Davčna oaza si

Postopna odprava davka na plače, razbremenitev kapitala in dolgoročno zviševanje pokojninskih izdatkov so ukrepi, ki liberalne ekonomiste in konservativno vlado silijo v radikalnejšo obliko reforme davčnega sistema. Na letni ravni za delovanje državnega proračuna primanjkuje 120 milijard tolarjev, in četudi se bo javna poraba zmanjšala, bo za pospešeno gospodarsko rast in zvečanje konkurence treba od davkoplačevalcev izsesati več davščin. Kot so pokazale primerjalne analize, bo predvidena reforma prizadela predvsem srednji in nižji sloj. V državi, ki jo ustava opredeljuje kot socialno, naj bi dolgoročna strategija razvoja z vladnimi ukrepi ustvarila možnosti za razcvet elitnega kapitalističnega razreda. Tistega torej, ki nas bo popeljal v družbeno blaginjo. Da bi dosegli ta visokoleteči cilj, je vlada potrdila nameravano uvedbo enotne davčne stopnje.

Enotna davčna stopnja, ta čarobna, enostavna in pregledna formula, se je sprva kazala kot edina možna pot, ki naj bi upoštevala evropske zahteve in priporočila in okužila tri davčne stebre: dohodnino, DDV in davek na dobiček. Po netaktnem in ošabnem pridiganju o nujnosti uvedbe tega ekonomskega patenta svetovnih razsežnosti se je prebudila slovenska javnost. Protestirali so sindikati, pa študentje, pa predstavniki nekaterih gospodarskih panog in nazadnje celo kulturniki. Po enem letu o novi davčni reformi, ključnem temelju posrednih spodbud za delovanje kulture, kulturne industrije in medijev, ki naj bi bila aktivirana čez sedem mesecev, nismo zvedeli še nič. Toda ekonomisti, poseljeni po različnih vladnih resorjih (razvojniki, finančniki, makroekonomisti), ne sedijo križem rok. Čeprav še vedno izračunavajo, nas ne sme presenetiti, če bodo med poletnim zatišjem končno tudi izračunali in bo davčni zakonodajni paket sprejet po hitrem postopku. Andrej Šircelj, državni sekretar na Bajukovem ministrstvu, s svojo vojsko analitikov pospešeno dela naprej, vlada pa preizkuša potrpežljivost in upogljivost socialnih partnerjev in posameznih interesnih skupin. Projekcija za kulturo ni najboljša. Zornov strateški svet je omahljiv in se je v celoti podredil "pravilnim" vladnim načrtom. Pipanov nacionalni svet se je davčne tematike sicer dotaknil že lani, toda predlogi, ki jih je oblikoval, po nalogu Vaska Simonitija niso smeli v javnost. Kult-minister in minister za slovensko medijsko raznolikost je sicer napovedal ustanovitev milijardo težkega medijskega sklada, a javnih razpisov ni od nikoder. Mu je vseeno, tako kot mu je bilo ob objavi treh raziskav o vplivu morebitne uvedbe enotne davčne stopnje na knjigo? Takrat se do končnih poročil ni hotel (smel) opredeliti. In njegov utopični zakon, ki naj bi bil sprejet do konca leta in naj bi spodbudil zasebna vlaganja v kulturo? Smo mar napak prebrali normativni program dela vlade?

