Darilo, ki ga ni bilo

Koliko skupnega imata dobrodelnost in kapitalizem, je razkrila farsa, ki smo ji bili priča v zadnjih dneh. Najprej smo bili obveščeni, da bo zasebno podjetje Medicoengineering iz Trzina štirim slovenskim bolnišnicam in ljubljanskemu Onkološkemu inštitutu zastonj in "z nasmehom na obrazu" podarilo 18 operacijskih miz. Kmalu se je izkazalo, da sploh ne gre za brezplačen dar, ampak za kupčijo, saj naj bi pol milijarde tolarjev vredno donacijo pokrila različna slovenska podjetja, zelo verjetno tista, ki so v delni ali večinski lasti države. Mize bi bile tako posredno kupljene z javnim denarjem. Pa ne le to. Mize bi bile tudi občutno preplačane. Najdražja bi stala kar 39,7 milijona tolarjev, za tretjino več, kolikor za enako operacijsko mizo zaračunava avstrijski posrednik. Primerjava z Avstrijo ni edini dokaz oderuštva posrednikov. Splošna bolnišnica Slovenj Gradec je leta 1995 kupila dve operacijski mizi znamke Maquet z dvema ploščama in številnimi dodatki. Za prvo so brez davka plačali 15,6 milijona, za drugo pa 15,9 milijona tolarjev. Čeprav je od takrat minilo dobrih deset let in se je vmes tehnologija izpopolnila, je kljub temu mogoče reči, da je cena, ki jo za mize danes zahteva Medicoengineering, prenapihnjena. Če bi torej podjetja v državni lasti za mize darovala pol milijarde tolarjev, bi dobesedno skozi okno zmetala davkoplačevalski denar. Medicoenginering po drugi strani s takšno donacijo ne bi imel praktično nobenih stroškov. Prav nasprotno. Svoj finančni položaj bi si izboljšal, saj bi kot edini pooblaščeni serviser Maquetovih miz v Sloveniji nekaj milijonov tolarjev zaslužil z vzdrževanjem in servisiranjem miz.

Toda ko je že kazalo, da bo pogodba o donaciji podpisana, je Medicoengineering od ponujene donacije odstopil. Po dveh tednih presenečenj smo se vrnili na izhodiščno točko, na trenutek, ko je državna revizijska komisija javni razpis za operacijske mize razveljavila, ministrstvu za zdravje pa predlagala, naj mize kupi s pogajanji. Odprto pa ostaja vprašanje, čemu je bila namenjena vsa humanitarna komedija.

Humanitarna manipulacija

Začnimo z najbolj očitno razlago. Medicoengineering ali nekdanji Aico-med je lani ustvaril 9,5 milijona tolarjev dobička. Ob takšnem uspehu je težko verjeti, da bi bil iz lastnega žepa sposoben kriti pol milijarde tolarjev vredno donacijo. Tak finančen zalogaj je težko pokriti celo, če bi na pomoč priskočilo zasebno podjetje ali dve. Prokuristka Medicoengineeringa Tanja Frantar Zabret je na prigovarjanje novinarjev v javnost sicer spustila informacijo, da naj bi bil denar pripravljen donirati Diners Club Slovenija. Toda preverjanje je pokazalo, da je to podjetje za nakup operacijskih miz pripravljeno darovati največ poldrugi milijon tolarjev, in to kljub dejstvu, da ima na seznamu zaposlenih Polono Hvasti, sestrično Tanje Frantar Zabret. Če Diners Club ne more rešiti finančne zagate, kdo jo lahko? Odgovor je bil na dlani: rešijo jo lahko le donacije podjetij v delni ali večinski lasti države, na primer Telekom, Mobitel, Mercator, Zavarovalnica Triglav in podobni. Če bi se načrt izšel, bi Medicoengineering pobral smetano: v žep bi mu padla razlika med prenapihnjeno ceno miz in zneskom, ki bi ga za dobavljene mize plačal proizvajalcu v nemškem Rastattu, kar pri 18 mizah pomeni vsaj sto milijonov tolarjev.

