne bo imela prostega dostopa do mednarodnih voda, da se ji bo ponudil nemoten dostop do teh voda, vendar ni nobene podlage za kakršenkoli "dimnik" do mednarodnih voda, v katerem bi imela Slovenija suverenost, niti ni za Hrvaško sprejemljiv v takem "dimniku" kondominij oziroma skupno upravljanje obeh držav. Na drugi strani za Hrvaško ne bi bila sporna razmejitev v Piranskem zalivu, po kateri bi Sloveniji pripadli dve tretjini zaliva, nemara pa še kakšen odstotek več. Skratka, v Piranskem zalivu bi se morda lahko celo približali razmerju razmejitve, ki jo predvideva sporazum Drnovšek-Račan. Že letos spomladi je imela Hrvaška pripravljeno tako rekoč vse za arbitražo potrebno gradivo. In ni dvoma, da je sedaj še bolje pripravljena.

Hrvaška vlada se v sporu s Slovenijo ne moreta zateči k tožbi proti Sloveniji pred Mednarodnim sodiščem v Haagu, saj po dostopnih podatkih niti Hrvaška niti Slovenija nista podali potrebne posebne pisne izjave, s katero bi priznavali takšno možnost. Formalnopravno tudi ne drži trditev, da podpis skupne izjave hrvaške in slovenske vlade na Brionih razveljavlja sporazuma Drnovšek-Račan. Oba namreč izhajata iz istega pravnega dejstva, in to je izjave obeh držav glede stanja "na terenu" na dan osamosvojitve. Res pa je, da omenjena "brionska izjava" pomeni korak nazaj v primerjavi z doseženim soglasjem pri reševanju vprašanja določitve meje med državama. A s tem izjava sporazuma Drnovšek-Račan ne izničuje in še manj razveljavlja. Gotovo pa tudi ne potrjuje jasnega in nedvoumnega slovenskega interesa, kako naj se mejno vprašanje reši.

Slovenskega položaja in ugleda zagotovo nista okrepila niti avanturistična ekspedicija, ki jo je lani pred volitvami na območju Sečovelj pripravila SLS, in še manj bizarno fizično obračunavanje med predsednikom stranke in sedanjim ministrom ter hrvaškimi policisti in agenti v civilu, ki so se na izzivanje odzvali povsem neprimerno. Po preverjenih podatkih za akcijo hrvaške policije predsednik vlade Sanader, ki je bil takrat v New Yorku, sploh ni vedel. Akcijo je vodil sedaj že "odstopljeni" notranji minister. "Neumno in nepotrebno" dejanje SLS, kot ga je poimenoval v takratnem komentarju odgovorni urednik Dela v odhodu, bi moralo Slovenijo opozoriti na meje, ki jih ima slovenski vpliv, in na njen položaj v mednarodni skupnosti, članstvu v EU in Natu navkljub.

Kljub internacionalizaciji dogodka, ki je glede na metode hrvaške policije primer primitivnega nasilja, Slovenija ni dobila pričakovanega zadoščenja. Resda so dejanje hrvaške policije obsodili celo v evropski ljudski stranki, toda pritožbe na različne naslove v EU, komisijam in parlamentu, niso obrodile pričakovanih sadov. Tako je 24. septembra lani tiskovna predstavnica takratnega komisarja za zunanje zadeve Chrisa Pattna Emma Udwin dejala, da "evropska komisija ne vidi razloga za to, da bi se politika do Hrvaške kot kandidatke za članstvo v EU spreminjala". S tem se je komisija odzvala na odločitev takratne slovenske vlade, da zaradi incidenta v Sečovljah začasno odreče podporo Hrvaški pri vstopanju v EU. Piko na i neuspešnih slovenskih prizadevanj za internacionalizacijo spora s Hrvaško, po domače špecanja pri sosedu, je dodal visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana. Tega niti to, da je takrat prišel v Slovenijo po odlikovanje, ki mu ga je podelil predsednik države, ni oviralo, da ne bi nedvoumno povedal, da je "treba dvostranska vprašanja reševati dvostransko in z dialogom. EU je namreč prostor, kjer spore in nesoglasja rešujemo z dialogom, druge poti ni. Normalno je, da države, tiste, ki so že v Uniji, in tiste, ki še bodo, imajo težave, vendar je te treba reševati z dialogom."

Prijateljski državi

Problem določitve meje med Hrvaško in Slovenijo je dvojne narave. Po eni strani kljub stalnim incidentom in napetostim ne gre za resnejše incidente med državljani obeh držav. Slovenski turisti so še vedno med najštevilnejšimi, četudi ne vedno pri vseh med najbolj zaželenimi gosti. Vlomi, ropi ali drugačne poškodbe in nezakonita dejanja v številnih počitniških hišicah, ki jih imajo slovenski državljani na Hrvaškem, ne presegajo povprečja kriminala v tej državi. Še bistveno manj od hrvaškega povprečja je fizičnih obračunov med hrvaškimi in slovenskimi državljani. Obračunov s strelnim orožjem, ki so celo v samem središču Zagreba vsakdanja stvar, tako rekoč ni bilo. A če bi trdili, da je vse lepo in prav, bi bili daleč od resnice. Nemir je med ljudmi po vseh letih sporov vsekakor čutiti. Lani oktobra, torej kmalu po sečoveljskem incidentu, je bila Reka prelepljena s plakati gibanja "Za streznitev evro-balkanskih sosedov", ki so pozivali k bojkotu slovenskih izdelkov. Na incidente z ribiči, zlasti s tistimi iz hrvaške Istre, smo se že navadili. A organizirano hujskaštvo, ki je med ribiči na zahodni obali hrvaške Istre neredko politično motivirano in ga vodijo radikalne hrvaške politične stranke, pa tudi skupine zunaj strank, postopoma prerašča zgolj incidente prek mere dobrega okusa. Lani decembra sta savudrijski ribič Danilo Latin in samooklicani predstavnik hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke Božidar Vukasović podpisala skupno izjavo o "obrambi življenjskih interesov in pravic hrvaških ribičev ter varčevalcev LB pred trgovanjem z njihovimi pravicami". V izjavi, polni netočnosti, sta obtožila Janševo in Sanaderjevo vlado delovanja proti interesom ribičev in varčevalcev, hkrati pa zagrozila, da "ne moreta zagotoviti, da ekscesov ne bo". Prav te dni so se pozivi k nasilju ponovili.

Brez nasilja ni šlo niti na slovenski strani. Spomnimo se samo poškodovanja in uničevanja osebnih avtomobilov v Celju in Ljubljani med zadnjim rokometnim prvenstvom. Ne gre prezreti stalnih žaljivih in zgodovinsko neutemeljenih napadov na robu in neredko tudi prek meje šovinizma, ki si jih v zvezi s Hrvaško privošči vodja SNS. Ob zadnjih dogodkih je v slogu italijanskega pohoda na Reko zahteval priključitev tega mesta in celotne Istre Sloveniji. Lani jeseni se je isti mož proslavil s predlogom na srečanju mladih modelarjev Slovenije in Hrvaške, da se raketirajo hrvaške vojaške ladje. Ne glede na parlamentarni status in torej nezasebni položaj omenjenega strankarskega veljaka se na njegove izjave, ki so v nasprotju s slovensko zakonodajo in pravnim redom EU in OZN, v Sloveniji ni odzval tako rekoč nihče. Vse to skupaj očitno ustvarja v javnosti razpoloženje, ki gotovo ni najbolj prijazno in ne nas ne Hrvatov ne dela za "najboljše sosede".

Hrvaški model

Ko je Slovenija prevzela "hrvaški" model enostranskega reševanja vprašanj v medsebojnih odnosih, si nikakor ni naredila usluge niti povečala mednarodnega ugleda.

Pri tem sploh ni pomembno, da je bil postopek razglasitve ekološke cone in epikontinentalnega pasu legitimen in po slovenskem prepričanju mednarodnopravno utemeljen. Ne gre niti toliko za to, da so trditve hrvaške vlade o "ozemeljskih težnjah in poseganju v hrvaške ozemeljske vode" preprosto neresnične. Gre za to, da se je slovenska vlada, kljub že omenjeni legitimnosti, lotila reševanja težav na mednarodno in diplomatsko neprimeren način. Na način, ki ne upošteva "evropskega duha" dialoga, o katerem ni govoril samo Solana, pač tudi skoraj vsi slovenski politiki, ko je pred dvema letoma Hrvaška želela razglasiti sprva izključno gospodarsko, zatem pa še ekološko-ribolovno cono, ki jo je, tako kot zdaj določitev epikontinentalnega pasu, pripravljala v tajnosti skupaj z Italijo.