Kaj je želel povedati stari partizan?

Pred dnevi je v Sloveniji izšla knjiga o letu 1945. Knjiga opisuje kalvarijo slovenskih beguncev na Koroškem, opisuje njihovo življenje v vetrinjskem taborišču, poboje v Sloveniji, britansko "izdajo", slovenske politične težave s spravo; v njej nastopajo Rode, Bajuk, avtorja sta se pogovarjala tudi s Kučanom. Podroben pregled povojnih dogodkov morda ni povsem nov, ponekod je tudi površen, a knjigo sta napisala tujca, Marcus Ferrar in John Corsellis, v njej so pričevanja beguncev, eden izmed piscev pa je v tistih mračnih dneh kot humanitarec delal v begunskih taboriščih na Koroškem. Knjiga je bila - tudi političnemu trenutku primerno - pospremljena s simpatijami, eden izmed avtorjev pa je v Delu zapisal, da bi morala naša država vendarle poiskati skupno zgodovino, priznati svojo krivdo, in hkrati pozval svojo, britansko vlado, naj vsaj obžaluje, ker je iz Koroške repatriirala domobrance. In jih poslala v smrt. V britanskem parlamentu se sicer zbirajo podpisi, ki naj bi prisilili britansko oblast, da bi sprejela takšno izjavo.

A Slovenija ne bi bila Slovenija, če ne bi knjiga razdvajala. Pravzaprav ne razdvaja knjiga, pač pa odzivi nanjo. Ob izidu knjige je založba pripravila dve okrogli mizi, eno v ljubljanskem Konzorciju, drugo v Cankarjevem domu. Obiskovalci okroglih mizi so bili načeloma predstavniki poražene, po vojni pomorjene strani. A niso bili sami. Kot kakšen utrujen Don Kihot se je obeh okroglih miz udeležil tudi Janez Stanovnik, predsednik Zveze borcev, predstavnik za nekatere zmagovite, za druge zločinske strani. Na prvi okrogli mizi Stanovnik po lastnih trditvah ni mogel povedati vsega, kar je želel. Na drugi naj bi bilo še huje. Zaradi negodovanja občinstva in besednega spopada mu je moderator Jože Dežman vzel besedo. In Stanovnik, stari partizan, je užaloščen zapustil klub Cankarjevega doma.

"Po mojem je to v nekem smislu brezprecedenčno," je dan kasneje razlagal v svoji pisarni. Zraven je na veliki mizi čepel star pisalni stroj, po stenah je visela partizanska ikonografija. "Vi veste, da sem predsednik glavne veteranske organizacije v Sloveniji, da sem tudi nekdanji predsednik te republike. Pogovarjal sem se recimo z glavnim britanskim komandantom takratne okupacije Koroške." Kaj se mu je pripetilo? "Očitno sem v svojem svobodnem govoru uporabil izraz, ki je bil verjetno iritanten, a samo zato, ker stavka nisem mogel nadaljevati. V razpravi, ki je bila po mojem mnenju vodena izredno pristransko, sem se zapletel v strokovno razpravo z enim izmed udeležencev okrogle mize, ki je slučajno moj bratranec." Stanovnikov bratranec je Tine Velikonja iz Nove slovenske zaveze, domobranske veteranske organizacije. Sorodnika sta se na okrogli mizi prepirala o tem, koliko žrtev je padlo na kateri strani in zakaj so te številke pomembne. "Želel sem mu postaviti vprašanje, če je v borbenih spopadih s partizani padlo 2500 domobrancev, kot je trdil sam, partizanov pa je po sedaj zbranih podatkih padlo okoli 28.000, kako to, da je med vojno padlo desetkrat več partizanov kot domobrancev. Kako naj bi potem veljala interpretacija, da je bila v Sloveniji samo državljanska vojna?" Stanovnik je seveda poskušal opozoriti na to, da je partizane očitno pobijal tudi okupator. Koga drugega pa očitno ni. "A do tega argumenta v razpravi nisem prišel, avditorij je bil poln drugače mislečih, bilo je nekaj žaljivih medklicev, žaljivih v smislu zmerjanja, kar je razumljivo in s čimer bi bil moral računati. A potem mi je Dežman vzel besedo, jaz pa sem pač odšel." Zakaj se zdi Stanovniku tako pomembno preštevanje, smrt je pač smrt, številka neoseben, statističen zaznamek? Zadrega je po njegovem razumljiva. "Moja interpretacija odkriva neko zgodovinsko dejstvo. In zgodovinsko dejstvo je, da je narodnoosvobodilno borbo spremljala bratomorna vojna. Med vojno je resnično prišlo do obžalovanja vrednega bratomornega obračuna, ampak je bil ta v veliki meri inspiriran od tujca, od okupatorja."

Zanimivo je, da se Stanovniku knjiga, zaradi katere je bila pripravljena okrogla miza, ne zdi sporna, ravno nasprotno. "Moj ugovor je predvsem v tem, da so bili javni nastopi in javno reklamiranje bistveno drugačni od vsebine knjige. Vsebina je, kot sem že javno dejal, korektna. Lepo se bere. Je dobro napisana. Kratki in zanimivi stavki. Knjiga pa nima te politične note in usmerjenosti, kakršno sta avtorja želela prikazati v javnosti, kot da smo Slovenci genociden narod, da smo se med sabo pobijali kar sami od sebe."

Vendar so Stanovnika vseeno zmotile malenkosti, podrobnosti, ki so za nepristranski zgodovinski oris seveda pomembne. "Vsa krivda se vali na lokalne angleške poveljnike, a obstaja tudi drugačen pogled. Zavezniki so se že leta 1944 dogovorili, da bodo Stalinu vrnili vlahovske kozake. O naših domobrancih ni bil govor, vendar gre za analogijo. Če zavezniki vračajo kozake, potem bodo vračali tudi druge kvizlinge. O tem sicer pravi dokumenti ne obstajajo." Vse skupaj naj bi bila torej odločitev zmagovitih sil, ki Hitlerjevih prostovoljcev, kot naj bi jih imenovale same, niso imele za regularne vojake, zato naj ne bi imeli statusa vojnih ujetnikov.

V povojnem dogajanju na Koroškem je pomembno vlogo igral tudi strateški interes, prisotnost jugoslovanskih partizanov je bila za velike sile moteča. "Pojavljajo se interpretacije, da so se partizani iz Koroške umaknili zato, ker je šlo za tiho trgovino, Koroško zaveznikom - domobrance partizanom. A to ne drži. Rusom pač ni ustrezalo, da bi prišlo do konflikta na Koroškem, Rusi bi morali podpreti partizane, nastala bi nevarnost tretje svetovne vojne. To je sicer moje osebno prepričanje, o tem ni dokumentov. A po mojem vedenju, stvari pa vseeno malce poznam, so Rusi pritisnili na Tita, naj umakne ljudi iz Koroške. Umik iz Koroške ni povezan z izročitvijo domobrancev. To v knjigi pravilno trdita tudi avtorja."

Stanovnik opozarja še na eno podrobnost. V knjigi emigrantskega zgodovinarja Janeza Arneža, ki je preučeval zgodovino SLS v obdobju druge svetovne vojne, je zapisano, da je angleško vojaško ministrstvo člana emigrantske vlade opozorilo, da bodo po vojni domobranci vrnjeni Titovi vojski. "In da zaradi tega angleško ministrstvo opozarja domobrance, naj se pravočasno umaknejo iz nemškega objema, naj gredo za eno zimo v gozd, naj se oblečejo v civilne obleke." Nazadnje se to ni zgodilo. "Postavlja se še eno vprašanje, kako in zakaj je do te izročitve domobrancev sploh prišlo? Teza, ki jo zastopata avtorja knjige, je, da se je to zgodilo s prevaro. Češ da so jim rekli, da jih bodo transportirali v Italijo, a so jih poslali v Jugoslavijo. Postavi se vprašanje, zakaj Italija. Zato, ker domobranci nikdar in nikjer niso sprejeli premirja in niso kapitulirali. Smatrali so, da se bo vojna nujno razvila v tretjo svetovno vojno in so verjeli, da se bo fronta proti Titu in komunistom zbirala v Italiji. To je bilo deloma celo res. Domobranci so bili antikomunisti, antisovjeti."

