Ministrov sporni sestanek

Zgodba se začne tistega dne, ko smo v uredništvo dobili informacijo, da naj bi se bil minister za zdravje Andrej Bručan v času razpisa za dobavo in montažo 18 operacijskih miz sestal z Markom Bokalom, direktorjem podjetja Sanolabor. Stvar po svoji naravi ni nujno sporna. Toda treba je upoštevati dvoje: prvič, da je Sanolabor podjetje, ki je na razpisu za mize nastopalo kot eden od štirih ponudnikov, razpisna komisija pa je njegovo ponudbo izbrala kot najugodnejšo, čeprav je bila cena v njej za dvesto milijonov tolarjev višja od cene v ponudbi celjskega podjetja Mollier. In drugič, da razpisni pogoji obema, naročniku in ponudniku, v času trajanja postopka javnega naročila prepovedujejo izvajati dejanja, ki bi kakor koli vplivala na končno odločitev. To v praksi pomeni, da se Bručan, predstavnik naročnika, in Bokal, predstavnik ponudnika, v času razpisa na primer ne smeta srečati, da bi razpravljala o konkretnem javnem naročilu, kaj šele da bi sklepala posle pod mizo. Gre za varovalko, ki zagotavlja preglednost postopka javnega naročanja in enakopravnost ponudnikov. Informacijo o domnevnem srečanju smo seveda želeli preveriti pri obeh akterjih. Bokala nam k telefonu ni uspelo dobiti. Minister Bručan pa se je začel izvijati. Sprva je v intervjuju za Dnevnik kakršno koli srečevanje s ponudniki operacijskih miz odločno zanikal. Nato je na naše izrecno vprašanje, zakaj se je v času razpisa sestal z Bokalom, dejal, da sta se res srečala, a se nista pogovarjala "nič v zvezi z operacijskimi mizami". Že dan pozneje, tik pred zaključkom redakcije, pa je po telefonu zatrdil, da se v času razpisa ni srečal z nobenim ponudnikom, še najmanj z direktorjem Sanolaborja Bokalom. "Res pa je, da sem se s predstavnikom Sanolaborja srečal februarja 2005, vendar to ni imelo nobene zveze z operacijskimi mizami, saj je bil razpis zanje objavljen šele junija 2005." Omenjeno februarsko srečanje naj bi bilo namenjeno podpisu pogodbe za dobavo in montažo linearnega pospeševalnika s spremljajočo opremo za ljubljanski Onkološki inštitut.

Ker takšno ministrovo izmikanje meče čudno luč na celoten razpis in zaradi njega postaneta vprašljivi preglednost postopka in poštenost izbire, smo brskali naprej. Od ministrstva za zdravje smo zahtevali vpogled v knjigo obiskov, v katero vratar vpisuje vse osebe, ki v objekt ministrstva vstopajo ali iz njega izstopajo. Toda vpogled ni bil mogoč. Knjiga z vpisi imen obiskovalcev pred 10. avgustom 2005 je z ministrstva izginila. Obstaja le evidenca obiskov po 10. avgustu lani, ne pa tudi evidenca za obdobje pred tem datumom. Predstavnica za stike z javnostjo na ministrstvu za zdravje Janja Križman izginotje pojasnjuje s tem, da se je vmes zamenjala varnostna služba na ministrstvu. "V trenutno veljavnem notranjem internem aktu ministrstva za zdravje je v 4. in 12. členu podrobneje določen način dostopa obiskovalcev v zgradbo. V drugem odstavku 14. člena je navedeno, da evidenco obiskovalcev varnostnik vsak teden posreduje v sekretariat, hranjenja evidenc pa veljavni hišni red ne ureja. Za vodenje knjig evidence obiskovalcev je odgovorna varnostna služba, ki varuje zgradbo, in za to odgovarja generalnemu sekretariatu oziroma generalni sekretarki. Ob zamenjavi varnostne službe prejšnja varnostna služba po zapisniku ob primopredaji ni izročila knjig obiskov," je še pojasnila Križmanova. Hkrati s prejšnjimi varnostniki naj bi torej odšle tudi evidence. Priročno, kajti knjiga bi lahko rabila kot dokaz domnevnega srečanja med Bručanom in Bokalom. Toda zadeva ni sumljiva le zaradi domnevnega srečanja, pač pa tudi zato, ker gre za vprašanje varovanja osebnih podatkov. Treba je namreč vedeti, da so v knjigo vpisana osebna imena in da je zato z njo treba ravnati skrajno skrbno. Knjigo kar tako prepustiti varnostni službi, je kočljivo, saj s tem tvegaš zlorabo podatkov. A pojdimo naprej.

