Po brifing v Belo hišo

Prejšnji petek je ob desetih zjutraj proti Washingtonu odletel Janez Janša. Na obisk ni odšel sam, poleg običajne šesterice (protokol, varnost, uradni fotograf) so z njim leteli še nekateri funkcionarji in predstavniki vladnega aparata. Pričakovano je bil zraven Dimitrij Rupel, pa Nika Dolinar, Ksenija Benedetti. Rupel si je zraven za svetovalca vzel tudi Andreja Rahtena, mladega doktorja zgodovine, ki je nekoč poskušal ustanoviti Ruplovo diplomatsko akademijo, ter vodjo kabineta Aleša Baluta. Tudi Janša je imel s sabo svojega svetovalca Gorazda Renčelja in lastno piarovko Katjo Ujčič. S sestavo delegacije ne bi bilo nič posebnega, če ne bi Janše spremljala še dva člana. Peter Jambrek in Bojan Pograjc. Peter Jambrek je predsednik sveta za visoko šolstvo, član obmolklega Zbora za republiko, nekateri pravijo, da prvi pomladni ideolog. Bojan Pograjc od letošnjega maja nosi čin brigadirja, je alpinist in pohodniški prijatelj našega premiera. Njegovo ime se je omenjalo v času preigravanj za novega načelnika generalštaba slovenske vojske. Malo zlobno lahko zapišemo, da je Janša na obisk peljal dva stebra ideološkega aparata države. Šolo in vojsko. Janše tokrat ni spremljala gospodarska delegacija, kot recimo v Moskvo, prav tako v ZDA ni bilo posebne velike poslovne konference, bilo je samo srečanje na ameriški gospodarski zbornici. Celotni proračun potovanja je ocenjen na 14,3 milijona tolarjev, nekaj stroškov pa naj bi pokrili gostitelji.

Ko je v petek zvečer Janša priletel v ZDA, je najprej obiskal izseljeniški Cleveland, "največje slovensko mesto zunaj Slovenije", kjer je "med prijatelji, s katerimi nas vežejo skupne korenine", delil ponos in radost, "ki ju vzbuja slovenska himna". Premier se je zdomcem zahvalil za pomoč pri osamosvajanju in jih spomnil, da je Slovenija odprta za tuje vlagatelje. Naslednji dan je odbrzel v bližnjo Pensilvanijo in Enon Vally, kjer je ravno potekal Slovenfest, izseljeniška veselica Slovenske narodne podporne jednote. Slovenski zdomci so bili pomembnega obiska iz očetnjave veseli, Janšo pa sta po slovenski predigri v ponedeljek čakala ovalna pisarna in predsednik ZDA.

Janša in Bush sta po sestanku hvalila drug drugega in novinarjem stresala komplimente o lepotah ene in modrosti druge države. Razpoloženje je bilo bolj sproščeno od tistega iz leta 2002, ko je v isti hiši z istim človekom sedel Janez Drnovšek. Kar je seveda razumljivo. Slovenija je takrat v Washingtonu iskala podporo za vstop v Nato, ki jo je Bush, kljub nejevernemu začudenju, ker slovenska javnost takrat ni bila ravno navdušena nad vključevanjem v Nato, z zadržkom obljubil. Ko je 17. maja 2002 Drnovšek obiskal Belo hišo, je ravno praznoval rojstni dan. Ko pa se je na obisku dobra štiri leta pozneje pojavil Janez Janša, je bilo to ravno nekaj dni po Bushevi šestdesetletnici. Janša je Bushu prinesel kip lipicanca in oblačila za golf.

Po izjavah za medije je Janša Busha izčrpno seznanil s situacijo v deželah nekdanje Jugoslavije, Bush pa mu je vrnil z brifingom o stališčih ameriške politike. Janša je kameram jasno povedal, da mu je Bush razkril, da lahko samo enotna mednarodna skupnost reši vprašanje jedrskih potencialov malopridnih držav in da so vseskozi na mizi "tudi druga sredstva". Informacije, ki jih je od Busha pridobil Janša, naj bi Sloveniji pomagale pri pripravah na predsedovanje EU, Slovenija naj bi sicer delila mnenje ZDA, da je za uspešen dialog z Iranom in Severno Korejo pomembna enotnost. Te enotnosti leta 2003, ko so ZDA napadle Irak, v mednarodni skupnosti ni bilo. Se pa je slovenski premier zadovoljnemu Bushu pohvalil, da je Slovenija država, ki ima na število prebivalcev nesorazmerno veliko vojakov v operacijah Nata. Državnika sta se prijateljsko in partnersko pogovarjala tudi o diverzifikaciji energetskih virov. Do konkretnih pogovorov o trasah plinovodov in naftovodov skozi Slovenijo naj ne bi prišlo, je pa Janša novinarjem razkril svoj pogled na energijo in politiko. Zanj je Rusija zelo pomemben vir energije za Evropo, hkrati pa je zelo pomembno, "da to ni edini vir, da energija ni uporabljena kot sredstvo političnega pritiska".

Slovenija se je v zadnjem času pogovarjala z ruskim gigantom Gazprom, gigantskim podjetjem, ki je pozimi zaradi spora z Ukrajino za nekaj časa zaprl plinovod do Evrope, danes pa Rusi razmišljajo tudi o tem, da bi vložili denar v lendavsko Nafto in skozi Slovenijo speljali plinovod do Italije. Podobne načrte imajo nekatere druge multinacionalke. Slovenija je tako imela pred meseci na mizi že ponudbo o gradnji panevropskega naftovoda med Črnim morjem in Trstom, vendar je takrat ministrstvo za gospodarstvo podpis memoranduma zavrnilo. Okoljska tveganja naj bi bila večja od ekonomskih koristi. A to je bilo marca, morda bo kmalu drugače. Janez Janša je recimo ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja obvestil o blejskem strateškem forumu, ki bo namenjen "energetski in geopolitični razsežnosti kaspijske regije". Forum prirejajo ministrstvo za zunanje zadeve, urad za informiranje in Inštitut za strateške študije, ki ga vodi Borut Grgič, svetovalec ministra Rupla. Med že potrjenimi udeleženci sta predsednik Azerbajdžana in Gruzije.

Janša je Busha povabil še v Ljubljano. Leta 2008, ko naj bi Janša vladal EU in ko naj bi Slovenija gostila vsakoletno vrhunsko srečanje EU-ZDA. Čas je zelo pripraven, tisto jesen so namreč v Sloveniji na vrsti državnozborske volitve.

Janša in Bush nista govorila o človekovih pravicah ali o patriot actu ali o kolateralni škodi vojne proti terorju. Za majhno državo bi bilo to neprimerno. Javno prav tako nista omenila Guantama, zapora, ki so ga večkrat odločno obsodili evropski politiki. Merklovi se je zdel anomalija, celo Bushu naklonjeni Tony Blair je svojemu zavezniku predlagal, naj ga vendarle zapre. Posebno resolucijo o Guantanamu je sprejel evropski parlament, v času predsedovanja EU pa ga je ostro obsodila tudi avstrijska ministrica Plassnikova. Janša gulaga na Kubi javno ni omenjal, kot da bi bilo to za majhno državo nespodobno.

Dan po Janševem klepetu z Bushem je Bela hiša sporočila, da tudi za vojaške pripornike v Guantanamu veljajo pravila ženevske konvencije. Sprememba ameriške politike je posledica odločitve ameriškega vrhovnega sodišča. Slovenija je raje tiho.