Diplomatska nespretnost?

"Bodite korektni," je očetovsko opozoril dr. Franc Cukjati, predsednik državnega zbora.

"Držite se poslovnika!" je bil hud ob drugem opominu.

Potem pa je mikrofon, v katerega je govorila poslanka Majda Širca, mrknil. "Jaz bi prosil, spoštovane poslanke in poslance, da nihče več tako nesramno ne izkorišča možnosti govora, ki mu jo daje poslovnik," je podčrtal predsednik Cukjati.

Poslanka LDS Majda Širca si je omislila grozno zapleteno poslansko vprašanje, a se ji je načrt sfižil. Najprej bi ministrskega predsednika Janšo zvabila na tenek led. Spraševala ga je namreč, kdaj se bo RTV naročnina znižala - o zniževanju RTV-jevske naročnine in boljšem programu je namreč govorila referendumska kampanja ob zakonu o RTV, številke na položnicah pa so še vedno enake. In potem bi predsednika vlade lovila pri razkoraku med besedami in dejanji, obljubami in realnim stanjem.

"Predsednik nekaj obljublja, potem je pa realnost drugačna," je trdila poslanka Širca in nadaljevala, da je predsednik obljubljal boj proti trem K-jem, kriminalu, korupciji in klientelizmu. "Med katere K-je, prosim, gospod predsednik, spada odziv vašega kabineta na pismo kardinala Rodeta, ki se očitno zavzema za interese italijanske gradbenega podjetja Grassetto?" je še vprašala poslanka. Potem se je mikrofon ugasnil.

In priložnost, da bi predsednik vlade bolj jasno odgovoril na vprašanje, kako je njegov kabinet reagiral, ko je prejel pismo prefekta kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, v katerem je kardinal dr. Franc Rode sporočil, na kakšno poravnavo je pripravljena družba Grassetto, je ugasnila hkrati z mikrofonom.

Na kratko ponovimo: kardinal Rode je 29. marca pisal predsedniku vlade in mu sporočil, da je družba Grassetto med gradnjo predora pod Trojanami po navedbah italijanskih gradbenih utrpela znatno poslovno škodo, zaradi česar je vložila tožbo zoper DARS, vendar je pripravljena na poravnavo, če slovenska stran plača pol tožbenega zahtevka.

Tožbeni zahtevek je znašal 13 milijard SIT oz. 54 milijonov evrov.

Kabinet predsednika vlade je ob objavi podatka o sugestiji kardinala dr. Rodeta, da bi bila poravnava "v kolikor bi bila v prid obema stranema, pametna rešitev", reagiral z javnim pojasnilom, da "vlada in predsednik vlade nimata ustreznih instrumentov, da bi v takem primeru lahko ukrepala zoper naročnika del". Naročnik del pa je bil DARS. Že pred tem pa se je po kanalih vladne administracije pretakalo naprosilo kabineta predsednika vlade, naj začne ministrstvo za promet "reševati aktualno problematiko".

Če so bila pojasnila same vlade ob objavi novice, da je kardinal Rode posredoval pri predsedniku vlade, sramežljivo skopa in za povrhu v protislovju z dejstvi, pa več pozornosti vzbujajo komentarji teologov. Dr. Drago Ocvirk, redni profesor za osnove bogoslovja, živa verstva in misiologijo na ljubljanski Teološki fakulteti, je v redni Dnevnikovi kolumni pisanje o kardinalovem posredovanju podstavil v kontekst globalnega lova na namišljene zarote rimskokatoliške cerkve. Kontekst, ki ga navaja dr. Ocvirk, je pisan. Na eni strani je Brownova uspešnica Da Vincijeva šifra, na drugi strani zarote fabricira National Geographic, ki za veliko noč lansira zgodbo o odkritju Evangelija po Judi, na tretji strani je pisanje o zaroti kardinala Rodeta proti Sloveniji. "V spravnem smislu in z željo, da se zadovolji pravici, je kardinal Rode v sporu med italijansko družbo Grassetto in našo državo posredoval pri predsedniku vlade. V civiliziranem svetu je pač bolj cenjeno, če se zadeve rešujejo sporazumno kot pa sodno. Sodni spori večinoma škodujejo podobi države, spodbujajo nezaupanje in odvračajo tuje investitorje. In prav teh nam primanjkuje! V kardinalovem pismu so nekateri z domišljijo pisca Da Vincijeve šifre in nakanami Miloševićevega agitpropa odkrili zaroto proti Sloveniji."

Dr. Janez Gril, direktor založniškega podjetja Družina, pa v uredniškem komentarju tednika Družina navaja: "Kaj vse so nekateri novinarji in politiki napisali in izrekli na kardinalov račun in na njegovo lobiranje za sporazumno rešitev spora. Kot da bi šlo za neznansko prevaro, izdajo nacionalnih interesov in zlorabo vere in Cerkve v politične in gospodarske namene, ne pa za nedolžno pismo enega najbolj gorečih zagovornikov slovenskega naroda in nacionalnega ponosa! Novinarji, ki tako norčavo pišejo o kardinalu Rodetu, to dobro vedo. Edino, kar bi mu lahko očitali, je pomanjkanje diplomatske spretnosti, ker je tako prostodušno pisal Janši, ne da bi pomislil, da so v vladnih službah še vedno preizkušeni kadri, ki reagirajo tako, kot so jih učili nekdanji oficirji državne varnosti."

Dr. Gril in dr. Ocvirk sta ob utemeljevanju pobude kardinala Rodeta na interpretativno bojišče privlekla precej težko artilerijo - omenjata Miloševićev agitprop, zloglasno udbo, Da Vincija, Evangelij po Judi ...

Vendarle - če kardinalova poteza predstavlja res zgolj nedolžno pobudo gorečega zagovornika slovenskega naroda, potem že ob sami pobudi ni bilo nobenega razloga, da ta ni dobila ustrezne publicitete. Ob nedolžnih pismih in plemenitih pobudah navadno nastanejo tudi sporočila za javnost.

Če gre res za nedolžno pobudo gorečega zagovornika nacionalnega ponosa, kardinalu Rodetu tudi ne moremo očitati pomanjkanja diplomatske spretnosti in prostodušnosti. Ob nedolžnih pobudah, ki koristijo nacionalnemu ponosu, pač ni razlogov za diplomatsko diskretnost.

Morda pa moramo v komentarjih poiskati tisto, česar ne povedo. Torej številke. Ko sta DARS in družba Grassetto leta 2000 podpisovala pogodbo o gradnji trojanskega tunela, je pogodbena vrednost znašala 14 milijard SIT. Po tedanjem tečaju je to znašalo približno 70 milijonov evrov. DARS je med gradnjo Grassettu priznal še dobrih pet milijard SIT nepredvidenih stroškov - vrednost dodatno priznanih stroškov je preračunana na indekse, ki so veljali leta 2000, ob podpisu pogodbe. Če dodatne stroške preračunamo v vrednost evra, kakršna je veljala ob podpisu pogodbe, dobimo - računano čez palec - dodatnih 25 milijonov evrov. Potem je Grassetto vložil še tožbo in prek sodišča zahteva novih 54 milijonov evrov. Vsota dodatno priznanih stroškov in tožbenega zahtevka družbe Grassetto presega pogodbeno vrednost, ki so jo italijanski gradbinci ponudili na javnem razpisu.

Kardinal Rode je v pismu predlagal, da bi med poravnavo tožbeni zahtevek, visok 54 milijonov evrov, prepolovili.