Da bi nas na ministrstvu prepričali o Bručanovem neoporečnem ravnanju v postopku javnega naročanja, so nam omogočili vpogled v ministrov osebni urnik, kamor vpisuje vse svoje obveznosti od začetka mandata do danes. Pri tem so posebej poudariti, da tega po zakonu niso dolžni storiti in da nam v znak dobre volje delajo uslugo. V sredo ob dveh popoldne smo se torej oglasili na Štefanovi ulici, kjer je sedež ministrstva. Križmanova je na mizo položila ministrove urnike. Po natančnem pregledu, ki so ga spremljale kar tri uslužbenke ministrstva, smo Bokalovo ime zasledili pod datumom 23. december 2004. Z Bručanom sta se sestala ob osmih zjutraj, predvideni čas za pogovor pa je bil pol ure. O čem sta se pogovarjala, v urniku ni zapisano. Križmanova trdi, da pogovor ni imel nobene zveze z operacijskimi mizami, pač pa naj bi šlo le za prijateljsko srečanje pred božičnimi prazniki. Seveda ni mogoče dokazati, čemu je bil sestanek res namenjen. Toda zanimiv je datum. Sestanek je bil poldrugi mesec prej, preden je Bručan razveljavil prvi razpis za operacijske mize. Torej razpis, ki ga je v obtok spravil njegov predhodnik, nekdanji minister za zdravje Dušan Keber. Štiri mesece pozneje je Bručan objavil nov razpis za iste operacijske mize. Toda vmes se je zgodila pomembna sprememba. Sanolabor je na prvem razpisu ponujal operacijske mize italijanskega proizvajalca OPT. Ponudba je bila vredna 421,5 milijona tolarjev. Na ponovljenem razpisu, ki ga je ministrstvo objavilo junija 2006, pa je Sanolabor ponudil mize nemškega proizvajalca, družbe Macquet. Tokrat je bila ponudba vredna 595,8 milijona tolarjev. Pri tem ni nepomembno, da je ekskluzivni zastopnik za Macquetove mize za Slovenijo podjetje Aico-med (po novem Medicogeeniring), torej isto podjetje, ki je ljubljanskemu Kliničnemu centru prodalo spornih 38 operacijskih miz. Sanolabor Macquetovih miz ne more nabaviti neposredno od proizvajalca, pač pa le prek ekskluzivnega zastopnika.

Kakšen sklep bi bil torej mogoč? Zgodba z nabavo 38 operacijskih miz za KC je postala tako razvpita, da si Aico-med ni želel ponovitve, saj bi si s tem omajal ugled. Na razpis za dobavo 18 miz za pet slovenskih bolnišnic je zato poslal rezervnega konja - Sanolabor. Stava je bila učinkovita, saj je Sanolabor na razpisu zmagal. Štrene jim je zmešala šele državna revizijska komisija, ko je razpis prejšnji teden razveljavila. Da je takšen scenarij verjeten, nam je potrdilo več akterjev zgodbe o nabavi miz.

Bokalovo ime se pod drugimi datumi v ministrovem urniku sicer ne pojavlja več, pri čemer pa je treba povedati, da je večina zaznamkov v ministrovem urniku zapisana z navadnim svinčnikom in bi jih bilo po potrebi mogoče tudi korigirati. Veliko zanesljivejša bi bila informacija, ki bi jo dobili iz knjige obiskov, kamor se imena vpisujejo s kemičnim svinčnikom. Toda, kot že rečeno, na ministrstvu imajo shranjeno le evidenco obiskov po 10. avgustu 2005. Zakon o varstvu osebnih podatkov v 82. členu sicer govori o vodenju evidenc, vendar ne določa roka obvezne hrambe. Ministrstvo ima torej evidence obiskov pravico uničiti. Pomenljivo pa je, da so evidence izginile ravno zdaj, ko je Mladina dobila informacijo, da naj bi se bila Bručan in Sanolabor sestajala tudi v času razpisa.