Ruska učna ura

Obisk visoke vladne in doslej najštevilčnejše poslovne delegacije v Rusiji pomeni nov obraz slovenske ekonomske diplomacije. Rusija se je nenadoma znašla v središču slovenskih razvojnih interesov, čeprav ta velika in pomembna država v zadnjem desetletju nikoli ni sodila med njene pomembne strateške usmeritve. Na drugi strani očitno tudi Rusija vidi, da je Slovenija lahko most za njene nove evropske in tudi balkanske globalne politične igre. Toda kaj se skriva v ozadju tega nenavadnega političnega zasuka?

Ekonomska diplomacija je že dolgo najpomembnejši element mednarodne politike. Francija je že leta 1648 oblikovala natančna navodila, kako zastopati in ščititi nacionalne politične, ekonomske in vojaške interese države s pomočjo trgovine, delovanja podjetij v tujini in obvladovanja trgov. Mednarodni odnosi so v teh stoletjih razkrili nenavadno povezanost med ekonomskim nacionalizmom in liberalizmom, ki je za nas še posebej zanimiva. Če se doma država umika iz gospodarstva, se zunaj postavlja kot legitimni branik nacionalnih interesov. Če je na notranjem trgu prevlada politike nad gospodarstvom sporna, je na mednarodni ravni zaželena. Če imajo politiki težave z gospodarskimi reformami doma, jih poskušajo nadomestiti z uspešno zunanjo diplomacijo.

Slovenija in Rusija imata nekaj nenavadnih vzporednic. Obe državi sta nastali z razpadom komunistične federacije. Toda Rusija se je kot središčna os vrnila v okvire stare države, Slovenija je na balkanski periferiji državnost šele prvič pridobila. Ekonomsko tranzicijo smo v Sloveniji izpeljali s postopnimi reformami, Rusija pa s postsocialističnim privatizacijskim in liberalizacijskim šokom. Slovenija se je tranzicijske depresije elegantno rešila sredi devetdesetih, Rusija je ekonomski zasuk po veliki finančni krizi dosegla šele z reformnim svežnjem po letu 2000. Slovenija je v zadnjih letih stopila v EU in Nato, Rusija je do obeh, zlasti v Putinovem času, začela graditi posebna strateška partnerstva.

Rusija pa ima v zadnjih letih zelo dobre gospodarske rezultate, njen BDP raste v povprečju okoli 7 odstotkov in je že presegel magičnih 10 tisoč dolarjev na prebivalca. Vzvodov rasti je več. Od neizkoriščenih proizvodnih zmogljivosti in razmeroma cenene delovne sile do visoke rasti svetovnih cen surovin, zlasti nafte in zemeljskega plina. Visoki izvozni prihodki so stabilizirali domače javne finance ter privabili domače investicije v zasebni sektor. Visoki dohodki bogatih in predvsem širitev srednjega sloja so spodbudili domače povpraševanje, spodbudili gonilno kolo trgovine in rast storitev. Putinova vlada je z naftnimi dolarji po norveškem vzoru oblikovala stabilizacijski sklad, centralna banka ima obsežne devizne rezerve, ob relativni apreciaciji rublja in nizkih obrestnih merah so spodbudili trg kapitala in pritok tujih neposrednih investicij.

Putin je pred petimi leti začel z impresivnim svežnjem Grefovih reform, ki pa se je kmalu razvodenel. Toda ostalo je nekaj ključnih reformnih korakov na davčnem področju, pri deregulaciji malega gospodarstva in spodbujanju podjetništva. Putina so ekonomske reforme zanimale predvsem kot sredstvo krepitve njegove ekonomske kredibilnosti, politično moč pa je gradil z ostrimi ukrepi proti oligarhom, neodvisnim medijem in civilni družbi. Nazadnje je začel sklepati posle z različnimi interesnimi skupinami, da bi si pridobil široko politično podporo. Oligarhom je ponudil zaščito podjetij, če bodo izstopili iz politike, regionalnim guvernerjem je z upravno reformo pristrigel peruti, liberalcem je dal prosto pot za izvajanje reform, državljanom pa je dvignil omajano samozavest, ko je začel preoblikovati Rusijo v resnega globalnega tekmeca. Zdi se, da Rusija in Kitajska ubirata podobne poti avtoritarne modernizacije, mešanice političnega centralizma in nekakšnega domačijskega ekonomskega liberalizma.

S političnoekonomskega vidika je Rusija v tem hipu ena od rešitev za reformni zastoj. Ponuja vse, kar potrebujemo. Vlada si želi zunanji političnoekonomski uspeh, da bi doma prikrila zaton reformne ideologije in prakse. Pritok ruskega kapitala lahko prikrije sedanjo shizofrenijo do tujih zahodnih vlagateljev, kot jo kažejo sedanji vladni postopki v NLB in domala smešni predlogi glede iskanja novih strateških partnerjev pri Telekomu in drugih načrtovanih privatizacijah. Veliki javno-zasebni podjetniški projekti na energetskem področju so lahko pomembni tudi iz evropskega zornega kota. In ne nazadnje lahko slovenska podjetja, ki povečujejo svojo dejavnost v Rusiji, in ruska pri nas, pomembno prispevajo h končni vladni podobi uspešnega upravljavca korporativne Slovenije. Tudi Rusija lahko pridobi. Izkoristi lahko našo izjemno geopolitično lego, članstvo v EU in predvsem še vedno neizkoriščeno vlogo na Balkanu, kamor se lahko paradoksalno vrneta obe državi s skupnimi poslovnimi projekti.

Zdi se, da sta Putin in Rusija prava učna ura za Janševo vladno administracijo. Tudi čas šolanja sovpada s skupnim volilnim letom 2008. Toda dvomim, da bo naša vlada doumela, zakaj Putin vse bolj izgublja politično bitko. Zakaj se je njegov boj proti korupciji v nepreglednosti odvisnih medijev spremenil v farso, kako je Yukosova razlastitev poslabšala neodvisnost sodstva, zakaj je slabo izpeljana socialna reforma pripeljala do množičnih demonstracij in kako povečana notranja represija ni preprečila tragedije v Beslanu. Rusija na srečo ni Slovenija, toda Janša bi lahko postal mali Putin.

Večja strateška navezanost na Rusijo ni slaba razvojna alternativa. Dejstvo je, da sta slovenski biznis, kamor sodijo Krka, Lek, Helios, NLB ali Riko, pa tudi civilna družba že leta hodila pred uradno politično diplomacijo. Neverjetnega socialnega kapitala ruske kapelice pod Vršičem nam ni nikoli uspelo politično kapitalizirati. Tudi sedanje odpiranje proti Rusiji je bolj stvar naše politične improvizacije in ruskih ekonomskih interesov kot pa del premišljene ekonomske diplomacije. Toda ruska lekcija je vendarle zgovorna. Če želita vladi nadaljevati reforme, se morata sami reformirati. Kako že začenja Tolstoj v Ani Karenini? Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje.