Donator državnega premoženja

Leta 1990, ko je državno podjetje PTT ustanovilo družbo Mobitel, so stroški ustanovitve podjetja znašali dva tisoč nemških mark. Prva investicija v družbo Mobitel je torej znašala toliko, kolikor je vreden star volkswagnov hrošč. Kolikor je Mobitel vreden danes? Dve milijardi evrov? Milijardo evrov? Med 800 milijoni in 1.2 milijardi evrov? Pol milijarde evrov? Nekje vmes? Podjetje, ki je še danes pretežno v državni lasti, je zraslo iz nič, od ptičev si je izposodilo nebo in eter napolnilo s povsem novimi vibracijami. Nekdo si je moral izmisliti, da bi veljalo nebo, ki je bilo v posesti ptičev, nacionalizirati in ga napolniti z novo vsebino. To si je izmislil Anton Majzelj.

31. maja ga je nadzorni svet odstavil. In se vljudno zahvalil za minulo delo. Menda so ga odžagali, ker so bili njegovi pogledi, povezani s prihodnostjo Mobitela, drugačni od pogledov Telekoma. Namesto Majzlja bo Mobitel začasno vodil kar predsednik Telekomove uprave Bojan Dremelj. Dremelj je sicer do leta 2004 vodil Simobil, drugega, konkurenčnega operaterja mobilne telefonije. Letos pa je prevzel vodenje Telekoma. Dremelj je bil sicer do lanskega maja član nadzornega sveta Simobila.

Majzelj je bil od leta 1992 v Mobitelu njegov komercialni direktor. Leta 1994 je postal glavni direktor. Če je prva investicija PTT-ja v Mobitel znašala dva tisoč mark, torej tisoč evrov, in če je Mobitel danes vreden milijardo ali dve milijardi evrov - tržna cena je vedno odvisna od tega, koliko je pripravljen plačati kupec - si lahko privoščimo veselo matematiko. Ustanovni kapital, ki ga je leta 1990 vplačal državni PTT, lahko pomnožimo s številom prebivalcev Slovenije - in dobimo približno današnjo vrednost Mobitela. In tudi če je vrednost Mobitela pod milijardo evrov, je prirastek fascinanten. Koliko podjetij je po letu 1990 zraslo iz ničle? Poslovni dnevnik Finance redno objavlja lestvico top 101 - na njej so največja slovenska podjetja po prihodkih. In na top listi bomo med prvimi petdesetimi našli točno tri, ki so v zadnjih dveh desetletjih zrasla bolj ali manj iz ničle. Mobitel je danes osmo največje slovensko podjetje. Engrotuš, ki ga je postavil Mirko Tuš, je na dvanajstem mestu. Dodajmo HIT, ki je danes na 16. mestu.

Seveda je sveta in neizpodbitna resnica, da je Mobitel tako imenitno vzhajal, ker je bil dolga leta monopolist. Hkrati pa bi si lahko leta 1990 tudi kdo drug izmislil, da bi veljalo nebo napolniti z valovanji mobilne telefonije. Podjetje z mobilno telefonijo bi lahko postavil, denimo, nemški telekom. Ali pa italijanski, avstrijski, francoski telekom. Ali pa Slovenske železnice. Ali pa Elektro. Ali pa kak vizionarski trafikant. Ker je ideja zrasla v glavi človeka, ki je upravljal z državnim kapitalom, se je državno premoženje povečalo za teh 500 milijonov evrov. Ali pa za milijardo in pol evrov - vsaka abstraktna cenitev da svoj rezultat, realno ceno pa bi lahko ugotavljali zgolj ob prodaji.

Ob Mobitelovem vzhajanju bi bilo krivično, če bi Majzljev uspeh povezovali zgolj z grozno ugodnim položajem na trgu. Ko se je pojavila konkurenca, je Mobitel delež na trgu obdržal s kombinacijo spretnega marketinga in s tehnološko spodobnostjo. Ostali operaterji, ki so se pojavili na trgu slovenske mobilne telefonije, pač niso ponujali storitev, ki bi v primerjavi z Mobitelovimi predstavljale tehnološko revolucijo. Prej obratno. Vega si je na trgu slovenske mobilne telefonije polomila zobe tudi zato, ker je nastopala s storitvami, ki so bile prej tehnološka kontrarevolucija kot revolucija. Mobitel, denimo, je zelo hitro kapiral, da mora frekvence mobilne telefonije opremiti še z vsebino. Frekvence mobilne telefonije niso namenjene zgolj čvekanju, pač pa so uporabne za prenašanje podatkov.

Majzelj in politika? Bi bil lahko direktor podjetja, ki je v večinski državni lasti, izoliran od politike? Ali je v državi, kjer imata državni KAD in SOD lastniške deleže v večini velikih podjetij, možno živeti življenje, ki nima nobene zveze s politiko? Plus, večje banke so države, zavarovalnica je državna. Elektro je državen. Majzelj je bil med pomembnejšimi člani omrežja ekonomske elite. Ni bil zgolj direktor Mobitela, pač pa, denimo, član nadzornega sveta Povivarne Union. Pa nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav. Pa nadzornega sveta Elesa. In nadzornega sveta Gorenja. Ob tem, ko omenjamo Majzljevo članstvo v nadzornem svetu Gorenja, velja dodati droben detajl. Ko je Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja, postal član nadzornega sveta Telekoma, je Majzelj odstopil iz nadzornega sveta Gorenja. To, da bi Bobinac nadziral direktorja Telekoma Petra Graška, Grašek bi nadziral Majzlja, Majzelj pa Bobinca, bi bilo nehigienično. Zgolj mimogrede - takšne ciklične povezave so tudi nezakonite. Vendar obstajajo. Izstopi iz nadzornih svetov zaradi cikličnih, nehigienskih povezav, pa so redkost.

V trenutku, ko je postalo jasno, da je demontaža omrežja ekonomske elite ključna politična prioriteta sedanje vladajoče koalicije, je postalo jasno tudi to, da bo Majzelj letel. To, da je Majzelj letel, ni presenečenje. Bolj preseneča, da je letel šele 31. maja.

Demontaža omrežja ekonomske elite? Lahko smo bolj natančni: staro omrežje je bolj ali manj razstavljeno. Ob tem pa nastaja novo omrežje. In to, novo omrežje, je vsaj tako prestreljeno s politiko kot staro.