Toda načrt je padel v vodo. Po protestih javnosti in opozorilih predsednika republike je minister za zdravje Andrej Bručan postavil dva ključna pogoja: da donator ne sme uveljavljati izključne pravice do vzdrževanja opreme in da podjetja, v katerih ima država svoj lastniški delež, pri donaciji ne smejo sodelovati. Karkoli si že mislimo o ljudeh iz Medicoengineeringa, prav gotovo ne moremo reči, da so naivni. Težko je verjeti, da bi donacijo obesili na veliki zvon, če ne bi pred tem dobili jamstva, da bodo pri projektu sodelovala nekatera velika, državna podjetja. To jamstvo pa bi jim lahko dal samo kdo iz vladne garniture. Ko je Medicoengineeringu postalo jasno, da mu donacija ne bo prinesla pričakovanega dobička in slave, ampak stečaj, saj bi moral proizvajalcu najpozneje v dveh mesecih izplačati dobavljene mize, se je umaknil.

Donatorka z izkušnjami

Kdor pozna poslovanje Tanje Frantar Zabret, nad vsem skupaj ni mogel biti presenečen. Podjetnica ima z donacijami izkušnje. Frantarjeva z medicinskimi pripomočki trguje že vsaj petnajst let. Njeni prijatelji jo opisujejo kot zelo delovno in ambiciozno žensko. Od staršev se je osamosvojila že kot najstnica. Po končani srednji ekonomski šoli se je kot komercialistka zaposlila pri Božu Dimniku, hrvaškem konzulu in enem največjih lobistov na področju trgovanja z medicinsko opremo v Sloveniji. Čeprav je med Dimnikom in Frantarjevo skoraj štirideset let razlike, sta se poročila in nekaj časa skupaj prodajala ultrazvočne naprave za slovenske bolnišnice. Dimnik jo je vpeljal v posel in visoko družbo. Med drugim jo je navdušil za golf, ki ga Frantarjeva igra bolje od mnogih moških kolegov. Prav Dimnik je bil tudi tisti, ki jo je spoznal z njenim sedanjim možem Igorjem Zabretom, ki je v Medicoengineeringu pooblaščen za tehnične podrobnosti. Zabret je svojo poslovno pot začel konec osemdesetih let kot najmlajši obrtnik v Domžalah. S sošolcem sta odprla RTV-servis. Dela je bilo vse več in počasi se je preusmeril v zdravstvo. Drugi viri znajo povedati, da naj bi podjetni Zabret obogatel s tem, ko naj bi v Domžalah odprl prvo prostocarinsko prodajalno v Jugoslaviji.

Dimniki in Zabreti so bili dolgo časa družinski prijatelji. Idila se je končala, ko sta se Tanja in Igor romantično zapletla in ločila od svojih partnerjev, poleg tega pa sta Božu Dimniku speljala pomembnega partnerja, nemškega proizvajalca operacijskih miz Maquet. Veliki met zakoncev Zabret se je zgodil pred nekaj leti, ko sta ljubljanskemu kliničnemu centru prodala 38 operacijskih miz znamke Maquet za bajnih 1,1 milijarde tolarjev. Javnost naj bi o spornem poslu, pri katerem naj bi bile mize po trditvah Končinove komisije preplačane za kar 600 milijonov tolarjev, obvestil prav Dimnik, ker naj bi se želel maščevati Frantarjevi. Koliko je v tem resnice, je težko reči. Tisti, ki dobro poznajo vse tri akterje ljubezenskega trikotnika, pravijo, da Božu vsekakor ni bilo všeč, da ga je Tanja zamenjala za mlajši model. A hkrati dodajajo, da imajo osebne zamere v poslu kratek rok trajanja. Kot že rečeno, si je Frantarjeva izkušnje na področju trgovanja z medicinsko opremo nabirala zadnjih petnajst let, najprej v podjetju Medias Oniks, čigar ustanovitelj je bil Božov brat Marko Dimnik, pozneje pa kot direktorica podjetja Sono-prom, čigar ustanovitelj je bil Zoran Stary, podjetnik, ki je javnosti bolj znan kot nekdanji solastnik ljubljanskega lokala Global in nekdanji solastnik dveh lokalov v ljubljanskem kinu Kolosej.

