Uspešnice so izven evroobmočja

Evropska komisija in Evropska centralna banka sta pretekli teden sporočili pričakovano vest, da Slovenija izpolnjuje ekonomska konvergenčna merila za prevzem evra. Če bo v naslednjem mesecu in pol opravila še s formalnimi potrditvami, bo Slovenija leta 2007 postala 13. članica evroskupine. Dokončni vstop v EMU dokazuje zdrave makroekonomske razmere v državi in povečuje njen politično ekonomski ugled. Toda ali bo prevzem evra pospešil ali ogrozil sedanje vladne reforme?

Projekt vstopa v evro območje je bila za nove članice EU obvezna izbira, ki se mu preprosto ne morejo izogniti. Razlike med njimi so samo v sposobnosti, kako in kdaj bodo izpolnile nominalna konvergenčna merila na fiskalnem in monetarnem področju ter protokol čakalnice v ERM II. Slovenska vlada in BS sta celoten projekt pripravili leta 2003. Leto kasneje smo kmalu po sprejemu v EU stopili tudi v ERM II in v dveh letih uspeli izpolniti vse predpisane kriterije. Pri tem so pomembna tri temeljna sporočila. Razkrivajo nam, kaj je potrebno storiti, da bi takšni projekti uspeli.

Najprej gre za skrbno in strokovno pripravljen projekt. S strokovnega vidika je bilo ključno, kako preoblikovati uravnavani drseči devizni tečaj in s pravo kombinacijo instrumentov BS zniževati obrestne mere. Toda izračuni, projekcije in ukrepi so bili medsebojno usklajeni in so tako omogočili relativno preprosto politično odločanje. Drugo spoznanje je prav tako pomembno. Slovenija je vodilna predstavnica postsocialističnega tranzicijskega gradualizma, ki je ključen za stabilizacijsko politiko in ohranjanje makroekonomskih ravnotežij. Strategija velikih pokov in eksperimentiranja v uravnavanju makroekonomskih razmerij običajno povsem odpove. Prav zato je edina med novimi članicami EU uspela doseči konveregenčne kriterije. Toda najpomembnejše je bilo usklajeno delovanje institucij in socialnih partnerjev. To je bil skupen projekt Vlade in BS in prav skupno izvajanje makroekonomskih politik ter harmoniziranje njihovih instrumentov je bilo odločilno za končni uspeh.

Zgovorna zgodba za vladne reformiste. Strokovno šibak projekt reformnih sprememb, iluzije revolucionarnega reformnega poka, predvsem pa slabo sodelovanje institucij in povsem zamujen socialni dialog so ključne razlike med sedanjimi vladnimi reformami in načrtom sprejetja evra. Bajukova zahvala Mramorju in javno priznanje predsednika Janše tudi prejšnji vladi je nenavadna poteza v sedanji slovenski politični kulturi. Očitno je projekt evra politično tako nevtralen in ima toliko politično ekonomskega kapitala, da si politiki lahko privoščijo igro s pozitivno vsoto. Tu lahko vsi dobivajo, ne da bi drugi izgubili.

Monetarni fenomeni so vedno fascinirali politike in budili spoštovanje ljudi. Denar je namreč koncentrirana politika. Behavioristična ekonomija rada postreže s podatki, kako se ljudje v večini kognitivnih presoj glede denarnih zadev vedejo kot nekakšni zreli ekonomisti. Zato je še najmanj skrbi, kako bodo ljudje sprejeli novo valuto in se navadili na nova menjalna razmerja. Slovenija je v bližnji preteklosti preživela vrsto monetarnih pretresov, od zamenjave valut do hiperinflacije. Shajala je z dvojnim notranjim vrednotenjem (marka-dinar) in gladko preživela povsem prikrit vzvod dvakratnega prevrednotenja nepremičnin iz mark v evre. To preprosto pomeni, da bodo na ravni posameznika emocionalne težave pri opuščanju tolarja veliko manjše kot pri dosedanji dvanajsterici. Prav tako smo Slovenci veliko bolj preverjeni računarji menjalnih razmerij kot prebivalci starih članic EU. Morda bo še največ težav z denarno iluzijo zaradi velikih razlik v nominalni vrednosti pri zamenjavi tolarjev in evra. Potrošniki bodo namreč razumeli bistveno nižje nominalne cene v evrih kot realno višje in bodo sprva kupovali več, kot bi smeli glede na svoje proračunske omejitve.

Toda pomembnejše so morebitne ekonomske iluzije nosilcev makroekonomske politike. Prva pomeni zamenjevanje kratkoročnega položaja z dolgoročnim. Sedanje razmere so bolj ugodne kot so naše prihodnje razvojne možnosti. Imamo dva problema. Prvi je strukturni in se nanaša na našo sposobnost uveljavljanja podjetniškega globalnega gospodarstva. Drugi je pogojen z dolgoročno obvladljivostjo javnih financ, zlasti pri pokojninski in zdravstveni reformi ter pri financiranju nekaterih projektov. Že sama uvrstitev dolgov DARS-a v okvire konvergenčnih javnih financ bi nas spravila na kolena. Druga iluzija velja podcenjevanju inflacije. Cenovna usklajevanja pri menjavi valut bodo nekajkrat višja od pričakovanj BS in lahko prispevajo tudi cel odstotek k letni inflaciji. Tu še so nevarnosti zviševanje cen energije in drugih nemenjalnih dobrin. Posebna tveganja ponuja napovedana davčna reforma, ki lahko neposredno zviša cene ali pa posredno zamaja inflacijska pričakovanja. Tretja iluzija je namenjena prepričanju, da prevzem evra omogoča povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast do enega odstotka. Slovenija bo resnično manj občutljiva za monetarne šoke, znižali se bodo nekateri transakcijski stroški, toda za rast bodo ključne predvsem podjetniške sposobnosti. Tu pa se pozitivni globalizacijski učinek evra očitno sprevrača v svoje nasprotje. Spodbuja namreč obrambne mehanizme domačih korporativnih mrež in krepi politično ekonomski nacionalizem slovenskih oblasti.

Najnevarnejša omejitev za reforme pa prihaja z evropske strani. Evro in ECB simbolizirata EU. Cilj ECB je stabilnost cen in evra, ne pa gospodarska rast, konkurenčnost in znižanje brezposelnosti, kar naj bi bila domena razvojnih politik in strukturnih reform na ravni posameznih držav. Ne moremo se slepiti. Monetarna politika ECB in zmedena koordinacija makroekonomskih politik dejansko ovirajo reforme evropske socialne države. Reformne uspešnice so izven evro območja. Nizozemska je s svojim Polder modelom prehitela evro, skandinavske države in VB so se ga večinoma izognile. Prevzem evra torej povečuje nevarnosti izpeljave vladnih strukturnih reform in ne obratno.

Evro prinaša priložnosti in tudi resne nevarnosti. Henry Ford je nekoč dejal, da je z denarjem podobno kot rokami ali nogami - ali jih uporabljate ali izgubite. Edino politiki lahko storijo oboje.