Stanovnik, ki je sicer že nekajkrat javno obsodil povojne poboje, pa tudi medvojne "nepravilnosti" - podobnega obžalovanja z druge strani še ni bilo slišati -, pa vseeno zanika odgovornost slovenskih partizanskih enot. Odgovornost za množične povojne poboje. "Takrat slovenske vojske ni bilo več. So bili posamezni Slovenci, bila je vojska državne varnosti, bila je Ozna, ki je bila prav tako centralizirana organizacija. A nalog za pobijanje vrnjenih domobrancev je, kot je zapisal tudi Djilas, lahko prišel samo iz vrhovnega štaba. Nemogoče je, da bi lokalni komandanti v Rogu pobili toliko ljudi." In revolucija, medvojno nasilje? "Revolucija se je začela po vojni. Pravno je bil nosilec oblasti tuji okupator, verjeli smo v to, da bo po vojni uvedena ljudska demokracija. Žal se to ni zgodilo in je bil uveden totalitarizem." Kaj pa medvojni uboji, jurisdikcije? "Revolucionarno nasilje med vojno mi kvalificiramo, da je bilo izvrševano ne iz razrednih, ampak iz nacionalnih ozirov. Nikogar nismo obsodili na smrt zaradi njegovega razrednega položaja ali političnega ali verskega prepričanja, obsojali smo zaradi izdajstva - v načelu, žal pa so se dogajale 'nepravilnosti'."

Tako je bilo med vojno. Kako pa je danes, ko borci sedanji oblasti očitajo, da sprevrača zgodovino? Stanovnik je recimo pred kratkim ostro napadel govor predsednika državnega zbora Cukjatija na Nanosu. Je pod novo vlado partizanska interpretacija vojnega in povojnega časa zamolčana, podobno, kot so bili zamolčani številne žrtve revolucije in nerazumni bes rdečih zmagovalcev? Stanovnik na to vprašanje odgovori malce zagrenjeno, zadržano in zamišljeno. "Zamolčana ni, to je pretežek izraz, se pa po mojem skušajo vsiliti nekatere interpretacije zgodovine samo zato, da bi se medvojna kolaboracija oprala kvizlinštva."

Eden izmed takšnih novodobnih zgodovinarjev naj bi bil ravno Jože Dežman, moderator, ki je Stanovniku v Cankarjevem domu vzel besedo. Dežman je nekoč urejal osrednjo revijo borčevske organizacije. Kasneje se je spremenil, obrnil, za Stanovnika je postal "nosilec neke nestrokovne in sovražne kampanje. Sovražnost se vidi tudi po terminologiji, ki jo gospod uporablja." Zgodovinar, ki rad pretirava, se dogodka v Cankarjevem domu spominja v nenavadno spravljivem tonu. Pravi, da je že pred Stanovnikom ustavil kranjskega župana Grosa in da je kasneje ustavil še nekatere druge. "Stanovnika sem opozoril, da je na spolzkem terenu, da s štetjem žrtev nismo na nogometni tekmi, pa še ljudje so začeli negodovati. Potem je Stanovnik odšel." A kakšne jeze ali pretiravanja o morilcih s Stalinovimi zvezdami iz Dežmanovih ust tokrat ni bilo. "Sicer pa, hvala bogu, da pride, tudi če je publika nasprotna, drugače misleča, če ga nevljudno sprejme. Pa tudi, če se razburi, je ključno, da se pojavlja v situacijah, ki omogočajo razpravo med ljudmi, bolje je tako, kot pa da bi se streljali in skrivali po gmajnah. Morda pa bi priporočal nasprotni strani, naj ga posnema v pogumu, da prihaja tudi na takšna soočenja."

Na Inštitutu za novejšo zgodovino medtem še zmeraj štejejo žrtve druge svetovne vojne in tiste, umrle po njej. Raziskava je omejena na obdobje med letoma 1941 in 1946. Pred dvema letoma je bilo žrtev 85.768. V dveh letih je številka zrasla. Sedaj je na seznamu več kot 90.000 ljudi. Dobrih 6 odstotkov prebivalstva, ki je takrat živelo na današnjem ozemlju Slovenije. Štetje žrtev še ni končano.