Frantarjeva se je poleg običajnega posla z uvozom medicinske opreme tujih proizvajalcev in prodaje domačih bolnišnicam ukvarjala tudi z donacijami. Pri tem najbolj izstopa zgodba o spornem nakupu ultrazvočne naprave za abdominalno kirurgijo na ljubljanskem Kliničnem centru. Na oddelku za abdominalno kirurgijo so imeli zelo star aparat, ki bi ga bilo treba nujno zamenjati. Ker v proračunu KC za nakup dragega stroja ni bilo dovolj denarja, je bila edina rešitev donacija. Takrat je v igro stopila Frantarjeva. Nekdanjemu predstojniku oddelka za abdominalno kirurgijo, danes pa predsedniku Zdravniške zbornice Slovenije, dr. Vladislavu Peganu, je ponudila pomoč pri iskanju donatorja. Nakup je leta 1998 finančno podprl Telekom, ki ga je takrat vodil Peter Tevž. Podatki o tem, koliko denarja so donirali, niso povsem jasni. Tiskovni predstavnik Telekoma Boris Ziherl trdi, da je bila pogodba vredna 7,9 milijona tolarjev, na abdominalni kirurgiji pa razpolagajo s predračunom v višini dobrih 16 milijonov tolarjev. Seveda ni šlo za čisto dobrodelnost, saj je Frantarjeva pomoč pogojevala z zahtevo, da aparat kupijo prek njenega podjetja Sono-prom. Naši viri trdijo, da naj bi enak pogoj postavil tudi Telekom. Decembra leta 1998 je Frantarjeva ultrazvočno napravo sicer res dobavila, toda kirurgi so bili razočarani. Dobili so namreč drugačen aparat od tistega, ki jim je bil obljubljen in ki so ga v resnici potrebovali. Hudič je v podrobnostih. Na trgu obstaja veliko proizvajalcev ultrazvočnih naprav, poleg že omenjenega Vingmeda tudi Hitachi, Toshiba, Aloka in drugi. Njihovi aparati se med seboj razlikujejo tudi po tem, za kakšno zvrst medicine so specializirani. Medtem ko je na primer Aloka specializirana za abdominalno diagnostiko, je Vingmed specializiran za kardiodiagnostiko. Ker je šlo za potrebe abdominalne kirurgije, bi bilo logično, da se stroj kupi pri ameriški Aloki. Toda Sono-prom je bil takrat ekskluzivni zastopnik za Vingmed, zato je vztrajal, da se stroj kupi pri norveškem proizvajalcu. Ker so kirurgi potrebovali ultrazvok s posebno intraoperativno sondo, ki se uporablja med operacijami na odprtem trebuhu, Vingmed pa takšne sonde v svojem rednem programu ni imel, je Frantarjeva obljubila, da jo bodo Norvežani izdelali po naročilu oziroma izvenserijsko in jo v letu dni dostavili na KC. Kirurgi so ji verjeli, Telekom je plačal, toda želene sonde ni bilo od nikoder. Namesto tega je Frantarjeva v kompletu dostavila laparoskopsko sondo, ki je sicer čisto koristna zadeva, ne služi pa temeljni potrebi abdominalnih kirurgov. Z njo namreč ni mogoče opravljati pregledov pri operacijah na odprtem trebuhu, na primer pri operaciji jeter. To pa ni bila edina težava. Že po nekaj tednih uporabe se je ultrazvočni aparat začel kvariti in Sono-prom je dobro služil na račun servisa. Zaradi tega so se zdravniki spraševali, ali jim ni Frantarjeva morda nabavila promocijski oziroma rabljen stroj. Popravila so se nadaljevala do leta 2002, ko je novemu predstojniku oddelka za abdominalno kirurgijo, prof. dr. Stanetu Repšetu, prekipelo. Frantarjevo je poklical na sestanek in zahteval, naj zadevo enkrat za vselej reši, ker ne nameravajo več plačevati visokih računov za popravilo. Od takrat Frantarjeve ni bilo več na spregled.

Frantarjevi smo o sporni donaciji želeli zastaviti nekaj vprašanj, vendar nam je po telefonu odgovorila, da se ji starih zgodb ne zdi smiselno pogrevati. Enako zadržan je bil tudi nekdanji predstojnik oddelka za abdominalno kirurgijo, prof. dr. Vladislav Pegan. Poudaril je le, da stroj še vedno deluje in da so z njim zadovoljni. Toda resnica je drugačna. Ker je šlo za donacijo, zdravniki ponujene naprave seveda niso mogli zavrniti. Kar pa še ne pomeni, da so bili z dobavljeno robo zadovoljni. Abdominalni kirurg prof. dr. Alojz Pleskovič na primer pravi, da so sicer dobili zelo zmogljiv ultrazvočni aparat, ki pa je namenjen predvsem srčni diagnostiki. Če bi kupili malo manj zmogljivega s pravilno sondo, bi imeli abdominalni kirurgi od njega večjo korist, Telekom pa bi za aparat zelo verjetno odšel tudi manj denarja. Tragika je, da Klinični center še danes nima intraoperativne sonde in si jo mora za drage denarje sposojati. Posledic seveda ne trpi Frantarjeva, pač pa bolniki. "Kakšna mora biti medicinska oprema, ni odvisno od zdravnikovih kapric, ampak od bolnikovih potreb. Če nimamo prave sonde, lahko zgrešimo tumor," poudarja abdominalni kirurg dr. Valentin Sojar.

Korupcija v zdravstvu

Kaj koristnega se je mogoče naučiti iz zgodbe? Zagotovo to, da donacijam ne gre popolnoma zaupati, saj je običajno donator in ne stroka tisti, ki pogojuje, kakšen aparat se bo kupilo oziroma pri katerem proizvajalcu. Posledica takšne logike je, da se medicinska oprema zelo hitro preplača. Na to nevarnost je pri ponujeni Medicoengineeringovi donaciji 18 operacijskih miz opozorila prim. dr. Mojca Senčar, predsednica združenja Europa Donna. Po njenem mnenju je pravilna pot tista, po kateri najprej zbereš sredstva donatorjev, šele nato pa izbereš najugodnejšega ponudnika medicinske opreme. Pa še v tem primeru je priporočljivo, da se z izbranim ponudnikom pogajaš o ceni. Tako namreč prihraniš največ težko zbranega denarja, hkrati pa preprečiš, da bi posredniki služili na račun donacij.

Hkrati pa zgodba ponovno odpira vprašanje korupcije pri javnih naročilih v zdravstvu.

Minister Bručan je prvi razpis za 18 operacijskih miz razveljavil februarja lani, nov razpis pa je objavil šele štiri mesece pozneje. Novembra lani je razpisna komisija kot najugodnejšo izbrala ponudbo podjetja Sanolabor, čeprav je bila za približno 200 milijonov tolarjev dražja od ponudbe izločenega podjetja Mollier, hkrati pa je bila tudi za 200 milijonov tolarjev dražja od cene, ki jo je v razpisnem postopku kot okvirno določilo ministrstvo za zdravje. Edini, ki je po ceni presegel ponudbo podjetja Sanolabor, je bil Aico-med (današnji Medicoengineering). Pri tem pa je treba povedati, da sta obe podjetji na razpisu ponujali mize istega proizvajalca. Minister Bručan je Sanolabor razglasil za zmagovalca, čeprav je bila njegova ponudba nepravilna. Državna revizijska komisija je ugotovila, da je ministrstvo za zdravje s tem kršilo postopek javnega naročanja. Dvom o poštenosti izbire je dodatno zasejala informacija, da naj bi se minister Bručan v času razpisa srečal z Markom Bokalom, direktorjem zmagovalnega podjetja Sanolabor. Bručan je srečanje sprva priznal, dan pozneje zanikal. Ko smo preverili ministrov osebni dnevnik, smo zasledili, da sta se z Bokalom vendarle srečala, in to 23. decembra 2004 ob osmih zjutraj. Takrat, ko se ljudje običajno ne srečujejo zato, da bi si čestitali za božične praznike in novo leto. Pod ostalimi datumi v ministrovem dnevniku Bokalovega imena ni zaslediti, pri čemer je treba reči, da je večina zaznamkov zapisana z navadnim svinčnikom. Evidence vseh obiskov, ki so zgodili pred 10. avgustom 2005, pa so z ministrstva izginile.

Prikladno izginjanje evidenc, srečevanje ministra s ponudnikom in razglašanje zmagovalca, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev, na javno naročanje miz mečejo skrajno čudno luč. A vse to je sedaj zasenčil manever z donacijo. Na vrsti so pogajanja. Vendar je Bručan že izjavil, da pri tem glavne vloge ne bo igrala cena. Bo torej posel na koncu vendarle dobil Sanolabor, tako da bo mize kot ekskluzivni zastopnik Maqueta uvozil Medicoengineering?