Opisana dejstva pričajo, da od državnega kulturnega organa in raznih posvetovalnih teles ne moremo pričakovati proaktivne drže. Zato so vsakršne pobude civilnih interesnih združenj dobrodošle: od zahtev Kulturnega foruma pa do podpisovanj peticij in srečevanj na temo uvedbe ničelne stopnje davka na knjigo. Toda akcija peticionarjev ima dve veliki slabosti. Prva se skriva v neuresničljivi zahtevi: priložnost za uvedbo ničelne stopnje je bila namreč zamujena že na pristopnih pogajanjih, šesta evropska direktiva iz leta 2001 pa je neizprosna. Ob splošni stopnji (minimalna je 15-odstotna) dovoljuje sicer znižano davčno stopnjo pri DDV-ju, a le "za blago in storitve, ki zadevajo življenjske potrebščine v širšem smislu ali so pomembni za ohranjanje nacionalne identitete". Pa še ta ugodnejši režim naj bi bil le prehoden. Liberalni ekonomisti so torej pravilno prebrali evropske namere in dobro vedo, da Slovenija ni Velika Britanija ali Irska ali Poljska (ki se ji prehodno obdobje izteče leta 2007) in tudi ne Hrvaška (ki je pogajanja za vstop v EU šele začela). Čeprav gre prejkone le za simpatično zahtevo, pa je res tudi to, da brez davčnih izjem slovenska kultura, katere skupni BDP dosega le nekaj več, kot je pričakovani letni proračunski primanjkljaj, ne bo preživela. Zaradi majhnega trga, bodočega krčenja namenskih javnih sredstev in že zdaj delujočega pretiranega državnega intervencionizma. Zato si je treba izboriti ugodnejši davčni položaj, in sicer z znižanjem veljavne 8,5-odstotne davčne stopnje. Teoretično celo na 0,5 odstotka. Dokazi o dobrih praksah (Finska, Švedska, Hrvaška) in slaboumnih primerih (Slovaška) so na dlani, zato ne preseneča iskreno otroško začudenje libertista Aleša Vahčiča, ki v študiji ugotavlja, da so morda z zahtevo po uvedbi enotne davčne stopnje ustrelili kozla. Večina evropskih držav namreč ohranja znižane stopnje DDV-ja za knjige, časopise in revije ter nekatere druge kulturne dobrine. Pustimo ob tej priložnosti ob strani nezanesljivost ocen, ki naj bi jih bila z matematično natančnostjo podložila slovenski in evropski statistični urad. Znanstvenik se je pač še enkrat zmotil.

Druga slabost zahteve zborujočih podpisnikov je v tem, da se osredotoča zgolj na DDV. Ob tem zanemari nezavidljiv položaj drugih založniških in umetniških dejavnosti in povsem spregleda nevarnosti, ki bi nastale z morebitno uvedbo enotne davčne stpnje pri spremembi Zakona o dohodnini. Izjeme, olajšave in spodbude za posameznike uravnava prav dohodninski zakon. Podobno kot Zakon o davku na dobiček pravnih oseb popisuje skromne olajšave za vlaganja v kulturo. Če hoče kulturni minister uresničiti svoj deklarativni cilj in poskrbeti za razmah slovenske ustvarjalnosti, posredno pa izboljšati gmotni položaj posameznikov, naj se naloge loti zdaj. Takoj. Včeraj! Po irskem zgledu je treba omogočiti davčno oprostitev za ustvarjalce (in poustvarjalce) izvirnih umetniških del (t. i. "umetniška izjema"). Poleg sedanjih instrumentov zniževanja davčne osnove (normirani stroški, ki naj se zvišajo) pa je nujno ob že upoštevanih pomembnih nagradah in izobraževalnih štipendijah po irskem, francoskem in finskem modelu v znižano osnovo smiselno vključiti vsa nadomestila, pomoči in podpore, ki jih je deležen kulturnik (socialni transferji; subvencije za izobraževanje in usposabljanje; javne podpore za projekte; knjižnično nadomestilo). Čas je tudi za premislek o preoblikovanju dvostopenjskega statusa samozaposlenih kulturnikov (sistem enoletnih in večletnih "garantov", ki naj nadomestijo socialne pomoči). Svoj lonček lahko kulturno ministrstvo pristavi tudi pri deležu sredstev, ki se stekajo v loterijske sklade. Če pa ministru ob naštetem uspe za kulturo iztržiti še kanček denarja iz trošarin na cigarete in tobak (časa ima še leto in pol), potem mu pošljem osebno zahvalo. Definitivno.